Na sever

... v iskanju sirov in miru

Po valovitem in agrarnem jugu ter multikulturnem Amsterdamu nas je zanimalo, kaj nam sploh še lahko ponudi sever Nizozemske. Odločili smo se za dve kolesarski turi, saj si na kolesu ves čas v stiku s pokrajino pa tudi mesta in vasice vidiš v čisto drugačni luči kot skozi okno avtomobila. Poleg tega nam je po mestnem vrvežu spet ustrezalo malo relaksiranja v naravi.

Ker smo na splošno ljubitelji sirov, bi bila prava katastrofa, če ne bi obiskali mesta Edam, iz katerega izvira istoimenski sir. Mestece je eno najbolj slikovitih, kar smo jih imeli možnost videti na naši poti; ozke tlakovane uličice, obdane s skorajda pravljičnimi starimi hiškami, prometni kanali z dvižnimi mostovi, senčnati trgi, stare krčme, ki v sebi skrivajo toliko zanimivih pivskih in pijanskih zgodbic ... in končno spet pivo po bolj ''normalnih'' cenah. O edamcu pa ne duha, ne sluha. In smo ga iskali naprej. Na poti smo imeli v še enem malem obmorskem mestu, Volendamu, možnost poizkusiti eno od najbolj značilnih Nizozemskih jedi, surovo ribo haring, ki se je izkazala za zelo zanimiv obrok. O siru pa še vedno nič ...

Pa smo ga dočakali, ali bolje, smo ga našli. Proti koncu naše kolesarske poti smo zagledali sirovo farmo. Ja, na Nizozemskem obstaja tudi to :) Tam so nam nazorno razložili proces izdelovanja sira, razliko med edamcem in gavdo (da bo tudi vam jasno - gavda je izdelana iz polnomastnega mleka, edamec pa iz posnetega, sta pa oba originalno nizozemska sira), ter nam omogočili izdatno degustacijo njihovih izdelkov: mladi siri, stari siri, kozji, kravji, siri z zelišči, oreški ... Po degustaciji smo si bili edini, da si naši Jošti, Lukati, Mihati in podobni sploh ne zaslužijo naziva sir, saj so bolj kot neka gumijasta stvar z zelo medlim okusom in ugotovili, da si bomo, kar se tiče sira, z na novo ustvarjenimi kriteriji doma težko našli ustrezen nadomestek.

Po poti sira smo se odpravili tudi naslednje jutro, ko smo obiskali znamenito sirovo tržnico v Alkmaarju, ki pa je nas, razvajence, razočarala. Samo trgovanje, nič degustacij :( Pa še nepregledne množice opazovalcev.

In smo se raje odpravili na še eno kolesarsko turo, da posežemo še malo bolj na sever. S kolesi smo se zapeljali na trajekt in odpluli na največji zahodno-frizijski otok, Texel. Ta nas je s svojo sproščenostjo, mirom in neverjetno pokrajino popolnoma navdušil. Še vreme se nas je končno usmililo in nas cel dan razvajalo s toplimi sončnimi žarki, ki so kar vabili k lenarjenju v travi, in s skoraj popolnim brezvetrjem, v katerem je bilo tudi kolesarjenje pravi balzam za dušo. Vozili smo se med sveže zelenimi pašniki za ovce, po nasipih, ki varujejo pred morjem, po ulicah malih, urejenih vasi in ozkih kolesarskih poteh, ki so se vile med sipinami in skozi dišeče borove gozdove. Še tistih nekaj cest, po katerih je vodila naša pot, je bilo skoraj brez prometa.

Polni vtisov in s prijetnim občutkom, da smo dobro izkoristili teh deset dni dopusta, smo se naslednji dan spet odpeljali nazaj proti jugu, da ujamemo ostanek za naše pojme pravega poletja, ki smo ga tu na severu kar malo pogrešali.

Amsterdam s kolesa

Prvi vtis o Amsterdamu smo dobili v kampu Zeeburg, ki se nahaja v neposredni bližini mesta in kjer se je naša skupinica začasno razdelila. Pozdravila nas je množica šotorov, postavljenih drug zraven drugega v veliko šotorsko zmešnjavo. In množica najstnikov s celega sveta, ki je bolj ali manj ''v višavah'' posedala in postavala naokoli. Ja, liberalen odnos do drog in prostitucije je še vedno to, zaradi česar turisti množično oblegajo mesto.

Ostale tri dni smo nato ločeno spoznavali mesto, Barbi in Janoš iz baze v Zeeburgu, midva iz udobne rezidence v Zaandamu, kakih 15 km severno od mesta, kjer sva obiskala popotniška prijatelja z zadnjega popotovanja, Pascal in Simona.

Amsterdam je res mesto, v katerem sva se počutila skoraj kot doma. Včasih pa še precej bolje, vsaj kar se kolesarjenja tiče. Dvakrat se nama je namreč uspelo v mesto odpraviti s kolesom. Za kolesarje je na splošno odlično poskrbljeno, od zastonj voženj s trajekti, dobro označenih kolesarskih poti, ki te usmerjajo ne le po različnih predelih mesta, ampak kažejo tudi v smeri sosednjih mest (Zaandam, Haarlem ...) do signalizacije, namenjene le kolesarjem (ki pa nam je po pravici povedano do konca počitnic ni uspelo čisto poštekat) ... Tako sva na kolesih kot dva domačina križarila ob kanalih, po malih uličicah in čez mostove. Če je kolesarski transport na splošno zelo enostaven, pa se vse zakomplicira pri zaklepanju koles. Kolesarskih tatov je namreč ogromno, zato se vsak kolesar trudi, da bi jim delo čim bolj otežil. Tako je vsako kolo zaklenjeno z vsaj dvema ključavnicama, eno fiksno za zadnje kolo in eno debelo ketno, ki celo kolo priklene na kakšen zaupanja vreden fiksni del uličnega inventarja (ograjo, drevo ...).

Gneča turistov in kofišopov je največja v bližini železniške postaje, kjer je vonj po opojnih substancah le redko prekinjen. Proti jugu se gostota obojega počasi manjša in skorajda izgine. Kanali postajajo bolj mirni, dreves ob njih je vedno več. Domačini posedajo v kavarnah in pijejo kavo, ali pa se po službi dobijo na klepetu ob kozarcu piva. Trgovine s spominki in karticami zamenjajo trgovinice, ki razstavljajo in prodajajo skrbno izbrano vsebino, s poudarkom na zanimivem ali pa inovativnem oblikovanju - viseče mreže proti komarjem, igre z vsega sveta, različne izdelke za dom, oblačila in torbice mladih modnih oblikovalcev ... Vse to v edinstvenem ambientu ozkih starih trgovskih hiš, ki se drenjajo ob kanalih, v katerih je stalno zasidrana množica bivalnih čolnov.

Še južneje se mesto počasi konča. Namesto kanalov se kolesarske steze držijo reke Amstel, ki leno vijuga po ruralni pokrajini in namesto meščanov, ki se jim mudi po opravkih naju tu prehitevajo športni kolesarji, ki pozno popoldne izkoriščajo za dnevno dozo rekreacije. Par kilometrov iz centra Amsterdama sva se znašla na podeželju in le stolpnice na nevihtnem obzorju naju opominjajo, da je mesto blizu.

Dežnik in sončna očala

... in vreme te nikoli ne bo presenetilo

Tiho škrebljanje po šotoru nas nežno zbudi. Jutro je in sveže. Še na pol v snu se ozrem proti nebu v preverbo ali bo dan primeren za kolesarjenje. Sivina. Povsod gosti temni oblaki in nikjer ni opaziti niti majhne line skozi katero bi lahko posijalo toplo sonce. K sreči so vetrovi bolj ali manj stalno aktivni, zato se tudi oblaki neprestano podijo sem ter tja in če so še ta trenutek temni kot vrag, bodo že v kratkem razpihano beli. Podobno je z dežjem. Pride trenutek ko se lahko ulije kot iz škafa, nekaj deset minut kasneje pa se že kažejo luknje jasnine.

Tako smo imeli prvih nekaj dni zaradi vremena težave pri odločanju ali iti na kolo ali ne, saj nas je na prvem kolesarjenju res dodobra namočilo. Potem pa smo se na njegovo muhavost navadili in rajši poskrbeli za dobro opremo - dežnik in sončna očala.

Prve kolesarske kilometre smo premagovali po "hribovitem" delu Nizozemske. Čeprav nismo imeli s sabo nobenih kart z vrisanimi potmi, smo se zelo dobro znašli, saj je za kolesarje odlično poskrbljeno. Na vsakem koraku te spremljajo oznake določene ture in vse kar rabiš je pozornost pri iskanju tablic.

Tako smo se prepustili urejenim potem, ki so nas vodile skozi podeželje Maastrichta, kjer smo navdušeno opazovali izredno lepo urejene vrtove prekrasnih hiš, ki pa so imele vse prepogosto obešene zavese (naše predpostavke postajajo vse bolj napačne :). Kmetije so, za razliko od naših, daleč stran od zanemarjenih štal, polja so sveže zelena in prostrana, na njih pa se pasejo krave, ovce ali konji.

Kamp samo za družine?!

Nemogoče je res mogoče ... vse nam je ratal pospravit, čeprav je zgledal neizvedljivo. Celo Janoševo penasto ležalko (tako, kot smo jih včasih s sabo nosil na plažo). In smo šli ... v dežju ... in z nič kaj obetavno napovedjo, a navduševalo nas je dejstvo, da se meteorologi pogostokrat motijo.

Nočna vožnja nas je dodobra izmučila in po 17ih urah smo z navdušenjem uzrli naš prvi kamp, ki je bil videti zelo lepo urejen in je ponujal celo zunanji bazen. V mislih smo že videli vsak sebe v svojem počitniškem stolu z dobro ohlajenim pirom v roki. A bilo je prelepo, da bi bilo res. Kamp je bil namreč namenjen le družinam; pari očitno niso zaželeni. Presenečenje na kvadrat. Še dobro, da Nizozemci tako radi kampirajo, saj je bil v bližini še en kamp, kjer pa posebnih pogojev ni bilo treba izpolnjevat. Ko smo postavili naš novi domek, smo si končno lahko pripravili večerjo - makaroni I in jo zalili s prvimi avtohtonimi pivi - Alfa in Heineken.

Preden smo se odpravili v horizontalo smo si še izmenjali nekaj naših predstav o ljudeh in njihovi nizki deželi. Te so bile naslednje:

• Nizozemci so zelo odprti in dostopni, brez večjih predsodkov
• zelo radi kampirajo in potujejo s prikolico
• pogosto jih lahko vidiš hoditi v natikačih (brez štumfov; tisto so Čehi:)
• so dobri trgovci
• v hišah večinoma nimajo zaves (krasno za firbcat)
  
• sama ravnina in množica krav na prostranih pašnikih

Počitnice

Končno so se začele počitnice tudi za naju. Službene tegobe so ostale na Tržaški, tlorisi in analize so varno pospravljeni na trdem disku, najina diska pa pripravljena na reset.

Misli so že usmerjene proti zahodu in pojavljajo se prve, a nič kaj resne težave. Na primer kako spravt vso robo štirih kolesarjev v najin avto. No, prepričan sem, da bomo na koncu našli prostor za vse, čeprav se na momente zdi nemogoče. A tako kot se je pred leti glasil slogan Kovinotehne, tako bo uspelo tudi nam. Sploh pa, važn da gremo, pa če polovica prtljage ostane doma.

Hollaaand here we come ...

Od Valvazorja do Prešerna

... in še dlje, na Stol.

Po dolgem, res dolgem času sva med vikendom spet s kurami vstala. Razlog je bil več kot tehten, saj se nas je zbralo neverjetnih sedem entuziastov, ki smo želeli že na vse zgodaj pognati svoje b-mašine. Litijani so vstali že ob 4:30 - praktično sredi noči. Vse čestitke! Midva sva imela lažje delo, saj so naju pobrali v Kranju, zato sva lahko potegnila uro dlje.

Z avtom smo se gosposko pripeljali do prve planinske postojanke - Valvazorjeve koče (dodatna ura in pol hoje po žgočem soncu bi bila kljub močni volji vseeno preveč), od tam pa - hop - ruzak na rame (eni s težo za dva, saj so se bali suhih ust) in mahnili smo jo proti vrhu.

Jutro je bilo prijetno sveže, sem ter tja so se še pobliskavale kapljice rose in ob poti so se pasli konji. Nismo še dobr začeli sopihat, ko je Sara zavohala cvetočo lipo. Z največjim veseljem sem se je lotil smukat, saj je do zdaj nisva uspela nabrat za potrebe Jägra in seveda planinskega čaja ;)

Nekaj višinskih metrov pred vrhom so nas glasno pričakale umazano bele kepe. Ene so nam sramežljivo blejale v pozdrav, druge so se na presenečenje Barbi prav nemarno drle, vse pa so močno pogrešale našega žrebca - "Doooleeeeee".

Po dveh urah in pol hoje smo prišli do Prešernove koče, a vrh dvatisočaka še ni bil osvojen. Potreben je bil še krajši spust in zadnji vzpon, ki nas je nagradil z veličastnim razgledom na okoliške gore (Begunjščica, Košuta, ...) ter oddaljeno Blejsko jezero z znamenito cerkvico na sredi.

Krasen izlet v odlični družbi