RokinSara

საქართველოს

2011-08-25T18:53:00.013+02:00

Uspešno in predvsem z obilico lepih zgodb smo se vrnili s 17 dnevnega kolesarjenja po turistično skoraj neobljudeni deželi Sakartvelo, kot jo imenujejo domačini, oz. Gruziji po naše ali Georgia po angleško. V kratkem bi lahko rekel, da gre za deželo z izjemno prijaznimi in gostoljubnimi ljudmi, z navdušujočimi pogledi na kavkaško gorovje in obdelano kulturno krajino, božanskimi okusi, vse skupaj začinjeno z ostanki preteklega komunizma.

V 16 dneh smo prevozili 875 km in naredili 10.607 višinskih metrov. Ceste so bile večinoma asfaltirane, z zmernimi nakloni (5 - 10 %) in ne pretiranim prometom, seveda pa niso manjkale cvetke, ki so vse skupaj močno popestrile. Z vodo ni bilo težav kot tudi ne z nočenjem in prehranjevanjem. Na celotni poti smo imeli le 2 gumi defekta, 1 zlomljeno špico (napero), 1 rahlo poškodovan zadnji menjalnik in 2 x počena prtljažnika (1 sprednji in 1 zadnji). Čez dan nam je večinoma delalo družbo vroče sonce, hladno pivo, preznojene cunje in lasten utrip srca. Večeri so bili čas za umivanje čez dan natovorjene svinjarije, skupno druženje, uživanje ob hrani in nazdravljanje.

Bilo je enkratno, nepozabno in čudovito potovanje predvsem zaradi izjemne družbe, prijazne dežele in sreče, ki jo nosimo v srcih. Hvala vsem sopotnikom. Lepo je (b)iti z vami.

V nadaljevanju bova kot običajno objavila par zgodb iz popotniškega dnevnika.

Pakiranje koles

2011-07-31T08:33:00.011+02:00

Dopusti so v polnem razmahu in medtem ko jih večina preživlja ležerno ob morju, bova midva spet švicala. Tokrat se odpravljava kolesarit v Gruzijo. Zakaj ravno tja? Ker naju mika že odkar sva gledala tiste popularne oddaje Globe Trekker s simpatičnim Ianom. In ker so jo imeli ravno letos v planu najini večkratni sopotniki. Dežela naj bi bila polna izredno gostoljubnih ljudi, bogate zgodovine in lepe narave.

Do Tbilisija bomo leteli, zato je treba kolesa primerno spakirat. Najboljše so kartonaste škatle, ki sva jih dobila pri trgovcih s kolesi. Pavle je v četrtek zrihtal mojstra Ludvika, ki nam je pomagal s koristnimi nasveti pri razstavljanju koles in v dobri uri, uri in pol, so bila zložena v nič več kot 20 cm široke, slab meter visoke in kakšen meter in pol dolge škatle. Zdaj pa samo še upamo, da jih ne bojo prav grdo metali po letališčih.

Nujna oprema pri pakiranju: ključ 15 za pedala in imbusi za balanco (orodje za na pot), vezice, vrečke, kosi kartona za zaščito, širok lepilni trak, elastike, pivo za žejo in dobra družba!

Ja, ne morva si pomagat, ampak kolo je zakon.

20110507

2011-05-02T21:06:00.005+02:00

Znanilec pomladi?

2011-01-09T18:32:00.003+01:00

Na včerajšnjem izletu sva srečala prvega letos, kmalu je sledil drugi in tretji in ... pa vseeno upava, da se bova to zimo še kaj sankala.

Vremenska napoved

2011-01-08T11:30:00.001+01:00

Litija, dežuje, 5°C
Lisca, v oblakih, 3°C

Pogled z druge strani

2010-08-21T19:54:00.004+02:00

Yukari Kavron, 3. 8. 2010 (13. dan, 2.268 m. n. v.)

Poti na trekingu so nas vodile skozi različne kraje, a povsod smo večinoma srečevali prijazne ljudi. Od planšarjev, trgovcev, gostilničarjev do avtobusarjev in ostalih domačinov. Poleg že omenjenih Duriye in Turana mi je v najlepšem spominu ostal par iz Istanbula, ki nas je v Tirovitu z močnega sonca povabil na pokrito teraso njunega vikenda, nas postregel s čajem in lešniki, ter s pomočjo slovarčka klepetal z nami. V vasi Kaleköy smo naleteli na moške in mlade fante ravno sredi umivanja nog pred petkovo mašo. Otroci so Roka vzeli za svojega in ga povabili v mošejo na obred. Kljub temu, da je bil oblečen v kratke hlače, ni nobeden od odraslih gubal čela, ampak so nas pogostili s čajem, vodo in hruškami. Še na malo manj prijazne kavbojce iz penziona v Çatu smo ob slastni večerji iz jurčkov, ki so jih naši gobarji nabrali ob poti, in jih je Irena pripravila v njihovi umazani kuhinji, hitro pozabili.

Vse skupaj smo na trekingu preživeli 10 dni. Od štarta v Olgunlarju do danes smo naredili vsak dan eno etapo - vreme nam je bilo ves čas naklonjeno, tako da počitka zaradi dežja nismo potrebovali. Skupaj smo prehodili okrog 100 km po kolovozih, stezah in brezpotjih, večino časa smo se gibali na višini od 2.000 do 3.500 m n. v. Dvakrat smo spali v 'kampu' (pod Kaçkarjem), kjer je bilo več trekerjev, enkrat za vrtoglavo ceno v penzionu (Çat), trikrat ob vaseh (Parovit, Yukari Kavron) in enkrat na pašniku pri Turanu. Prostori za naša ostala nočenja so bili najlepši - to so bili samotni travnati prostorčki v visokih gorskih dolinah ob potokih. Niso bili vedno najbolj ravni, pa nas to sploh ni motilo. Voda je bila ledeno mrzla, pa smo se vseeno skoraj vedno umili in oprali še naše prešvicane cunje. Pred šotori smo si kuhali večerje in yayla çay (planinski čaj) iz zelišč, ki smo jih nabrali po poti, ob večerih pa kockali in pisali popotniške dnevnike, če le ni bilo premrzlo in komarji niso bili preveč nadležni.

Za zaključek smo naredili krožni trek, za spremembo brez težkih ruzakov, in se mimo številnih jezer vzpeli na visoko sedlo, s katerega smo imeli še zadnjo možnost videti Kaçkar. Tokrat s severne strani, ki je tudi poleti pokrita z mogočnim ledenikom.

Danes se poslavljamo od hribov in novih znancev, ki smo jih spoznali na cilju našega trekinga. Tudi tu so nas lepo sprejeli in prehrana pri peku Abdulahu je bila po več dneh suhe hrane pravi kulinarični užitek. Hrustljavo pekovsko pecivo, čorba in nepozabna muhlama...

Kampiranje med biki

2010-08-20T18:53:00.003+02:00

Başyayla, 30. 7. 2010 (9. dan, 2.645 m. n. v.)

Povsod megla. Med iskanjem primerne lokacije za šotorjenje nas je iz goste megle prijetno presenetil moški glas - bil je planšar Turan. Verjetno smo mu delovali nekoliko izgubljeni, zato nas je toplosrčno povabil na čaj in nam pokazal izvir pitne vode ter primeren prostor za kampiranje. Iz hvaležnosti smo ga povabili na večerjo, nato pa smo od utrujenosti kmalu popadali v svoje spalke.

Sredi noči, napol v snu, zaslišim kravji zvonec, nato muljenje trave tik ob mojem ušesu in rezek zvok, ker se je nekdo spotaknil ob napenjalno vrvico šotora ... panika! Krava bo padla na naju in naju sploščila v dve palačinki! Izstrelim se pokonci, odprem šotor, skočim ven in začnem divje razganjati živino. Zaprepaden ugotovim, da spimo sredi črede bikov na njihovem pašniku. Medtem ko podim stran enega bika, drugemu zraven popusti mehur, tako da je Saro resno zaskrbelo kako moker in poscan bo najin šotor. Ko sem jih le uspel razgnati, sem obnemel in obstal z odprtimi usti. Hladna noč je odgnala meglo in nad nami se je širilo črno nebo, ki so ga na vseh koncih prebadali tisoči in tisoči zvezd in zvezdic. Nepozabno!

Ayran!

2010-08-20T17:02:00.000+02:00

Haçivanak, 29. 7. 2010 (8. dan, 2.593 m. n. v.)

Dan se je začel z močnim soncem in encijanom in se po zajtrku s pršutom nadaljeval s spustom v zeleno dolino. Pot nas je vodila preko številnih potokov do majhne zapuščene planine, kjer so koprive in robidovje počasi preraščali kamnite hiše, ki so bile nekoč skrbno pokrite s pločevino in lesom.

Med številnimi že delno porušenimi se je iz dveh vendarle dvigoval rahel dim. Ayran! pomislimo. Matjaž že pri prvi hiši povpraša za tisti osvežujoči slani mlečni napitek. Iz hiše sta stopili mlada gospodinja Duriya in njena hči Sida, ki sta nas brez odlašanja in z nasmehom na obrazu pogostili z domačim ayranom. Vsi smo cmokali in se oblizovali okrog ust, tako da sta nam postregli še z dodatno porcijami, dokler jima ga ni povsem zmanjkalo.

Nista znali ne angleško, ne nemško in ne rusko, zato smo govorili kar vsak po svoje in se vmes s pomočjo slovarja lomili še po turško. Bili smo navdušeni nad prijaznostjo in odlično postrežbo, zato smo jo povprašali še za kakšno kilo sira - peynirja - za sabo. Nekaj smo se sicer dogovorili, a kaj kmalu ugotovili, da namesto popotnice za nas pripravlja opoldansko malico. Prijazno nas je povabila v svoje skromno domovanje, kjer je bil prostor le za kuhinjo in dnevni prostor. Na posebej za nas pogrnjeni mizi nam je postregla z domačim sirom, skuto, sladko smetano, črnimi oljkami, višnjevo marmelado, halvo in svežim kruhom. Manjkal ni niti pravi turški čaj.

Medtem ko smo uživali ob okušanju planšarskih dobrot se je iz doline dvignila megla, nas pa je čakal še vzpon čez sedlo na drugo stran in iskanje novega prenočišča.

Prebujanje med vršaci

2010-08-18T18:23:00.006+02:00

pod sedlom pred Haçivanak, 28. 7. 2010 (7. dan, 2.986 m. n. v.)

Daleč za nami je že tisto nadležno jutranje bujenje z elektronskim zvokom SonyEricssona. Iz mehkega spanca naju počasi, a vztrajno drami močno sonce, ki iz minute v minuto bolj ogreva najin šotor. V bližini slišiva prve glasove sopotnikov in rožljanje plehnatih posod. Znak, da Irena pripravlja čaj in jutranjo kavico. Sara prične nervozno pogledovati, zato v najino spalnico spustiva svež gorski zrak. Ven pogledata dve zabuhli glavi in še preden uspeva vsem zaželeti "Dobro jutro!", si že podajamo obvezno razkužilo. Prvim jutranjim obredom sledi zajtrk s pršutom, postaranim kruhom in če je sreča tudi s planšarskim sirom in črnimi olivami. Da je jutro popolno, si zaspane obraze umijemo v ledeno mrzlem potoku, nato pa le še podiranje tabora in novi dnevni podvigi so pred nami.

Čez sedlo na drugo stran

2010-08-17T20:48:00.006+02:00

nekje med vrhovi, torek 27. 7. 2010 (6. dan, 3.279 m. n. v.)

Tokrat se nam ni mudilo z jutranjim vstajanjem. Počasi smo pozajtrkovali in zložili vso robo nazaj v ruzake. Otovorjeni kot mule in osli smo se podali iz kampa proti sedlu, ki je bil na vrhu še prekrit s snegom. Rahlo nas je skrbelo ali bomo našli dovolj varno pot, saj smo prejšnji večer dolgo in zaskrbljeno opazovali tri pojave, ki so begale po grebenu sem ter tja, kot bi mrzlično iskale primeren prehod za sestop. Preden jim je uspelo sestopiti, je nebo nad njimi postalo črno in kmalu postreglo s tako močnim nalivom, da je marsikdo v kampu moral prazniti vodo iz šotora in spati v mokri spalki. Na srečo nihče izmed nas :)

Z zmernim in sigurnim korakom smo bili vedno bližje prvi etapni točki. Spet smo prečkali številne potočke, gazili čez nešteta pisana polja cvetlic in po dveh urah smo se lahko še zadnjič ozrli na naše zadnje bivališče. Včasih se zdi vzpon nemogoče naporen, a od blizu vse postane znosnejše in kar naenkrat se zaveš, da stojiš na prepihu, ko se pred tabo na široko odpre pogled na nove vrhove, sedla in doline. Sledi spust in še najlepše - iskanje ravnega, mehkega in razglednega prenočišča.

Podvig na Kaçkar (3.932 m)

2010-08-16T21:15:00.004+02:00

kamp Dilberdüzü, ponedeljek 26. 7. 2010 (5. dan, 2.879 m. n. v.)

"Jaaaaaaa" in "Uaauuuuu" so bili vzkliki vsakega izmed nas, ko smo prisopihali na najvišji in najbolj razgleden vrh našega trekinga. Naš dan se je začel še preden je vzšlo sonce. Večina nas je spala slabo; eni bolj zaradi polne lune drugi zaradi relativno visoke nadmorske višine. Prva noč visoko v hribih mi res ni minila prav prijetno, saj sem bil od švica ves lepljiv, pa še na živce mi je šla ozka mumijasta spalka, ker sem se počutil kot povita šunka. Na vse tegobe smo pozabili takoj, ko smo se pričeli vzpenjati. Prvi sončni žarki so počasi spreminjali hladne tone v pisano paleto barv in modro nebo je napovedovalo popolnoma jasen dan. Da je bil podvig prijetnejši in lažji smo naše težke "prasice" pustili v kampu. S sabo smo vzeli le najnujnejše, se pravi fotoaparate, nekaj hrane, palice, kreme in topla oblačila.

Prvi resen postanek smo si privoščili ob jezeru, v katerem še sredi poletja plava led. Kotanja, polna kristalno čiste vode v objemu surovih gora, me je prevzela in najrajši bi s polnimi zamahi zaplaval, a bila je ledeno mrzla in zadoščala je že osvežitev obraza. Kmalu se je pot počasi izgubila in sledili smo le še možicem, ki so eden za drugim stopali v naše vidno polje. Pot je postajala vse bolj zahtevna, saj je bilo treba prečiti kar nekaj sneženih zaplat, kjer so se nam rahlo šibila kolena. Imel sem občutek, kot bi se znašel sredi odprave na še neosvojen vrh.

Malo pod vrhom me je očitno začela zdelovati višinska, saj je bil vsak meter težavnejši in dihanje občutno težje. Vzpenjal sem se po polžje, korak za korakom, in nisem bil edini. Ne glede na ves napor smo zmagoslavno dosegli rdečo zastavo in se ob njej ponosno poslikali. In edinstveno priliko izkoristili za vsesplošno SMS-anje najdražjim.

20 kg na ramah

2010-08-14T21:18:00.000+02:00

kamp Dilberdüzü, nedelja 25. 7. 2010 (4. dan, 2879 m. n. v.)

Za nami je prva etapa s težkimi ruzaki in že si postavljamo prvi tabor v kampu pod vrhom Kaçkarja. Štartali smo popoldne, iz Olgunlarja (2122 m. n. v.), in hodili samo dobre tri ure, pa sva vmes že močno dvomila v najine sposobnosti za nošenje vse te teže naslednjih 10 dni. Mogoče bi bilo res bolje da najamemo osle?! Je pa pokrajina okrog nas čudovita, cvetoča in polna potočkov in to pomaga, da ne misliš ves čas samo na boleča ramena. Midva se pa tud ne vdava kar tako! Če ne drugače, dejstvo je, da bo ruzak z vsakim dnem lažji, ker bo hrane v njem vedno manj, mi bomo pa tudi vedno bolj utrjeni. Pa še vode je povsod dovolj, tako da je ni treba prenašati na hrbtu.

Počitek pred akcijo

2010-08-12T18:07:00.007+02:00

Yusufeli, sobota 24. 7. 2010 (3. dan, 560 m. n. v.)

Dolga in naporna vožnja je končno za nami. Prispeli smo med gore v mestece Yusufeli, ki je zaradi občasnega dežja za dva dni postal naš dom. Kljub njegovi majhnosti sta bila dneva pestra, saj smo čez dan ob divjih brzicah navijali za najboljše turške kajakaše, čajčkali, se potikali po stranskih uličicah, iskali lokanto z najbolj pestro ponudbo hrane, zvečer pa se sladkali z baklavami, na skrivaj spili prvi Efes, se preskušali v igranju tavle in se domov grede skoraj pridružili turški poroki.

Prvi okusi Turcije

2010-08-06T11:25:00.008+02:00

Ravno smo se vrnili z visokih gora, kjer smo imeli idealno klimo, sedaj pa se v Trabzonu utapljamo v lastnem svicu, zato nam je vsaka aktivnost odvec. Najraje posedamo v senci, pocasi srkamo vroc caj s kocko sladkorja in ob spremljavi muezinov cakamo na vecerno porcijo baklav. Se tisti edini opravek - pisanje kartic - se je izkazal za nemogocega, saj jih prakticno ne prodajajo. Ker imava ravno nekaj casa in sva zopet povezana s svetom, bova zacela s popotniskimi utrinki z nasega trekinga po Kaçkarju.

Letosnji dopust je bil dolocen ze marca, ko sva kupila letalske karte. Namesto mojih starsev sva se namrec pridruzila skupini ze utecenih popotnikov, ki so si zadali prehoditi gorovje Kaçkar v severovzhodni Turciji. Brez pretiranega planiranja sva na dan leta v naglici spakirala opremo (sotor, spalki, termaresta, hrana, cunje, pohodne palice in cevlji...) vsak v svoj ruzak. Na koncu je ruzak tehtal vec kot 15 kg! Ob misli, da bova vse to, z dodano vodo in se cim, nosila vec dni, naju je skrbelo, da bo to prej garanje kot dopust, saj ramen na tako tezo nisva uspela pripraviti.

Z zamudo smo sredi noci odleteli z Brnika v İstanbul, nato pa iz azijskega dela mesta naprej v Trabzon. Najvecje pristanisko mesto na tem delu Crnega morja je polno raznovrstnih trgovinic, nepregledne mnozice ljudi, povsod disi po hrani in vse skupaj precej spominja na azijski svet. Prvo presenecnje so bile turske lire, ki nimajo vec milijonskih nicel ter cene, ki so postale ze zelo evropske. Za dvoposteljno sobo z zajtrkom smo morali odsteti 40 € (80 TL), kar je bila ena bolj ugodnih variant. Na kosilo smo se odpravili v eno od lokant, kjer strezejo ze pripravljene zelenjavne in mesne jedi. Med njimi za naju vse prekasa musaka iz melancanov, pa tudi köfte niso slabe. Za posladek pa rizev puding (fırın sütlaç) ali nepogresljive baklave - z orehi, lesniki, pistacijami, okrogle, trikotne, pravokotne - vse hrustljave in prijetno sladke.

Kam si sla pomlad? In poletje, zakaj tako hitis?

2010-08-06T11:15:00.003+02:00

Pomlad je med vsemi obveznostmi in opravki minila kar prehitro. Kar naenkrat je bilo tu poletje in z njim najin dopust. Pisanje bloga sva dala na stranski tir, saj sem se vmes intenzivno posvecala diplomi in tudi uspesno diplomirala, vikendi pa so bili vedno namenjeni sprostitvi. Utrinki s teh koncentriranih minidopustov se mogoce se pojavijo na blogu.

Trenutno sediva ob turskem caju na osrednjem trgu v mestu Trabzon ob Crnem morju, kjer je soparno in vroce, glavni letosnji dopust pa se nama ze pocasi izteka.

Rožnato

2010-04-22T22:03:00.004+02:00

Ne morem si pomagat, da ne bi spet z vami delil svojega navdušenja nad lepotami pomladi. Je tole komu znano?

Iz debelega popka

2010-04-20T13:27:00.008+02:00

Kar nekaj spremljevalcev najinega bloga je bilo navdušenih nad zastavljenimi zagonetkami, zato na prošnjo sestrice Katje ponujava še eno spomladansko.

Sprašujem vas kaj neki bo tu zrastlo? Grozdje? Špargelj? Marihuana? Ali kaj drugega? Za namig naj povem, da sicer ni užiten, je pa priljubljen kot okras. Ravno zdaj prihaja čas, ko nas bo s svojim okrasjem bogato razvajal. Jeseni pa tudi v omarah pride prav.

Nekaj za dušo matere Zemlje

2010-04-17T22:05:00.007+02:00

Vendarle smo dočakali veliki dan in družno izpeljali akcijo Očistimo Slovenijo. Že dlje časa se je govorilo o podvigu leta, ko naj bi vsi skupaj v enem dnevu popucali nesnago, ki jo je človeška roka nemarno odvrgla v naravo. Menda se je je udeležilo več kot 250.000 prostovoljcev kar predstavlja 12 % prebivalstva ali 4500 avtobusov. Med njimi smo bili tudi številni predstavniki Zavoda za gozdove Slovenije, ki smo že predhodno pomembno prispevali svoj delež k evidentiranju odlagališč v gozdu, predvsem revirni gozdarji. Zbralo naj bi se preko 60.000 m3 odpadkov, kar pomeni za približno 6000 kamionov.

Lokalni gozdarji smo se na dan akcije najprej zbrali na krajevni enoti Litija, spili jutranjo kavico in se podali v bližnji gozd, opremljeni z rokavicami in vrečami. Pričakale so nas številne pločevinke pira, gume, hladilniki, čevlji, akumulatorji, hardveri, igle, modrci in še in še... Ko smo vse pridno zbrali, smo prijetno druženje nadaljevali še ob pasulju in hladnem pivu. Naj zelena Slovenija (p)ostane res zelena.

Kam hitijo?

2010-04-17T16:12:00.003+02:00

Grizli je na hitro strl dva oreha, zato ponujava že novega. Tokrat malo bolj urbanega.

Kam hitijo tile mladi v petek popoldan?

Kdo opleta?

2010-04-16T22:18:00.005+02:00

Ker prejšnjega oreha še niste uspeli streti, vam iz te serije ponujava še enega, sorodnega. Vse zgolj v izobraževalne namene ;)

Kdo spomladi v vetru tako opleta s svojimi laski?

Kaj je normalno?

2010-04-06T21:36:00.005+02:00

Med prebiranjem knjige Zmagovalec je sam avtorja Paula Coelha sem se ustavil pri seznamu normalnosti, ki se mi je zdel zabaven, a hkrati vreden razmisleka. Seznam naj bi nastajal v času, ko je Javits - človek ki je imel vse kar si je želel (razen samote) - spraševal ljudi kakšno je "normalno" življenje˝, njegov končni seznam pa je temeljil predvsem na tistem, kar so ljudje počeli, in ne toliko na njihovih odgovorih. Tule je nekaj zanimivih ˝normalnosti˝:

Da zapravimo dolga leta, da doštudiramo, potem pa ne dobimo službe.
Da se norčujemo iz tistega, ki išče srečo namesto denarja, in ga imenujemo "človek brez ambicij".
Da kritiziramo vse, ki skušajo biti drugačni.
Da se zbudimo ob zvoku histerične budilke ob postelji.
Da nikoli ne sprašujemo naravnost, čeprav drugi ve, kaj hočemo izvedeti.
Da vedno preziramo tisto, kar smo z lahkoto dosegli, ker ni bilo "potrebne žrtve" in torej gotovo nima zadovoljive kakovosti.
Da v javnih prevoznih sredstvih nikoli ne gledamo ljudem v oči, če ne si to lahko kdo razlaga kot osvajanje.
Da vedno rečemo "saj sem poskusil", čeprav nismo poskusili ničesar.
Da pustimo najzanimivejše stvari v življenju za čas, ko zanje ne bomo imeli več moči.
Da se depresiji izognemo z dnevnimi zajetnimi dozami TV-programa.
Da vlado krivimo za vse slabo.
Da verjamemo vse, kar piše v časopisih.
Da ...

Kaj pa je zate normalno?

Zelen pušeljc

2010-04-06T21:14:00.007+02:00

Pomlad in njeno prebujanje me vsakič znova fascinira. Sploh njeni detajli, ki so človeškemu očesu v tem drvečem svetu vse bolj skriti. Kdor se zna ustaviti in se ozreti naokrog lahko opazi, da nas narava bogato obdarja z malimi in velikimi čari. Eden izmed teh je viden na fotografiji in verjamem, da marsikdo tega čara ne vidi in se ga ne zaveda, čeprav nas zgodaj spomladi spremlja tako v mestu kot v gozdu.

Čigav okras je ta zeleni pušeljc?

Cunje v škatlah za krofe

2010-03-28T21:57:00.007+02:00

Več kot leto dni je že, odkar živiva v najinem stanovanju, a še vedno izgleda, kot da bi se vselila pred kratkim. Že takoj ob vselitvi sva se namreč odločila, da bova dom opremljala počasi in z občutkom, kot nama paše, ne pa s ceneno opremo iz Rutarja ... Verjetno so zato predali za cunje še vedno kartonasti, omara pobrana in predelana iz ostankov, v predsobi še kar kraljuje obešalnik na koleščkih, delovna miza sloni na kozah in tudi kuhinja čaka na zapolnitev zadnjih vrzeli. Kljub temu se vsak dan znova rada vračava v najin brlog in se veseliva vsakega dne, ko lahko brezskrbno poležavava v "dnevni" na zasilnem jogiju ali pa se predajava filmskim užitkom iz Rex naslonjačev. In čeprav se kdaj sprašujeva Pa kako, da si še vedno nisva omislila vsaj poštenih omar? ugotavljava, da so na prednostni listi pač druge potrebe in želje, zato bo oprema morala vsaj še malo počakati.

polica za "nepogrešljivo" literaturo

omara za cunje

kartonasti predali

Zadnji skoki na sneg

2010-03-14T20:21:00.009+01:00

Ko nas je sonce že prijetno grelo, je zima spet pokazala svoje zobe in nam navrgla še nekaj zadnjega snega. Zgodnje telohe in zvončke je prekrila z belo odejo, nas pa z nizkimi temperaturami opozorila naj toplih jaken le še ne pospravimo.

Kljub temu je bil ta vikend spet bogat s soncem in jasnino. In midva ne bi bila zdrava, če teh darov ne bi maksimalno izkoristila, zato sva se v soboto podala na Nanos, kjer sva se predajala toplim žarkom. Visoko nad nama je sezono otvorila množica zmajarjev.

Danes sva se v dobri družbi podala na turo s tekaškimi smučmi. Pot nas je po sveži špuri vodila med gozdnim drevjem po dolini Kot v osrčje naših dvatisočakov.

Pod nogami se je sneg vidno talil, drevje in grmovje pa je počasi že napenjalo svoje brste. Čeprav zima občasno še mahne z repom, se topli in vse daljši dnevi nezadržno bližajo. Saj je že skrajni čas.

Slivnica (1114 m)

2010-02-27T19:32:00.021+01:00

Po dolgem času so naju doma ob zajtrku spet greli sončni žarki in navkljub Sarinim dobrim namenom pisanja diplome, bi bil enostavno greh cel dan vztrajati pred računalnikom. Zato sva se podala na Notranjsko, kjer je bilo jezero spet polno vode, coprniški hrib nad njim pa se je začel prebujati. Kot kaže so Butalci, Hribci in ostale šeme dobro preganjali starko zimo, čarovnice s Slivnice pa so spet uspešno zacoprale pomlad.

črni teloh (Helleborus niger)

Čas je za pomlad ...

2010-02-22T20:59:00.006+01:00

V iskanju sonca

2010-02-19T07:56:00.006+01:00

Če je že tale zima super kar se snega tiče, pa ima vseeno eno veliko pomanjkljivost - sonca nam v temle našem razširjenem ljubljanskem kotlu kronično primanjkuje. Če že uspe predreti meglen pokrov, potem se skrije ravno tisti trenutek, ko prideš iz službe domov. Čez vikende pa itak tudi sonce počiva, kdo se bo pa matral s segrevanjem nižin ...

Potopis

2010-02-16T20:53:00.012+01:00

S kolesom ob Donavi

Pred dvema letoma, po najinem potepanju po Vietnamu in Kambodži, sva v najini domači knjižnici imela prvi potopis, da nisva kazala slik in pripovedovala vsakemu posebej, ker bi bilo skupaj res prevečkrat. Lansko popotovanje je prineslo tudi novo potopisno snov, in ker verjameva, da je slika veliko bolj živa z živo spremljavo, bova skupaj z Matejo spet delila popotne vtise in zanimive zgodbice z vsemi zainteresiranimi.

torek, 23.2.2010 ob 19h, litijska knjižnica

Dovoljeni posladki

2010-02-04T12:06:00.026+01:00

Z letošnjim letom sva si zadala postenje sladkorja do Velike noči. Ob jutranjem pluvanju v kozarce ugotavljava, da bi bilo dobro izkoreniniti kandido, zato sva se odločila, da se izogibava vsem kupljenim sladkarijam in domače pripravljenim sladicam in slaščicam. Nič kaj enostavna naloga za človeka, ki obožuje čokolado, sladoled, tiramisu, kremšnite in podobne pregrehe. In tako sva začela odkrivat nov svet posladkov, ki bazira na svežem (ali suhem) sadju. Najine sladice so enostavne, bogate s sadnim deležem in zelo zdrave ;)

KAKAVOV ŠEJK
1 banana
1 žl. pravega kakava
jogurt
sojino mleko

MALINE Z AVOKADOM
1 banana
rezina ingverja
1/4 avokada (mora biti mehek)
maline
sojino mleko

BOROVNIČEVA SKUTA
1 banana
1 žl. borovnic
3 žl. skute
kisla smetana

Postopek gre pri vseh receptih po enakem principu. Najprej zmiksaš sadje*, ingver, kakav, postopoma dodajaš jogurt oz. skuto in nazadnje tekočino (mleko ali sok). Miksaš s paličnim mešalnikom dovolj dolgo, da zmes postane gladka in rahlo penasta. Postrežeš v kozarcu in uživaš.

*priporočljivo je imeti zmrznjeno sadje, saj je posladek boljši dobro ohlajen

Sam svoj gospod

2010-01-31T09:36:00.001+01:00

Skoraj eno leto sva se spretno izogibala nakupu likalnika, saj je bil krasen razlog, da nama ni bilo treba likat. Kljub kakovostnemu obešanju perila, sva ugotovila, da je likalnik vseeno nujen del stanovanjske opreme, predvsem zaradi srajc.

Čeprav jih nosim bolj poredko, jih je vendarle treba zlikat. No, včasih se da zadevo elegantno rešiti pri mami, a iskreno povedano, se mi taka rešitev zdi nekoliko nezrela. Ker nobeden od naju nima prakse, sem se po Sergejevem receptu poslužil kar spletnega tečaja:

In tako spet lahko hodim polikan v službo :D

"Oda snihu"

2010-01-30T20:32:00.002+01:00

Letošnja zima je končno taka, kot se spodobi - dovolj snega in nizke temperature. Vendarle sva tudi midva prišla na svoj račun, zato sva v zadnjem mesecu skušala čim večkrat izkoristit to idilo za zimsko sankanje. Včasih sva se odpravila že zjutraj, s prijetno družbo in soncem nad nami, spet drugič zvečer, z lučko na glavi, bodisi v snežnem metežu ali s svetlo luno na nebu. Vsakokrat je doživetje zase, predvsem sproščujoče druženje gorgrede in glasno smejanje ob divjanju dolgrede.

Še nekaj fotk ob letošnji himni

Še pomnite tovariši

2010-01-30T10:46:00.001+01:00

Dan na dan deževje, posedanje pred računalnikom ob ustvarjanju najine fotoknjige in hitri skoki ven, samo da je dal Febo mir, so naju konec decembra kar malo uspavali in tako naju je januar presenetil popolnoma nepripravljena. Po praznikih sva imela kar naenkrat toliko opravkov, da sva v glavah komaj dohajala spreminjanje datumov - polne mize dela v službah, vsakodnevno kidanje snega, jutranje sprehajanje Febota, pa večerni skoki na sankanje, da sva vsaj malo uspela izkoristiti najino bivanje na Gorenjskem. Poleg tega pa še nekaj obiskov prijateljev, da nama slučajno ne bi bilo dolgčas. Ja, tale januar je minil kot bi mignil, in že je tu februar ...

V zelo lepem spominu nama je ostal obisk najinih 'diagonalnih' sosedov iz Litije, ki sta se kljub snežnemu metežu tisti petek pripeljala do najine gorenjske rezidence. Ob sneženju smo se nostalgično vračali v tiste otroške, še jugoslovanske zime, ki so bile res taprave in ni nikoli manjkalo snega. Vmes pa je, da bi se laže vživeli v tisti čas, še parkrat zmanjkalo elektrike, tako da smo nazadnje preživeli romantični večer ob svečah.

Bilance, analize in načrti

2009-12-31T13:29:00.010+01:00

Zadnje tedne nas z vseh koncev bombardirajo z bolj ali manj podobnimi novicami, vtisi, analizami o preteklem letu in s pričakovanji za prihajajoče. Zakaj pa ne, saj vsak dober gospodar naredi bilanco poslovanja in načrt za naprej. Tudi midva sva. A za razliko od medijskega poročanja o slabem letu, ki ga je treba čim prej pozabiti, je bilo za naju to leto uspeha, zadovoljstva, smeha in zdravja.

Pričakovanja za leto 2010? Ne, strinjava se s Sabrino - pričakovanja nas omejujejo v sprejemanju tega, kar nam ponuja življenje in nam zastrupljajo um z izmišljenimi podobami. Rajši govoriva o najinih ciljih, za katere se bova trudila v prihajajočem letu. O njih boste vsekakor lahko brali tudi vi.

Želiva vam malo pričakovanj in veliko užitkov v danih trenutkih, da bi preudarno izbirali cilje in se veselili na poti do njih. SREČNO!

Najin Božič

2009-12-30T12:34:00.016+01:00

Letos sva se odločila da se bova cel december izogibala Cityparku in podobnim zadevam, niti med stojnicami ob Ljubljanici se nisem sprehodila. Moti me gneča, od klime v trgovinah me boli glava, iskanje daril za najbližje zadnji trenutek pa je obema nočna mora ...

Tako sva za najbližje pripravila posebna darilca, izdelana doma. Z ljubeznijo. Božičkovi piškoti so že nekaj let najina stalnica, le vrste piškotov in njihova embalaža se menjajo iz leta v leto. Že konec novembra sva naredila izbor in nekaj novih receptov preizkusila že prej, da bi nama res uspeli, zadnji vikend pred božičem pa sva veselo pekla in iz stanovanja je dišalo po orehih, rumu, vaniliji ... V takih trenutkih sva res hvaležna za ventilatorsko pečico in dovolj pekačev, saj gre vse skupaj precej hitreje! Za kakšno posebno embalažo nama je potem sicer zmanjkalo časa, saj sva bila precej zaposlena, nama je pa kljub temu uspelo narediti dober vtis na večino obdarovancev. Za Rokove domače, s katerimi sva ob odsotnosti mojih letos preživela božični večer, sva zadnji trenutek pripravila še dodatno presenečenje za razvajanje - punci sta dobili lično zapakiran domač božični scrub za telo, Sašo pa medeno sladico z orehi (fotke na žalost nimam, ni bilo časa!).

Vsaka družina ima svoj način preživljanja božičnega večera. Pri Rokovih se vse skupaj začne s skupno slavnostno večerjo s tradicionalnim menijem in seveda potico. Po večerji smo si ogreli roke in se preselili k jelki pod katero so se darila nabirala vse odkar so jo okrasili, in vsi smo bili že radovedni, kaj se skriva v lepo zavitih paketkih. Drug za drugim smo odpirali vsak po eno darilo, se veliko smejali in se skupaj veselili podarjenega. Letos so darila pokazala, da se znamo poslušati in tudi slišati.

Sneg je!!

2009-12-20T20:41:00.005+01:00

Začelo se je s sneženim jutrom,

nizkimi temperaturami

in prijetno tišino.

Na balkonu naju je pozdravilo zmrznjeno kosilo

in zasnežene cokle.

Končno je tudi v naše kraje prišla teta Zima. Dobrodošla.

Kulturni december

2009-12-18T20:31:00.005+01:00

Veseli december je obrabljena fraza, ki se je ob približevanju konca leta ne moreš izogniti. Sinonim za plastične kozarčke s kuhanim vinom, zmenke s prijatelji in znanci parkrat na teden, zabasane šoping centre, mrzlično nakupovanje daril, utripajoča okna in izložbe ...

Letos me tale božično-novoletni vrtinec nekako ne potegne vase. Mogoče zato, ker do pred kratkim še ni bilo mraza in snega. Mogoče je krivo dejstvo da se čez praznike seliva na Gorenjsko čuvat Febota in je zato v najin domek nesmiselno vnašati praznično dekoracijo. Mogoče sem se preveč koncentrirala na zadnji izpit. Mogoče ... Mogoče je pa krivo to, da sva že tako polno zasedena. Ta mesec se udeležujeva toliko kulturnih prireditev kot prej celo leto ne. Tako bo najin december, če že ne vesel v zgornjem smislu, pa vsaj v kulturnem.

Če bi ta teden v Poletovi rubriki Do nazga nastopala midva, bi res imela kaj povedati:
Zadnja knjiga, film, plošča, koncert, gledališče, razstava?

knjiga: GIMNAZIJEC (Karlovšek, I.) / NEZNOSNA LAHKOST BIVANJA (Kundera, M.);
film: SABINA (Sandrinne Bonnaire) / Animateka - SVETOVNI JAGODNI IZBOR I / SEVER (Rune Denstad Langlo);
koncert: ŠANSONI JACQUESA BRELA (Mouron & Terry Truck);
gledališče: KONEC NEKE LJUBEZNI (Polona Vetrih in Sonja Pahor);
razstava: ISKRA: NEUVRŠČENO OBLIKOVANJE 1946-1990 (Arhitekturni muzej Ljubljana) / CELJANI (Muzej novejše zgodovine Celje, stalna razstava) / KRAŠKI OVČAR (Hermanov otroški muzej Celje) / SLIKA : PREHAJANJA (Galerija sodobne umetnosti Celje).

Dan za praznovanje

2009-12-18T17:27:00.011+01:00

V sredo je prišel dan slavja, veselja in končno tudi pravi trenutek za odprtje 12 let starega viskija, ki sem ga dobil za svoj 30. rojstni dan. Sari je vendarle uspelo streti še zadnji oreh na faksu, zato sem ji z največjim veseljem pripravil čisto pravo torto, z veliiiiko kreme in malo sadja za zdravje ;P

Tukaj pa še skrivni recept za tiste, ki si zaslužijo razvajanje.

PEČENA KREMNA TORTA

Biskvit

125 g moke
65 g sladkorja
65 g masla
1 jajce
1 žlička pecilnega

Nadev

500 ml mleka
2 zavitka vanili pudinga
170 g sladkorja
3 lončke kisle smetane
500 g sadja
1 preliv za torte (žele)

Najprej skuhaš puding (mleko, pudinga, sladkor) in ga ohladiš. Sestavine za biskvit zmešaš v homogeno maso, ki jo razmažeš po namaščenem modelu za torte - kot pri piti (po podnu in po robu).

V ohlajen puding (prej odstrani skorjico) vmešaš kislo smetano in z vsem skupaj napolniš biskvitno "čašo". Dekoriraš s sadjem in pečeš 80 minut na 175 °C. Ohlajeno torto še preliješ z želatino (za tekočino priporočam sadni sok) in razvajanje se lahko prične.

Ime ji je Sabina

2009-12-17T07:26:00.009+01:00

Elle s'appelle Sabine; Sandrine Bonnaire, 2007

Spomnim se, da so pred časom krasili dolgočasne sive ceste veliki plakati z napisi Vsi drugačni, vsi enakopravni. Prav tako se spomnim svoje mladosti, ki sem jo preživljal v Zeleni jami, in neke skupine starejših otrok iz sosednje ulice, ki so se mi zdeli čudni. Bili so drugačni in potrebni stalnega varstva.

Tudi Sabine je drugačna in predvsem nerazumljena. Imela je dokaj normalno otroštvo, dokler se ni morala z mamo odseliti stran od svojih sestrá. To je bila zanjo travmatična izkušnja in kot avtistka je svojo bolečino, stisko preživljala na način, ki je bil takrat za javnost in zdravstveno stroko še nerazumljen, zato so jo hospitalizirali za 5 let. Nafilali so jo z močnimi tableti, jo mirili tudi s prisilnimi jopiči in po petih letih je postala druga Sabine. Podobna otrokom iz sosednje ulice.

Ob tem se zavem lastne sreče in hkrati nelagodja, ki ga čutim ob taki drugačnosti. Nelagodja, ki izvira predvsem iz nerazumevanja. Zato sem hvaležen Sabine in jo toplo priporočam vsem, ki se prestrašite drugačnih.

Porova rižota s kozicami

2009-12-13T20:05:00.006+01:00

Zadišala nama je lahka hitra hrana, zato sva že zjutraj, pred izletom, na tanko narezala por in iz zamrzovalnika vzela kozice. Po povratku je bil potreben le še kratek čas mešanja za štedilnikom in že je zadišalo iz skledic ...

Potrebuješ:

2 velika pora
250 g oluščenih kozic
4 stroke česna
1 dl belega vina
naribana limonina lupinica
500 ml opranega riža
sol

Kozice popečeš na olju, dodaš nasekljan česen in narezan por. Soliš, dodaš limonino lupinico (ne pretiravaj), zaliješ z vinom, rahlo podušiš, dodaš riž in na koncu zaliješ z 9 decilitrov vode. Ko vse skupaj zavre, pokrito kuhaš 15 min, ugasneš in pustiš še nadaljnih 10 minut. Preden postrežeš narahlo premešaj.

Za posladek pa trojanski krof ;)

Kultura gratis

2009-12-04T16:27:00.019+01:00

Kakšne stvari so tudi v naši ljubi državici kul. Naprimer to, da se našega največjega pesnika spominjamo kar dvakrat na leto - poleg 8. februarja praznujemo tudi 3. december kot ˝ta veseli dan kulture˝. Po poletni muzejski noči je bil tako včeraj že tretji letošnji dan, ko si je vsak lahko privoščil nekaj kulture gratis.

Prejšnja leta so naju na dogodek opozorili šele pri zadnjih večernih poročilih, ko je bilo že vsega konec, letos pa sva se odločila dan kar najbolje izkoristiti. Izbrala sva dva popoldanska dogodka - voden obisk razstave, ki sva si jo že nekaj časa želela ogledati, nato pa še večerni kinodvorski film.

Razstava Iskra: neuvrščeno oblikovanje 1946–1990 v Arhitekturnem muzeju je bila že nekaj časa na najinem seznamu. Zaradi več razlogov: 1. sem rojena Kranjčanka in v mojem otroštvu je bila v Iskri zaposlena večina mojih sorodnikov in znancev; 2. nostalgija - iskrini izdelki in njihova oblika so nas v otroštvu obkrožali na vseh področjih; 3. z zgodovino kranjske industrije sem se, predvsem z njeno arhitekturo, pred parimi leti intenzivno ukvarjala tudi sama - v bistvu se preko diplomske naloge z njo ukvarjam še sedaj; in 4. zgodbo o uspešnem razvoju izdelkov, ki je hodil z roko v roki z industrijskim oblikovanjem smo konec 80. let zavozili - razstava je tako lahko tudi nekakšen opomin, da se ne bi zgodovina še kdaj ponovila.

Navdušenja avtoric razstave, Barbare Predan in Cvetke Požar, sva se hitro nalezla tudi sama, ob telefonih in gospodinjskih aparatih vzklikala ˝lej, to smo mel pa tud pr ns doma!˝, občudovala premišljeno oblikovanje in vizionarsko izbiro barv posameznih izdelkov in razmišljala o razlogih, ki so botrovali propadu slovenske industrijske velikanke.

Večer sva presedela v nabito polni dvorani Kinodvora ob norveškem filmu Sever. Jomar preživlja težke čase svojega tridesetletnega življenja nekje na mrzlem jugu Norveške, kjer dela kot oskrbnik in vzdrževalec smučarske žičnice. Svojo zamorjenost in tesnobo si vsakodnevno lajša s cigareti in šnopsom, nato pa se nekega dne odloči, da ima vsega dovolj in se odpravi na več kot 1000 km dolgo pot z motornimi sanmi. Film na trenutke daje vtis črne komedije, spet drugič pa v tebi zbudi otožnost in sočustvovanje. In spet sva domov odnesla pomemben nauk : Stvari so včasih težke - samo ne smeš obupat!

Oboje priporočava!

Od globine se zvrti

2009-12-03T22:32:00.006+01:00

Lotila sva se urejanja nepregledne množice slik in priznam, da kar s težko muko, saj če jih sproti ne urejaš, nastane gora podatkov. Ko zakoplješ v to goro, najdeš tudi kakšne zanimive in že pozabljene posnetke, kot je npr tale

Posneto je bilo v baskovski Donostii oz. španskem San Sebastianu. Tokratno iskanko lahko najdete povsod po svetu. Kaj je to?

Buče bučaste

2009-12-02T20:01:00.007+01:00

Tam od konca poletja pa vse do globoke jeseni, ki prinese ameriški haloween in naše vse svete, dvorišča kmetij krasijo buče - oranžne, rumene, bele, zelene, pisane, velike, male, jedilne, okrasne ... O njihovi uporabi v kuhinji se pri nas več govori šele zadnjih par let, prej so (razen v Prekmurju) veljale predvsem za krmo živali. Res škoda, saj so sadež, ki ga lahko pripravimo na nešteto načinov, o visoki vsebnosti vitaminov in mineralov pa je skoraj nepotrebno izgubljati besed. Sploh pa so fine zato, ker jih kot ozimnico lahko hranimo vse do pomladi.

Letos sva si tako nakupila en kup različnih buč, s katerimi sedaj ustvarjava - s pomočjo raznih kuharskih knjig, internetnih virov in food blogov. In nekaj zanimivih, predvsem pa raznolikih ter okusnih načinov priprave, ki sva jih preizkusila, bi rada delila z vami. Opozorila bi samo še na to, da se je treba pred nakupom buč pozanimati kakšen je njihov okus. Drugače se vam lahko zgodi (kot nama), da boste poizkusili prelepo dišečo juho in ugotovili - da je sladka.

JUHA IZ RUMENE BUČE (vir: Desetka)
1/2 kg rumene buče
oljčno olje
1 čebula
1 korenje
1 kos zelene
4 stroki česna
1 žlica masla
peteršilj, origano
bazilika, sol, poper
0,5 dl suhega belega vina
------------------------------
bučna semena
bučno olje
------------------------------
Očiščeno/olupljeno/narezano/nasekljano zelenjavo na oljčnem olju pražimo cca 10 min. Zalijemo z vodo, da je vsa zelenjava pokrita, dodamo začimbe in sesekljana zelišča in pokrito kuhamo še 25 min. Kuhano juho pretlačimo in po potrebi dosolimo/dopopramo oz. dodamo vino.
Pokapamo z bučnim oljem in potresemo s praženimi bučnimi semeni.

PIKANTNA PEČENA BUČA (vir: Jamie Oliver, The Naked Chef)
za 6 oseb potrebujemo:
1 srednje veliko bučo (1-1,5 kg)
2 žlički koriandrovih semen
2 žlički posušenega origana
majhen posušen čili (ali več)
1 žličko soli
1 žličko sveže mletega črnega popra
1 strok česna
2 žlici oljčnega olja
----------------------------------------------
Oprano bučo razrežemo na lunce, spodnje debeline 2,5 cm. Vsa posušena zelišča in začimbe stolčemo v možnarju v fin prah. Dodamo še česen in stolčemo vse skupaj, nato pa postrgamo v skledico in dodamo olje. Kose buče temeljito premažemo z mešanico in jih položimo v pekač z lupino navzdol. Pečemo jih 30 min (oz. do mehkega) v pečici, ogreti na 200°C. Nama najbolj tekne kot priloga mesu, ostanke pa lahko nasekljate in vmešate v vaše testo za kruh - tako dobite super sočne bučne kruhke.

BUČNI KOLAČ (vir: JoyOfBAKING)
4 jajca
100 ml olja
100 ml bučnega olja
300 g rjavega sladkorja
425 g bučnega pireja
260 g moke
45 g pšeničnih otrobov
2 žlički pecilnega praška
1 žlička sode bikarbone
1/4 žličke soli
3/4 žličke mletega cimeta
1/4 žličke mletega ingverja
1/8 žličke mletih klinčkov
100 g sesekljanih orehov ali 170 g nasekljane čokolade
--------------------------------------------------------------------
Najprej takole pripravimo bučni pire. Pečico ogrejemo na 180°C, rešetko postavimo na srednjo stopnjo.
Penasto zmešamo jajca, olje in sladkor in jim dodamo bučni pire. V drugi posodi zmešamo moko, otrobe, pecilni prašek, sodo bikarbono, sol in začimbe. Vsebini obeh posod združimo in na hitro premešamo. Na koncu vmešamo še orehe oz čokolado. Zmes prestavimo v pekač za kolače in pečemo približno 50 do 60 min. Pečen kolač naj 10 min počiva v pekaču, nato ga stresemo na rešetko in pustimo da se popolnoma ohladi. Če nam zapaše kaj čokoladnega lahko ohlajen kolač prelijemo s čokoladno glazuro.

Mrzlica (1122 m)

2009-11-29T22:43:00.001+01:00

Tile pozno jesenski dnevi najbrž niso težki samo meni, a kljub temu se včasih počutim bedno, kot da sem edini; vsakodnevno zgodnje vstajanje sredi trde teme, vožnja v strnjeni koloni po možnosti za kakšnim težkim zaspanetom, šiht-šiht-šiht, tečaj španščine, skupina, pa spet naporna vožnja v temi, kakšen manjši prigrizek in utrujen skok v posteljo, da se dan lahko ponovi. Kje pa je kaj časa za sprostitev, za naju?!

V glavi mi pogosto odzvanja misel soseda, ki sem ga nekega jutra srečal v dvigalu - vsak dan isto, samo datumi se spreminjajo. Takrat sem pomislil kako grozno mora biti vstajati s takšnim občutkom in vendarle se je ta občutek prikradel tudi vame. A da ne bi ostalo pri tem, je treba vnesti nekaj svežine. Med tednom res težko najdeva še kaj časa zase ali za še kakšno dodatno aktivnost, zato ga mrzlično iščeva in izkoriščava čez vikende.

Zato sva se odločila, da se tokrat odpraviva v nama še dokaj nepoznane konce - na vzhod. Z velikim veseljem sva medse povabila tudi Jerneja - Evinega dečkota iz Prebolda, ki ga že dolgo, dolgo nisva videla. Lepo je spet srečati dobre in prijazne ljudi, ki se nanje sicer večkrat spomniš, a nikakor ne najdeš časa za skupne trenutke. Po krajšem zgubljanju v raztegnjeni vasi Matke, smo vendarle našli izhodišče za drugi najvišji vrh Posavskega hribovja in dani trenutki so bili samo naši.

Iz Litije do Čateža

2009-11-08T22:31:00.001+01:00

* Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana.

Ne dolgo nazaj sva spoznala nova soseda - Maria in Barbaro. Sara je oba spoznala že pred dvema letoma na Kranjski noči, kmalu pa smo še ugotovili, da so bili moji in Barbarini stari starši v mladosti ta najboljši kolegi. Njen deda Bertl in moj dedi sta celo skupaj napeljala vodovod v naši stari kopalnici. Človek kar ne more verjeti, da je svet res lahko tako majhen. Hitro smo ugotovili, da smo na isti valovni dolžini in po parih večernih klepetih smo splanirali prvi skupni izlet.

Vreme čez teden res ni bilo spodbudno, a navkljub slabim napovedim, je dogovor s sosedoma še vedno veljal. Verjeli smo, da bo sobota pred uradnim pohodom suha. Zbudili smo se v tipično litijsko megleno jutro in se odpeljali na Čatež, kjer smo pustili enega od avtomobilov, nato pa z drugim v Šmartno na začetek naše poti.

* Iz Litije se pride najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so vedno ožji.

Pred nami je bilo pet ur hoda po jesenskem listju, razmočeni mehki ilovici, čez zelene travnike, jesenske rumene gozdove in zaspane sive vasice. Zaradi goste megle nam žal ni bilo postreženo z razgledi na vinorodne dolenjske griče, posejane s številnimi cerkvicami in zidanicami, smo pa imeli dovolj časa za razglabljanja, čvek in smeh. Sem ter tja so nas veselo pozdravljali prijazni domačini in nas opozarjali, da smo teden dni prezgodnji.

* Hrib se je prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navzdol. Bilo je blato in pot še neprijetna zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo prst z drobečim se, belim laporjem.

Uspelo nam je z nasmehom na obrazu in utrujenostjo kot po dveh dobrih treningih basketa, bi rekel Mario, ter z željo, da še kdaj ponovimo kaj podobnega.

* odlomki za ilustracijo - Fran Levstik, Popotovanje it Litije do Čateža

Zeleno je in rebrasto

2009-11-08T19:46:00.000+01:00

Je eden redkih pojavov v razvitem svetu. Ljubi vlago in zanemarjenost. Čeprav je zeleno, je v bistvu rdeče. Kaj je to?

Srečanje z medvedom

2009-11-05T19:12:00.010+01:00

Delo gozdarja praviloma poteka zunaj, v naravi, čeprav nas je precej tudi bolj pisarniške sorte. Kakšen ogled lokacije na terenu pa nam vendarle ne uide in tako sva se danes s sodelavko Jano odpravila na ogled gozdov na Polževo. Najprej naju je presenetila gosta megla, da bi jo skoraj lahko rezal, na nekoliko višje ležečih legah naju je pozdravil prvi letošnji sneg, nato žarki slepečega sonca in čisto na koncu sva se skoraj srečala z našo največjo zverjo - rjavim medvedom (Ursus arctos).

Mene je pogled na odtise šap kosmatinca nadvse navdušil, saj so bile videti še precej sveže, medtem ko je kolegici rahlo zastal dih, ker bi bil medved lahko še kje v bližini. Kljub manjši prisotnosti strahu sva kot dva navdušena otroka potegnila vsak svojega mobilca in pričela s šklocanjem :) Na spodnjih slikah so jasno razvidni odtisi krempljev, prstov in dlani. Zraven sva priložila kuli za primerjavo velikosti, vam pa ponujam ugankarski izziv ...

Ali zna kdo oceniti pravo velikost in težo tega kosmatinca? In še namig - kuli je velik 14 cm.

Za tiste, ki si želijo srečanja z medvedom ali pa se ga bojijo, svetujem, naj si preberejo tole knjižico. Za še bolj zvedave, pa priporočam ogled strani o projektu, ki je potekal od leta 2002 do 2005 z naslovom Ohranitev velikih zveri v Sloveniji, Projekt Rjavi Medved.

Naravo obvladaš, če se ji podrediš. (F. Bacon)

Dve primorski zgodbi

2009-11-05T08:20:00.001+01:00

Prva zgodba sega kakšen mesec nazaj, v konec septembra. Nanjo naju je spomnila velika kuverta, ki je pred kratkim prispela v najin nabiralnik in obudila spomine na preteklo dogodivščino. Takrat smo se namenili v Koper, na ogled Luke s kolesi. A pot do tja sploh ni bila lahka, saj nam je nekaj kilometrov od doma s kolesi in ostalo kramo naložen avto ostal na cesti - logično je sledila avtovleka, pa prestavljanje koles. Nismo se vdali in kmalu smo uživali še prav poletni dan na obali, kjer je bila tisti dan ponudba aktivnosti res bogata: voden ogled potniške ladje Arion, vabljive stojnice Sladke Istre z raznovrstnimi slaščicami, pa še vodeni ogledi pristanišča z avtobusi ali kolesi.

Koper, ki ga do sedaj skoraj nisem poznala, mi je všeč zaradi njegove živahnosti in zato, ker je mesto, v katerem za razliko od večine ostalih letovišč ne srečaš le turistov, ampak tudi domačine. Zanimiva je razvijajoča se Luka Koper, ki s predlogom novega DPN-ja ob rasti biznisa skuša prisluhniti tudi okoliškim prebivalcem in okolju, ter kot poslovna darila podarja oljčno olje pristaniških oljk. Tudi predstavitev sladkega kulinaričnega izročila Istre se mi zdi super, sploh ideja s kupončki, ki jih zamenjaš za grižljaj velike porcije izbranih sladic. Razočarala nas je samo pica ... lačnim pico v Kopru toplo odsvetujem, vsaj v središču mesta (Štorja). Ne boste se najedli. Preverjeno!

Druga zgodba je še precej sveža - predzadnji vikend sva si zopet privoščila toplo primorsko. In to najino že tradicionalno: delovna sobota med oljkami v Ankaranu in športna nedelja, s kolesi do Trsta. Vreme je bilo spet čudovito - počasi se mi dozdeva, da ima Lojze nekje zgoraj veze ... Udeležba je bila rekordna, prav tako letina. In z Lojzetovo pomočjo sva ugotovila, da je to že sedma trgatev zapored, odkar sva skupaj utrgala prvo oljko.

Oljka ali oliva? Debate in pregovarjanja o tej dilemi najbrž še vedno potekajo, v uporabi pa sta oba izraza. Sprva sem tudi jaz striktno ločeval posebej izraz za drevo in posebej za plod, kar se mi še vedno zdi praktično. Vendar so me domačini in izkušeni oljkarji podučili in prepričali, da izraz oliva ni slovenskega izvora in ni potreben, ker imamo lepo domačo besedo. Seveda sem vrtal naprej in vztrajal na smiselnosti ločitve izraza, kot je primer jablane in jabolka, a smo kaj hitro ugotovili, da gre vendarle za izjemo. In tako ob vsej tej zmedi obirava oljke in jeva olive.

Človek na žici

2009-11-03T22:19:00.007+01:00

Man on wire; James Marsh, 2008

Spet se nama je začel filmski abonma v Cankarjevem domu in letos sva izbrala sprehod po dokumentih časa. Prvi dokumentarec v nizu šestih naju je popeljal v avgust 1974, ko se je v New Yorku zgodil "umetniški zločin stoletja". Film govori o kriminalnem podvigu mladega, ekscentričnega Francoza Philippa Petita, ki je s pomočjo svojih prijateljev uspel izvesti nepredstavljivo hojo po žici, razpeti med dvojčkoma, na višini več kot 400 m. Ker sva se v podobnih vragolijah letos pomerila tudi sama - za razliko od Philippa le na višini slabega metra od tal - so se naju prizori še toliko bolj dotaknili. Dokumentarec, poln čustev, napetih trenutkov in humorja na račun simpatičnega Petita, se gleda kot prava kriminalka s pomembnim sporočilom.

"Life should be lived on the edge. See everyday as a true chalenge and then you live your life on a tightrope."

Izlet v Afriko

2009-10-16T06:46:00.009+02:00

Včeraj sva bila spet na enem boljših potopisnih predavanj. Tokrat je bil mojster slike in besede Marko Mohorčič, policist iz Sežane. Za uro in pol nas je popeljal v odmaknjen svet črne celine, med nasmejane ljudi in divje afriške živali. Ker se je na dvomesečno in 4000 km dolgo pot - od mesta Lilongwe (Malawi) do Johannesburga (JAR) - odpravil sam s kolesom in 40 kg zdravil (pa ne zase), sva zato še s toliko večjim zanimanjem poslušala njegove dogodivščine in priznam, da me je naravnost navdušil. Kot da že sama ne bi imela dovolj idej, se je mednje zasidrala še ena, ki nikakor ne sme ostati neizživeta. Za vse navdušene kolesarske popotnike priporočava obisk njegove (sicer malo pozabljene) spletne strani midva na biciklu, še bolj pa potopisno predavanje, ki ga bo ponovil začetek novembra v knjižnici Prežihovega Voranca na Viču. Potem pa spet odrine na novo misijo.

Huda kangla

2009-10-05T18:47:00.004+02:00

Ena od prednosti življenja ''na deželi'' je tudi to, da imaš dostop do domačih prehrambenih artiklov, ki so pridelani v bližnji okolici. Že od vsega začetka sva najbolj zvesta naši ''mlekarici'', ki nam vsak večer razen ob nedeljah s svojim belim kombijem skoraj pred blok pripelje sveže (nehomogenizirano!) mleko, jajca in še kaj.

In tkole fensi midva po novem hodiva po mleko. Hvala Katja!

Iskrenost ali izkoriščanje?

2009-10-01T21:07:00.008+02:00

telefon zazvoni ->

A: Halo, prosim!
B: (s štajerskim naglasom) Dober dan, je tam Havliček Rok?
A: Ja, dober dan.
B: Moje ime je Mateja in kličem iz podjetja BioDora. Želim vas obvestiti, da ste bili izžrebani v nagradni igri, zato za nagrado prejmete 26-delni komplet hišnega orodja ...
A: Kako, kaj, nč ne razumem; kakšen komplet; kje sem pa sodeloval?
B: Verjetno ste oddali kakšen kupon v Tušu, Sparu ali pa Mercatorju, mi pa smo vas izžrebali
A: Aha, ja super!
B: Ali imate v četrtek popoldan čas? Takrat bo namreč podelitev nagrad.
A: Samo mal, morm pogledat če slučajno že nimam kej rezerviran ... ne v redu bo.
B: Imate mogoče ženo, partnerico, ... bi lahko prišla tudi ona?

...

in tako sva nadaljevala pogovor (jaz v nekoliko zamaknjenem stanju, ker nisem čist dobr dojemal), ko me je na koncu še obvestila, da bom vse prejel tudi po pošti in da se vidimo v četrtek gasilskem domu.

Po prvem navdušenju nad "zmago" so se pričele misli o morebitni nategi. Najprej zaradi navedbe starega naslova, pol zaradi skoraj obvezne udeležbe partnerke, pa uvodne predstavitve sponzorja, pa še neke dodatne nagrade, če potrdiš prisotnost do določene ure in za piko na i pa še glavna nagrada - 7-dnevni paket za 2 osebi v termah. Too good to be true!? Paranoja?

Kaj pa vem, ampak zdi se mi, da je ta svet res postal tako izkoriščevalski in nategovalski, da smo skeptični že na vsakem koraku. Vse skupaj me malo spominja na najino potovanje po Aziji, ko nama je kdo hotel kdaj pomagat, midva pa sva ga že na začetku obsodila, češ tale naju hoče oskubit. Škoda, ampak žal nas je ta sistem tako navadil.

Melancani z orientalskim priduhom

2009-09-24T22:05:00.019+02:00

Veliko govoriva o veselju do kuhanja in da ne bi ostalo samo pri tem, sem si rekel, bom pa še jaz podelil kakšen svoj recept. Kadar se gibljem okrog štedilnika rad eksperimentiram, ker so mi tam na voljo poti do neštetih variacij okusov. In včasih se lotim kakšne kombinacije začimb ali sestavin, ki se zdi nenavadna, čudna, mogoče komu celo ogabna, a če si drzneš pokusiti, te lahko prav prijetno preseneti.

Jajčevec ali melancan – tista temno vijoličasta bučka, ki ima lepo napeto, gladko kožo in puhasto belo meso kadar je svež in zdrav, je bil še do pred kratkim relativno slabo poznan. Spomnim se neke oddaje, ko so po ljubljanskih ulicah mimoidoče spraševali, če vedo, kaj je jajčevec in odgovori so bili presenetljivi.

Verjamem , da danes ni več vprašanje kaj je jajčevec, se pa verjetno večkrat vprašamo kaj lahko naredimo iz njega. Predlagam polnjene melancane z orientalskim priduhom po moje.

Potrebuješ:

350 g mletega mesa
2 srednje velika jajčevca
3 okusne paradižnike
1 veliko čebulo
3 stroke česna
nariban sir
cimet, klinčke, pekočo papriko, gorčico

Melancane razpoloviš in izvotliš. Mesnati del narežeš na manjše kose in vse skupaj nasoliš ter pustiš stati 15 min, da izločijo grenkobo. Čebulo popražiš, dodaš mleto meso in začiniš z gorčico, cimetom, mletimi klinčki, pekočo papriko in soljo. Z začimbami ne pretiravaš in tudi ne škrtariš. Ne pozabiš na zrezano zelenjavo, nato pa vse skupaj pokrito kuhaš 10 min.

Polovičke nafilaš, jih prekriješ z rezinami paradižnika in pečeš pol ure v pečici na 200°C. Zadnjih pet minut potreseš še z naribanim sirom in vklopiš infra žar.

Prva jesenska bera

2009-09-23T21:39:00.016+02:00

Menda smo se poslovili od poletja, čeprav me dnevne temperature niso prepričale. Zaenkrat še kar hodim okrog v tevah, kratkih rokavih in ves prešvican. So pa zato že pognale prve jesenske gobe, ki jih je menda na tone, a ob tem naj najbolj zagrete gobarje opozorim, da je prekomerno nabiranje (več kot 2 kg/osebo) kaznivo. Meni sta nasmeh na obraz zvabila dva prikupna rumena gobana (Bolétus appendiculátus), na katera sem slučajno naletel v službenem času. Da ju ne bi ves čas nosil s sabo po žepih, sem si njuni lokaciji začasno shranil v GPS, nato pa sem ju po končanem ogledu ponovno poiskal in odnesel domov.

Za prijetno jesensko presenečenje je poskrbel še pravi kostanj (Castanea sativa). Med popoldanskim sprehodom po litijskih gozdovih, me je pod senco svoje velike senčnate krošnje razvajal z velikimi debelimi plodovi. Ker s sabo nisem imel nobene vrečke, kaj šele košare, sem jih za prvo jesensko sladkanje nabral kar v majico. Če bi me kdo srečal na pol golega, bi si gotovo mislil, da z mano nekaj ni v redu, ampak tak sem :)

Vrtičkarja

2009-09-23T20:24:00.007+02:00

Glede na to, da sva prej oba živela v hiši z vrtom, nama je bil zelenjavni vrt vedno nekaj samoumevnega in tako sva že spomladi razmišljala o vrtu in vrtnarjenju. Nekaj časa sva celo načrtovala najem enega od litijskih vrtičkov, pa sva se premislila. Predvsem zaradi časa, pa še orodje bi si morala priskrbet ... Na koncu sva se odločila, da izkoristiva kar najin balkon.

Začela sva z začimbami - posejala sva peteršilj, sadike ostalih začimb pa kupila na tržnici in posadila v teglce. Da bi bilo najino eksperimentalno kmetovanje bolj resno, sva dodala še velik teglc mladih paradižnikov, ki jih je vzgojila mami z Orehka. Poleti sva najine rastlince pridno zalivala, včasih malo oplela in upala na dober pridelek.

Jesen je tukaj in sezona vrtnarjenja se počasi izteka, zato že lahko poročava o najinih uspehih: peteršilj so napadle uši in se je posušil, tudi bazilika je ušiva in bolj kumrna, majaron, rožmarin in origano pa kar fino uspevajo in sva jih že poleti po potrebi požela. Paradižnik je celo poletje cvetel na ful, ampak zgleda da čebele v najin štuk ne priletijo prav pogosto, zato sva zelo ponosna na prvi in edini paradajzek. Je že res da je majhen, a prav lepo rdeč in samo najin!

Mili

2009-09-20T21:54:00.001+02:00

Od danes v stanovanju nisva več sama. Kljub temu, da ves čas skačeva okrog in sva bolj malo doma, sva si omislila domačo žival. Ime ji je Mili in spada v rod žičastih členonožcev. Je zelo prijazna in zvesta. Kadar prideva domov naju navihano pozdravi s svojimi sinje modrimi očmi, zacepeta s pisanimi nožicami in nama tako sporoči, da je res vesela, da naju spet vidi. Zanjo sva se odločila po dolgotrajnem razmišljanju, pri nakupu pa je pomagala botrica Barbara.

Siva pot vodi do Mangrta

2009-09-14T22:48:00.009+02:00

Ni minil dober teden in že se mi je spet zahotelo sedenje na trdem, neudobnem zicu. Tokrat sem za razliko od ravninske Donave sopihal po strmem vzponu na Mangrt, o čemer je Primož sanjal že nekaj časa. Ni bilo potrebno veliko besed, da sva se uskladila. S kombijem sva se pripeljala do vznožja Mangrtske ceste, nato pa zajahala najine konjiče in se podala proti vrhu. Vožnja v hrib brez težkih torb je bila navdušujoče lahka in če se mi je zdel vzpon na Vršič težaven, je bil Mangrt prav prijeten.

Cesta - gladka kot dojenčkova ritka - se je vijugasto vila skozi številne v skalo vklesane tunele in nama nudila božanske razglede na okoliško gorovje. Zrak je bil že precej hladen, a razvajalo naju je toplo sonce, medtem ko so vrh Mangrta ves čas zakrivali sivi oblaki. Ko sva prispela do konca ceste, na sedlo, se je med oblaki odprlo okno, skozenj je posijalo sonce in razkril se je pogled na mogočnega očaka. Ponosno sva si segla v roké in uživala v amfiteatru sivih sten. Pred spustom sva se le še dobro oblekla, nato pa se prepustila cesti adrenalina.

VEČ SLIK (photos)

statistika
dolžina: 11 km
čas vzpona: 1h 30 min

Mehka postelja

2009-09-13T22:45:00.003+02:00

Nova, pet. 4. 9. (22. dan, 1.788 km)

Kakšen luksuz! Po treh tednih nomadstva smo spet spali v posteljah in spodaj nam lastnica že pripravlja zajtrk. Diši po paprikah.

Včeraj smo po dolgem času spet jedli makarone in celo razkuhani so nam teknili v slast. Za posladek pa končno še vanilijev puding z jabolki, ki smo ga tako dolgo prevažali naokrog. Zadnja etapa je bila precej naporna, saj smo morali prevoziti od kampa ob Balatonu do Nove – vasica ca. 15 km pred znamenitim Lentijem – več kot 100 km. Tokrat spet z vetrom v prsa in s prečenjem vseh možnih gričev – gor, pa dol. Prvič sem med vožnjo začutil skurjenost, pomanjkanje cukra. Vedno bolj sem postajal omotičen, podobno kot se mi je zgodilo pri ruvanju modrostnega zoba :s, a sem še kar vztrajal v upanju, da mine. Ko sem že skoraj videl temo pred seboj, sem se le modro ustavil in prosil Saro za par Dextro bonbonov, potem pa je spet šlo.

Na karti smo spremljali naše gibanje in zdelo se je, kot da hostla ne bomo nikdar dosegli. A kot pravi staro reklo – počasi se daleč pride – je tudi nam uspelo priti do Csicsergö, hostla s 130 posteljami. Ko so nam povedali, da imajo vse zasedeno, smo se počutili izigrane – vse polno in to sredi ničesar! Težko razumeti, a ni nam preostalo drugega kot da nadaljujemo naprej proti Lentiju ali pa si poiščemo sobo. In dobili smo jo. Pa še zajtrk skoraj v posteljo. Jamajka!

Danes pa še par kilometrov do meje, potem pa upamo na direktni vlak do Ljubljane iz Lendave ali Ljutomera!

Spet na kolesarski

2009-09-13T22:43:00.005+02:00

Balatonakali, 3. 9. 2009 (21. dan, 1.670 km)

V nasprotju z ostalimi dopusti, ko čas na koncu teče že s svetlobno hitrostjo, tudi zadnji dnevi našega kolesarjenja minevajo počasi. Že kar vlečejo se. Počasi nas je vse dohitela utrujenost in na trenutke bi najraje spet stopili na vlak in se odpeljali do doma. Pa ni tako preprosto, saj javnega prevoza med Balatonom in Slovenijo praktično ni.

Tako smo kolesarili naprej in po vseh mučnih kilometrih na državnih in ostalih prometnih cestah ob Balatonu z olajšanjem spet zapeljali na urejeno kolesarsko pot. Med vožnjo ob jezeru sem obujala spomine na najino lansko kolesarjenje na tem delu. Le da sem bila tokrat obložena z vso prtljago in se je trta okrog mene bohotila z velikimi, zdravimi grozdi, ki dajejo dobro vino, ter da so se jate ptic na nebu zbirale za skupno pot proti jugu, kar nas je spomnilo, da počasi, a vztrajno že prihaja jesen. Ne le dopusta, tudi poletja bo kmalu konec! Visoka turistična sezona se je že končala in večina kampov ob jezeru je bila strašljivo praznih, lokali so samevali in kolesarska steza je bila prijetno samotna. Po skoku v rjave večerne vode Balatona smo si v še čisto poletnem večeru privoščili pivo s pogledom na lunin odsev na jezerski gladini in obujali spomine na našo dolgo pot.

Cesta št. 7

2009-09-13T22:40:00.007+02:00

Szekesfehervar, sre. 2. 9. 2009 (20. dan, 1.570 km)

Tokrat se prebujamo v športnem parku, ki je hkrati tudi kamp. Zame eden najbolj bizarnih, saj je ogromen in mi smo njegovi edini gosti. Prispeli smo v trdi temi. Možakar v recepciji je bil oblečen v moder deloven kombinezon, simpatično skuštran in ves čas je nekaj čebljal v madžarščini. Ko smo v tako imenovani recepciji, ki je izgledala kot kuhinja, dnevna in pisarna – vse v enem, poravnali strošek za prenočitev, je vzel ključe in nas odpeljal na travnate površine. Spraševal sem se že kam nas zdaj vodi in zakaj rabi ključe. Morda se nismo dobro razumeli in nas pelje v apartma. Ko smo prišli do nizke temne stavbe z dvojimi vrati, sem ugotovil, da je posebej samo za nas prišel odklenit sanitarije. Opozoril je še na previdnost zaradi možnih tatičev, nato pa izginil v temo in ostali smo sami sredi ogromnega športnega parka.

Vožnja iz Budimpešte proti Balatonu je bila odbita. Po ogledu centra in njenih znamenitosti smo se po sladkanju z doboš in eszterhazy torto odločili priti do kampa v Szekesfehervarju. Da bi najlažje in najhitreje našli pot iz velikega mesta, smo se poslužili vpadnice, ki nas je pripeljala do državne ceste št. 7. Ta naj bi bila po zagotovilu turističnega delavca primerna tudi za kolesarje. No, pa ni bila! Bila je celo prepovedana za kolesarje. A ker smo bili brez dobrega zemljevida, smo kljub prepovedi nadaljevali, dokler se nismo, zaradi obupnega hrupa, smradu, pekočine v nosu in bojazni pred plačilom kazni, vendarle ustavili v Erdu in se odločili za nadaljevanje z vlakom. Iskanje pravega tira je bil spet podvig svoje sorte, a za pisanje o tem nimam dovolj časa, saj je treba spet podreti naša mala bivališča, vse pospraviti in natovoriti kramo.

Kila paradajza za 'suvenir'

2009-09-13T22:35:00.004+02:00

Esztergom, pon. 31. 8. 2009 (18. dan, 1.405 km)

Od Budimpešte nas loči le še 70 km, zato smo si danes privoščili malo daljši spanec. Za razliko od vožnje po neskončno dolgih nasipih, je bila pot včeraj spet speljana bolj pestro – v breg, po vinskih goricah in čez pristno podeželje, ki je na trenutke spominjalo na tisto v Aziji. Včasih so nas spremljali luknjasti kolovozi, ob strani poraščeni z grmovjem, številni domačini na kolesih in motorjih in enostavne hiške. Njihovi izredno prijazni prebivalci nam pogosto, z nasmeškom na obrazu in z dvignjeno roko, mahajo v pozdrav, včasih nam še kaj zavzeto razlagajo in pripovedujejo, a jih žal še vedno ne razumemo. Zaradi razdrapanih poti je Sari spet zlezel prtljažnik, tako da je blatnik ob vsakem sunku glasno podrsal ob gumo in slišati je bilo, kot bi jo spremljala četica račk. S sabo smo sicer vozili celotno garnituro nujnega kolesarskega orodja, a ravno tistega ne, ki smo ga potrebovali za odpravo te težave. Zato je Mk poskusil srečo pri nekem možaku, ki se je ravno smukal po svojem vrtu in ta nas je res radodarno sprejel. Kolo sta odpeljala v njegovo delavnico, kjer je imel vse potrebno orodje lično urejeno. Ko sta popravila prtljažnik, nam je za vsak slučaj celo podaril ustrezen viličasti ključ. Hoteli smo mu plačati za opravljeno delo in ponujen ključ, a je samo odkimal z glavo in odločno prekrižal roke. Osupli nad radodarnostjo smo se vsak po svoje zahvaljevali in da je bila mera še večja, sta nam z ženico podarila še kup domačega paradižnika za popotnico, mi pa jima več kot kösonöm žal nismo znali reči.

Rodeo po Bratislavskih cestah

2009-09-13T22:32:00.001+02:00

Györ, sob. 29. 8. 2009 (16. dan, 1.405 km)

Škrebljanje dežnih kapelj nas je ponoči spet vrglo iz spanja, saj je bilo treba pospraviti sušeče se perilo. Smo si pa zato privoščili daljši spanec, saj se na dež nikomur pretirano ni mudilo.

Po več obiskih velikih mest ugotavljamo, da so le-ta večinoma zelo neprijazna za kolesarje. Slovaška prestolnica je s tega vidika sploh obupna. Mesto je v starem delu sicer zelo prijetno in ušmekano (podobno kot v Ljubljani), na številnih uličicah se zabavaš ob pogledih na nagajive bronaste kipe, malo ven iz centra pa postane podoba mesta siva in hudo zanemarjena. Povsod te ustavljajo visoki in ostri robniki, iz asfalta poganja številno zelenje, delajo se brazde, izbokline in prelomi, tako da te premetava podobno kot na rodeu. Kolesarjev je malo in še ti divjajo. Pri prečkanju cest moraš biti izredno previden, saj niti vozniki niti pešci niso vajeni kolesarjev, ti pa ne tramvajev in trolejbusov.

Iskanje kampa, ki je stacioniran ca. 10 km izven centra, je bilo - podobno kot že na Dunaju - spet strašen podvig. Kogarkoli smo vprašali za kamp so nam samo skomignili z rameni. Na srečo so nas znali usmeriti vsaj za Zlaté Piesky, kjer se ponavadi odvijajo kakšni znani festivali in koncerti. Po več poizvedbah nam ga je le uspelo najti. Njegova urejenost me je močno spominjala na tiste na Hrvaškem po vojni vihri. Precej je bilo opuščenih in zanemarjenih objektov, oprema stara, nobenih miz s klopmi kot smo jih bili že vajeni in pred WC-ji so postavali ljudje, za katere nisem mogel reči ali so zaposleni ali brezdomci. Na stranišču se je šparalo s papirjem, tako da je bila rola le v skupnem prostoru, kjer si si navil toliko papirja kot si mislil, da ga potrebuješ.

Prvi kilometri po Madžarskem so bili še hujši. Cesta razdrapana, tablice so nas usmerile izven naše začrtane poti, vodile so nas čez mehek, peščen makadam in vmes smo imeli po več kot 1.200 km prvi gumi defekt! Dodaten problem ob katerega smo trčili je madžarski jezik. Nekateri sicer govorijo tudi nemško, zelo redko angleško, vendar kadar potrebuješ kakšno informacijo ni bolj univerzalnega jezika kot rokavščina. Ko smo se zvečer sprehodili po živahnem Györu, smo si zaželeli golaž, a ker so bili vsi meniji le v nam nerazumljivem jeziku in tudi roke niso kaj prida pomagale, smo na koncu pristali ob picah. Ob povratku v kamp se s Saro zaradi utrujenosti nisva mogla pridružiti še večernemu okušanju vina, čeprav smo imeli tri ohlajene buteljke, ležalnike, mizo, stole, ... želela sva si le poštenega spanja.

Prvi resni znaki utrujenosti

2009-09-13T22:30:00.007+02:00

Krems, sre. 26. 8. 2009 (13. dan, 1.115 km)

Mejo med Nemčijo in Avstrijo smo prečkali pri veličastni hidroelektrarni Jochenstein in prve razlike med tema dvema deželama so se kmalu pokazale. Pokrajina okrog nas je postala bistveno bolj hribovita, podeželje že spominja na domače kraje, hiše niso več tako zelo urejene in kolesarske poti so večkrat speljane kar ob prometnih cestah, česar v Nemčiji nismo doživeli. Vožnja že dva dni poteka po nasipih in je včasih grozno duhamorna. Pričela se je bitka z vzdržljivostjo in lastno voljo. Dodatno nam jemlje moč še veter v prsa.

hidroelektrarna Jochenstein - most do Avstrije

Včeraj je Mateja začasno odstopila, saj so se ji začele bolečine v kolenu. V mestu Ybbs smo poiskali železniško postajo, stopila je na vlak in se odpeljala do Dunaja, kjer si bo poiskala mehko posteljo v hostlu. Upamo, da ji bo po kratkem počitku bolje in bo pot nadaljevala z nami, drugače pa se vrne domov. Ja, tale podvig ni tako enostaven kot se morda sliši. Presegli smo magično mejo 1.000 km in tudi pri nama se občasno pojavljajo misli, da imava dovolj. Telo potrebuje več počitka in regeneracije.

Od Ybbsa do Kremsa je bilo spet zanimivo in polno lepih razgledov. Pot nas je peljala skozi več starih in lično urejenih mest ter po gričkih pokrajine Wachau, ki so na gosto poraščeni s trto in sadnim drevjem. Nekega dne se bova vrnila in okušala njihov wine and dine turizem.

srednjeveški Dürnstein v pokrajini Wachau

Dež in prva žehta

2009-09-13T09:54:00.001+02:00

Neßlbach, sob. 22. 8. 2009 (8. dan, 700 km)

Ponoči je začelo deževati in v polsnu sem si mislila: ''kar naj pada, bo vsaj jutri bolj sveže!'', saj je bilo prejšnji dan soparno kot še nikoli prej. Pa se do jutra ni zlilo, poležavali smo v šotorih in razmišljali kaj naj in tudi po zajtrku je še vedno deževalo. Kakšna sreča, da smo ravno danes v kampu, kjer imamo na voljo pokrit prostor s klopmi in mizami! Odločili smo se, da še malo počakamo na izboljšanje, v dežju najraje ne bi kolesarila! Vmes lahko izkoristimo pralni in sušilni stroj za našo prvo žehto (svežih cunj nam je že primanjkovalo), odigramo kakšno partijo enke in mogoče celo pojemo kosilo. Nekaj počitka nam res ne bo škodilo, saj smo včeraj (sicer po ravnini in ob pomoči vetra) prekolesarili rekordnih 125 km. Popoldne gremo naprej, če nam uspe, vsaj do Passaua.

Čeprav je vremenska napoved napovedovala izboljšanje je deževalo še kar naprej, zato smo na koncu v dežju podrli čisto premočene šotore in iz globin naših torb privlekli dežno opremo, za katero smo upali da bo tam ostala do konca dopusta. Nataknili smo si anorake, vetrne hlače, zaščitili torbe in se podali v dež.

Telečje noge

2009-09-12T15:14:00.002+02:00

Regensburg, čet. 20. 8. 2009 (7. dan, 575 km)

Večino dneva preživimo na kolesu in po šestih zaporednih dneh vrtenja pedal se to pozna tudi na ritnicah in nogah. Ritnici že opozarjata nase, tako da sem začel izpuščaje mazati s propolisom. Prvih nekaj minut vožnje je vedno bolečih, potem pa najdem kolikor toliko udoben položaj in gre. Poleg nadležne bolečine nas dodatno utruja vročina. Danes nam je ves čas žgalo sonce in le redko nas je pot vodila skozi vlažne, senčnate gozdove. Večkrat smo morali pritisniti pedala v breg na nasip in po več deset kilometrih čutiš pekočo bolečino še v nogah. Pivo, ki ga v Nemčiji res ne manjka, te sicer pošteno osveži, a požirek preveč in noge ti uidejo izpod nadzora, pot pa postane nemarno težka. Tako sem danes zadnjih 13 km pred kampom Western Bad komaj prekolesaril. Tistih nekaj procentov alkohola mi je brizgnilo v kri, noge so postale mehke, ravnina se je dvignila in najraje bi tisti trenutek postavil šotor. Priganjal sem se, si popeval, nihal sem ter tja in ko je motorist zajahal svojega jeklenega konjiča, sem si mislil, ooh kako z užitkom bi se tudi jaz usedel v tisto usnjeno sedlo, zakurblal motor in se z vetrom v laseh odpeljal. Meni pa so ostale le telečje noge in tistih nekaj težkih kilometrov.

Če je do Weltenburga Donava območje naravne dediščine (Naturshutzgebiet), je od Kelheima naprej reka zabave, sprostitve in transporta. Po vodi so se gonile številne jahte, za njimi drsali smučarji na vodi in v Regensburgu smo opazili prve tovorne ladje, med katerimi so nekatere priplule celo s Črnega morja.

30 že pred zajtrkom

2009-09-11T10:22:00.000+02:00

Ingolstadt, sre. 19. 8. 2009 (5. dan, 480 km)

Danes smo štartali brez zajtrka. Trgovine se odpirajo šele ob 8h, mi pa smo se namenili s hitrimi jutranjimi kilometri izogniti opoldanski pripeki in opraviti večji del planiranih 100 km. Zajtrk smo si privoščili šele na trgu v mestecu Donauwörth, po 30 km! Prej ni bilo trgovine. Opoldne smo našli lušten travnat kotiček s klopmi med Donavo in njenim manjšim pritokom in izkoristili čas med sušenjem naših ''domov'' za kopanje v kristalno čisti vodi, kjer smo vriskali malo od navdušenja in malo od hladu.

Po par dneh kolesarjenja postajajo dnevi počasi rutinirani. V dokaj hladna in vlažna jutra se zbujamo že pred sedmo, ko zaslišimo Mka žvenketati s posodo za čaj. Potem sledi zajtrk, pospravljanje osebne prtljage in podiranje od rose premočenega šotora, pakiranje koles ... Med zajtrkom še hiter plan dnevne etape, ki jo nato med počitki znova in znova pregledujemo in štejemo kilometre, ki nas še čakajo preden končno začnemo z iskanjem kampa. Na dan ponavadi prekolesarimo dve etapi (skupaj od 80 do 110 km). Med njima si mimogrede v Hoferju kupimo hrano in se na kakšnih senčnih klopeh ustavimo za kosilo, vmes pa znova razpnemo šotore, da se presušijo na vročem opoldanskem soncu. Popoldne nas čaka druga etapa, pa kakšno pivo oz. radler, če je možnost tudi hiter skok v vodo ob poti, da se vsaj malo ohladimo.

Poleg kilometrov na potek dneva najbolj vpliva dejstvo, da se vsi kampi in trgovine zapirajo že ob 7h, čeprav bi takrat lahko še kakšno uro kolesarili. Pa tudi kampa ne najdeš ravno v vsaki vasi. Jutranja etapa se zdi lahka, kilometri letijo skoraj sami od sebe, popoldanski se pa vlečejo kot ..., vsak izgovor za postanek nam pride prav, tako da ponavadi lovimo zadnje minute za iskanje kampa. Pa spet iskanje najboljše možne lokacije (raven teren, bližina sanitarij in po možnosti mize s klopmi ...), postavljanje šotorov, večerno uživanje pod toplim tušem, ko s sebe spiramo popotniški prah in ostanke kreme za sončenje, medtem ko druga polovica odprave že začenja s pripravo večerje.

Po večerji še družabna urica ob sproščenem pogovoru o preteklem dnevu, o zanimivostih ob poti, pa tudi o konstantnem muskelfibru, mravljinčenju rok, bolečih kolenih in vnetih ritih ... ob kozarcih vina se vse težave zdijo smešne in nanje hitro pozabimo – do jutra.

Z gnojevko v nosu

2009-09-11T09:59:00.002+02:00

pred Donauwörthom, sre. 19. 8. 2009 ob 11h (6. dan, 400 km)

Iz kampa smo odbrzeli brez zajtrka. Vozili smo se mimo velikih kmetij in prostranih polj. Pedala so se vrtela in vrtela, kilometri padali kot za stavo, a na vidiku kar ni in ni bilo nobenega Lidla ali Hoferja. Rumene tablice z napisom Donau Radwanderweg so nas vodile skozi male vasi brez trgovin, v naših želodcih pa so se že pletle pajčevine in se oglašali prvi glasovi lakote. Ves čas mi je v nos silil kisel vonj z mimobežnih polj. Noge so neumorno priganjale kolo vse bližje koncu prve etape – Donauwörthu, ko naenkrat ob cesti zagledam traktor s cisterno, iz katere je visoko štrlela zavita cev. Ravno, ko sem zapeljal mimo, je iz nje z vso močjo brizgnila nagravžna rjava brozga in tisti kisel vonj je še bolj intenzivno udaril v nos. In tako vse do našega prvega dnevnega cilja, ko smo pred nami le ugledali večje mesto. V prikupnem centru smo našli dišečo pekarnico in stojnico z mesninami. Končno smo le nasitili prazne trebuhe, vonja po kislem pa tudi nisem več zaznal.

Nagravžen klanec

2009-09-10T20:48:00.004+02:00

Dillingen, tor. 18. 8. 2009 (4. dan, 373 km)

Spet sedimo. Po obilni večerji tortelinov. Noge sem danes že pošteno čutil in na trenutke bi najraje stopil s kolesa in nadaljeval peš, a moj moški ego tega ne dopusti. Tako kot na Balatonu tudi ob Donavi ni sama ravnina. Pogosto te preseneti kakšen nagraužen klanc, vendar te na vrhu prav prijazno pozdravijo table, ki vabijo na pivo in domače pecivo. In še lepši je spust - wheeee.

Večerja na WC-ju

2009-09-09T18:29:00.003+02:00

Ersingen, pon. 17. 8. 2009 (3. dan, 288 km)

Ura je pozna in jutri bo treba spet zgodaj vstat, za kar poskrbi Marta, ki nas veselo budi. Mi se nato zabuhli spogledujemo in si želimo še kako uro več spanja. Smo že tretji dan na kolesu in že drugič nas je zmotila nevihta - tokrat ravno sredi večerje, ki smo jo vsi tako nestrpno čakali. Za zavetišče smo si izbrali kar prostor na WC-jih, saj je bil kontejner edini pokrit prostor (foto Mk). Ja, suh prostor je pomembnejši kot ambient. Šotorimo namreč na travniku malo večje kmetije, ki kolesarjem in ostalim popotnikom nudi neke vrste kamp - der zeltplatz. Kljub neokusnemu ambientu je bilo vzdušje zelo prijetno, saj smo polne trebuščke počasi zalivali še s temnim pšeničnim pivom, ki se je mene po celodnevnem kolesarjenju pošteno prijel.

Pot, ki smo jo prevozili dosedaj, se večinoma vije ob lenobni Donavi, ki zaenkrat v širino še ne meri kaj več kot Ljubljanica. Pokrajina okrog nas je izrazito kmetijska, le na delu od Tuttlingena do Sigmaringna so nam pulz dvigali mali hribčki. Vozili smo se med smrekovimi gozdovi Schwarzwalda, pod belimi pečinami pokrajine Schwäbische Alb in mimo številnih malih mestec, ki so jih pogosto varovali višje ležeči gradovi oz. utrdbe.

Donava, ki jo na začetku predstavljata dva majhna vodotoka - Brigach in Breg, je lenobna, počasna, včasih nenavadno viskozna in vedno prijazna. Reka ne pozna niti brzic, skokov niti kristalne bistrine. A kljub vsemu v njej domujejo številne vrste rib in menda celo potočni raki.

Mogočna Donava

2009-09-06T14:44:00.014+02:00

ena reka, štiri dežele, dvaindvajset dni,
sedem sopotnikov na začetku in le štirje na koncu

ponosno predstavljava 1.800 kilometrov
dolgo kolesarjenje ob mogočni Donavi

FOTOGRAFIJE so tukaj, opisi in vtisi s popotovanja sledijo

The Mighty Danube

one river, four countries, twenty-two days,
seven people at the begining and just 4 at the end

we are proud to present the 1.800 kilometer cycling
along the mighty Danube river

Click for THE PHOTOS

Premišljeno pakiranje

2009-08-13T12:10:00.010+02:00

Spet pakirava. Spominjam se, da mi je včasih to vzelo dober teden dni časa pred odhodom. Najprej pakiram v glavi, potem napišem seznam in delam kupe na postelji. Tokrat gre lažje, imava izkušnje s kolesarjenja po Istri. Nato pakiram v vrečke, da bodo vse stvari varno pospravljene pred morebitnim zamakanjem torb, pa tudi zato, da sem bolje organizirana: H&M vrečka za spodnje perilo, Iglu za športne cunje, tiktak za brisače... na poti vrečke v torbah delujejo kot predali v omari. Čaka naju še pospravljanje vrečk v torbe in upam, da bo za vse dovolj prostora, saj je količina prostora omejena. Malo me skrbi, da bo mraz in ne bom imela dovolj toplih oblek, izbiram med treking čevlji in najljubšimi supergami, bi vzela tanek ali debel flis, bom imela prostor tudi za japanke za tuširanje..., Roka pa zraven najbolj skrbi, če bo šlo 7 koles z vso prtljago v kombi vključno z nami, kar me spomni na lanske priprave.

Ampak ne glede na vse skrbi in težave, jutri takle čas bomo že počivali v kampu na območju izvirov Donave, v Črnem gozdu, kjer bomo začeli več kot 1000 km dolgo kolesarsko pot, ki sledi reki do Budimpešte. Če se nama po poti uspe priklopiti na mrežo se bova oglasila, drugač pa sledi poročanje ob povratku, po pisni predlogi najinih potovalnih dnevnikov.

Sir in gorčica

2009-08-06T22:50:00.003+02:00

Popadla me je strašanska lakota in ob pogledu na najin izpraznjen hladilnik me je rešil sir, ki sta nama ga s Korzike prinesla mami in Sašo.

Sir in gorčica? Ja! Kombinacija, ki smo jo prvič okusili na Nizozemskem. Starana gauda in zaandamska gorčica poskrbita za zadovoljstvo tudi najbolj razvajenih brbončic. Tako sem si prijetno osmrajen kos korziškega sira narezal na pol prsta debele kockice, jih tunkal v oster estragonski zenf in užival v spominih na lanske počitnice.

Veganski eksperimenti

2009-08-06T12:08:00.015+02:00

Nekaj najinih sorodnikov je veganov, torej iz prehrane izključujejo vse sestavine živalskega izvora. Poleg tega ne uživajo niti sladkorja niti razhudnikov, zato nama je priprava prigrizka zanje vedno velik izziv, z novimi recepti za tovrstno nekonvencionalno hrano pa tudi sama rada obogativa najine obroke.

Pred kratkim sem tako med brskanjem po kulinaričnem spletu naletela na zanimiv recept, ki v prav vseh sestavinah ustreza zgornji definiciji. Rezultat so energetske ploščice, ki so (preizkušeno) odlične za pred oz. po športni aktivnosti, saj so zdrave, energetsko bogate in okusne. Super je tudi to, da zanje ne potrebuješ nobenih sestavin, po katere bi moral v kakšno od dragih specializiranih trgovin, pa tudi priprava sama ti ne vzame preveč časa.

BANANINE ENERGETSKE PLOŠČICE (vir: Chocolate&Zucchini)
Za srednje velik pekač (36 × 21 cm) potrebujemo:
200 g kosmičev (ovsenih oz. kar imamo pri roki)
60 g fino mletih mandljev
30 g kokosove moke
1/2 žličke fino mlete morske soli
120 g čim bolj temne čokolade (brez sladkorja)
4 zelo zrele banane (cca 400g)
60 ml oljčnega ali kokosovega olja
-------------------------------------------------------------------------
V eni posodi posebej zmešamo vse suhe sestavine razen čokolade. V drugi zmečkamo banane in jim dodamo oljčno olje. Čokolado nasekljamo na manjše koščke. Vsebino obeh posod zmešamo skupaj in narahlo vmešamo še čokolado. Zmes pretresemo v namaščen pekač (če hočemo da so ploščice 100% veganske ga ne namastimo z maslom!!!) in poravnamo. Pečemo v že ogreti pečici na 180°C 25 minut. Razrežemo ko je ohlajeno.

Bungeeeee

2009-08-02T22:09:00.016+02:00

Tri leta smo zbirali pogum, da smo se Miha, Jernej in jaz junaško povzpeli na vrtoglavih 55 m visok Solkanski most in se po ukazu inštruktorja - 3, 2, 1, BUNGEE! - neomahljivo vrgli v globel Soče.

Po večurnem čakanju na žgočem soncu, smo tudi mi trije prišli do svojega trenutka. Ob pogledu na turkizno zeleno reko, ki je mirno tekla daleč spodaj in na majhne možice, ki so zvedavo pogledovali gor, sem se zavedel, da ni več poti nazaj. Formalno smo podpisali izjavo, da se podajamo na adrenalinsko pot na lastno odgovornost, potem pa so nam okoli gležnjev privezali debelo elastiko. Sledili so le še trije koraki do najvišje točke, stisk štange in pogled navzdol. Pričela se je eksplozija misli, ki jim nisem utegnil več slediti. Zaslišal sem odštevanje in želel sem si še kakšen trenutek več za "pripravo", a že sem zaslišal bungee!. Še kakšno milisekundo ali dve sem okleval, nato pa sem se odlepil od lesenega podesta in se pognal v praznino. Sledil je krik groze, nato pa kričanje iz čistega užitka.

Letel sem. Z nepopisno hitrostjo. Začele so se mi pobliskavati male bele zvezdice in za trenutek nisem uspel več vsega dojemati. Nato sem začutil počasno napenjanje elastike in sledil je trenutek breztežnosti. Kot astronavt v vesolju sem se obrnil nazaj proti množici, ki me je od daleč opazovala z velikega betonskega mostu, jim veselo pomahal v pozdrav in nadaljeval z uživaškim vzklikanjem. Nekajkrat sem se še pozibal, nato pa obvisel z glavo navzdol kot kak razkuhan špaget.

Na bregu me je že čakal Miha, s cigaretom v roki, vidno zamaknjen. Opotekajoče sem stopil iz rafta in se priplazil do njegove skale, kjer sva skupaj pričakala še tretji junaški skok. Polni adrenalina smo se vsi skupaj z našimi navijači odpravili na razvajanje na Sotočje, kjer smo ohladili pregreta telesa in se predali hipijevski sproščenosti Sajeta festivala.

SLIKE (PHOTOS)

Stari kolegi v Novem mestu

2009-07-31T20:59:00.005+02:00

Zdi se že kar dolgo odkar sem diplomiral in še dlje odkar sem se na široko smejal v družbi dveh starih kolegov s faksa. S Polono in Robijem smo skupaj preživeli kar nekaj izjemno prijetnih dni. To so bili dnevi norčavosti, brezskrbnosti, bližnjih popotovanj in predvsem smeha. Sara nas je ponavadi skušala brzdati, a je kmalu tudi ona - hočeš nočeš - postala del sproščenih navihancev.

Polono in Robija sem prvič spoznal tretje leto faksa, ko sem moral poglobljeno študirati drugi letnik. Živo se ju spomnim kako sta neprestano navihano sodelovala pri vajah mehanike. Jaz sem sedel v vrsti pred njima in zdela sta se mi kot kaka neotesanca, medtem ko sta se družno spravljala na asistenta. Bila sta popolno nasprotje meni, saj sem se tisto leto odločil, da bom priden študent, ki mora v "zapravljenem" letu pospraviti čim več izpitov. Kdaj in kako sta mi tadva razposajenca prirasla k srcu še danes ne vem ; ) Vem pa, da sem se kmalu v njuni družbi lahko popolnoma sprostil in spustil na plano otroka, ki je bil dolgo časa v meni zadušen.

Druženje pred pričetkom fotoprojekcije

Po več kot štirih letih so se naše skupne poti končno spet srečale. Lokal Patriot - Robijev drugi dom - je že deveto leto zapored organiziral Fotopub - fotografsko delavnico z mednarodno udeležbo. Glede na to, da je fotografija postala naša skupna strast, je bila to idealna priložnost, da smo se končno spet zbrali, si nazdravili z vrčki piva in bili en večer spet kot v starih dobrih časih - vsi široko nasmejanih ust in srečni.

Drvarjenje v Davči

2009-07-29T12:59:00.008+02:00

Del moje družine izvira iz Davče, najbolj obsežne slovenske vasi, ki je raztresena po pobočjih pod Poreznom in ob potoku, Davščici. Tam še vedno stoji stara bajta mojih prednikov, kjer smo kot otroci preživeli veliko brezskrbnih poletnih dni med kopanjem v potoku, kurjenjem ognja, postavljanjem vigvamov in iskanjem novih dogodivščin, pozimi pa smo lazili po snegu, se sankali in ko nam je zmanjkalo vseh suhih cunj brali, lenarili ter igrali družabne igre na topli krušni peči.

Zadnja leta se gor odpravimo večinoma le še na občasen družinski piknik, žur s prijatelji, nabiranje zdravilnih rastlin ali skok na Porezen, večkrat pa tudi na kakšno delovno akcijo. In prav to smo splanirali za prejšnji vikend. K hiši namreč spada tudi slab hektar nemarno strmega gozda, v katerem je treba od časa do časa kaj postoriti in tokrat smo nameravali pospraviti podrto drevje in pripraviti par metrov drv za zimo.

Po večeru ob ognju in v dobri družbi smo na komando ata Franceljna zjutraj hitro zavihali rokave in začeli. Najprej smo švicali po strmem pobočju in valili v dolino na meter razžagana debla. Tam so jih fantje cepili in metali čez vodo, punce pa smo jih nosile do ceste. Popoldne smo jih vsi skupaj naložili na prikolico sosedovega traktorja in jih nato pred hišo zlagali v trdno skladovnico. Moram reči, da sva se - nevajena težkih fizičnih opravil - pošteno namatrala in našvicala. Ni čudno, da so včasih delavcem pri takem delu postregli s klobasami in zaseko.

Navkljub nedeljskemu poležavanju naju je potem muskelfiber še ves teden spominjal na davško drvarjenje.

Argentina na obisku

2009-07-22T17:07:00.001+02:00

Po pretežno deževnem vikendu je bilo že drugi dan spet poletno vreme in temperature so bile tudi po sončnem zahodu prav prijetne, zato sva se odločila, da je skrajni čas za otvoritev druženja na najinem balkonu in v goste povabila en prav zanimiv par. Oba sta moja sorodnika, a med seboj nista v sorodu, on Argentinec, po narodnosti četrt Slovenec, iz daljnjega Buenos Airesa, ona Slovenka iz Žirov, nekaterim od vas znana kot Alma v Argentini, ki z nami deli svoje poglede na tamkajšnje življenje. Ona diplomantka španščine, on tečajnik poletne slovenščine za tujce na FF. Oba fajn človeka. Alma in Cristian.

Tem za pogovor nam ni zmanjkalo cel večer; primerjali smo življenje tukaj in tam, dali čez aktualne dogodke in osebne dileme in se imeli prav super, ter kljub temu, da je bil naslednji dan delavnik, potegnili naše druženje pozno v noč. Zmenili smo se, da se dobimo vsaj še enkrat preden odletita nazaj na jug, kjer bosta neprekinjeno uživala že tretje poletje zapovrstjo in da jima tudi midva čimprej vrneva obisk in priletiva na en prijateljski asado na njuno dvorišče.

Kako smo plašili medvede

2009-07-19T21:17:00.015+02:00

En malenkost postaran oven in ena malo mlajša bikica sva končno uspela uskladit vse termine, rezervirat logarnico sredi dolenjskih gozdov in se psihično pripravit na praznovanje najine okrogle obletnice.

Najprej želim priznati, da mi je organiziranje takšnih zabav že od nekdaj naporno, tečno in odveč. Ponavadi sem (bil) vedno obremenjen z občutkom, da se morajo vsi okrog mene imeti strašansko fino, nihče ne sme biti lačen, žejen in zdolgočasen, jaz pa moram ves čas skakat od enega do drugega, jih animirat in jih pedenat od spredaj in zadaj. Ampak očitno so zrela leta vendarle doprinesla nekaj tudi na tem področju, saj sem si tokrat zadevo poenostavil tako, da sem se postavil v vlogo nezahtevnega gosta in večina namišljenih problemov je splahnela. No, res pa je, da mi je bila Sara v veliko pomoč.

Kljub temu nisem bil popolnoma sproščen, saj se Petkoti običajno potrudijo, da je slavljenec glavna zvezda dogajanja in tudi tokrat ni bilo nič drugače. V bojazni, da se bom moral preskušati v kakšnih neokusnih spretnostih, so mi tokrat spet pripravili prav prijetno nalogo. Kot zrel moški sem se moral prebiti čez vse skrite postaje in težke naloge ter tako uspešno prestati Ultimate survival path. Za nagrado oz. darilo sem dobil čisto pravega Webra. Zdaj pa ni več razloga, da iz najinega balkona ne bi zadišalo po pečenem mesu.

Medtem, ko sem z dvema opasanima 5 litrskima balonoma za vodo iskal zadane naloge po bližnjem gozdu, so se počasi začeli zbirati povabljenci. Ob žaru, vinu, pivu ter slacklinu je samotna logarnica Medvedica postajala čedalje bolj živahna in glasna. Bolj ko se je mračilo, več življenjske energije se je pretakalo v nas in ob dobrih glasbenih ritmih smo spustili naše še vedno mlade duše na plano, tako da se je logarnica tresla od pozitivnih vibracij vse do ranega jutra, ko smo - ob dih jemajočem pogledu na prebujajoče se nebo - končno popadali vsak v svojo posteljo. In medvedi so spet imeli svoj mir.

Po 10ki še 2000ka

2009-07-12T22:52:00.011+02:00

Zaslužene kremšnite in medalja za zmagovalce

Že tretje leto zapored smo švical okrog Bleda ponoč in se na cilju mastili s kremšnitami; s to izjemo, da se letos nismo prepoteni vrgli v jezero, saj je bilo res mraz. Smo si pa postavili šotor v kampu Zaka, tako da se nam ob glasnem bendu The 80's ni bilo treba držat nazaj.

Naslednji dan smo se zbudili v sončno jutro, si postregli z ekstra kremšnitami, skuhali topel čaj in se podali na raztegovanje na Debelo peč (2014 m).

Jutro v kampu Zaka ob kremšnitah in toplem čaju

Zmagovalci na vrhu Debele peči

Prebujanje

2009-07-07T07:12:00.004+02:00

Treba je vstat. Ob petih. Težko. Poleti malo lažje, pozimi težje. A če je že težko vstati, je toliko večje zadovoljstvo nad opazovanjem prebujanja dneva, saj imam pogled izza mize usmerjen prav na vzhajajoče sonce. Včasih se po nebu divje preganjajo pestri oblaki različnih form, navdušujejo številne barvne palete z rdeče modrimi toni ali pa presenetijo jasne vrzeli sredi temnega neba. Ob takih pogledih je tudi težko jutranje vstajanje lahko prijetno.

Najina kuharija

2009-07-05T14:43:00.004+02:00

Oba že od nekdaj rada kuhava. Najraje po svoje in kadar imava dovolj časa. Rok rad eksperimentira, jaz rada preizkušam nove recepte in jih prilagajam svojim željam. Oba sva bila velika ljubitelja kuharskih oddaj Jameija Oliverja, sva zbiratelja vseh možnih receptov iz kuharskih knjig, spleta (npr. Kulinarična Slovenija, Recipezaar), revij in ustnega izročila, še posebno meni pa kuharska obzorja v zadnjem letu širijo tudi kuharski blogi (npr. Kruh&vino), ki jih naravnost obožujem. Kadar kuhava skupaj, obstajajo le tri možnosti: 1. da se skregava, ker ima en boljšo idejo od drugega in obratno; 2. da se vsak loti ene jedi ali 3. da se odločiva kdo je chef in kdo le pomočnik, ki brez predlogov in komentarjev posluša chefova navodila, pomiva posodo in lupi krompir ;)

Odkar živiva v skupnem gospodinjstvu se s kuho ukvarjava še veliko več kot prej, saj vsakodnevno jeva kosilo doma, pa tudi kruh si večinoma pečeva sama, brez strojčkov. Zato si za kak teden, dva vnaprej piševa ideje za kosila, da so ta raznolika, da so sestavine vedno že pripravljene in trudiva se, da vsaj kakšen del pripraviva že dan prej, da naju pred kuhanjem slučajno ne zagrabi volčja lakota zaradi katere bi se lotila ''kruha in salame''. Vendar pa je zato kuhanje postalo bolj rutinirano in se še vedno veseliva kakšnega prostega vikenda, ko si lahko vzameva za pripravo kosila več časa in izbereva kakšen bolj kompliciran meni.

Poletno besnenje neba

2009-07-03T17:11:00.002+02:00

Ravno sem bil na poti na železniško postajo. Še malo prej mi je sonce nadležno bleščalo v obraz, da sem stiskal oči kot kak Kitajc, nato pa nas je vse kot strela z jasnega presenetil nenaden naliv z vetrom, bliskanje in grmenje. Naenkrat smo iskali nadstreške, podhode, trgovine, karkoli, kar bi nas varovalo pred debelimi kapljami dežja. Na srečo sem ga hitro našel pri Metalki, še prej pa sem skočil k najboljšemu sosedu in si kupil posladek, da sem se med besnenjem neba lahko razvajal z žličkami vanilijevega jogurta.

Ozračje se je razelektrilo, nastopila je svežina in ljudje, ki so bili primorani čakati pod napuščem, so se kar smejali. Počutil sem se kot mali otrok, ki bi kar skakal po tistih velikih, globokih lužah. Kako fino je, če le nisi premočen kot cucek.

Moč dežnih kapelj

Ups & Downs po Istri

2009-06-30T22:22:00.000+02:00

Na popraznični petek sva vstala zelooo zgodaj, saj je eden in edini vlak, ki je menda primeren za vožnjo koles do Pule, ustavil v Litiji že ob 5:50. Medtem ko so nekateri čakali na vlak za v službo, sva se midva s čeladami na glavah in kolesi ob bokih veselila novih dogodivščin.

Po dobrih petih urah pozibavanja se je končno vlak ustavil v sončni Puli. Najprej sva začela z iskanjem trgovskih centrov, kjer naj bi prodajali plinske kartuše z navojem tudi za Primusa. Bila sva prepričana, da jih bova dobila brez težav. Kar dobro sva se zrekreirala in na koncu ostala praznih rok. Sprijaznila sva se, da bova s sabo vozila celotno zalogo makaronov, omakc, kuhalnega pribora ipd bolj kot ne za trening. In tako sva bila prisiljena k iskanju prijetnih in ugodnih konob, kar sploh ni bilo slabo :)

Ven sva potegnila Veharjev vodič po Istri in se podala po makadamskih poteh. Kmalu sva ugotovila, da bova na tem popotovanju ves čas nekaj iskala, saj so bili opisi le malo uporabni. Po večkratnem zgubljanju sva se skušala bolj držati dobro označenih kolesarskih poti in slediti lastni intuiciji. Res, da sva na ta račun naredila kakšen kilometer več in tudi preklela nepotrebne vzpone, a vsakokrat ko sva prispela na želen cilj, sva bila neizmerno zadovoljna. Ob samotnih poteh sva nabirala zelišča, iskala dobre motive za fotkanje in si občasno poiskala prijeten kotiček za ohladitev pregretih nog. Pod dišečimi borovci in ob rahlem morskem vetriču sva se prepuščala čistim užitkom za lažje nadaljevanje zastavljenih etap.

Nomadsko sva se iz dneva v dan selila bolj proti severu in izbirala večinoma peščene, kamnite in asfaltne stranske poti, ki so naju vodile malo gori, malo doli, ob zalivčkih ter skozi starodavna, kamnita in živahna mesta (Pula, Vrsar, Poreč) in nenazadnje tudi čez kampe, kjer sva prenočevala. Nehote sva jih primerjala tako med sabo kot tudi z ostalimi evropskimi. Ugotovila sva, da so cene višje kar za 50 % od tistih v Španiji ali na Nizozemskem, saj sva povprečno plačala 20-25 € na noč (šotor in dve osebi). Je pa res, da so skoraj vsi kampi zelo dobro vzdrževani in imaš vedno na voljo toplo vodo ter WC papir.

Tudi domačini so bili glede na politične zdrahe izredno prijazni. V soboto, ko sva morala v Barbarigi najti drugo pot, ker so tisto iz opisa po novem zaprli, sva morala kolesariti po nekem samotnem, prašnem predelu, ko se je nad nama naenkrat skuhala črnina oblakov, pričelo se je grozovito bliskat in grmet, okrog in okrog pa ni bilo ničesar kamor bi se lahko skrila, razen kilave makije. Ob visoki napetosti v ozračju sva gonila naprej v upanju, da čim prej naletiva na kakšno ubogo staro hišico, ki bi nama lahko nudila zasilno zavetje. Po par zaprašenih in v strahu prepeljanih kilometrih nama je le uspelo, še pred vrhuncem nevihte, priti do male stare vasice, kjer sta nama prijazna domačina ponudila streho nad glavo.

Sara:
Zadnji del poti naju je vodil ob obali SZ Istre, skozi počitniška naselja in kampe, za katere sva že večkrat slišala, obiskala pa nikoli. Končno sva kolesarski vodnik zabrisala med prtljago in naprej sama s pomočjo hrvaških oznak iskala lepe in malo prometne, večkrat tudi makadamske poti. Na naju je velik vtis naredil prizor lesenih pomolov v Savudriji, šokiral pa naju je kompleks v nastajanju - točno nasproti lani odprtega Portoroškega Palaca, ki naj bi bil cel oh in ah na hotelski sceni bližnje okolice. V Alberih pri Crvenem vrhu raste nov, ogromen Kempinsky Adriatic Hotel. V steklo in kamen odet objekt avstrijskega arhitekta z bazenom, golf igriščem in privatno plažo, ki ga obdajajo še luksuzne večstanovanjske in samostojne vile je zrastel iz ničesar in bo kmalu velika konkurenca našim hotelirjem. Ob prizoru sva bila tako presenečena, da sva pozabila na fotografiranje ... Škoda, ker je bila to najbrž zadnja priložnost za ogled tako od blizu.

Za Kanegro, kjer sva se na mojo veliko zadrego (po nesreči) zapeljala skozi nudistični kamp med nagci in se malo kasneje vrgla v morje, sva našla traso stare Parenzane, ki naju je v rahlem spustu z odprtim razgledom na naše soline prav užitkarsko pripeljala točno k Jorasu na dvorišče. Na naši strani sva ujela kolesarsko pot ob Sečoveljskem zalivu (mimgrede, Mobitelova trgovina, kjer lahko kupiš sol, se sredi sezone odpira šele ob 5h popoldne?!) in se mimo mirnega priveza v Seči skozi kamp v Luciji spet vrnila na traso nekdanje železnice, po kateri sva skozi dva tunela ravno pred dežjem prikolesarila do Izole. Pa potem še do kolesarskega cilja, Kopra, kjer sva se za konec še enkrat ubadala z neprijaznostjo delavcev Slovenskih železnic in zopet sama z velikimi težavami naložila kolesa na vlak.

OSTALE SLIKE (MORE PHOTOS)

Priprave in prepiri

2009-06-25T21:31:00.005+02:00

preden greš na pot

Večer pred odhodom z nekoliko mravljinci po telesu. Vse je spakirano, kolesa bogato obložena in midva zadovoljno pobotana. Ja, skoraj vedno pride pred pakiranjem tudi kakšen manjši prepirček pri sprejemanju kompromisov - kdaj bi šla, kam, kako, preveč prtljage, premalo opreme, kje bova spala, kaj kuhala ... Pač, tudi to je del priprav ; )

Ob pogledu na nagrmadena kolesa me oblije tisti tako dobro poznan, prijeten občutek preden se podaš v širni svet. Jutri zgodaj zjutraj jo namreč mahneva s kolesi na vlak do Pule. Od tam naprej bova pa križarila malo čez obalna mesta, malo po notranjosti Istre in spet po obali vse do Kopra, kjer se bova v ponedeljek ponovno naložila na vlak in se vrnila domov.

Po šihtu vzpon na Vršič

2009-06-19T06:58:00.003+02:00

Včasih res še samega sebe presenečam. Nekaj dni nazaj me je poklical Premkov Primož in me namamil z idejo, da bi po šihtu skočila na Vršič. Vzpon, ki sem ga planiral že dolgo, a hranil za čas, ko bom res dobro pripravljen. Ampak ta stoprocentnost je ena sama ovira in en sam blef. Sej tko al tko nikol nismo 100 % pripravljeni, kar pa ne pomeni, da stvari ne moremo speljati.

No, sprva sem seveda imel malo treme, če bom zmogel, pol sem pa hitro ugotovil, da sploh ni tak big deal. Par cik-cak ovinkov in že sva bila v nedrju slovenskih dvatisočakov. Svetloba je bila prijetno mehka in izpod Prisanka naju je prijazno gledala Ajdovska deklica. Ko sva po slabi uri in pol pribrcala na sedlo, je sledilo neskončno zadovoljstvo in popoln užitek ob spustu nazaj v dolino. Primož že razmišlja o vzponu na Mangart. Zakaj pa ne?! Družba zaželjena :)

Še par statističnih podatkov:
jezero Jasna - Vršič
dolžina: 10,8 km
čas vožnje: 1h 26 min
višinska razlika: 750 m

Torek popoldan

2009-06-16T23:08:00.009+02:00

ko se čas lahko ustavi

Torek popoldan je in nebo so zastrli temni oblaki, zrak se je ravno prav ohladil in rahel vetrič nakazuje na morebitno nevihto. V daljavi se že bliska in okoliški stanovalci hite pospravljat svoje avte na varno, jaz pa na balkonu uživam prost popoldan ob kozarcu postaranega madžarskega tokaja (ugotavljam, da vina predolgo šparava za posebne priložnosti). Misli lenobno poplesujejo, še najrajši k bližajočemu se podaljšanemu vikendu, ko jo bova spet mahnila ob Balaton. Tokrat sva se ga namenila prevoziti okrog in okrog in to navkljub neusmiljenim krvosesom, ki so lani močno zaznamovali najin izlet.

Pogosto dobivam razne maile kako si je treba kdaj pa kdaj vzeti čas, se sprostiti, se odklopiti ipd. ipd. Pa se? Se nas to kdaj prime? No, mene se danes definitivno je. In res se je blagodejno za trenutek ustaviti in početi nič drugega, kot samo srkati svežino in vonj poletja, prisluhniti zvokom okoli nas, se čuditi nad pisano paleto barv narave, ki nas obdaja, in konec koncev prisluhniti bitju lastnega srca.

Ujet trenutek zgodnjega poletja na Sorškem polju

Življenje je lepo, le videti ga je treba. Užijte te pestre zgodnje poletne dni v kar se da polni meri.

Ljubljana s kolesa

2009-06-14T22:02:00.017+02:00

Za rojstni dan sva Mku in Marti obljubila voden kolesarski izlet po našem glavnem mestu, zato smo prejšnjo soboto pognali pedala in se skušali vživeti v vlogo turista v Ljubljani. Moram priznat, da ni bilo prav enostavno, saj mi je bilo vse tko navadn kot bi rekla Eva.

Vsak je štartal s svojega konca, nato pa smo se skupaj podali ob toku reke Ljubljanice v samo osrčje največje in najbolj razvpite ljubljanske soseske - Fužine, kjer naj bi vladali nemiri, kriminal in preprodaja drog. Nam se je zdela soseska prijetna, z veliko odprtega prostora, zelenja in obilo družabnega življenja. Brez strahu smo se zapeljali po tlakovanih poteh med visokimi betonskimi bloki, čez Brodarjev in Preglov trg, slikali grafite na sivih fasadah ter v nebo segajoče stolpnice in opazovali stanovalce ob preživljanju prostega časa. Medtem ko so nekateri posedali na klopcah, igrali šah in se podili za žogami, smo mi pot nadaljevali naprej pod Golovcem čez Štepanjsko naselje do športnega parka Kodeljevo. Tudi tam je bilo živahno, saj se je ravno odvijal nek teniški turnir in dejansko sem dobil občutek, da je Ljubljana polna ljudi, ki intenzivno in aktivno preživljajo prosti čas.

Po več ovinkih smo le prišli do glavne tržnice, ki je kar buhtela od živžava, pisane zelenjave in omamnih dišav tako po svežih jagodah in češnjah kot po pečenem piščancu in ocvrtih sardelcah. Na drugem koncu se je bohotilo dehteče cvetje in razne sorte zelišč in svežih začimb, izza vsake stojnice pa so nas branjevke prijazno vabile k nakupu kakšne kilce ali dveh. Da ne bi ostalo samo pri ogledovanju in cedenju sline, smo si za malico privoščili pečene sardelce s pogledom na Prešernov trg in Frančiškane. Ni kaj, kot pravi turisti!

Po prigrizku nas je čakal vzpon na grajski grič, kjer se smo si lahko z vrha ogledali našo že prevoženo traso in se razgledali po znanih četrtih. Bila je lepa sončna sobota, zato ni bilo nič nenavadnega, da so na gradu pospremili številne mlade pare v skupen zakon. Mi pa smo z veseljem kritično ocenjevali obleke ženina in neveste, ter vseh ostalih svatov.

Nato smo se pod Šancami po strmem bregu spustili na drugo stran hriba, na Gornji trg in čez ozke stare ulice Žabjeka naprej ob Ljubljanici vse do Špice, kjer so zasidrane številne ladjice, pripravljene za feštanje. Zapeljali smo se čez nov most, ki je končno povezal botanični vrt z ostalim delom mesta in se za hip izgubili med bolj ali manj poznanimi zelišči, drevesi in grmovnicami.

Pot smo nadaljevali vzdolž prenovljenega trnovskega pristana, kjer so številni meščani uživali ob branju knjige ali ležanju na soncu. Naša grla so postajala vse bolj suha, zato smo odvili na Eipprovo k Aniki. Ob vrčku hladnega piva, ki ima vsaj tu še normalno ceno, smo prijetno klepetali in podoživljali prevoženo pot, izmenjevali svoje občutke in opažanja, nato pa smo se družno odločili, da preostanek poti prihranimo za naslednji izlet, saj nam je počasi začelo zmanjkovati časa.

Tako smo se v Tivoliju po ogledu razstave Alpe kot jih vidijo ptice, z velikim zadovoljstvom poslovili in jo mahnili nazaj domov. Po prevoženih slabih 100 km in osvežujočem tuširanju, sva samo še padla v posteljo in zaspala kot ubita.

VEČ SLIK (photos)

Ko zorijo borovnice

2009-06-04T21:33:00.007+02:00

imamo vsi plave prste in modre jezike ;)

Po napornem dnevu se nama je zaluštal krajši skok v bližnji gozd. Tokrat s posodicami v rokah, saj so že začele zoreti tiste male plave bunkice, ki krasijo zelene grmičke in razveseljujejo vse kar leze in gre. Po enourni paši sva tudi midva z nasmehom na obrazu, plavimi prsti in modrim jezikom odvihrala domov na večerni posladek.

Padla je 12ka

2009-05-31T20:58:00.000+02:00

Lansko leto sva konec maja naredila super kolesarsko turo čez Javornike in spotoma odkrila oznake tekaške proge v Petelinjem, ki se nama je zdela res kul. Zapisala sva jo na seznam NAREDI09 in se v soboto udeležila 25. Petelinjskega teka. No, ni bilo čisto tako enostavno, brez dvomov v zadostno pripravljenost za 12 kilometrsko preizkušnjo tudi tokrat ni šlo. Pa smo jo pretekli, uživali v lepotah okolice pivških jezer, premagali vse klance na poti in se na koncu skupaj veselili osebnih rekordov.

Struška (1944 m)

2009-05-24T20:48:00.003+02:00

Skupaj s poletnim vremenom in visokimi temperaturami v nižinah je počasi spet prišel čas, ko tudi v višjih legah travnike popestrijo različne cvetlice. Na to naju je opomnila zvrhana skleda regrata, ki sva jo dobila od staršev z Orehka (sezona v nižinah je že zdavnaj minila) in sledila sva ji na Struško, sosedo bolj znane in opevane Golice.

Kljub temu da po zimi, obilni s snegom, v senčnih kotanjah ostaja precej več kot le za vzorec snega, se na travnikih bohoti že cel arzenal pomladno/poletnih cvetk, ki kar tekmujejo med seboj katera bo s svojo obliko in barvami bolj prevzela mimo leteče čmrlje in čebele ter nas, pohodnike. Pobočja, ki so iz daljave videti kot popršena s svežim snegom, se bahajo s preprogami divjih belih narcis (Narcissus poeticus radiiflorus), druga, rumena, prekrivajo bogate zaplate zlatic (Ranunculus acris), pomladanskih jegličev (Primula veris) in ob potokih kalužnic (Caltha palustris), modro zastopajo spomladanski svišči (Gentiana verna) in njihovi sorodniki encijani ... in tako me vsako pomlad znova navduši bogastvo nežnih cvetlic, ki uspevajo v zahtevni gorskih klimi.

VEČ SLIKC...

1. maj

2009-05-03T22:39:00.010+02:00

Praznik dela na Krku

Verjetno kot večina vas tudi jaz ljubim dela proste dni, še zlasti kadar lahko praznike raztegneš na krajši dopust. Tako smo si letošnje prvomajske počitnice zaželeli preživeti na Krku pri Dolenčevih - v kampu Šilo. Ker smo odpotovali za več dni skupaj, smo s sabo vzeli še kolesa, gurtno, kopalke, kremo za sončenje in seveda predprostor, da ne bi slučajno spet ostali brez strehe nad glavo, kot se je enim zgodilo lani.

Tokrat smo sicer res imeli predprostor s sabo, a nekako smo pogrešali del konstrukcije in predvsem g. Boruta, da bi pomagal z napotki. S postavitvijo baldahina smo se ukvarjali ves ljubi dan, si razbijali glave kako hudiča se zloži to paličje, kako in kam se vse skupaj napne in ko nam je zadevo nekako le uspelo dvigniti od tal, smo ugotovili, da bo treba vajo ponovit in del konstrukcije obrnit. Po dveh dneh nam je le uspelo zmojstrit zadevo in ugotovili smo, da je g. Borut del opreme, ki smo jo pogrešali, uspešno porabil za ojačitev ograje. A kljub temu nam je uspelo postaviti trdno bazo, ki je menda kljubovala celo kasnejšemu neurju - Bravo mi!

Naslednje dni smo uživali v brezdelju in miru vse do praznika dela, ko je kamp oživel kot sredi viška sezone. V četrtek zvečer je dol prihrumela večina slovenskih pavšalistov, vsak s svojim priročnim orodjem, in naslednje dva dni sem se počutil kot sredi gradbišča. Pele so motorke, vrteli so se mešalci za beton, cvilile in ropotale so bormašine, udarna kladiva, krampi, žage in vsak kleni Slovencelj je bil videti presrečen ob pogledu na svoj košček otoka. In nikjer seveda niso manjkale planke, ki so jih vestno pleskali gospe in otroci. Važno da ima vsak svoj košček zemlje in da vsak po svoje uživa praznik dela.

Naj živi 1. maj!

VEČ ...

Minila so dvajseta

2009-04-25T17:38:00.002+02:00

a menda (spet) stopam v najboljša leta

Pred kratkim sem namreč stopil v svet trojke. Med tiste, ki so se mi še pred nadavnim zdeli stari, pametni, zreli, odgovorni - starši. Jaz jih še vedno čutim skromnih 25, le da so ta malenkost bolj odgovorna. Mogoče mi je prav zato moja draga sestrica podarila malo igračo za velike (in male) otroke - gurtno oz. slackline. Idealna igrača za druženje, koncentracijo, egotripanje, tekmovanje, športanje in še in še.

Ob odštevanju dnevov do svoje okrogle obletnice sem se pogosto spomnil svoje tete, ko je praznovala svojih 30, jaz pa sem se takrat šele bližal prelomnici v svet odraslih. Dobro se še spominjam občutkov, ki so mi govorili "madona kako je že stara". In priznam, mal me res grizlja tale trojka, še posebej ko me na cesti mladina pozdravlja z "dober dan" oz. me naslavlja z "gospodom". Mogoče pa zato tako intenzivno preživljam zadnje dneve mladosti, da me ne bi prehitro zapustila ;)

Pestri velikonočni dnevi

2009-04-11T21:48:00.012+02:00

Letošnje velikonočne praznike sva prvič preživljala doma. In za najine domače (seveda tudi za naju) sva se spet lotila peke potice. Mogoče se res sliši, kot da je to domena babic, in vsekakor ne tudi dedkov, a moram reči, da midva nadvse uživava ob peki, kuhi in vsem kar se dobro je in pije.

Budno in natančno so opazovali vsak najin gib ;)

Tokrat sva se tega podviga lotila v veliko večji družbi, saj sva organizirala manjši tečaj peke za domače in tuje goste. Na študentski izmenjavi je namreč Anna - kolegica od dobrega češkega prijatelja Lukaša, ki sva jo nek torek popoldne povabila na kavico v centru Ljubljane. Pridružila se nam je še Urška in skupaj smo uživali prve že prijetno tople sončne žarke, ko je beseda med drugim nanesla tudi na praznike in peko potice. Pa smo se na hitro zmenili, da bi se lahko tega podviga lotili skupaj. Da je bila družba še bolj pestra in stanovanje še bolj polno, so se nam pridružili še Annini češki prijatelji, ki so bili ravno na obisku in večer se je zavlekel pozno v noč. Uspeh, pod vodstvom izkušenih mojstrov, je bil zagotovljen :) manjkala so le še pisana jajčka, ki pa jih ob vseh ostalih dobrotah nihče ni pretirano pogrešal.

Orehova in makova potica

Momoti

2009-03-22T22:16:00.002+01:00

Z Urško in Sergejem smo si jih že pred časom obupno zaželeli, zato smo si rezervirali eno od nedelj in si jih pripravili.

Z Urško se poznava že zelo dolgo. Pravzaprav se sploh ne spomnim od kdaj, najini starši so prijateljevali še preden sva se rodili. Vendar pa naju je bolj povezala šele skupna izkušnja, štirje tedni raziskovanja in srkanja tuje kulture ter premagovanje samih sebe na trekingu okrog mogočnih Annapurn. In iz te zgodbe so tudi momoti. Ko jih je naša mala skupinica odkrila na menijih gorskih koč in zakotnih katmandujskih gostilnic, smo v trenutku pozabili na vso drugo kulinarično ponudbo.

Da malo razložim. Momoti so del himalajskega kulinaričnega izročila, po domače bi jih najbolje opisala kot večje žlikrofe iz vlečenega testa, polnjene z različnimi, precej začinjenimi nadevi, od mesnih do zelenjavnih. Originalna verzija je kuhana na pari, obstajajo pa tudi ocvrti in pečeni, jejo se z rokami in se sproti pomakajo v pekočo paradižnikovo omako.

Priprava momotov je sicer enostavna, ampak vzame kar nekaj časa, zato so na jedilniku res zelo poredko, in ker je zadnje čase med našim druženjem beseda pogosto nanesla nanje smo eno od nedelj rezervirali za skupno kuhinjsko ustvarjanje. Dobili smo se pri Urški in Sergeju v Kamniku in ker bi bil greh cel sončen dan preživeti v kuhinji smo se najprej sprehodili na Stari grad. Že kar sestradani smo se po povratku takoj lotili priprave: mesenja testa, sekljanja sestavin, kuhanja omake in ''umetelnega'' izdelovanja momotov. Tokrat nam je testo ves čas delalo preglavice ... morda smo ob odmerjanju sestavin preveč vneto klepetali. A rezultat je bil slasten kot vedno, le videz ni bil ravno estetski. Zato smo trdno odločeni, da kuharijo v bližnji prihodnosti ponovimo še v Litiji.

SLIKE za firbce in RECEPT za kuharske navdušence

Peš od doma do Janč

2009-03-21T20:43:00.014+01:00

Prejšnji vikend sva imela gušt za poležavanje in pospravljanje doma, tokrat pa so naju spet zasrbeli podplati. Dan je bil idealen za pohod po bližnjih gričkih in izpred bloka sva se podala na pot proti Jančam. Preden sva se zares odpravila od doma, sva bila še malo nergasta in noben od naju ni točno vedel zakaj, vendar ko sva zasopla v prvi breg, za slabo voljo enostavno ni bilo več časa.

Bil je prvi spomladanski dan, a zunaj je vel še mrzel severni veter. Pobočja so bila mestoma prekrita z bogatimi zaplatami spomladanske rese (Erica carnea), s kupčki trobentic (Primula vulgaris) in z vijoličastimi preprogami pomladanskih žafranov (Crocus vernus), kar je bil več kot očiten znak, da morava otvoriti najino nabiralniško sezono. Letos ne za jegra, ampak za domač zeliščni čaj.

Ko sva po večurnem pohajanju po hribčkih in med starimi kmečkimi domačijami s spuščenimi psi na dvoriščih prispela do Janč, sva modro preračunala, da nama morda celo uspe ujeti vlak iz Jevnice v Litijo. Zato sva dolgrede pospešila korak in se pošteno našvicala. Bíla sva težko bitko s časom in upala, da imajo slovenske železnice zamudo. In res nama je uspelo priti na postajo pred vlakom, a kaj ko je bilo treba še kupiti karte in najti pot do tira na drugi strani proge. Naenkrat sva se zavedla, da nama bo vlak dobesedno ušel pred nosom; nemočno sva gledala, kako je prav počasi pripeljal in tako tudi speljal s postaje, midva pa sva stala na peronu prešvicana in rahlo premražena z dolgima obrazoma, saj sva vedela, da pride naslednji šele čez tri ure.

In ni nama ostalo drugega, kot da sva jo mahnila naprej proti glavni cesti Ljubljana-Litija, si popravila frizuro, nadela prijazen nasmešek in dvignila palec v zrak.

SLIKE

Popoldanski počitek

2009-03-18T18:27:00.004+01:00

Včasih se zdijo delovni dnevi težki in neskončni, še zlasti kadar manjka urica ali dve spanja. Zato se vsakič veseliva torkov in četrtkov, ko nimava drugih obveznosti, kot le priti domov, si skuhati kaj za pod zob in uživati popoldan (eni sicer malo manj, ker imajo še neporavnane obveznosti iz študentskih dni).

Takrat si po kosilu privoščiva krajši popoldanski počitek, da nadoknadiva prekratke noči.

Popoldanski pogled skozi okno na okoliške griče

_______________________________________________________

Nap in the afternoon

Sometimes working days are too long and tiring, especially when you don't get enough sleep at night (we are still getting used to get up so early in the morning, at 5 am!!!). Therefore we are always looking forward to the days when we have free afternoons. We just need to come home, prepare ouerselves a good lunch and simply enjoy the rest of the day. At that times we often take a short nap to make up for those too short nights.

Ko sanje postajajo resničnost

2009-03-11T22:14:00.000+01:00

Včasih so dnevi, ko začneš gojiti pretirane skrbi. Tudi sam sem jih pred kratkim, tako zaradi ljube sestrice, ki si je življenje postavila na glavo, kot zaradi svoje zaposlitve za določen čas. Pa sem kmalu ugotovil, da četudi bi spremenil cel svet, bi bil dan še vedno enako dolg in noč enako temna.

Pridejo pa dnevi, ko je težko verjeti, da se določene stvari res dogajajo prav tebi. Zdijo se kot sanje, iz katerih bi se enkrat rad čim prej zbudil, spet drugič pa si tiho dopoveduješ (z nasmehom na obrazu), da je vse to res.

Takrat se sprašujem ali sva res rojena pod srečno zvezdo ali je to vendarle rezultat pozitivnega duha v zdravem telesu. V zadnjem času so se nama obema ponudile nove možnosti, ki so se prej zdele nekje daleč stran, nedosegljive, zdaj pa jih je treba le spustiti k sebi. Vse bolj verjamem, da lahko s svojim pozitivnim odnosom, tako do sebe kot do soljudi, seješ dobro, zdravo energijo, ki se ti slej ko prej povrne. Moj nadrejeni me je nekega dne presenetil z vprašanjem, kaj neki jem, počnem, da sem ves čas tako dobre volje in poln energije. Hecno, sam sebe sploh nisem videl v taki luči, a če se ozrem za sabo, ima prav.

Seveda se najdejo tudi temni dnevi, ko si človek želi, da bi se čim prej zbudil iz tistih težkih sanj. Pa se ne. In četudi se včasih zdi vse skupaj brezupno, brezizhodno, zabetonirano, se je takrat dobro spomniti fizikalnega zakona, ki vedno in povsod drži - AKCIJA RODI REAKCIJO! Zato vsem, ki ste kdaj na robu obupa, želim čim več akcije. Meni je pomagala.

Za dežjem vedno posije sonce, a tudi za soncem vedno pride dež. Veselimo se ga!

Pokljanje borovih storžev

2009-03-08T21:10:00.011+01:00

Storž ob odpiranju z značilnim pokljanjem

Vremenarji so napovedovali krasen sončen dan in bil bi greh ostati doma z metlo v roki in oprtanim predpasnikom okrog pasu. Hitro se nas je našlo za poln avto in tokrat sem bil sam blažen med brhkimi pohodnicami ; ) Vmes sem se sicer malo pohecal, da smo kot kurnik na kolesih s petelinom za volanom, a v resnici mi je ženska družba prav godila.

Ker imamo vsi snega že rahlo dovolj in nas vse že po malem razganja prebujajoči se duh po pomladi, smo šli tokrat pljuča polnit na Primorsko. Za razliko od običajnih pohodov, smo tega pričeli s sestopom. S Socerba smo se spustili preko kraškega roba v majhno vasico Osp, ki je stisnjena pod mogočnimi pečinami, po katerih so s soncem obsijani viseli nešteti plezalci. Pot se je počasi obrnila navzgor proti vrhu Tinjana, kjer se nam je odprl razgled na Trst in Koper, kot bi ju imeli na dlani. Primorsko sonce nas je ves čas prijazno grelo, burja je svojo sapo pustila nekje daleč za Trnovskim gozdom, cveteli so mandljevci in borovci so nam s svojim značilnim pokljanjem tiho prišepetovali, da v naše kraje spet prihaja pomlad. Po suhih travnikih je svoje zelene cvetove razkazoval blagodišeči teloh, rjava suha trava pa nas je vabila v svoj objem na počitek, kjer smo se predali gurmanskim užitkom.

Mateja uživa v ležanju na travi in občuduje moč narave

Za piko na i pa je poskrbela še Mateja, ko nas je vse radodarno povabila na tako želeno hladno pivo oz. radler. Kljub postu, se mu enostavno nisva mogla upreti : \

Slike

Ali ima vikend lahko več kot 48 ur?

2009-03-04T22:20:00.005+01:00

Včasih se vsaj zdi, da lahko!

Zadnji dnevi so bili naravnost vabljivi za martinčkanjena na prvem spomladanskem soncu, za skok na svež zrak in končno tudi za začetek letošnje tekaške sezone. V petek me je takoj po službenem terenskem ogledu pobral Rok, in skupaj sva nadaljevala pot na Ljubelj. Hoja po že precej južnem snegu in vlačenje sank sta naju pošteno utrudila, a kljub temu sva bila po zabavnem spustu, polnem poskokov in ostrih ovinkov oba kot prerojena. In sestradana ... pa vendar čas za malico še ni napočil. V jesenskih in zimskih mesecih se je v najinem avtu nabralo toliko prahu in umazanije, da si komaj lahko razbral barvo sedežnih prevlek, zato je sledilo temeljito čiščenje avtomobilske kabine - drgnenje tepihov, brisanje prahu, sesanje vseh možnih kotičkov in loščenje stekel ... Za konec dneva pa še peka pice, da sva se končno najedla in poklepetala z domačimi na Orehku.

Tudi sobota naju je zbudila s toplimi sončnimi žarki in med zajtrkom sva zbirala ideje za najin novi cilj. Želela sva si še malo snega in ne prevelikih množic počitniških pohodnikov ... odločitev za zimski vzpon na Porezen se je izkazala za idealno izbiro. Sneg je bil tokrat ravno pravi, saj se ni niti vdiralo niti ni drselo, sonce je sijalo sto na uro in razgled je bil neskončen: Julijci s Triglavom, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, bližnji Škofjeloški griči, oddaljeni Snežnik in italijanski Dolomiti so se razprostirali okoli naju. Popoldan sva izkoristila še za obisk na Perčevi in skupno kosilo. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sva zvečer dobesedno padla v posteljo ...

Še ne prav dobro spočita sva si za nedeljo zadala nekaj opravkov po stanovanju, pa ni šlo vse po načrtih. Popoldne sva pričakovala obisk prijateljev, zato sva uspela le malo pospraviti, spekla sva mafine, zadnje sončne trenutke pa skupaj z Matejo izkoristila za prvi tek letošnje sezone.

In dišalo je po pomladi ...

Slike

V snegu na Snežnik

2009-02-22T20:15:00.015+01:00

Pa nama je po dolgih bolezenskih vikendih spet ratal; zgodaj vstat in se odpeljat iskat sonce in nove dogodivščine. Že od decembra je naša četica razmišljala in planirala zimski vzpon na Snežnik, pa je vedno kaj padlo vmes, danes pa smo se končno odpravili na najvišji primorski grič. In na koncu smo uživali v obojem, nepričakovanih sončnih žarkih in nenadejanih ter zelo adrenalinskih dogodivščinah.

Na poti do vznožja so nas sicer že pozdravljali prvi znanilci pomladi - zvončki in trobentice - nato pa nas je presenetila debela snežna odeja, tako da nam je zimska oprema prišla še kako prav. Pa vendar smo zimo na tem koncu podcenjevali. Bolj ko smo se dvigali, bolj ostre so postajale razmere. Sneg je postajal vse bolj trd, poledenel, nekaterim je celo zmanjkalo tal pod nogami in skoraj bi se bili lahko odpeljali nazaj v dolino. Najprej nam je med fotografiranjem spolzel Rok in zaustavila ga je šele zaplata napihanega snega. Trenutek zatem je Mateji med iskanjem dobrega motiva v isto smer pobegnila palica. Medtem ko si je Primož že pripravljal dereze za testno hojo po ledu, se je v reševanje palice pogumno podala Barbi, vendar neuspešno. Tudi njo je presenetil bleščeč leden pokrov in jo odpeljal nekaj metrov dlje. Ustavila jo je šele mlada bukev. A to nas ni ustavilo, da ne bi poti nadaljevali po še bolj strmem in gladkem pobočju proti Dragi Karolini na vrhu Velikega Snežnika. V koči smo se razveselili toplega čaja, si privezali dušo s sendviči in nazdravili z medico, a ostal je strah pred povratkom po poledeneli gazi.

Potem smo se prav presrano počasi in previdno spustili nazaj in si na spisek obvezne zimske opreme dodali dereze. Spotoma smo pobrali še izgubljene palice, ki so jih rešili prijazni primorski planinci in se že veselili pravega nedeljskega kosila z govejo juho, praženim krompirjem in kuhano govedino.

Na srečo smo se vsi vrnili celi, a kljub temu malo polomljeni ...

Pogled z vrha Snežnika proti primorskim gričem in vrhovom Istre

Slike

Vselitveni žur

2009-02-21T22:05:00.010+01:00

... v maskah

Dolgo sva govorila in obljubljala, da bomo skupaj nazdravili na najino vselitev, a se je vedno našlo še kaj za postoriti v stanovanju, da bo primerno za prvo zabavo na Maistrovi. Hja, ves čas stremiva k popolnosti ;) Na Jezerskem pa naju je Urša le pobarala "Kaj je zdej, kdaj bo kej vajin vselitveni žur?" Prepričana sva bila, da bo januarja res že skrajni čas, a se nama finančno ni izšlo, februarja pa sva končno le izbrala tisti pravi datum, ki naj bi ustrezal večini povabljenih, in z velikim užitkom začela s pripravami vsega potrebnega za prvo žurko v najinem lastnem domu.

Medtem ko sem v petek jaz pridno služil cekine, je Sara doma z užitkom pripravljala majhne prigrizke, namaze in ambientalno dekoracijo. Ker pa je bil petek dan po debelem četrtku, je bilo treba poskrbeti še za masko in kmalu nama je rahlo začelo zmanjkovati časa, a kot ponavadi tudi drugi niso bili točni, tako da se je vse fino poklopilo.

Letos povabljenih pustnih šem nisva razvajala z luknjastimi domačimi krofi, ampak sva jim pripravila bolj sofisticiran meni - suši, tunine in gobove roladice, humus in mousse au chocolate s podloženimi višnjami.

Končno sta začela zvoniti zvonca ob blokovskih vratih in tistih v stanovanje, ki naju nenehno begata, saj se na razliko v tonu še nisva navadila. V stanovanje so počasi kapljali najini prijatelji, vsak v svoji pustni preobleki: Pika Nogavička, hipijevka, dva slavna para, Jezus z Marijo Magdaleno in Fredi Miler s Simono Weiss ob strani, kavboja in vreči za smeti ... Gostitelja - Hrabri Mišek in jelenček Rudolf - sva jih sprejemala pri vratih in tistim, ki so k nama v vas zajadrali prvič, razkazovala skrite kotičke najinega doma. Kmalu se je zabava razvnela, glasba in pogovori so postajali vedno glasnejši, tako da smo sosedom ves čas sporočali, da blok vendarle živi in s tem preverjali njihovo potrpežljivost do zgodnjih jutranjih ur.

Tudi to jutro je bilo počutje enako kot ponavadi po prekrokani noči, le da sva se tokrat z družbo ob sebi zbudila v nasvinjano stanovanje brez slabega občutka, kaj bo rekla mama :)

Slike: RiS, Jernej