torek, 30. junij 2009

Ups & Downs po Istri

Na popraznični petek sva vstala zelooo zgodaj, saj je eden in edini vlak, ki je menda primeren za vožnjo koles do Pule, ustavil v Litiji že ob 5:50. Medtem ko so nekateri čakali na vlak za v službo, sva se midva s čeladami na glavah in kolesi ob bokih veselila novih dogodivščin.

Po dobrih petih urah pozibavanja se je končno vlak ustavil v sončni Puli. Najprej sva začela z iskanjem trgovskih centrov, kjer naj bi prodajali plinske kartuše z navojem tudi za Primusa. Bila sva prepričana, da jih bova dobila brez težav. Kar dobro sva se zrekreirala in na koncu ostala praznih rok. Sprijaznila sva se, da bova s sabo vozila celotno zalogo makaronov, omakc, kuhalnega pribora ipd bolj kot ne za trening. In tako sva bila prisiljena k iskanju prijetnih in ugodnih konob, kar sploh ni bilo slabo :)

Ven sva potegnila Veharjev vodič po Istri in se podala po makadamskih poteh. Kmalu sva ugotovila, da bova na tem popotovanju ves čas nekaj iskala, saj so bili opisi le malo uporabni. Po večkratnem zgubljanju sva se skušala bolj držati dobro označenih kolesarskih poti in slediti lastni intuiciji. Res, da sva na ta račun naredila kakšen kilometer več in tudi preklela nepotrebne vzpone, a vsakokrat ko sva prispela na želen cilj, sva bila neizmerno zadovoljna. Ob samotnih poteh sva nabirala zelišča, iskala dobre motive za fotkanje in si občasno poiskala prijeten kotiček za ohladitev pregretih nog. Pod dišečimi borovci in ob rahlem morskem vetriču sva se prepuščala čistim užitkom za lažje nadaljevanje zastavljenih etap.

Nomadsko sva se iz dneva v dan selila bolj proti severu in izbirala večinoma peščene, kamnite in asfaltne stranske poti, ki so naju vodile malo gori, malo doli, ob zalivčkih ter skozi starodavna, kamnita in živahna mesta (Pula, Vrsar, Poreč) in nenazadnje tudi čez kampe, kjer sva prenočevala. Nehote sva jih primerjala tako med sabo kot tudi z ostalimi evropskimi. Ugotovila sva, da so cene višje kar za 50 % od tistih v Španiji ali na Nizozemskem, saj sva povprečno plačala 20-25 € na noč (šotor in dve osebi). Je pa res, da so skoraj vsi kampi zelo dobro vzdrževani in imaš vedno na voljo toplo vodo ter WC papir.

Tudi domačini so bili glede na politične zdrahe izredno prijazni. V soboto, ko sva morala v Barbarigi najti drugo pot, ker so tisto iz opisa po novem zaprli, sva morala kolesariti po nekem samotnem, prašnem predelu, ko se je nad nama naenkrat skuhala črnina oblakov, pričelo se je grozovito bliskat in grmet, okrog in okrog pa ni bilo ničesar kamor bi se lahko skrila, razen kilave makije. Ob visoki napetosti v ozračju sva gonila naprej v upanju, da čim prej naletiva na kakšno ubogo staro hišico, ki bi nama lahko nudila zasilno zavetje. Po par zaprašenih in v strahu prepeljanih kilometrih nama je le uspelo, še pred vrhuncem nevihte, priti do male stare vasice, kjer sta nama prijazna domačina ponudila streho nad glavo.

Sara:
Zadnji del poti naju je vodil ob obali SZ Istre, skozi počitniška naselja in kampe, za katere sva že večkrat slišala, obiskala pa nikoli. Končno sva kolesarski vodnik zabrisala med prtljago in naprej sama s pomočjo hrvaških oznak iskala lepe in malo prometne, večkrat tudi makadamske poti. Na naju je velik vtis naredil prizor lesenih pomolov v Savudriji, šokiral pa naju je kompleks v nastajanju - točno nasproti lani odprtega Portoroškega Palaca, ki naj bi bil cel oh in ah na hotelski sceni bližnje okolice. V Alberih pri Crvenem vrhu raste nov, ogromen Kempinsky Adriatic Hotel. V steklo in kamen odet objekt avstrijskega arhitekta z bazenom, golf igriščem in privatno plažo, ki ga obdajajo še luksuzne večstanovanjske in samostojne vile je zrastel iz ničesar in bo kmalu velika konkurenca našim hotelirjem. Ob prizoru sva bila tako presenečena, da sva pozabila na fotografiranje ... Škoda, ker je bila to najbrž zadnja priložnost za ogled tako od blizu.

Za Kanegro, kjer sva se na mojo veliko zadrego (po nesreči) zapeljala skozi nudistični kamp med nagci in se malo kasneje vrgla v morje, sva našla traso stare Parenzane, ki naju je v rahlem spustu z odprtim razgledom na naše soline prav užitkarsko pripeljala točno k Jorasu na dvorišče. Na naši strani sva ujela kolesarsko pot ob Sečoveljskem zalivu (mimgrede, Mobitelova trgovina, kjer lahko kupiš sol, se sredi sezone odpira šele ob 5h popoldne?!) in se mimo mirnega priveza v Seči skozi kamp v Luciji spet vrnila na traso nekdanje železnice, po kateri sva skozi dva tunela ravno pred dežjem prikolesarila do Izole. Pa potem še do kolesarskega cilja, Kopra, kjer sva se za konec še enkrat ubadala z neprijaznostjo delavcev Slovenskih železnic in zopet sama z velikimi težavami naložila kolesa na vlak.


OSTALE SLIKE (MORE PHOTOS)

četrtek, 25. junij 2009

Priprave in prepiri

preden greš na pot

Večer pred odhodom z nekoliko mravljinci po telesu. Vse je spakirano, kolesa bogato obložena in midva zadovoljno pobotana. Ja, skoraj vedno pride pred pakiranjem tudi kakšen manjši prepirček pri sprejemanju kompromisov - kdaj bi šla, kam, kako, preveč prtljage, premalo opreme, kje bova spala, kaj kuhala ... Pač, tudi to je del priprav ; )

Ob pogledu na nagrmadena kolesa me oblije tisti tako dobro poznan, prijeten občutek preden se podaš v širni svet. Jutri zgodaj zjutraj jo namreč mahneva s kolesi na vlak do Pule. Od tam naprej bova pa križarila malo čez obalna mesta, malo po notranjosti Istre in spet po obali vse do Kopra, kjer se bova v ponedeljek ponovno naložila na vlak in se vrnila domov.

petek, 19. junij 2009

Po šihtu vzpon na Vršič

Včasih res še samega sebe presenečam. Nekaj dni nazaj me je poklical Premkov Primož in me namamil z idejo, da bi po šihtu skočila na Vršič. Vzpon, ki sem ga planiral že dolgo, a hranil za čas, ko bom res dobro pripravljen. Ampak ta stoprocentnost je ena sama ovira in en sam blef. Sej tko al tko nikol nismo 100 % pripravljeni, kar pa ne pomeni, da stvari ne moremo speljati.

No, sprva sem seveda imel malo treme, če bom zmogel, pol sem pa hitro ugotovil, da sploh ni tak big deal. Par cik-cak ovinkov in že sva bila v nedrju slovenskih dvatisočakov. Svetloba je bila prijetno mehka in izpod Prisanka naju je prijazno gledala Ajdovska deklica. Ko sva po slabi uri in pol pribrcala na sedlo, je sledilo neskončno zadovoljstvo in popoln užitek ob spustu nazaj v dolino. Primož že razmišlja o vzponu na Mangart. Zakaj pa ne?! Družba zaželjena :)

Še par statističnih podatkov:
jezero Jasna - Vršič
dolžina: 10,8 km
čas vožnje: 1h 26 min
višinska razlika: 750 m

torek, 16. junij 2009

Torek popoldan

ko se čas lahko ustavi

Torek popoldan je in nebo so zastrli temni oblaki, zrak se je ravno prav ohladil in rahel vetrič nakazuje na morebitno nevihto. V daljavi se že bliska in okoliški stanovalci hite pospravljat svoje avte na varno, jaz pa na balkonu uživam prost popoldan ob kozarcu postaranega madžarskega tokaja (ugotavljam, da vina predolgo šparava za posebne priložnosti). Misli lenobno poplesujejo, še najrajši k bližajočemu se podaljšanemu vikendu, ko jo bova spet mahnila ob Balaton. Tokrat sva se ga namenila prevoziti okrog in okrog in to navkljub neusmiljenim krvosesom, ki so lani močno zaznamovali najin izlet.

Pogosto dobivam razne maile kako si je treba kdaj pa kdaj vzeti čas, se sprostiti, se odklopiti ipd. ipd. Pa se? Se nas to kdaj prime? No, mene se danes definitivno je. In res se je blagodejno za trenutek ustaviti in početi nič drugega, kot samo srkati svežino in vonj poletja, prisluhniti zvokom okoli nas, se čuditi nad pisano paleto barv narave, ki nas obdaja, in konec koncev prisluhniti bitju lastnega srca.

Ujet trenutek zgodnjega poletja na Sorškem polju

Življenje je lepo, le videti ga je treba. Užijte te pestre zgodnje poletne dni v kar se da polni meri.

nedelja, 14. junij 2009

Ljubljana s kolesa

Za rojstni dan sva Mku in Marti obljubila voden kolesarski izlet po našem glavnem mestu, zato smo prejšnjo soboto pognali pedala in se skušali vživeti v vlogo turista v Ljubljani. Moram priznat, da ni bilo prav enostavno, saj mi je bilo vse tko navadn kot bi rekla Eva.

Vsak je štartal s svojega konca, nato pa smo se skupaj podali ob toku reke Ljubljanice v samo osrčje največje in najbolj razvpite ljubljanske soseske - Fužine, kjer naj bi vladali nemiri, kriminal in preprodaja drog. Nam se je zdela soseska prijetna, z veliko odprtega prostora, zelenja in obilo družabnega življenja. Brez strahu smo se zapeljali po tlakovanih poteh med visokimi betonskimi bloki, čez Brodarjev in Preglov trg, slikali grafite na sivih fasadah ter v nebo segajoče stolpnice in opazovali stanovalce ob preživljanju prostega časa. Medtem ko so nekateri posedali na klopcah, igrali šah in se podili za žogami, smo mi pot nadaljevali naprej pod Golovcem čez Štepanjsko naselje do športnega parka Kodeljevo. Tudi tam je bilo živahno, saj se je ravno odvijal nek teniški turnir in dejansko sem dobil občutek, da je Ljubljana polna ljudi, ki intenzivno in aktivno preživljajo prosti čas.

Po več ovinkih smo le prišli do glavne tržnice, ki je kar buhtela od živžava, pisane zelenjave in omamnih dišav tako po svežih jagodah in češnjah kot po pečenem piščancu in ocvrtih sardelcah. Na drugem koncu se je bohotilo dehteče cvetje in razne sorte zelišč in svežih začimb, izza vsake stojnice pa so nas branjevke prijazno vabile k nakupu kakšne kilce ali dveh. Da ne bi ostalo samo pri ogledovanju in cedenju sline, smo si za malico privoščili pečene sardelce s pogledom na Prešernov trg in Frančiškane. Ni kaj, kot pravi turisti!

Po prigrizku nas je čakal vzpon na grajski grič, kjer se smo si lahko z vrha ogledali našo že prevoženo traso in se razgledali po znanih četrtih. Bila je lepa sončna sobota, zato ni bilo nič nenavadnega, da so na gradu pospremili številne mlade pare v skupen zakon. Mi pa smo z veseljem kritično ocenjevali obleke ženina in neveste, ter vseh ostalih svatov.

Nato smo se pod Šancami po strmem bregu spustili na drugo stran hriba, na Gornji trg in čez ozke stare ulice Žabjeka naprej ob Ljubljanici vse do Špice, kjer so zasidrane številne ladjice, pripravljene za feštanje. Zapeljali smo se čez nov most, ki je končno povezal botanični vrt z ostalim delom mesta in se za hip izgubili med bolj ali manj poznanimi zelišči, drevesi in grmovnicami.

Pot smo nadaljevali vzdolž prenovljenega trnovskega pristana, kjer so številni meščani uživali ob branju knjige ali ležanju na soncu. Naša grla so postajala vse bolj suha, zato smo odvili na Eipprovo k Aniki. Ob vrčku hladnega piva, ki ima vsaj tu še normalno ceno, smo prijetno klepetali in podoživljali prevoženo pot, izmenjevali svoje občutke in opažanja, nato pa smo se družno odločili, da preostanek poti prihranimo za naslednji izlet, saj nam je počasi začelo zmanjkovati časa.

Tako smo se v Tivoliju po ogledu razstave Alpe kot jih vidijo ptice, z velikim zadovoljstvom poslovili in jo mahnili nazaj domov. Po prevoženih slabih 100 km in osvežujočem tuširanju, sva samo še padla v posteljo in zaspala kot ubita.

VEČ SLIK (photos)

četrtek, 4. junij 2009

Ko zorijo borovnice

imamo vsi plave prste in modre jezike ;)

Po napornem dnevu se nama je zaluštal krajši skok v bližnji gozd. Tokrat s posodicami v rokah, saj so že začele zoreti tiste male plave bunkice, ki krasijo zelene grmičke in razveseljujejo vse kar leze in gre. Po enourni paši sva tudi midva z nasmehom na obrazu, plavimi prsti in modrim jezikom odvihrala domov na večerni posladek.