20110507

Kam si sla pomlad? In poletje, zakaj tako hitis?

Pomlad je med vsemi obveznostmi in opravki minila kar prehitro. Kar naenkrat je bilo tu poletje in z njim najin dopust. Pisanje bloga sva dala na stranski tir, saj sem se vmes intenzivno posvecala diplomi in tudi uspesno diplomirala, vikendi pa so bili vedno namenjeni sprostitvi. Utrinki s teh koncentriranih minidopustov se mogoce se pojavijo na blogu.

Trenutno sediva ob turskem caju na osrednjem trgu v mestu Trabzon ob Crnem morju, kjer je soparno in vroce, glavni letosnji dopust pa se nama ze pocasi izteka.

Cunje v škatlah za krofe

Več kot leto dni je že, odkar živiva v najinem stanovanju, a še vedno izgleda, kot da bi se vselila pred kratkim. Že takoj ob vselitvi sva se namreč odločila, da bova dom opremljala počasi in z občutkom, kot nama paše, ne pa s ceneno opremo iz Rutarja ... Verjetno so zato predali za cunje še vedno kartonasti, omara pobrana in predelana iz ostankov, v predsobi še kar kraljuje obešalnik na koleščkih, delovna miza sloni na kozah in tudi kuhinja čaka na zapolnitev zadnjih vrzeli. Kljub temu se vsak dan znova rada vračava v najin brlog in se veseliva vsakega dne, ko lahko brezskrbno poležavava v "dnevni" na zasilnem jogiju ali pa se predajava filmskim užitkom iz Rex naslonjačev. In čeprav se kdaj sprašujeva Pa kako, da si še vedno nisva omislila vsaj poštenih omar? ugotavljava, da so na prednostni listi pač druge potrebe in želje, zato bo oprema morala vsaj še malo počakati.

polica za "nepogrešljivo" literaturo

omara za cunje

kartonasti predali

Sam svoj gospod

Skoraj eno leto sva se spretno izogibala nakupu likalnika, saj je bil krasen razlog, da nama ni bilo treba likat. Kljub kakovostnemu obešanju perila, sva ugotovila, da je likalnik vseeno nujen del stanovanjske opreme, predvsem zaradi srajc.

Čeprav jih nosim bolj poredko, jih je vendarle treba zlikat. No, včasih se da zadevo elegantno rešiti pri mami, a iskreno povedano, se mi taka rešitev zdi nekoliko nezrela. Ker nobeden od naju nima prakse, sem se po Sergejevem receptu poslužil kar spletnega tečaja:



In tako spet lahko hodim polikan v službo :D

Bilance, analize in načrti

Zadnje tedne nas z vseh koncev bombardirajo z bolj ali manj podobnimi novicami, vtisi, analizami o preteklem letu in s pričakovanji za prihajajoče. Zakaj pa ne, saj vsak dober gospodar naredi bilanco poslovanja in načrt za naprej. Tudi midva sva. A za razliko od medijskega poročanja o slabem letu, ki ga je treba čim prej pozabiti, je bilo za naju to leto uspeha, zadovoljstva, smeha in zdravja.

Pričakovanja za leto 2010? Ne, strinjava se s Sabrino - pričakovanja nas omejujejo v sprejemanju tega, kar nam ponuja življenje in nam zastrupljajo um z izmišljenimi podobami. Rajši govoriva o najinih ciljih, za katere se bova trudila v prihajajočem letu. O njih boste vsekakor lahko brali tudi vi.

Želiva vam malo pričakovanj in veliko užitkov v danih trenutkih, da bi preudarno izbirali cilje in se veselili na poti do njih. SREČNO!

Najin Božič

Letos sva se odločila da se bova cel december izogibala Cityparku in podobnim zadevam, niti med stojnicami ob Ljubljanici se nisem sprehodila. Moti me gneča, od klime v trgovinah me boli glava, iskanje daril za najbližje zadnji trenutek pa je obema nočna mora ...

Tako sva za najbližje pripravila posebna darilca, izdelana doma. Z ljubeznijo. Božičkovi piškoti so že nekaj let najina stalnica, le vrste piškotov in njihova embalaža se menjajo iz leta v leto. Že konec novembra sva naredila izbor in nekaj novih receptov preizkusila že prej, da bi nama res uspeli, zadnji vikend pred božičem pa sva veselo pekla in iz stanovanja je dišalo po orehih, rumu, vaniliji ... V takih trenutkih sva res hvaležna za ventilatorsko pečico in dovolj pekačev, saj gre vse skupaj precej hitreje! Za kakšno posebno embalažo nama je potem sicer zmanjkalo časa, saj sva bila precej zaposlena, nama je pa kljub temu uspelo narediti dober vtis na večino obdarovancev. Za Rokove domače, s katerimi sva ob odsotnosti mojih letos preživela božični večer, sva zadnji trenutek pripravila še dodatno presenečenje za razvajanje - punci sta dobili lično zapakiran domač božični scrub za telo, Sašo pa medeno sladico z orehi (fotke na žalost nimam, ni bilo časa!).

Vsaka družina ima svoj način preživljanja božičnega večera. Pri Rokovih se vse skupaj začne s skupno slavnostno večerjo s tradicionalnim menijem in seveda potico. Po večerji smo si ogreli roke in se preselili k jelki pod katero so se darila nabirala vse odkar so jo okrasili, in vsi smo bili že radovedni, kaj se skriva v lepo zavitih paketkih. Drug za drugim smo odpirali vsak po eno darilo, se veliko smejali in se skupaj veselili podarjenega. Letos so darila pokazala, da se znamo poslušati in tudi slišati.

Dan za praznovanje

V sredo je prišel dan slavja, veselja in končno tudi pravi trenutek za odprtje 12 let starega viskija, ki sem ga dobil za svoj 30. rojstni dan. Sari je vendarle uspelo streti še zadnji oreh na faksu, zato sem ji z največjim veseljem pripravil čisto pravo torto, z veliiiiko kreme in malo sadja za zdravje ;P

Tukaj pa še skrivni recept za tiste, ki si zaslužijo razvajanje.

PEČENA KREMNA TORTA

Biskvit

• 125 g moke
• 65 g sladkorja
• 65 g masla
• 1 jajce
• 1 žlička pecilnega

Nadev

• 500 ml mleka
• 2 zavitka vanili pudinga
• 170 g sladkorja
• 3 lončke kisle smetane
• 500 g sadja
• 1 preliv za torte (žele)
  

Najprej skuhaš puding (mleko, pudinga, sladkor) in ga ohladiš. Sestavine za biskvit zmešaš v homogeno maso, ki jo razmažeš po namaščenem modelu za torte - kot pri piti (po podnu in po robu).

V ohlajen puding (prej odstrani skorjico) vmešaš kislo smetano in z vsem skupaj napolniš biskvitno "čašo". Dekoriraš s sadjem in pečeš 80 minut na 175 °C. Ohlajeno torto še preliješ z želatino (za tekočino priporočam sadni sok) in razvajanje se lahko prične.

Kako smo plašili medvede

En malenkost postaran oven in ena malo mlajša bikica sva končno uspela uskladit vse termine, rezervirat logarnico sredi dolenjskih gozdov in se psihično pripravit na praznovanje najine okrogle obletnice.

Najprej želim priznati, da mi je organiziranje takšnih zabav že od nekdaj naporno, tečno in odveč. Ponavadi sem (bil) vedno obremenjen z občutkom, da se morajo vsi okrog mene imeti strašansko fino, nihče ne sme biti lačen, žejen in zdolgočasen, jaz pa moram ves čas skakat od enega do drugega, jih animirat in jih pedenat od spredaj in zadaj. Ampak očitno so zrela leta vendarle doprinesla nekaj tudi na tem področju, saj sem si tokrat zadevo poenostavil tako, da sem se postavil v vlogo nezahtevnega gosta in večina namišljenih problemov je splahnela. No, res pa je, da mi je bila Sara v veliko pomoč.

Kljub temu nisem bil popolnoma sproščen, saj se Petkoti običajno potrudijo, da je slavljenec glavna zvezda dogajanja in tudi tokrat ni bilo nič drugače. V bojazni, da se bom moral preskušati v kakšnih neokusnih spretnostih, so mi tokrat spet pripravili prav prijetno nalogo. Kot zrel moški sem se moral prebiti čez vse skrite postaje in težke naloge ter tako uspešno prestati Ultimate survival path. Za nagrado oz. darilo sem dobil čisto pravega Webra. Zdaj pa ni več razloga, da iz najinega balkona ne bi zadišalo po pečenem mesu.

Medtem, ko sem z dvema opasanima 5 litrskima balonoma za vodo iskal zadane naloge po bližnjem gozdu, so se počasi začeli zbirati povabljenci. Ob žaru, vinu, pivu ter slacklinu je samotna logarnica Medvedica postajala čedalje bolj živahna in glasna. Bolj ko se je mračilo, več življenjske energije se je pretakalo v nas in ob dobrih glasbenih ritmih smo spustili naše še vedno mlade duše na plano, tako da se je logarnica tresla od pozitivnih vibracij vse do ranega jutra, ko smo - ob dih jemajočem pogledu na prebujajoče se nebo - končno popadali vsak v svojo posteljo. In medvedi so spet imeli svoj mir.

Minila so dvajseta

a menda (spet) stopam v najboljša leta

Pred kratkim sem namreč stopil v svet trojke. Med tiste, ki so se mi še pred nadavnim zdeli stari, pametni, zreli, odgovorni - starši. Jaz jih še vedno čutim skromnih 25, le da so ta malenkost bolj odgovorna. Mogoče mi je prav zato moja draga sestrica podarila malo igračo za velike (in male) otroke - gurtno oz. slackline. Idealna igrača za druženje, koncentracijo, egotripanje, tekmovanje, športanje in še in še.

Ob odštevanju dnevov do svoje okrogle obletnice sem se pogosto spomnil svoje tete, ko je praznovala svojih 30, jaz pa sem se takrat šele bližal prelomnici v svet odraslih. Dobro se še spominjam občutkov, ki so mi govorili "madona kako je že stara". In priznam, mal me res grizlja tale trojka, še posebej ko me na cesti mladina pozdravlja z "dober dan" oz. me naslavlja z "gospodom". Mogoče pa zato tako intenzivno preživljam zadnje dneve mladosti, da me ne bi prehitro zapustila ;)

Vselitveni žur

... v maskah

Dolgo sva govorila in obljubljala, da bomo skupaj nazdravili na najino vselitev, a se je vedno našlo še kaj za postoriti v stanovanju, da bo primerno za prvo zabavo na Maistrovi. Hja, ves čas stremiva k popolnosti ;) Na Jezerskem pa naju je Urša le pobarala "Kaj je zdej, kdaj bo kej vajin vselitveni žur?" Prepričana sva bila, da bo januarja res že skrajni čas, a se nama finančno ni izšlo, februarja pa sva končno le izbrala tisti pravi datum, ki naj bi ustrezal večini povabljenih, in z velikim užitkom začela s pripravami vsega potrebnega za prvo žurko v najinem lastnem domu.

Medtem ko sem v petek jaz pridno služil cekine, je Sara doma z užitkom pripravljala majhne prigrizke, namaze in ambientalno dekoracijo. Ker pa je bil petek dan po debelem četrtku, je bilo treba poskrbeti še za masko in kmalu nama je rahlo začelo zmanjkovati časa, a kot ponavadi tudi drugi niso bili točni, tako da se je vse fino poklopilo.

Letos povabljenih pustnih šem nisva razvajala z luknjastimi domačimi krofi, ampak sva jim pripravila bolj sofisticiran meni - suši, tunine in gobove roladice, humus in mousse au chocolate s podloženimi višnjami.

Končno sta začela zvoniti zvonca ob blokovskih vratih in tistih v stanovanje, ki naju nenehno begata, saj se na razliko v tonu še nisva navadila. V stanovanje so počasi kapljali najini prijatelji, vsak v svoji pustni preobleki: Pika Nogavička, hipijevka, dva slavna para, Jezus z Marijo Magdaleno in Fredi Miler s Simono Weiss ob strani, kavboja in vreči za smeti ... Gostitelja - Hrabri Mišek in jelenček Rudolf - sva jih sprejemala pri vratih in tistim, ki so k nama v vas zajadrali prvič, razkazovala skrite kotičke najinega doma. Kmalu se je zabava razvnela, glasba in pogovori so postajali vedno glasnejši, tako da smo sosedom ves čas sporočali, da blok vendarle živi in s tem preverjali njihovo potrpežljivost do zgodnjih jutranjih ur.

Tudi to jutro je bilo počutje enako kot ponavadi po prekrokani noči, le da sva se tokrat z družbo ob sebi zbudila v nasvinjano stanovanje brez slabega občutka, kaj bo rekla mama :)

Slike: RiS, Jernej

In zamenjal sem kolo za vlak

Jutro je. Zelo zgodaj in temno je še. Sedim na vlaku s komaj odprtimi očmi, ter z zasanjanim pogledom, uprtim skozi okno. Ne vidi se prav dosti, razen senc, ki jih meče iskrenje naše gomulke. Med pozibavanjem se spominjam dni, ko sem se takle čas šele dobro začel prebujat, na šiht pa sem se odpravil s svojim Rudijem, pa naj je bilo pod nulo al pa pasje vroče, važn da ni nemarno lilo.

Bolj ko se bližamo meni dobro znanim krajem, bolj intenzivni so občutki in spomini na še ne tako oddaljen čas, ki sem ga tu preživljal skoraj 30 let. Počasi se pred mano pojavi prepoznavna silhueta Emporiuma in me spomni na nič koliko tekaških minut, ki sem jih lani pretekel ob tej progi, preden sem spoznal čare teka ob Ljubljanici. Ko se zapeljemo mimo zapornic, se mi prikrade še vedno živa slika malega Roka, ki ponosno sedi na svojem triciklu v sivem volnenem puloverju in čaka v koloni skupaj z vsemi avtomobili, da se ta rdeča kača odpelje mimo. Ko me je mama nekega dne našla, sem jih seveda pošteno slišal :) Trenutek zatem, ko prečkamo podhod mimo moje nekdanje osnovne šole, privrejo na dan spomini na Zazo, našo najboljšo kužiko, ki smo jo sprehajali ob tej železniški progi. In orosijo se mi oči.

Škripanje zavor in počasno ustavljanje. Končna postaja. Na cesti še ugledam kolesarja zavitega v šal in rokavice in se razveselim dni, ko bom spet lahko zajahal svoje kolo. Nato pa oddirjam naprej po svoj Žurnal, ki mi krajša čas na poti do službe.

Iz praznega bazena v polno novo leto

Po kolektivnem navdušenju nad uspešnim vstopom v leto 2008, ki je potekalo v bazenu, smo se tudi letos odločili za praznovanje pod Karavankami.

Lansko leto smo namreč preživeli par odbitih pred in ponovoletnih dni na turistični kmetiji na Jezerskem, kjer sta nas dobrosrčno gostila Janez in njegova gospa. Bližina zasneženih hribov in bazen pred hišo pa sta bila še dodatna popestritev ponudbe.

Tudi letos se nas je zbrala kar številčna druščina, zato smo imeli ponovno pestre jedilnike, polno plesišče, kjer smo rajali pozno v noč, pa tudi kandidatov za dnevno oz. nočno sankanje in pohajanje po okoliških vrhovih ni manjkalo.

Gusarji in naši pridruženi člani (kulturološki trio, mladoporočenca in nekaj mlajših bratov in sester) smo kapljali na prizorišče cel torek, nekateri zelo zaposleni pa še v sredo, kar je zdravice za dobrodošlico raztegnilo na dva dni, potem pa se je že pričelo pravo praznovanje. Da ni šlo samo za zabavo smo se posvetili tudi kakšni resni temi, npr. vsakoletni reviziji preteklega leta, letos smo si tudi premierno ogledali fotodokumentacijo gusarskih podvigov, testno smo (so) preizkusili in podali kritiko Mihatove igre, pozabiti pa ne smemo na tradicionalno novoletno tombolo, kjer organizator Miha in njegova ljubka asistentka vsako leto med udeležence razdelita bolj ali MANJ uporabna darila (donatorjev v tem tekstu ne bova izpostavljala). Nekateri so se zabavali tudi na bolj solo način in na daljavo, ter tako požrtvovalno skrbeli za rast slovenskega gospodarstva v teh težkih časih.

Kot že rečeno je vstop v novo leto potekal na dnu bazena, kar se je lani izkazalo za zelo dobro idejo - tako pri voščilih nikogar ne zgrešiš - čeprav sredi noči plezanje ven in noter že lahko povzroča težave. Kljub temu da naj bi bili vsako leto bolj 'odrasli', so nekateri zaradi kakšne tekile ali požirka zlatega šampanjca preveč kmalu po polnoči obležali, ostali pa so nadaljevali še dolgo v jutro. In tako je že spet odpadel tradicionalni novoletni zajtrk ob zvokih dunajske godbe. Na srečo nam je letos ostalo po silvestrovanju še par prostih dni, da smo si lahko odpočili.

Leto, ki se je poslovilo, je kot že ničkolikokrat minilo prehitro, a kljub temu naju najin blog prijazno opominja, da sva tudi letos nanizala kar nekaj dogodkov, ki so naju tako ali drugače zaznamovali. Spomini na nekatere vzbudijo prijetno ščemenje in načrtovanje novih dogodivščin, spet drugi te narahlo zbodejo in opomnijo, da se je za lep svet in dobre odnose potrebno truditi ves čas.

Naj bo leto 2009 težko samo zato, ker se bomo vsi skupaj tako močno trudili za lepši svet

IKEA brez konkurence

v Graz po kuhinjo

Večkrat se lahko sliši kako v stari Jugi ni bilo nobene izbire in včasih se mi zdi, da danes ni nič kaj bolje. Sicer nas res z vseh koncev zasipajo razno razni proizvajalci, kar daje občutek enormne izbire, a ko se resno lotiš nakupa, ko določiš cenovni okvir in svoje potrebe, kmalu ugotoviš, da resne izbire pravzaprav ni.

To sva zlasti občutila pri iskanju ugodnega nakupa kuhinje, ko sva vedno znova ugotavljala, da je najbolj ugodna prav že nič kolikokrat opevana IKEA. Zato sva se pred dobrim tednom tudi midva spet odpravila v Gradec. Sara je imela že vse naštudirano, zrisano in shranjeno na njihovem serverju, tako da nam sestavljanje elementov ni predstavljalo nobenih težav. Prijazni prodajalec je bil celo tako presenečen nad njenim poznavanjem artiklov, da bi jo po mojem mnenju takoj z veseljem zaposlil, če bi le lahko.

Vožnja nazaj je bila svojevrsten dogodek, ki ga zagotovo še dolgo ne bova pozabila. Ker sva kot običajno med vožnjo preveč govorila in premalo spremljala okolico, sva se takoj za mejo odpeljala v napačno smer - proti Lendavi, saj sva falila odcep za Maribor. Nekako sva pozabila, da je AC do našega pozabljenega Prekmurja že zgrajena. In ko sva se vozila proti Trojanam, kjer bi morala zapustiti AC, sva spet preveč govorila, tokrat celo o trojanskih krofih, a v tistem trenutku sem le z desnim kotičkom očesa opazil, kako je mimo naju zdrsela rumena tabla z napisom Trojane. Tako sva se odločila, da ne greva do Litije čez Zagorje temveč čez Vače in to s polno prikolico, ki je po velikosti spominjala na kamion.

Med vožnjo po strmih klancih, z gosto meglo in vijugasto cesto pred sabo, sva vozila 30 km/h, dvakrat sva skoraj povozila srno in se sredi noči znašla na dvorišču neke hiše v središču Slovenije - Slivni. Oba sva bila psihično že precej načeta, saj s tisto dolgo galejo v hribih ne moreš ravno prosto manevrirat, srne so nama tudi pošteno nagnale adrenalin v žile, doma pa naju je že nestrpno čakala družba močnih in zagnanih gusarjev, pripravljenih za pomoč pri raztovarjanju. Ko nama je nekako vendarle uspelo zmanevrirat in priti na glavno cesto do Litije sva vedela, da naju čaka le še par minut mirne vožnje, o pravih razlogih za zamudo pa nisva hotela nikomur na dolgo in široko govoriti.

Družba je bila ob najinem prihodu še vedno pokonci, malo bolj prešerne volje in polna delovne vneme. Hvala vam vsem za potrpežljivost in pomoč pri kvihtanju. Pivo imate še vedno v dobrem ;)

Barvanje

Eno od prvih prijetnih opravil, ki naju je čakalo v najinem novem stanovanju je bilo pleskanje brezmadežno belih sten. Najprej sva bila sicer postavljena pred težko odločitev, v katere nove barve ga bova odela, barvnih lestvic namreč obstaja neskončno mnogo in vsak proizvajalec ima svojo, kar še oteži odločanje. Na srečo sva se za barvno smer odločila že mnogo prej, tako da na koncu tudi z odtenki nisva imela prevelikih težav: dnevna soba bo sveže zelena, spalnica pa pomirjujoče modra. Ampak je bilo pleskanje kljub vsemu tudi tokrat za naju velika loterija, saj sva si pred končnim rezultatom težko predstavljala kako se bo zaradi barve spremenil cel prostor in kakšen odtenek bo imela končana, posušena stena.

In tako sva se skrbno lotila priprav na delo - zaščitila sva tla, če bo slučajno kapljalo in curljalo, ter z lepilnim trakom naredila okvir na sosednjih stenah da sva omejila območje farbanja. Potem sva izmenično švicala z velikim mačkom in se igrala z manjšim, plezala po lojtri da sva dosegla višave prostorov, vmes klepetala s sosedi, ki so prišli na kavo, se čudili najini drznosti in mimogrede navrgli še kakšen pameten malarski nasvet ...

Zvečer sva bila z rezultatom zelo zadovoljna, barve so izpadle super, pa tudi kvaliteta opleska je na profesionalni ravni. Konec tedna nama Domine položi še ploščice ... potem pa upava, da so umazana dela večinoma zaključena in lahko počasi začneva v stanovanje tovoriti pohištvo.

Home sweet home

Skoraj eno leto je že, kar sva naredila pomemben korak v najinem življenju. Ne, nisva se na skrivaj poročila in vas prikrajšala za eno super ohcet ;)

Pred enim letom sva se odločila, da o svojem lastnem prostorčku na tem svetu ne bova več samo sanjala in o njem fantazirala, ampak da bova v to smer tudi nekaj naredila. Glede na to, da so se vse poprejšnje variante in preračunavanja izkazali za nerealne, predrage in na sploh neizvedljive, sva počasi že imela občutek da je vse zaman... a le ni bilo vse tako nemogoče. Ta oktober sva namreč s pomočjo izredno velikodušnega kredita s strani staršev in sorodnikov postala ponosna lastnika stanovanja v Litiji!

Zaenkrat prazni prostori in bele stene še ne delujejo nevemkako domače, a z vsakim obiskom kaže bolje in stanovanje postaja vse bolj 'najino'. Do končne vselitve naju sicer čaka še nekaj dela in kakšen izlet v Gradec, ampak v vsakem trenutku neizmerno uživava. Še malo, pa bomo lahko skupaj nazdravili v NAJINEM domu!
_______________________________________________________

It's been almost a year since we made a big step. No, we didn't get married secretly ;)

A year ago we decided we don't want to just dream about our own place anymore. All the possibilities and ideas we've had before proved too expensive or otherwise impossible, so we were already quite depressed about it... but finally this october we succeeded, with the big financial help from our parents and relatives - we're now happy owners of a small apartment!

For now the rooms are still very empty and the walls are snowy white, but every day it looks better and the apartment is slowly becoming our home. We still have some work to do before we finally move, but we enjoy in everything we have to do. And in just a few weeks we'll be able to invite the first guests to OUR home!

Sedmo leto

leto preizkušnje

Ja, tudi pri naju življenje ni vedno cvetoče polje, kot bi sicer lahko sklepali iz objav na najinem spletnem dnevniku. Stopila sva v sedmo leto in kot pravi ljudska modrost, naj bi bilo to leto preizkušnje. Ali je to sedmo leto ali kakšno prej oz. kasnej niti ni pomembno. Dejstvo je, da mora vsak par kdaj na svojem polju pokositi trnje in plevel, če želi, da bo bujno cvetelo še na mnoga leta.

Kriza, ki naju je zadela kot strela z jasnega, je sicer res zasejala globoke bolečine, a je hkrati na široko odprla vrata za vstop v boljši in pristnejši partnerski odnos. Vrata so odprta, midva se morava le potruditi in prestopiti ta prag. In ne dvomiva, da nama bo uspelo.

Brez odkritega in razumnega pogovora bi bilo sedmo leto zagotovo tudi najino zadnje.