petek, 31. oktober 2008

Barvanje

Eno od prvih prijetnih opravil, ki naju je čakalo v najinem novem stanovanju je bilo pleskanje brezmadežno belih sten. Najprej sva bila sicer postavljena pred težko odločitev, v katere nove barve ga bova odela, barvnih lestvic namreč obstaja neskončno mnogo in vsak proizvajalec ima svojo, kar še oteži odločanje. Na srečo sva se za barvno smer odločila že mnogo prej, tako da na koncu tudi z odtenki nisva imela prevelikih težav: dnevna soba bo sveže zelena, spalnica pa pomirjujoče modra. Ampak je bilo pleskanje kljub vsemu tudi tokrat za naju velika loterija, saj sva si pred končnim rezultatom težko predstavljala kako se bo zaradi barve spremenil cel prostor in kakšen odtenek bo imela končana, posušena stena.

In tako sva se skrbno lotila priprav na delo - zaščitila sva tla, če bo slučajno kapljalo in curljalo, ter z lepilnim trakom naredila okvir na sosednjih stenah da sva omejila območje farbanja. Potem sva izmenično švicala z velikim mačkom in se igrala z manjšim, plezala po lojtri da sva dosegla višave prostorov, vmes klepetala s sosedi, ki so prišli na kavo, se čudili najini drznosti in mimogrede navrgli še kakšen pameten malarski nasvet ...

Zvečer sva bila z rezultatom zelo zadovoljna, barve so izpadle super, pa tudi kvaliteta opleska je na profesionalni ravni. Konec tedna nama Domine položi še ploščice ... potem pa upava, da so umazana dela večinoma zaključena in lahko počasi začneva v stanovanje tovoriti pohištvo.

nedelja, 26. oktober 2008

Trgatev oliv

... in vse kar paše zraven

Da še jaz malo napišem o tem enkratnem dogodku, ki se ga vnaprej veseliva že celo leto, pa ga je na žalost Rok letos zamudil. Obiranje oljk (o pravilnosti izrazov oliva/oljka na tem mestu ne bi debatirala) se pri Lojzetu in Angelci v Ankaranu ponavadi dogaja tam enkrat konec oktobra ali v začetku novembra in vsakič traja kar nekaj dni.

Na izbrano soboto se obiralci z vseh vetrov že navsezgodaj zberemo na sončni 'terasi' Lojzetovega posestva v Ankaranu, kjer nas pozdravita 'hišna' gospodarja in ob kavici obnovita pravila nabiranja, nato pa se skupinice po 4 ali 5 z obveznim orodjem (mrežo in vsak svojimi grabljicami) razkropijo po oljčnem nasadu in začnejo z delom.

Delo nato poteka v naslednjem vrstnem redu, ki se ponovi pri vsakem oljčnem drevesu: najprej nabiralci pod drevesom poberemo že odpadle plodove, nato razprostremo mrežo, na katero padajo oljke, ki jih vsak s svojim orodjem klati z drevesa, nekateri na tleh s tanizkih vej, drugi splezajo v krošnjo in pobirajo tiste, ki so dozoreli bližje soncu, tretji, ki imajo grabljice z daljšim ročajem, pa poskrbijo da so obrani tudi tisti sadeži, ki jih ostali nismo dosegli; sledi pobiranje mreže in pretresanje oljk v gajbice, kjer se odstrani še večina vejic in listov, ki se še držijo plodov. Ko se nabere dovolj oljk, jih Lojze odpelje na stiskanje, saj je za dobro oljčno olje zelo pomembno da se jih čim prej stisne. Vse to poteka med smehom in klepetom, včasih kdo pade z drevesa, ko se pod njim odlomi veja (kar btw ni preveč fino ne za drevo, ne za tistega ki pade), vsake toliko časa se v nasad med obiralce pripelje Simon na motorju in s hupanjem sporoča, da ne bomo več dolgo žejni. In tako se karavana premika od drevesa do drevesa do kosila in potem spet naprej, dokler so oljke v krošnji še vidne.

Zvečer je veselo in živahno ob podatkih o obranih kilogramih in iztisnjenih litrih, ter vedno odlični večerji s kozarci starega vina, da naredimo prostor za novo, ki sledi ob Martinu čez nekaj tednov. Potem se poslovimo do naslednje trgatve oz. do takrat, ko bo olje gotovo, nekateri se odpeljejo proti domu, drugi pa prespimo v 'kampu' pod oljkami in podaljšamo za še en sončen primorski dan.

Oljke, gozdni palčki in kapučino

le kaj imajo skupnega?

Kot že več let zapored, so tudi letos Lojzetove oljke polno obrodile in prišel je čas pridnih rok, dobre volje, smeha in prijetnega druženja. Žal sem imel jaz letos službene obveznosti, saj je Zavod za gozdove Slovenije v času Evropskega Tedna Gozdov priredil delavnico za otroke na Čopovi ulici, kjer smo z otroci (tako s tistimi malimi kot tudi z malo večjimi) izdelovali gozdne palčke.

Ker so bile moje pridne roke zaposlene v Ljubljani, sem želel vsaj soboto popoldne preživeti v prijetni družbi, a mi tudi to ni bilo namenjeno, saj sem že na vse zgodaj zjutraj z avtom "podiral" potopne količke. Ker avto ni bil vozen, se me je usmilil Mk in me prišel zvečer pobrat skupaj s kolesi, saj smo imeli po delovni soboti v planu športno nedeljo. Tako sem vendarle uspel priti v Ankaran, čeprav le na dober štamperle in noč pod oljkami.

Sončna in spomladansko topla nedelja, je bila idealna za kolesarski izlet. Skupaj z Mkom, Marto, Saro, Matjažem in Ireno smo se po krajšem prigrizku rajskih sadežev pognali proti Črnem Kalu in naprej do Kozine, od tam pa v dolino Glinščice.

Po dolini je speljana 19 km dolga peščena pot, ki se vije po stari železniški progi skozi številne tunele, soteske, mimo bujnega, jeseni ognjeno-rdeče obarvanega primorskega rastja in strmih skalnih previsov. Včasih je proga predstavljala pomembno povezovo Trsta s Kozino, danes pa je priljubljena točka za sprehajalce, kolesarje, plezalce in druge užitkarje.

Po daljšem in vztrajnem spuščanju se nenadoma zaveš, da si prispel do pristaniškega mesta, kjer ti ostane samo še nekaj vzponov in spustov po ozkih ulicah do samega jedra, nato pa le še razvajanje z mamljivo dišečim italijanskim kapučinom.
slike



sreda, 15. oktober 2008

Home sweet home

Skoraj eno leto je že, kar sva naredila pomemben korak v najinem življenju. Ne, nisva se na skrivaj poročila in vas prikrajšala za eno super ohcet ;)

Pred enim letom sva se odločila, da o svojem lastnem prostorčku na tem svetu ne bova več samo sanjala in o njem fantazirala, ampak da bova v to smer tudi nekaj naredila. Glede na to, da so se vse poprejšnje variante in preračunavanja izkazali za nerealne, predrage in na sploh neizvedljive, sva počasi že imela občutek da je vse zaman... a le ni bilo vse tako nemogoče. Ta oktober sva namreč s pomočjo izredno velikodušnega kredita s strani staršev in sorodnikov postala ponosna lastnika stanovanja v Litiji!

Zaenkrat prazni prostori in bele stene še ne delujejo nevemkako domače, a z vsakim obiskom kaže bolje in stanovanje postaja vse bolj 'najino'. Do končne vselitve naju sicer čaka še nekaj dela in kakšen izlet v Gradec, ampak v vsakem trenutku neizmerno uživava. Še malo, pa bomo lahko skupaj nazdravili v NAJINEM domu!
_______________________________________________________

It's been almost a year since we made a big step. No, we didn't get married secretly ;)

A year ago we decided we don't want to just dream about our own place anymore. All the possibilities and ideas we've had before proved too expensive or otherwise impossible, so we were already quite depressed about it... but finally this october we succeeded, with the big financial help from our parents and relatives - we're now happy owners of a small apartment!

For now the rooms are still very empty and the walls are snowy white, but every day it looks better and the apartment is slowly becoming our home. We still have some work to do before we finally move, but we enjoy in everything we have to do. And in just a few weeks we'll be able to invite the first guests to OUR home!

sreda, 1. oktober 2008

Sedmo leto

leto preizkušnje

Ja, tudi pri naju življenje ni vedno cvetoče polje, kot bi sicer lahko sklepali iz objav na najinem spletnem dnevniku. Stopila sva v sedmo leto in kot pravi ljudska modrost, naj bi bilo to leto preizkušnje. Ali je to sedmo leto ali kakšno prej oz. kasnej niti ni pomembno. Dejstvo je, da mora vsak par kdaj na svojem polju pokositi trnje in plevel, če želi, da bo bujno cvetelo še na mnoga leta.

Kriza, ki naju je zadela kot strela z jasnega, je sicer res zasejala globoke bolečine, a je hkrati na široko odprla vrata za vstop v boljši in pristnejši partnerski odnos. Vrata so odprta, midva se morava le potruditi in prestopiti ta prag. In ne dvomiva, da nama bo uspelo.

Brez odkritega in razumnega pogovora bi bilo sedmo leto zagotovo tudi najino zadnje.