sobota, 21. avgust 2010

Pogled z druge strani

Yukari Kavron, 3. 8. 2010 (13. dan, 2.268 m. n. v.)

Poti na trekingu so nas vodile skozi različne kraje, a povsod smo večinoma srečevali prijazne ljudi. Od planšarjev, trgovcev, gostilničarjev do avtobusarjev in ostalih domačinov. Poleg že omenjenih Duriye in Turana mi je v najlepšem spominu ostal par iz Istanbula, ki nas je v Tirovitu z močnega sonca povabil na pokrito teraso njunega vikenda, nas postregel s čajem in lešniki, ter s pomočjo slovarčka klepetal z nami. V vasi Kaleköy smo naleteli na moške in mlade fante ravno sredi umivanja nog pred petkovo mašo. Otroci so Roka vzeli za svojega in ga povabili v mošejo na obred. Kljub temu, da je bil oblečen v kratke hlače, ni nobeden od odraslih gubal čela, ampak so nas pogostili s čajem, vodo in hruškami. Še na malo manj prijazne kavbojce iz penziona v Çatu smo ob slastni večerji iz jurčkov, ki so jih naši gobarji nabrali ob poti, in jih je Irena pripravila v njihovi umazani kuhinji, hitro pozabili.

Vse skupaj smo na trekingu preživeli 10 dni. Od štarta v Olgunlarju do danes smo naredili vsak dan eno etapo - vreme nam je bilo ves čas naklonjeno, tako da počitka zaradi dežja nismo potrebovali. Skupaj smo prehodili okrog 100 km po kolovozih, stezah in brezpotjih, večino časa smo se gibali na višini od 2.000 do 3.500 m n. v. Dvakrat smo spali v 'kampu' (pod Kaçkarjem), kjer je bilo več trekerjev, enkrat za vrtoglavo ceno v penzionu (Çat), trikrat ob vaseh (Parovit, Yukari Kavron) in enkrat na pašniku pri Turanu. Prostori za naša ostala nočenja so bili najlepši - to so bili samotni travnati prostorčki v visokih gorskih dolinah ob potokih. Niso bili vedno najbolj ravni, pa nas to sploh ni motilo. Voda je bila ledeno mrzla, pa smo se vseeno skoraj vedno umili in oprali še naše prešvicane cunje. Pred šotori smo si kuhali večerje in yayla çay (planinski čaj) iz zelišč, ki smo jih nabrali po poti, ob večerih pa kockali in pisali popotniške dnevnike, če le ni bilo premrzlo in komarji niso bili preveč nadležni.

Za zaključek smo naredili krožni trek, za spremembo brez težkih ruzakov, in se mimo številnih jezer vzpeli na visoko sedlo, s katerega smo imeli še zadnjo možnost videti Kaçkar. Tokrat s severne strani, ki je tudi poleti pokrita z mogočnim ledenikom.

Danes se poslavljamo od hribov in novih znancev, ki smo jih spoznali na cilju našega trekinga. Tudi tu so nas lepo sprejeli in prehrana pri peku Abdulahu je bila po več dneh suhe hrane pravi kulinarični užitek. Hrustljavo pekovsko pecivo, čorba in nepozabna muhlama...

petek, 20. avgust 2010

Kampiranje med biki

Başyayla, 30. 7. 2010 (9. dan, 2.645 m. n. v.)

Povsod megla. Med iskanjem primerne lokacije za šotorjenje nas je iz goste megle prijetno presenetil moški glas - bil je planšar Turan. Verjetno smo mu delovali nekoliko izgubljeni, zato nas je toplosrčno povabil na čaj in nam pokazal izvir pitne vode ter primeren prostor za kampiranje. Iz hvaležnosti smo ga povabili na večerjo, nato pa smo od utrujenosti kmalu popadali v svoje spalke.

Sredi noči, napol v snu, zaslišim kravji zvonec, nato muljenje trave tik ob mojem ušesu in rezek zvok, ker se je nekdo spotaknil ob napenjalno vrvico šotora ... panika! Krava bo padla na naju in naju sploščila v dve palačinki! Izstrelim se pokonci, odprem šotor, skočim ven in začnem divje razganjati živino. Zaprepaden ugotovim, da spimo sredi črede bikov na njihovem pašniku. Medtem ko podim stran enega bika, drugemu zraven popusti mehur, tako da je Saro resno zaskrbelo kako moker in poscan bo najin šotor. Ko sem jih le uspel razgnati, sem obnemel in obstal z odprtimi usti. Hladna noč je odgnala meglo in nad nami se je širilo črno nebo, ki so ga na vseh koncih prebadali tisoči in tisoči zvezd in zvezdic. Nepozabno!

Ayran!

Haçivanak, 29. 7. 2010 (8. dan, 2.593 m. n. v.)

Dan se je začel z močnim soncem in encijanom in se po zajtrku s pršutom nadaljeval s spustom v zeleno dolino. Pot nas je vodila preko številnih potokov do majhne zapuščene planine, kjer so koprive in robidovje počasi preraščali kamnite hiše, ki so bile nekoč skrbno pokrite s pločevino in lesom.

Med številnimi že delno porušenimi se je iz dveh vendarle dvigoval rahel dim. Ayran! pomislimo. Matjaž že pri prvi hiši povpraša za tisti osvežujoči slani mlečni napitek. Iz hiše sta stopili mlada gospodinja Duriya in njena hči Sida, ki sta nas brez odlašanja in z nasmehom na obrazu pogostili z domačim ayranom. Vsi smo cmokali in se oblizovali okrog ust, tako da sta nam postregli še z dodatno porcijami, dokler jima ga ni povsem zmanjkalo.

Nista znali ne angleško, ne nemško in ne rusko, zato smo govorili kar vsak po svoje in se vmes s pomočjo slovarja lomili še po turško. Bili smo navdušeni nad prijaznostjo in odlično postrežbo, zato smo jo povprašali še za kakšno kilo sira - peynirja - za sabo. Nekaj smo se sicer dogovorili, a kaj kmalu ugotovili, da namesto popotnice za nas pripravlja opoldansko malico. Prijazno nas je povabila v svoje skromno domovanje, kjer je bil prostor le za kuhinjo in dnevni prostor. Na posebej za nas pogrnjeni mizi nam je postregla z domačim sirom, skuto, sladko smetano, črnimi oljkami, višnjevo marmelado, halvo in svežim kruhom. Manjkal ni niti pravi turški čaj.

Medtem ko smo uživali ob okušanju planšarskih dobrot se je iz doline dvignila megla, nas pa je čakal še vzpon čez sedlo na drugo stran in iskanje novega prenočišča.

sreda, 18. avgust 2010

Prebujanje med vršaci

pod sedlom pred Haçivanak, 28. 7. 2010 (7. dan, 2.986 m. n. v.)

Daleč za nami je že tisto nadležno jutranje bujenje z elektronskim zvokom SonyEricssona. Iz mehkega spanca naju počasi, a vztrajno drami močno sonce, ki iz minute v minuto bolj ogreva najin šotor. V bližini slišiva prve glasove sopotnikov in rožljanje plehnatih posod. Znak, da Irena pripravlja čaj in jutranjo kavico. Sara prične nervozno pogledovati, zato v najino spalnico spustiva svež gorski zrak. Ven pogledata dve zabuhli glavi in še preden uspeva vsem zaželeti "Dobro jutro!", si že podajamo obvezno razkužilo. Prvim jutranjim obredom sledi zajtrk s pršutom, postaranim kruhom in če je sreča tudi s planšarskim sirom in črnimi olivami. Da je jutro popolno, si zaspane obraze umijemo v ledeno mrzlem potoku, nato pa le še podiranje tabora in novi dnevni podvigi so pred nami.

torek, 17. avgust 2010

Čez sedlo na drugo stran

nekje med vrhovi, torek 27. 7. 2010 (6. dan, 3.279 m. n. v.)

Tokrat se nam ni mudilo z jutranjim vstajanjem. Počasi smo pozajtrkovali in zložili vso robo nazaj v ruzake. Otovorjeni kot mule in osli smo se podali iz kampa proti sedlu, ki je bil na vrhu še prekrit s snegom. Rahlo nas je skrbelo ali bomo našli dovolj varno pot, saj smo prejšnji večer dolgo in zaskrbljeno opazovali tri pojave, ki so begale po grebenu sem ter tja, kot bi mrzlično iskale primeren prehod za sestop. Preden jim je uspelo sestopiti, je nebo nad njimi postalo črno in kmalu postreglo s tako močnim nalivom, da je marsikdo v kampu moral prazniti vodo iz šotora in spati v mokri spalki. Na srečo nihče izmed nas :)

Z zmernim in sigurnim korakom smo bili vedno bližje prvi etapni točki. Spet smo prečkali številne potočke, gazili čez nešteta pisana polja cvetlic in po dveh urah smo se lahko še zadnjič ozrli na naše zadnje bivališče. Včasih se zdi vzpon nemogoče naporen, a od blizu vse postane znosnejše in kar naenkrat se zaveš, da stojiš na prepihu, ko se pred tabo na široko odpre pogled na nove vrhove, sedla in doline. Sledi spust in še najlepše - iskanje ravnega, mehkega in razglednega prenočišča.

ponedeljek, 16. avgust 2010

Podvig na Kaçkar (3.932 m)

kamp Dilberdüzü, ponedeljek 26. 7. 2010 (5. dan, 2.879 m. n. v.)

"Jaaaaaaa" in "Uaauuuuu" so bili vzkliki vsakega izmed nas, ko smo prisopihali na najvišji in najbolj razgleden vrh našega trekinga. Naš dan se je začel še preden je vzšlo sonce. Večina nas je spala slabo; eni bolj zaradi polne lune drugi zaradi relativno visoke nadmorske višine. Prva noč visoko v hribih mi res ni minila prav prijetno, saj sem bil od švica ves lepljiv, pa še na živce mi je šla ozka mumijasta spalka, ker sem se počutil kot povita šunka. Na vse tegobe smo pozabili takoj, ko smo se pričeli vzpenjati. Prvi sončni žarki so počasi spreminjali hladne tone v pisano paleto barv in modro nebo je napovedovalo popolnoma jasen dan. Da je bil podvig prijetnejši in lažji smo naše težke "prasice" pustili v kampu. S sabo smo vzeli le najnujnejše, se pravi fotoaparate, nekaj hrane, palice, kreme in topla oblačila.

Prvi resen postanek smo si privoščili ob jezeru, v katerem še sredi poletja plava led. Kotanja, polna kristalno čiste vode v objemu surovih gora, me je prevzela in najrajši bi s polnimi zamahi zaplaval, a bila je ledeno mrzla in zadoščala je že osvežitev obraza. Kmalu se je pot počasi izgubila in sledili smo le še možicem, ki so eden za drugim stopali v naše vidno polje. Pot je postajala vse bolj zahtevna, saj je bilo treba prečiti kar nekaj sneženih zaplat, kjer so se nam rahlo šibila kolena. Imel sem občutek, kot bi se znašel sredi odprave na še neosvojen vrh.

Malo pod vrhom me je očitno začela zdelovati višinska, saj je bil vsak meter težavnejši in dihanje občutno težje. Vzpenjal sem se po polžje, korak za korakom, in nisem bil edini. Ne glede na ves napor smo zmagoslavno dosegli rdečo zastavo in se ob njej ponosno poslikali. In edinstveno priliko izkoristili za vsesplošno SMS-anje najdražjim.

sobota, 14. avgust 2010

20 kg na ramah

kamp Dilberdüzü, nedelja 25. 7. 2010 (4. dan, 2879 m. n. v.)

Za nami je prva etapa s težkimi ruzaki in že si postavljamo prvi tabor v kampu pod vrhom Kaçkarja. Štartali smo popoldne, iz Olgunlarja (2122 m. n. v.), in hodili samo dobre tri ure, pa sva vmes že močno dvomila v najine sposobnosti za nošenje vse te teže naslednjih 10 dni. Mogoče bi bilo res bolje da najamemo osle?! Je pa pokrajina okrog nas čudovita, cvetoča in polna potočkov in to pomaga, da ne misliš ves čas samo na boleča ramena. Midva se pa tud ne vdava kar tako! Če ne drugače, dejstvo je, da bo ruzak z vsakim dnem lažji, ker bo hrane v njem vedno manj, mi bomo pa tudi vedno bolj utrjeni. Pa še vode je povsod dovolj, tako da je ni treba prenašati na hrbtu.

četrtek, 12. avgust 2010

Počitek pred akcijo

Yusufeli, sobota 24. 7. 2010 (3. dan, 560 m. n. v.)

Dolga in naporna vožnja je končno za nami. Prispeli smo med gore v mestece Yusufeli, ki je zaradi občasnega dežja za dva dni postal naš dom. Kljub njegovi majhnosti sta bila dneva pestra, saj smo čez dan ob divjih brzicah navijali za najboljše turške kajakaše, čajčkali, se potikali po stranskih uličicah, iskali lokanto z najbolj pestro ponudbo hrane, zvečer pa se sladkali z baklavami, na skrivaj spili prvi Efes, se preskušali v igranju tavle in se domov grede skoraj pridružili turški poroki.

petek, 06. avgust 2010

Prvi okusi Turcije

Ravno smo se vrnili z visokih gora, kjer smo imeli idealno klimo, sedaj pa se v Trabzonu utapljamo v lastnem svicu, zato nam je vsaka aktivnost odvec. Najraje posedamo v senci, pocasi srkamo vroc caj s kocko sladkorja in ob spremljavi muezinov cakamo na vecerno porcijo baklav. Se tisti edini opravek - pisanje kartic - se je izkazal za nemogocega, saj jih prakticno ne prodajajo. Ker imava ravno nekaj casa in sva zopet povezana s svetom, bova zacela s popotniskimi utrinki z nasega trekinga po Kaçkarju.

Letosnji dopust je bil dolocen ze marca, ko sva kupila letalske karte. Namesto mojih starsev sva se namrec pridruzila skupini ze utecenih popotnikov, ki so si zadali prehoditi gorovje Kaçkar v severovzhodni Turciji. Brez pretiranega planiranja sva na dan leta v naglici spakirala opremo (sotor, spalki, termaresta, hrana, cunje, pohodne palice in cevlji...) vsak v svoj ruzak. Na koncu je ruzak tehtal vec kot 15 kg! Ob misli, da bova vse to, z dodano vodo in se cim, nosila vec dni, naju je skrbelo, da bo to prej garanje kot dopust, saj ramen na tako tezo nisva uspela pripraviti.

Z zamudo smo sredi noci odleteli z Brnika v İstanbul, nato pa iz azijskega dela mesta naprej v Trabzon. Najvecje pristanisko mesto na tem delu Crnega morja je polno raznovrstnih trgovinic, nepregledne mnozice ljudi, povsod disi po hrani in vse skupaj precej spominja na azijski svet. Prvo presenecnje so bile turske lire, ki nimajo vec milijonskih nicel ter cene, ki so postale ze zelo evropske. Za dvoposteljno sobo z zajtrkom smo morali odsteti 40 € (80 TL), kar je bila ena bolj ugodnih variant. Na kosilo smo se odpravili v eno od lokant, kjer strezejo ze pripravljene zelenjavne in mesne jedi. Med njimi za naju vse prekasa musaka iz melancanov, pa tudi köfte niso slabe. Za posladek pa rizev puding (fırın sütlaç) ali nepogresljive baklave - z orehi, lesniki, pistacijami, okrogle, trikotne, pravokotne - vse hrustljave in prijetno sladke.

Kam si sla pomlad? In poletje, zakaj tako hitis?

Pomlad je med vsemi obveznostmi in opravki minila kar prehitro. Kar naenkrat je bilo tu poletje in z njim najin dopust. Pisanje bloga sva dala na stranski tir, saj sem se vmes intenzivno posvecala diplomi in tudi uspesno diplomirala, vikendi pa so bili vedno namenjeni sprostitvi. Utrinki s teh koncentriranih minidopustov se mogoce se pojavijo na blogu.

Trenutno sediva ob turskem caju na osrednjem trgu v mestu Trabzon ob Crnem morju, kjer je soparno in vroce, glavni letosnji dopust pa se nama ze pocasi izteka.

četrtek, 22. april 2010

Rožnato

Ne morem si pomagat, da ne bi spet z vami delil svojega navdušenja nad lepotami pomladi. Je tole komu znano?

torek, 20. april 2010

Iz debelega popka

Kar nekaj spremljevalcev najinega bloga je bilo navdušenih nad zastavljenimi zagonetkami, zato na prošnjo sestrice Katje ponujava še eno spomladansko.

Sprašujem vas kaj neki bo tu zrastlo? Grozdje? Špargelj? Marihuana? Ali kaj drugega? Za namig naj povem, da sicer ni užiten, je pa priljubljen kot okras. Ravno zdaj prihaja čas, ko nas bo s svojim okrasjem bogato razvajal. Jeseni pa tudi v omarah pride prav.

sobota, 17. april 2010

Nekaj za dušo matere Zemlje

Vendarle smo dočakali veliki dan in družno izpeljali akcijo Očistimo Slovenijo. Že dlje časa se je govorilo o podvigu leta, ko naj bi vsi skupaj v enem dnevu popucali nesnago, ki jo je človeška roka nemarno odvrgla v naravo. Menda se je je udeležilo več kot 250.000 prostovoljcev kar predstavlja 12 % prebivalstva ali 4500 avtobusov. Med njimi smo bili tudi številni predstavniki Zavoda za gozdove Slovenije, ki smo že predhodno pomembno prispevali svoj delež k evidentiranju odlagališč v gozdu, predvsem revirni gozdarji. Zbralo naj bi se preko 60.000 m3 odpadkov, kar pomeni za približno 6000 kamionov.

Lokalni gozdarji smo se na dan akcije najprej zbrali na krajevni enoti Litija, spili jutranjo kavico in se podali v bližnji gozd, opremljeni z rokavicami in vrečami. Pričakale so nas številne pločevinke pira, gume, hladilniki, čevlji, akumulatorji, hardveri, igle, modrci in še in še... Ko smo vse pridno zbrali, smo prijetno druženje nadaljevali še ob pasulju in hladnem pivu. Naj zelena Slovenija (p)ostane res zelena.

Kam hitijo?

Grizli je na hitro strl dva oreha, zato ponujava že novega. Tokrat malo bolj urbanega.

Kam hitijo tile mladi v petek popoldan?

petek, 16. april 2010

Kdo opleta?

Ker prejšnjega oreha še niste uspeli streti, vam iz te serije ponujava še enega, sorodnega. Vse zgolj v izobraževalne namene ;)

Kdo spomladi v vetru tako opleta s svojimi laski?

torek, 06. april 2010

Kaj je normalno?

Med prebiranjem knjige Zmagovalec je sam avtorja Paula Coelha sem se ustavil pri seznamu normalnosti, ki se mi je zdel zabaven, a hkrati vreden razmisleka. Seznam naj bi nastajal v času, ko je Javits - človek ki je imel vse kar si je želel (razen samote) - spraševal ljudi kakšno je "normalno" življenje˝, njegov končni seznam pa je temeljil predvsem na tistem, kar so ljudje počeli, in ne toliko na njihovih odgovorih. Tule je nekaj zanimivih ˝normalnosti˝:
  1. Da zapravimo dolga leta, da doštudiramo, potem pa ne dobimo službe.
  2. Da se norčujemo iz tistega, ki išče srečo namesto denarja, in ga imenujemo "človek brez ambicij".
  3. Da kritiziramo vse, ki skušajo biti drugačni.
  4. Da se zbudimo ob zvoku histerične budilke ob postelji.
  5. Da nikoli ne sprašujemo naravnost, čeprav drugi ve, kaj hočemo izvedeti.
  6. Da vedno preziramo tisto, kar smo z lahkoto dosegli, ker ni bilo "potrebne žrtve" in torej gotovo nima zadovoljive kakovosti.
  7. Da v javnih prevoznih sredstvih nikoli ne gledamo ljudem v oči, če ne si to lahko kdo razlaga kot osvajanje.
  8. Da vedno rečemo "saj sem poskusil", čeprav nismo poskusili ničesar.
  9. Da pustimo najzanimivejše stvari v življenju za čas, ko zanje ne bomo imeli več moči.
  10. Da se depresiji izognemo z dnevnimi zajetnimi dozami TV-programa.
  11. Da vlado krivimo za vse slabo.
  12. Da verjamemo vse, kar piše v časopisih.
  13. Da ...
Kaj pa je zate normalno?

Zelen pušeljc

Pomlad in njeno prebujanje me vsakič znova fascinira. Sploh njeni detajli, ki so človeškemu očesu v tem drvečem svetu vse bolj skriti. Kdor se zna ustaviti in se ozreti naokrog lahko opazi, da nas narava bogato obdarja z malimi in velikimi čari. Eden izmed teh je viden na fotografiji in verjamem, da marsikdo tega čara ne vidi in se ga ne zaveda, čeprav nas zgodaj spomladi spremlja tako v mestu kot v gozdu.

Čigav okras je ta zeleni pušeljc?

nedelja, 28. marec 2010

Cunje v škatlah za krofe

Več kot leto dni je že, odkar živiva v najinem stanovanju, a še vedno izgleda, kot da bi se vselila pred kratkim. Že takoj ob vselitvi sva se namreč odločila, da bova dom opremljala počasi in z občutkom, kot nama paše, ne pa s ceneno opremo iz Rutarja ... Verjetno so zato predali za cunje še vedno kartonasti, omara pobrana in predelana iz ostankov, v predsobi še kar kraljuje obešalnik na koleščkih, delovna miza sloni na kozah in tudi kuhinja čaka na zapolnitev zadnjih vrzeli. Kljub temu se vsak dan znova rada vračava v najin brlog in se veseliva vsakega dne, ko lahko brezskrbno poležavava v "dnevni" na zasilnem jogiju ali pa se predajava filmskim užitkom iz Rex naslonjačev. In čeprav se kdaj sprašujeva Pa kako, da si še vedno nisva omislila vsaj poštenih omar? ugotavljava, da so na prednostni listi pač druge potrebe in želje, zato bo oprema morala vsaj še malo počakati.

polica za "nepogrešljivo" literaturo

omara za cunje

kartonasti predali

nedelja, 14. marec 2010

Zadnji skoki na sneg

Ko nas je sonce že prijetno grelo, je zima spet pokazala svoje zobe in nam navrgla še nekaj zadnjega snega. Zgodnje telohe in zvončke je prekrila z belo odejo, nas pa z nizkimi temperaturami opozorila naj toplih jaken le še ne pospravimo.

Kljub temu je bil ta vikend spet bogat s soncem in jasnino. In midva ne bi bila zdrava, če teh darov ne bi maksimalno izkoristila, zato sva se v soboto podala na Nanos, kjer sva se predajala toplim žarkom. Visoko nad nama je sezono otvorila množica zmajarjev.

Danes sva se v dobri družbi podala na turo s tekaškimi smučmi. Pot nas je po sveži špuri vodila med gozdnim drevjem po dolini Kot v osrčje naših dvatisočakov.

Pod nogami se je sneg vidno talil, drevje in grmovje pa je počasi že napenjalo svoje brste. Čeprav zima občasno še mahne z repom, se topli in vse daljši dnevi nezadržno bližajo. Saj je že skrajni čas.

sobota, 27. februar 2010

Slivnica (1114 m)

Po dolgem času so naju doma ob zajtrku spet greli sončni žarki in navkljub Sarinim dobrim namenom pisanja diplome, bi bil enostavno greh cel dan vztrajati pred računalnikom. Zato sva se podala na Notranjsko, kjer je bilo jezero spet polno vode, coprniški hrib nad njim pa se je začel prebujati. Kot kaže so Butalci, Hribci in ostale šeme dobro preganjali starko zimo, čarovnice s Slivnice pa so spet uspešno zacoprale pomlad.


črni teloh (Helleborus niger)

petek, 19. februar 2010

V iskanju sonca

Če je že tale zima super kar se snega tiče, pa ima vseeno eno veliko pomanjkljivost - sonca nam v temle našem razširjenem ljubljanskem kotlu kronično primanjkuje. Če že uspe predreti meglen pokrov, potem se skrije ravno tisti trenutek, ko prideš iz službe domov. Čez vikende pa itak tudi sonce počiva, kdo se bo pa matral s segrevanjem nižin ...

torek, 16. februar 2010

Potopis

S kolesom ob Donavi

Pred dvema letoma, po najinem potepanju po Vietnamu in Kambodži, sva v najini domači knjižnici imela prvi potopis, da nisva kazala slik in pripovedovala vsakemu posebej, ker bi bilo skupaj res prevečkrat. Lansko popotovanje je prineslo tudi novo potopisno snov, in ker verjameva, da je slika veliko bolj živa z živo spremljavo, bova skupaj z Matejo spet delila popotne vtise in zanimive zgodbice z vsemi zainteresiranimi.

torek, 23.2.2010 ob 19h, litijska knjižnica

četrtek, 04. februar 2010

Dovoljeni posladki

Z letošnjim letom sva si zadala postenje sladkorja do Velike noči. Ob jutranjem pluvanju v kozarce ugotavljava, da bi bilo dobro izkoreniniti kandido, zato sva se odločila, da se izogibava vsem kupljenim sladkarijam in domače pripravljenim sladicam in slaščicam. Nič kaj enostavna naloga za človeka, ki obožuje čokolado, sladoled, tiramisu, kremšnite in podobne pregrehe. In tako sva začela odkrivat nov svet posladkov, ki bazira na svežem (ali suhem) sadju. Najine sladice so enostavne, bogate s sadnim deležem in zelo zdrave ;)

KAKAVOV ŠEJK
1 banana
1 žl. pravega kakava
jogurt
sojino mleko

MALINE Z AVOKADOM
1 banana
rezina ingverja
1/4 avokada (mora biti mehek)
maline
sojino mleko

BOROVNIČEVA SKUTA
1 banana
1 žl. borovnic
3 žl. skute
kisla smetana

Postopek gre pri vseh receptih po enakem principu. Najprej zmiksaš sadje*, ingver, kakav, postopoma dodajaš jogurt oz. skuto in nazadnje tekočino (mleko ali sok). Miksaš s paličnim mešalnikom dovolj dolgo, da zmes postane gladka in rahlo penasta. Postrežeš v kozarcu in uživaš.

*priporočljivo je imeti zmrznjeno sadje, saj je posladek boljši dobro ohlajen

nedelja, 31. januar 2010

Sam svoj gospod

Skoraj eno leto sva se spretno izogibala nakupu likalnika, saj je bil krasen razlog, da nama ni bilo treba likat. Kljub kakovostnemu obešanju perila, sva ugotovila, da je likalnik vseeno nujen del stanovanjske opreme, predvsem zaradi srajc.

Čeprav jih nosim bolj poredko, jih je vendarle treba zlikat. No, včasih se da zadevo elegantno rešiti pri mami, a iskreno povedano, se mi taka rešitev zdi nekoliko nezrela. Ker nobeden od naju nima prakse, sem se po Sergejevem receptu poslužil kar spletnega tečaja:



In tako spet lahko hodim polikan v službo :D

sobota, 30. januar 2010

"Oda snihu"

Letošnja zima je končno taka, kot se spodobi - dovolj snega in nizke temperature. Vendarle sva tudi midva prišla na svoj račun, zato sva v zadnjem mesecu skušala čim večkrat izkoristit to idilo za zimsko sankanje. Včasih sva se odpravila že zjutraj, s prijetno družbo in soncem nad nami, spet drugič zvečer, z lučko na glavi, bodisi v snežnem metežu ali s svetlo luno na nebu. Vsakokrat je doživetje zase, predvsem sproščujoče druženje gorgrede in glasno smejanje ob divjanju dolgrede.

Še nekaj fotk ob letošnji himni

Še pomnite tovariši

Dan na dan deževje, posedanje pred računalnikom ob ustvarjanju najine fotoknjige in hitri skoki ven, samo da je dal Febo mir, so naju konec decembra kar malo uspavali in tako naju je januar presenetil popolnoma nepripravljena. Po praznikih sva imela kar naenkrat toliko opravkov, da sva v glavah komaj dohajala spreminjanje datumov - polne mize dela v službah, vsakodnevno kidanje snega, jutranje sprehajanje Febota, pa večerni skoki na sankanje, da sva vsaj malo uspela izkoristiti najino bivanje na Gorenjskem. Poleg tega pa še nekaj obiskov prijateljev, da nama slučajno ne bi bilo dolgčas. Ja, tale januar je minil kot bi mignil, in že je tu februar ...

V zelo lepem spominu nama je ostal obisk najinih 'diagonalnih' sosedov iz Litije, ki sta se kljub snežnemu metežu tisti petek pripeljala do najine gorenjske rezidence. Ob sneženju smo se nostalgično vračali v tiste otroške, še jugoslovanske zime, ki so bile res taprave in ni nikoli manjkalo snega. Vmes pa je, da bi se laže vživeli v tisti čas, še parkrat zmanjkalo elektrike, tako da smo nazadnje preživeli romantični večer ob svečah.