sobota, 1. december 2007

Zacetek ima vedno tudi konec

Kot se spodobi ima vsaka zgodba svoj zacetek in konec in enako naj velja tudi za najino porocanje iz Kambodze.

Po nekaj dnevnem polezavanju na plazi in izletu na bliznje otocke, sva se priblizala najinemu koncnemu cilju potepanja - Phnom Penhu. Spet eno izmed mnogih velikih azijskih mest, pri katerih imas ponavadi obcutek, da se nimajo s cim za pohvalit, razen z nepregledno mnozico prometa in pestrimi ulicami polnimi zanimivih ljudi. A Phnom Penh je drugacen, predvsem za obiskovalca precej bolj obvladljiv in prijazen, saj je manj agresivnega prometa, zivljenje na ulicah teče bolj umirjeno in doloceni predeli se ponasajo z lepo ohranjeno francosko kolonialno arhitekturo. Na obrežju velike reke se eden zraven drugega stiskajo majhni lokalcki, ki dajejo utrip vecernemu zivljenju in kar vabijo na pozirek ali dva. Tik ob vodi pa k prijetnemu vzdusju dodatno prispevajo obcestni prodajalci. Ulice so polne ljudi, ki z veseljem pohajkujejo okrog, se druzijo po parkih in igrajo neke vrste zogobrc, vmes pa najdejo se cas za drobne prigrizke.

Ko imas dovolj vsega rajanja in zivzava, se lahko umaknes v umirjene vrtove kraljeve palace, ki malce spominjajo na rajske vrtove, saj so polni zelenih grmickov in bujno cvetocih rastlin, vmes pa jih krasijo kamnite umetnine polne izrezljanih detajlov, med drugim tudi cudovite Apsare. Okrog in okrog se dvigajo znacilne strehe pagod, katerih pozlaceni konci mocno spominjajo na slonove rilce. In najbolj mogocna izmed vseh je prav Srebrna pagoda, ki je v neposredni blizini.

Zal sva vecino casa morala preziveti v postelji, saj naju je povišana temperatura precej onesposobila. Ocitno so tudi tropske zime polne viroz, saj nisva edina, ki sva krehala in pihala v robce :)

V soboto je napočil čas odhoda domov. Odpeljala sva se proti letališču in med poskakovanjem v tuk-tuku vpijala se zadnje vtise, obujala spomine in ugotavljala kaj naju je najbolj presenetilo in kaj se je komu najbolj vtisnilo v spomin. Definitivno naju je presenetilo slabo znanje angleskega jezika in neizmerna prijaznost ter toplina teh ljudi. Najbolj pa sva bila navdusena nad potovanjem s colni po delti Mekonga in odkrivanjem lepot starodavnega mesta Angkor na kolesu.

Cas je minil prehitro in ob vkrcavanju na Boeing sva se z orosenimi ocmi poslovila od dezele, ki je pretrpela mnogo gorja in kljub vsemu ohranila topel nasmeh.