Momoti

Z Urško in Sergejem smo si jih že pred časom obupno zaželeli, zato smo si rezervirali eno od nedelj in si jih pripravili.

Z Urško se poznava že zelo dolgo. Pravzaprav se sploh ne spomnim od kdaj, najini starši so prijateljevali še preden sva se rodili. Vendar pa naju je bolj povezala šele skupna izkušnja, štirje tedni raziskovanja in srkanja tuje kulture ter premagovanje samih sebe na trekingu okrog mogočnih Annapurn. In iz te zgodbe so tudi momoti. Ko jih je naša mala skupinica odkrila na menijih gorskih koč in zakotnih katmandujskih gostilnic, smo v trenutku pozabili na vso drugo kulinarično ponudbo.

Da malo razložim. Momoti so del himalajskega kulinaričnega izročila, po domače bi jih najbolje opisala kot večje žlikrofe iz vlečenega testa, polnjene z različnimi, precej začinjenimi nadevi, od mesnih do zelenjavnih. Originalna verzija je kuhana na pari, obstajajo pa tudi ocvrti in pečeni, jejo se z rokami in se sproti pomakajo v pekočo paradižnikovo omako.

Priprava momotov je sicer enostavna, ampak vzame kar nekaj časa, zato so na jedilniku res zelo poredko, in ker je zadnje čase med našim druženjem beseda pogosto nanesla nanje smo eno od nedelj rezervirali za skupno kuhinjsko ustvarjanje. Dobili smo se pri Urški in Sergeju v Kamniku in ker bi bil greh cel sončen dan preživeti v kuhinji smo se najprej sprehodili na Stari grad. Že kar sestradani smo se po povratku takoj lotili priprave: mesenja testa, sekljanja sestavin, kuhanja omake in ''umetelnega'' izdelovanja momotov. Tokrat nam je testo ves čas delalo preglavice ... morda smo ob odmerjanju sestavin preveč vneto klepetali. A rezultat je bil slasten kot vedno, le videz ni bil ravno estetski. Zato smo trdno odločeni, da kuharijo v bližnji prihodnosti ponovimo še v Litiji.

SLIKE za firbce in RECEPT za kuharske navdušence

Peš od doma do Janč

Prejšnji vikend sva imela gušt za poležavanje in pospravljanje doma, tokrat pa so naju spet zasrbeli podplati. Dan je bil idealen za pohod po bližnjih gričkih in izpred bloka sva se podala na pot proti Jančam. Preden sva se zares odpravila od doma, sva bila še malo nergasta in noben od naju ni točno vedel zakaj, vendar ko sva zasopla v prvi breg, za slabo voljo enostavno ni bilo več časa.

Bil je prvi spomladanski dan, a zunaj je vel še mrzel severni veter. Pobočja so bila mestoma prekrita z bogatimi zaplatami spomladanske rese (Erica carnea), s kupčki trobentic (Primula vulgaris) in z vijoličastimi preprogami pomladanskih žafranov (Crocus vernus), kar je bil več kot očiten znak, da morava otvoriti najino nabiralniško sezono. Letos ne za jegra, ampak za domač zeliščni čaj.

Ko sva po večurnem pohajanju po hribčkih in med starimi kmečkimi domačijami s spuščenimi psi na dvoriščih prispela do Janč, sva modro preračunala, da nama morda celo uspe ujeti vlak iz Jevnice v Litijo. Zato sva dolgrede pospešila korak in se pošteno našvicala. Bíla sva težko bitko s časom in upala, da imajo slovenske železnice zamudo. In res nama je uspelo priti na postajo pred vlakom, a kaj ko je bilo treba še kupiti karte in najti pot do tira na drugi strani proge. Naenkrat sva se zavedla, da nama bo vlak dobesedno ušel pred nosom; nemočno sva gledala, kako je prav počasi pripeljal in tako tudi speljal s postaje, midva pa sva stala na peronu prešvicana in rahlo premražena z dolgima obrazoma, saj sva vedela, da pride naslednji šele čez tri ure.

In ni nama ostalo drugega, kot da sva jo mahnila naprej proti glavni cesti Ljubljana-Litija, si popravila frizuro, nadela prijazen nasmešek in dvignila palec v zrak.

SLIKE

Popoldanski počitek

Včasih se zdijo delovni dnevi težki in neskončni, še zlasti kadar manjka urica ali dve spanja. Zato se vsakič veseliva torkov in četrtkov, ko nimava drugih obveznosti, kot le priti domov, si skuhati kaj za pod zob in uživati popoldan (eni sicer malo manj, ker imajo še neporavnane obveznosti iz študentskih dni).

Takrat si po kosilu privoščiva krajši popoldanski počitek, da nadoknadiva prekratke noči.

Popoldanski pogled skozi okno na okoliške griče

_______________________________________________________

Nap in the afternoon

Sometimes working days are too long and tiring, especially when you don't get enough sleep at night (we are still getting used to get up so early in the morning, at 5 am!!!). Therefore we are always looking forward to the days when we have free afternoons. We just need to come home, prepare ouerselves a good lunch and simply enjoy the rest of the day. At that times we often take a short nap to make up for those too short nights.

Ko sanje postajajo resničnost

Včasih so dnevi, ko začneš gojiti pretirane skrbi. Tudi sam sem jih pred kratkim, tako zaradi ljube sestrice, ki si je življenje postavila na glavo, kot zaradi svoje zaposlitve za določen čas. Pa sem kmalu ugotovil, da četudi bi spremenil cel svet, bi bil dan še vedno enako dolg in noč enako temna.

Pridejo pa dnevi, ko je težko verjeti, da se določene stvari res dogajajo prav tebi. Zdijo se kot sanje, iz katerih bi se enkrat rad čim prej zbudil, spet drugič pa si tiho dopoveduješ (z nasmehom na obrazu), da je vse to res.

Takrat se sprašujem ali sva res rojena pod srečno zvezdo ali je to vendarle rezultat pozitivnega duha v zdravem telesu. V zadnjem času so se nama obema ponudile nove možnosti, ki so se prej zdele nekje daleč stran, nedosegljive, zdaj pa jih je treba le spustiti k sebi. Vse bolj verjamem, da lahko s svojim pozitivnim odnosom, tako do sebe kot do soljudi, seješ dobro, zdravo energijo, ki se ti slej ko prej povrne. Moj nadrejeni me je nekega dne presenetil z vprašanjem, kaj neki jem, počnem, da sem ves čas tako dobre volje in poln energije. Hecno, sam sebe sploh nisem videl v taki luči, a če se ozrem za sabo, ima prav.

Seveda se najdejo tudi temni dnevi, ko si človek želi, da bi se čim prej zbudil iz tistih težkih sanj. Pa se ne. In četudi se včasih zdi vse skupaj brezupno, brezizhodno, zabetonirano, se je takrat dobro spomniti fizikalnega zakona, ki vedno in povsod drži - AKCIJA RODI REAKCIJO! Zato vsem, ki ste kdaj na robu obupa, želim čim več akcije. Meni je pomagala.

Za dežjem vedno posije sonce, a tudi za soncem vedno pride dež. Veselimo se ga!

Pokljanje borovih storžev

Storž ob odpiranju z značilnim pokljanjem

Vremenarji so napovedovali krasen sončen dan in bil bi greh ostati doma z metlo v roki in oprtanim predpasnikom okrog pasu. Hitro se nas je našlo za poln avto in tokrat sem bil sam blažen med brhkimi pohodnicami ; ) Vmes sem se sicer malo pohecal, da smo kot kurnik na kolesih s petelinom za volanom, a v resnici mi je ženska družba prav godila.

Ker imamo vsi snega že rahlo dovolj in nas vse že po malem razganja prebujajoči se duh po pomladi, smo šli tokrat pljuča polnit na Primorsko. Za razliko od običajnih pohodov, smo tega pričeli s sestopom. S Socerba smo se spustili preko kraškega roba v majhno vasico Osp, ki je stisnjena pod mogočnimi pečinami, po katerih so s soncem obsijani viseli nešteti plezalci. Pot se je počasi obrnila navzgor proti vrhu Tinjana, kjer se nam je odprl razgled na Trst in Koper, kot bi ju imeli na dlani. Primorsko sonce nas je ves čas prijazno grelo, burja je svojo sapo pustila nekje daleč za Trnovskim gozdom, cveteli so mandljevci in borovci so nam s svojim značilnim pokljanjem tiho prišepetovali, da v naše kraje spet prihaja pomlad. Po suhih travnikih je svoje zelene cvetove razkazoval blagodišeči teloh, rjava suha trava pa nas je vabila v svoj objem na počitek, kjer smo se predali gurmanskim užitkom.

Mateja uživa v ležanju na travi in občuduje moč narave

Za piko na i pa je poskrbela še Mateja, ko nas je vse radodarno povabila na tako želeno hladno pivo oz. radler. Kljub postu, se mu enostavno nisva mogla upreti : \

Slike

Ali ima vikend lahko več kot 48 ur?

Včasih se vsaj zdi, da lahko!

Zadnji dnevi so bili naravnost vabljivi za martinčkanjena na prvem spomladanskem soncu, za skok na svež zrak in končno tudi za začetek letošnje tekaške sezone. V petek me je takoj po službenem terenskem ogledu pobral Rok, in skupaj sva nadaljevala pot na Ljubelj. Hoja po že precej južnem snegu in vlačenje sank sta naju pošteno utrudila, a kljub temu sva bila po zabavnem spustu, polnem poskokov in ostrih ovinkov oba kot prerojena. In sestradana ... pa vendar čas za malico še ni napočil. V jesenskih in zimskih mesecih se je v najinem avtu nabralo toliko prahu in umazanije, da si komaj lahko razbral barvo sedežnih prevlek, zato je sledilo temeljito čiščenje avtomobilske kabine - drgnenje tepihov, brisanje prahu, sesanje vseh možnih kotičkov in loščenje stekel ... Za konec dneva pa še peka pice, da sva se končno najedla in poklepetala z domačimi na Orehku.

Tudi sobota naju je zbudila s toplimi sončnimi žarki in med zajtrkom sva zbirala ideje za najin novi cilj. Želela sva si še malo snega in ne prevelikih množic počitniških pohodnikov ... odločitev za zimski vzpon na Porezen se je izkazala za idealno izbiro. Sneg je bil tokrat ravno pravi, saj se ni niti vdiralo niti ni drselo, sonce je sijalo sto na uro in razgled je bil neskončen: Julijci s Triglavom, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, bližnji Škofjeloški griči, oddaljeni Snežnik in italijanski Dolomiti so se razprostirali okoli naju. Popoldan sva izkoristila še za obisk na Perčevi in skupno kosilo. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sva zvečer dobesedno padla v posteljo ...

Še ne prav dobro spočita sva si za nedeljo zadala nekaj opravkov po stanovanju, pa ni šlo vse po načrtih. Popoldne sva pričakovala obisk prijateljev, zato sva uspela le malo pospraviti, spekla sva mafine, zadnje sončne trenutke pa skupaj z Matejo izkoristila za prvi tek letošnje sezone.

In dišalo je po pomladi ...

Slike