torek, 23.2.2010 ob 19h, litijska knjižnica
Prikaz objav z oznako ob Donavi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako ob Donavi. Pokaži vse objave
torek, 16. februar 2010
Potopis
S kolesom ob Donavi
Pred dvema letoma, po najinem potepanju po Vietnamu in Kambodži, sva v najini domači knjižnici imela prvi potopis, da nisva kazala slik in pripovedovala vsakemu posebej, ker bi bilo skupaj res prevečkrat. Lansko popotovanje je prineslo tudi novo potopisno snov, in ker verjameva, da je slika veliko bolj živa z živo spremljavo, bova skupaj z Matejo spet delila popotne vtise in zanimive zgodbice z vsemi zainteresiranimi.
torek, 23.2.2010 ob 19h, litijska knjižnica
torek, 23.2.2010 ob 19h, litijska knjižnica
nedelja, 13. september 2009
Mehka postelja
Nova, pet. 4. 9. (22. dan, 1.788 km)
Kakšen luksuz! Po treh tednih nomadstva smo spet spali v posteljah in spodaj nam lastnica že pripravlja zajtrk. Diši po paprikah.
Včeraj smo po dolgem času spet jedli makarone in celo razkuhani so nam teknili v slast. Za posladek pa končno še vanilijev puding z jabolki, ki smo ga tako dolgo prevažali naokrog. Zadnja etapa je bila precej naporna, saj smo morali prevoziti od kampa ob Balatonu do Nove – vasica ca. 15 km pred znamenitim Lentijem – več kot 100 km. Tokrat spet z vetrom v prsa in s prečenjem vseh možnih gričev – gor, pa dol. Prvič sem med vožnjo začutil skurjenost, pomanjkanje cukra. Vedno bolj sem postajal omotičen, podobno kot se mi je zgodilo pri ruvanju modrostnega zoba :s, a sem še kar vztrajal v upanju, da mine. Ko sem že skoraj videl temo pred seboj, sem se le modro ustavil in prosil Saro za par Dextro bonbonov, potem pa je spet šlo.
Na karti smo spremljali naše gibanje in zdelo se je, kot da hostla ne bomo nikdar dosegli. A kot pravi staro reklo – počasi se daleč pride – je tudi nam uspelo priti do Csicsergö, hostla s 130 posteljami. Ko so nam povedali, da imajo vse zasedeno, smo se počutili izigrane – vse polno in to sredi ničesar! Težko razumeti, a ni nam preostalo drugega kot da nadaljujemo naprej proti Lentiju ali pa si poiščemo sobo. In dobili smo jo. Pa še zajtrk skoraj v posteljo. Jamajka!
Danes pa še par kilometrov do meje, potem pa upamo na direktni vlak do Ljubljane iz Lendave ali Ljutomera!
Kakšen luksuz! Po treh tednih nomadstva smo spet spali v posteljah in spodaj nam lastnica že pripravlja zajtrk. Diši po paprikah.
Na karti smo spremljali naše gibanje in zdelo se je, kot da hostla ne bomo nikdar dosegli. A kot pravi staro reklo – počasi se daleč pride – je tudi nam uspelo priti do Csicsergö, hostla s 130 posteljami. Ko so nam povedali, da imajo vse zasedeno, smo se počutili izigrane – vse polno in to sredi ničesar! Težko razumeti, a ni nam preostalo drugega kot da nadaljujemo naprej proti Lentiju ali pa si poiščemo sobo. In dobili smo jo. Pa še zajtrk skoraj v posteljo. Jamajka!
Danes pa še par kilometrov do meje, potem pa upamo na direktni vlak do Ljubljane iz Lendave ali Ljutomera!
Spet na kolesarski
Balatonakali, 3. 9. 2009 (21. dan, 1.670 km)
V nasprotju z ostalimi dopusti, ko čas na koncu teče že s svetlobno hitrostjo, tudi zadnji dnevi našega kolesarjenja minevajo počasi. Že kar vlečejo se. Počasi nas je vse dohitela utrujenost in na trenutke bi najraje spet stopili na vlak in se odpeljali do doma. Pa ni tako preprosto, saj javnega prevoza med Balatonom in Slovenijo praktično ni.
Tako smo kolesarili naprej in po vseh mučnih kilometrih na državnih in ostalih prometnih cestah ob Balatonu z olajšanjem spet zapeljali na urejeno kolesarsko pot. Med vožnjo ob jezeru sem obujala spomine na najino lansko kolesarjenje na tem delu. Le da sem bila tokrat obložena z vso prtljago in se je trta okrog mene bohotila z velikimi, zdravimi grozdi, ki dajejo dobro vino, ter da so se jate ptic na nebu zbirale za skupno pot proti jugu, kar nas je spomnilo, da počasi, a vztrajno že prihaja jesen. Ne le dopusta, tudi poletja bo kmalu konec! Visoka turistična sezona se je že končala in večina kampov ob jezeru je bila strašljivo praznih, lokali so samevali in kolesarska steza je bila prijetno samotna. Po skoku v rjave večerne vode Balatona smo si v še čisto poletnem večeru privoščili pivo s pogledom na lunin odsev na jezerski gladini in obujali spomine na našo dolgo pot.
V nasprotju z ostalimi dopusti, ko čas na koncu teče že s svetlobno hitrostjo, tudi zadnji dnevi našega kolesarjenja minevajo počasi. Že kar vlečejo se. Počasi nas je vse dohitela utrujenost in na trenutke bi najraje spet stopili na vlak in se odpeljali do doma. Pa ni tako preprosto, saj javnega prevoza med Balatonom in Slovenijo praktično ni.
Tako smo kolesarili naprej in po vseh mučnih kilometrih na državnih in ostalih prometnih cestah ob Balatonu z olajšanjem spet zapeljali na urejeno kolesarsko pot. Med vožnjo ob jezeru sem obujala spomine na najino lansko kolesarjenje na tem delu. Le da sem bila tokrat obložena z vso prtljago in se je trta okrog mene bohotila z velikimi, zdravimi grozdi, ki dajejo dobro vino, ter da so se jate ptic na nebu zbirale za skupno pot proti jugu, kar nas je spomnilo, da počasi, a vztrajno že prihaja jesen. Ne le dopusta, tudi poletja bo kmalu konec! Visoka turistična sezona se je že končala in večina kampov ob jezeru je bila strašljivo praznih, lokali so samevali in kolesarska steza je bila prijetno samotna. Po skoku v rjave večerne vode Balatona smo si v še čisto poletnem večeru privoščili pivo s pogledom na lunin odsev na jezerski gladini in obujali spomine na našo dolgo pot.
Cesta št. 7
Szekesfehervar, sre. 2. 9. 2009 (20. dan, 1.570 km)
Tokrat se prebujamo v športnem parku, ki je hkrati tudi kamp. Zame eden najbolj bizarnih, saj je ogromen in mi smo njegovi edini gosti. Prispeli smo v trdi temi. Možakar v recepciji je bil oblečen v moder deloven kombinezon, simpatično skuštran in ves čas je nekaj čebljal v madžarščini. Ko smo v tako imenovani recepciji, ki je izgledala kot kuhinja, dnevna in pisarna – vse v enem, poravnali strošek za prenočitev, je vzel ključe in nas odpeljal na travnate površine. Spraševal sem se že kam nas zdaj vodi in zakaj rabi ključe. Morda se nismo dobro razumeli in nas pelje v apartma. Ko smo prišli do nizke temne stavbe z dvojimi vrati, sem ugotovil, da je posebej samo za nas prišel odklenit sanitarije. Opozoril je še na previdnost zaradi možnih tatičev, nato pa izginil v temo in ostali smo sami sredi ogromnega športnega parka.
Vožnja iz Budimpešte proti Balatonu je bila odbita. Po ogledu centra in njenih znamenitosti smo se po sladkanju z doboš in eszterhazy torto odločili priti do kampa v Szekesfehervarju. Da bi najlažje in najhitreje našli pot iz velikega mesta, smo se poslužili vpadnice, ki nas je pripeljala do državne ceste št. 7. Ta naj bi bila po zagotovilu turističnega delavca primerna tudi za kolesarje. No, pa ni bila! Bila je celo prepovedana za kolesarje. A ker smo bili brez dobrega zemljevida, smo kljub prepovedi nadaljevali, dokler se nismo, zaradi obupnega hrupa, smradu, pekočine v nosu in bojazni pred plačilom kazni, vendarle ustavili v Erdu in se odločili za nadaljevanje z vlakom. Iskanje pravega tira je bil spet podvig svoje sorte, a za pisanje o tem nimam dovolj časa, saj je treba spet podreti naša mala bivališča, vse pospraviti in natovoriti kramo.
Tokrat se prebujamo v športnem parku, ki je hkrati tudi kamp. Zame eden najbolj bizarnih, saj je ogromen in mi smo njegovi edini gosti. Prispeli smo v trdi temi. Možakar v recepciji je bil oblečen v moder deloven kombinezon, simpatično skuštran in ves čas je nekaj čebljal v madžarščini. Ko smo v tako imenovani recepciji, ki je izgledala kot kuhinja, dnevna in pisarna – vse v enem, poravnali strošek za prenočitev, je vzel ključe in nas odpeljal na travnate površine. Spraševal sem se že kam nas zdaj vodi in zakaj rabi ključe. Morda se nismo dobro razumeli in nas pelje v apartma. Ko smo prišli do nizke temne stavbe z dvojimi vrati, sem ugotovil, da je posebej samo za nas prišel odklenit sanitarije. Opozoril je še na previdnost zaradi možnih tatičev, nato pa izginil v temo in ostali smo sami sredi ogromnega športnega parka.
Kila paradajza za 'suvenir'
Esztergom, pon. 31. 8. 2009 (18. dan, 1.405 km)
Od Budimpešte nas loči le še 70 km, zato smo si danes privoščili malo daljši spanec. Za razliko od vožnje po neskončno dolgih nasipih, je bila pot včeraj spet speljana bolj pestro – v breg, po vinskih goricah in čez pristno podeželje, ki je na trenutke spominjalo na tisto v Aziji. Včasih so nas spremljali luknjasti kolovozi, ob strani poraščeni z grmovjem, številni domačini na kolesih in motorjih in enostavne hiške. Njihovi izredno prijazni prebivalci nam pogosto, z nasmeškom na obrazu in z dvignjeno roko, mahajo v pozdrav, včasih nam še kaj zavzeto razlagajo in pripovedujejo, a jih žal še vedno ne razumemo.
Zaradi razdrapanih poti je Sari spet zlezel prtljažnik, tako da je blatnik ob vsakem sunku glasno podrsal ob gumo in slišati je bilo, kot bi jo spremljala četica račk. S sabo smo sicer vozili celotno garnituro nujnega kolesarskega orodja, a ravno tistega ne, ki smo ga potrebovali za odpravo te težave. Zato je Mk poskusil srečo pri nekem možaku, ki se je ravno smukal po svojem vrtu in ta nas je res radodarno sprejel. Kolo sta odpeljala v njegovo delavnico, kjer je imel vse potrebno orodje lično urejeno. Ko sta popravila prtljažnik, nam je za vsak slučaj celo podaril ustrezen viličasti ključ. Hoteli smo mu plačati za opravljeno delo in ponujen ključ, a je samo odkimal z glavo in odločno prekrižal roke. Osupli nad radodarnostjo smo se vsak po svoje zahvaljevali in da je bila mera še večja, sta nam z ženico podarila še kup domačega paradižnika za popotnico, mi pa jima več kot kösonöm žal nismo znali reči.
Od Budimpešte nas loči le še 70 km, zato smo si danes privoščili malo daljši spanec. Za razliko od vožnje po neskončno dolgih nasipih, je bila pot včeraj spet speljana bolj pestro – v breg, po vinskih goricah in čez pristno podeželje, ki je na trenutke spominjalo na tisto v Aziji. Včasih so nas spremljali luknjasti kolovozi, ob strani poraščeni z grmovjem, številni domačini na kolesih in motorjih in enostavne hiške. Njihovi izredno prijazni prebivalci nam pogosto, z nasmeškom na obrazu in z dvignjeno roko, mahajo v pozdrav, včasih nam še kaj zavzeto razlagajo in pripovedujejo, a jih žal še vedno ne razumemo.
Rodeo po Bratislavskih cestah
Györ, sob. 29. 8. 2009 (16. dan, 1.405 km)
Škrebljanje dežnih kapelj nas je ponoči spet vrglo iz spanja, saj je bilo treba pospraviti sušeče se perilo. Smo si pa zato privoščili daljši spanec, saj se na dež nikomur pretirano ni mudilo.
Po več obiskih velikih mest ugotavljamo, da so le-ta večinoma zelo neprijazna za kolesarje. Slovaška prestolnica je s tega vidika sploh obupna. Mesto je v starem delu sicer zelo prijetno in ušmekano (podobno kot v Ljubljani), na številnih uličicah se zabavaš ob pogledih na nagajive bronaste kipe, malo ven iz centra pa postane podoba mesta siva in hudo zanemarjena. Povsod te ustavljajo visoki in ostri robniki, iz asfalta poganja številno zelenje, delajo se brazde, izbokline in prelomi, tako da te premetava podobno kot na rodeu. Kolesarjev je malo in še ti divjajo. Pri prečkanju cest moraš biti izredno previden, saj niti vozniki niti pešci niso vajeni kolesarjev, ti pa ne tramvajev in trolejbusov.
Iskanje kampa, ki je stacioniran ca. 10 km izven centra, je bilo - podobno kot že na Dunaju - spet strašen podvig. Kogarkoli smo vprašali za kamp so nam samo skomignili z rameni. Na srečo so nas znali usmeriti vsaj za Zlaté Piesky, kjer se ponavadi odvijajo kakšni znani festivali in koncerti. Po več poizvedbah nam ga je le uspelo najti. Njegova urejenost me je močno spominjala na tiste na Hrvaškem po vojni vihri. Precej je bilo opuščenih in zanemarjenih objektov, oprema stara, nobenih miz s klopmi kot smo jih bili že vajeni in pred WC-ji so postavali ljudje, za katere nisem mogel reči ali so zaposleni ali brezdomci. Na stranišču se je šparalo s papirjem, tako da je bila rola le v skupnem prostoru, kjer si si navil toliko papirja kot si mislil, da ga potrebuješ.
Prvi kilometri po Madžarskem so bili še hujši. Cesta razdrapana, tablice so nas usmerile izven naše začrtane poti, vodile so nas čez mehek, peščen makadam in vmes smo imeli po več kot 1.200 km prvi gumi defekt! Dodaten problem ob katerega smo trčili je madžarski jezik. Nekateri sicer govorijo tudi nemško, zelo redko angleško, vendar kadar potrebuješ kakšno informacijo ni bolj univerzalnega jezika kot rokavščina. Ko smo se zvečer sprehodili po živahnem Györu, smo si zaželeli golaž, a ker so bili vsi meniji le v nam nerazumljivem jeziku in tudi roke niso kaj prida pomagale, smo na koncu pristali ob picah. Ob povratku v kamp se s Saro zaradi utrujenosti nisva mogla pridružiti še večernemu okušanju vina, čeprav smo imeli tri ohlajene buteljke, ležalnike, mizo, stole, ... želela sva si le poštenega spanja.
Škrebljanje dežnih kapelj nas je ponoči spet vrglo iz spanja, saj je bilo treba pospraviti sušeče se perilo. Smo si pa zato privoščili daljši spanec, saj se na dež nikomur pretirano ni mudilo.
Po več obiskih velikih mest ugotavljamo, da so le-ta večinoma zelo neprijazna za kolesarje. Slovaška prestolnica je s tega vidika sploh obupna. Mesto je v starem delu sicer zelo prijetno in ušmekano (podobno kot v Ljubljani), na številnih uličicah se zabavaš ob pogledih na nagajive bronaste kipe, malo ven iz centra pa postane podoba mesta siva in hudo zanemarjena. Povsod te ustavljajo visoki in ostri robniki, iz asfalta poganja številno zelenje, delajo se brazde, izbokline in prelomi, tako da te premetava podobno kot na rodeu. Kolesarjev je malo in še ti divjajo. Pri prečkanju cest moraš biti izredno previden, saj niti vozniki niti pešci niso vajeni kolesarjev, ti pa ne tramvajev in trolejbusov.
Prvi resni znaki utrujenosti
Krems, sre. 26. 8. 2009 (13. dan, 1.115 km)
Mejo med Nemčijo in Avstrijo smo prečkali pri veličastni hidroelektrarni Jochenstein in prve razlike med tema dvema deželama so se kmalu pokazale. Pokrajina okrog nas je postala bistveno bolj hribovita, podeželje že spominja na domače kraje, hiše niso več tako zelo urejene in kolesarske poti so večkrat speljane kar ob prometnih cestah, česar v Nemčiji nismo doživeli. Vožnja že dva dni poteka po nasipih in je včasih grozno duhamorna. Pričela se je bitka z vzdržljivostjo in lastno voljo. Dodatno nam jemlje moč še veter v prsa.
Včeraj je Mateja začasno odstopila, saj so se ji začele bolečine v kolenu. V mestu Ybbs smo poiskali železniško postajo, stopila je na vlak in se odpeljala do Dunaja, kjer si bo poiskala mehko posteljo v hostlu. Upamo, da ji bo po kratkem počitku bolje in bo pot nadaljevala z nami, drugače pa se vrne domov. Ja, tale podvig ni tako enostaven kot se morda sliši. Presegli smo magično mejo 1.000 km in tudi pri nama se občasno pojavljajo misli, da imava dovolj. Telo potrebuje več počitka in regeneracije.
Od Ybbsa do Kremsa je bilo spet zanimivo in polno lepih razgledov. Pot nas je peljala skozi več starih in lično urejenih mest ter po gričkih pokrajine Wachau, ki so na gosto poraščeni s trto in sadnim drevjem. Nekega dne se bova vrnila in okušala njihov wine and dine turizem.
Mejo med Nemčijo in Avstrijo smo prečkali pri veličastni hidroelektrarni Jochenstein in prve razlike med tema dvema deželama so se kmalu pokazale. Pokrajina okrog nas je postala bistveno bolj hribovita, podeželje že spominja na domače kraje, hiše niso več tako zelo urejene in kolesarske poti so večkrat speljane kar ob prometnih cestah, česar v Nemčiji nismo doživeli. Vožnja že dva dni poteka po nasipih in je včasih grozno duhamorna. Pričela se je bitka z vzdržljivostjo in lastno voljo. Dodatno nam jemlje moč še veter v prsa.
Včeraj je Mateja začasno odstopila, saj so se ji začele bolečine v kolenu. V mestu Ybbs smo poiskali železniško postajo, stopila je na vlak in se odpeljala do Dunaja, kjer si bo poiskala mehko posteljo v hostlu. Upamo, da ji bo po kratkem počitku bolje in bo pot nadaljevala z nami, drugače pa se vrne domov. Ja, tale podvig ni tako enostaven kot se morda sliši. Presegli smo magično mejo 1.000 km in tudi pri nama se občasno pojavljajo misli, da imava dovolj. Telo potrebuje več počitka in regeneracije.
Od Ybbsa do Kremsa je bilo spet zanimivo in polno lepih razgledov. Pot nas je peljala skozi več starih in lično urejenih mest ter po gričkih pokrajine Wachau, ki so na gosto poraščeni s trto in sadnim drevjem. Nekega dne se bova vrnila in okušala njihov wine and dine turizem.
Dež in prva žehta
Neßlbach, sob. 22. 8. 2009 (8. dan, 700 km)
Ponoči je začelo deževati in v polsnu sem si mislila: ''kar naj pada, bo vsaj jutri bolj sveže!'', saj je bilo prejšnji dan soparno kot še nikoli prej. Pa se do jutra ni zlilo, poležavali smo v šotorih in razmišljali kaj naj in tudi po zajtrku je še vedno deževalo. Kakšna sreča, da smo ravno danes v kampu, kjer imamo na voljo pokrit prostor s klopmi in mizami! Odločili smo se, da še malo počakamo na izboljšanje, v dežju najraje ne bi kolesarila! Vmes lahko izkoristimo pralni in sušilni stroj za našo prvo žehto (svežih cunj nam je že primanjkovalo), odigramo kakšno partijo enke in mogoče celo pojemo kosilo. Nekaj počitka nam res ne bo škodilo, saj smo včeraj (sicer po ravnini in ob pomoči vetra) prekolesarili rekordnih 125 km. Popoldne gremo naprej, če nam uspe, vsaj do Passaua.
Čeprav je vremenska napoved napovedovala izboljšanje je deževalo še kar naprej, zato smo na koncu v dežju podrli čisto premočene šotore in iz globin naših torb privlekli dežno opremo, za katero smo upali da bo tam ostala do konca dopusta. Nataknili smo si anorake, vetrne hlače, zaščitili torbe in se podali v dež.
Ponoči je začelo deževati in v polsnu sem si mislila: ''kar naj pada, bo vsaj jutri bolj sveže!'', saj je bilo prejšnji dan soparno kot še nikoli prej. Pa se do jutra ni zlilo, poležavali smo v šotorih in razmišljali kaj naj in tudi po zajtrku je še vedno deževalo. Kakšna sreča, da smo ravno danes v kampu, kjer imamo na voljo pokrit prostor s klopmi in mizami! Odločili smo se, da še malo počakamo na izboljšanje, v dežju najraje ne bi kolesarila! Vmes lahko izkoristimo pralni in sušilni stroj za našo prvo žehto (svežih cunj nam je že primanjkovalo), odigramo kakšno partijo enke in mogoče celo pojemo kosilo. Nekaj počitka nam res ne bo škodilo, saj smo včeraj (sicer po ravnini in ob pomoči vetra) prekolesarili rekordnih 125 km. Popoldne gremo naprej, če nam uspe, vsaj do Passaua.
sobota, 12. september 2009
Telečje noge
Regensburg, čet. 20. 8. 2009 (7. dan, 575 km)
Večino dneva preživimo na kolesu in po šestih zaporednih dneh vrtenja pedal se to pozna tudi na ritnicah in nogah. Ritnici že opozarjata nase, tako da sem začel izpuščaje mazati s propolisom. Prvih nekaj minut vožnje je vedno bolečih, potem pa najdem kolikor toliko udoben položaj in gre. Poleg nadležne bolečine nas dodatno utruja vročina. Danes nam je ves čas žgalo sonce in le redko nas je pot vodila skozi vlažne, senčnate gozdove. Večkrat smo morali pritisniti pedala v breg na nasip in po več deset kilometrih čutiš pekočo bolečino še v nogah. Pivo, ki ga v Nemčiji res ne manjka, te sicer pošteno osveži, a požirek preveč in noge ti uidejo izpod nadzora, pot pa postane nemarno težka. Tako sem danes zadnjih 13 km pred kampom Western Bad komaj prekolesaril. Tistih nekaj procentov alkohola mi je brizgnilo v kri, noge so postale mehke, ravnina se je dvignila in najraje bi tisti trenutek postavil šotor. Priganjal sem se, si popeval, nihal sem ter tja in ko je motorist zajahal svojega jeklenega konjiča, sem si mislil, ooh kako z užitkom bi se tudi jaz usedel v tisto usnjeno sedlo, zakurblal motor in se z vetrom v laseh odpeljal. Meni pa so ostale le telečje noge in tistih nekaj težkih kilometrov.
Če je do Weltenburga Donava območje naravne dediščine (Naturshutzgebiet), je od Kelheima naprej reka zabave, sprostitve in transporta. Po vodi so se gonile številne jahte, za njimi drsali smučarji na vodi in v Regensburgu smo opazili prve tovorne ladje, med katerimi so nekatere priplule celo s Črnega morja.
Če je do Weltenburga Donava območje naravne dediščine (Naturshutzgebiet), je od Kelheima naprej reka zabave, sprostitve in transporta. Po vodi so se gonile številne jahte, za njimi drsali smučarji na vodi in v Regensburgu smo opazili prve tovorne ladje, med katerimi so nekatere priplule celo s Črnega morja.
petek, 11. september 2009
30 že pred zajtrkom
Ingolstadt, sre. 19. 8. 2009 (5. dan, 480 km)
Danes smo štartali brez zajtrka. Trgovine se odpirajo šele ob 8h, mi pa smo se namenili s hitrimi jutranjimi kilometri izogniti opoldanski pripeki in opraviti večji del planiranih 100 km. Zajtrk smo si privoščili šele na trgu v mestecu Donauwörth, po 30 km! Prej ni bilo trgovine. Opoldne smo našli lušten travnat kotiček s klopmi med Donavo in njenim manjšim pritokom in izkoristili čas med sušenjem naših ''domov'' za kopanje v kristalno čisti vodi, kjer smo vriskali malo od navdušenja in malo od hladu.
Po par dneh kolesarjenja postajajo dnevi počasi rutinirani. V dokaj hladna in vlažna jutra se zbujamo že pred sedmo, ko zaslišimo Mka žvenketati s posodo za čaj. Potem sledi zajtrk, pospravljanje osebne prtljage in podiranje od rose premočenega šotora, pakiranje koles ... Med zajtrkom še hiter plan dnevne etape, ki jo nato med počitki znova in znova pregledujemo in štejemo kilometre, ki nas še čakajo preden končno začnemo z iskanjem kampa. Na dan ponavadi prekolesarimo dve etapi (skupaj od 80 do 110 km). Med njima si mimogrede v Hoferju kupimo hrano in se na kakšnih senčnih klopeh ustavimo za kosilo, vmes pa znova razpnemo šotore, da se presušijo na vročem opoldanskem soncu. Popoldne nas čaka druga etapa, pa kakšno pivo oz. radler, če je možnost tudi hiter skok v vodo ob poti, da se vsaj malo ohladimo.
Poleg kilometrov na potek dneva najbolj vpliva dejstvo, da se vsi kampi in trgovine zapirajo že ob 7h, čeprav bi takrat lahko še kakšno uro kolesarili. Pa tudi kampa ne najdeš ravno v vsaki vasi. Jutranja etapa se zdi lahka, kilometri letijo skoraj sami od sebe, popoldanski se pa vlečejo kot ..., vsak izgovor za postanek nam pride prav, tako da ponavadi lovimo zadnje minute za iskanje kampa. Pa spet iskanje najboljše možne lokacije (raven teren, bližina sanitarij in po možnosti mize s klopmi ...), postavljanje šotorov, večerno uživanje pod toplim tušem, ko s sebe spiramo popotniški prah in ostanke kreme za sončenje, medtem ko druga polovica odprave že začenja s pripravo večerje.
Po večerji še družabna urica ob sproščenem pogovoru o preteklem dnevu, o zanimivostih ob poti, pa tudi o konstantnem muskelfibru, mravljinčenju rok, bolečih kolenih in vnetih ritih ... ob kozarcih vina se vse težave zdijo smešne in nanje hitro pozabimo – do jutra.
Danes smo štartali brez zajtrka. Trgovine se odpirajo šele ob 8h, mi pa smo se namenili s hitrimi jutranjimi kilometri izogniti opoldanski pripeki in opraviti večji del planiranih 100 km. Zajtrk smo si privoščili šele na trgu v mestecu Donauwörth, po 30 km! Prej ni bilo trgovine. Opoldne smo našli lušten travnat kotiček s klopmi med Donavo in njenim manjšim pritokom in izkoristili čas med sušenjem naših ''domov'' za kopanje v kristalno čisti vodi, kjer smo vriskali malo od navdušenja in malo od hladu.
Po par dneh kolesarjenja postajajo dnevi počasi rutinirani. V dokaj hladna in vlažna jutra se zbujamo že pred sedmo, ko zaslišimo Mka žvenketati s posodo za čaj. Potem sledi zajtrk, pospravljanje osebne prtljage in podiranje od rose premočenega šotora, pakiranje koles ... Med zajtrkom še hiter plan dnevne etape, ki jo nato med počitki znova in znova pregledujemo in štejemo kilometre, ki nas še čakajo preden končno začnemo z iskanjem kampa. Na dan ponavadi prekolesarimo dve etapi (skupaj od 80 do 110 km). Med njima si mimogrede v Hoferju kupimo hrano in se na kakšnih senčnih klopeh ustavimo za kosilo, vmes pa znova razpnemo šotore, da se presušijo na vročem opoldanskem soncu. Popoldne nas čaka druga etapa, pa kakšno pivo oz. radler, če je možnost tudi hiter skok v vodo ob poti, da se vsaj malo ohladimo.
Po večerji še družabna urica ob sproščenem pogovoru o preteklem dnevu, o zanimivostih ob poti, pa tudi o konstantnem muskelfibru, mravljinčenju rok, bolečih kolenih in vnetih ritih ... ob kozarcih vina se vse težave zdijo smešne in nanje hitro pozabimo – do jutra.
Z gnojevko v nosu
pred Donauwörthom, sre. 19. 8. 2009 ob 11h (6. dan, 400 km)
Iz kampa smo odbrzeli brez zajtrka. Vozili smo se mimo velikih kmetij in prostranih polj. Pedala so se vrtela in vrtela, kilometri padali kot za stavo, a na vidiku kar ni in ni bilo nobenega Lidla ali Hoferja. Rumene tablice z napisom Donau Radwanderweg so nas vodile skozi male vasi brez trgovin, v naših želodcih pa so se že pletle pajčevine in se oglašali prvi glasovi lakote. Ves čas mi je v nos silil kisel vonj z mimobežnih polj. Noge so neumorno priganjale kolo vse bližje koncu prve etape – Donauwörthu, ko naenkrat ob cesti zagledam traktor s cisterno, iz katere je visoko štrlela zavita cev. Ravno, ko sem zapeljal mimo, je iz nje z vso močjo brizgnila nagravžna rjava brozga in tisti kisel vonj je še bolj intenzivno udaril v nos. In tako vse do našega prvega dnevnega cilja, ko smo pred nami le ugledali večje mesto. V prikupnem centru smo našli dišečo pekarnico in stojnico z mesninami. Končno smo le nasitili prazne trebuhe, vonja po kislem pa tudi nisem več zaznal.
četrtek, 10. september 2009
Nagravžen klanec
Dillingen, tor. 18. 8. 2009 (4. dan, 373 km)
Spet sedimo. Po obilni večerji tortelinov. Noge sem danes že pošteno čutil in na trenutke bi najraje stopil s kolesa in nadaljeval peš, a moj moški ego tega ne dopusti. Tako kot na Balatonu tudi ob Donavi ni sama ravnina. Pogosto te preseneti kakšen nagraužen klanc, vendar te na vrhu prav prijazno pozdravijo table, ki vabijo na pivo in domače pecivo. In še lepši je spust - wheeee.
Spet sedimo. Po obilni večerji tortelinov. Noge sem danes že pošteno čutil in na trenutke bi najraje stopil s kolesa in nadaljeval peš, a moj moški ego tega ne dopusti. Tako kot na Balatonu tudi ob Donavi ni sama ravnina. Pogosto te preseneti kakšen nagraužen klanc, vendar te na vrhu prav prijazno pozdravijo table, ki vabijo na pivo in domače pecivo. In še lepši je spust - wheeee.
sreda, 9. september 2009
Večerja na WC-ju
Ersingen, pon. 17. 8. 2009 (3. dan, 288 km)
Ura je pozna in jutri bo treba spet zgodaj vstat, za kar poskrbi Marta, ki nas veselo budi. Mi se nato zabuhli spogledujemo in si želimo še kako uro več spanja. Smo že tretji dan na kolesu in že drugič nas je zmotila nevihta - tokrat ravno sredi večerje, ki smo jo vsi tako nestrpno čakali. Za zavetišče smo si izbrali kar prostor na WC-jih, saj je bil kontejner edini pokrit prostor (foto Mk). Ja, suh prostor je pomembnejši kot ambient. Šotorimo namreč na travniku malo večje kmetije, ki kolesarjem in ostalim popotnikom nudi neke vrste kamp - der zeltplatz. Kljub neokusnemu ambientu je bilo vzdušje zelo prijetno, saj smo polne trebuščke počasi zalivali še s temnim pšeničnim pivom, ki se je mene po celodnevnem kolesarjenju pošteno prijel.
Pot, ki smo jo prevozili dosedaj, se večinoma vije ob lenobni Donavi, ki zaenkrat v širino še ne meri kaj več kot Ljubljanica. Pokrajina okrog nas je izrazito kmetijska, le na delu od Tuttlingena do Sigmaringna so nam pulz dvigali mali hribčki. Vozili smo se med smrekovimi gozdovi Schwarzwalda, pod belimi pečinami pokrajine Schwäbische Alb in mimo številnih malih mestec, ki so jih pogosto varovali višje ležeči gradovi oz. utrdbe.
Donava, ki jo na začetku predstavljata dva majhna vodotoka - Brigach in Breg, je lenobna, počasna, včasih nenavadno viskozna in vedno prijazna. Reka ne pozna niti brzic, skokov niti kristalne bistrine. A kljub vsemu v njej domujejo številne vrste rib in menda celo potočni raki.
Ura je pozna in jutri bo treba spet zgodaj vstat, za kar poskrbi Marta, ki nas veselo budi. Mi se nato zabuhli spogledujemo in si želimo še kako uro več spanja. Smo že tretji dan na kolesu in že drugič nas je zmotila nevihta - tokrat ravno sredi večerje, ki smo jo vsi tako nestrpno čakali. Za zavetišče smo si izbrali kar prostor na WC-jih, saj je bil kontejner edini pokrit prostor (foto Mk). Ja, suh prostor je pomembnejši kot ambient. Šotorimo namreč na travniku malo večje kmetije, ki kolesarjem in ostalim popotnikom nudi neke vrste kamp - der zeltplatz. Kljub neokusnemu ambientu je bilo vzdušje zelo prijetno, saj smo polne trebuščke počasi zalivali še s temnim pšeničnim pivom, ki se je mene po celodnevnem kolesarjenju pošteno prijel.Pot, ki smo jo prevozili dosedaj, se večinoma vije ob lenobni Donavi, ki zaenkrat v širino še ne meri kaj več kot Ljubljanica. Pokrajina okrog nas je izrazito kmetijska, le na delu od Tuttlingena do Sigmaringna so nam pulz dvigali mali hribčki. Vozili smo se med smrekovimi gozdovi Schwarzwalda, pod belimi pečinami pokrajine Schwäbische Alb in mimo številnih malih mestec, ki so jih pogosto varovali višje ležeči gradovi oz. utrdbe.
Donava, ki jo na začetku predstavljata dva majhna vodotoka - Brigach in Breg, je lenobna, počasna, včasih nenavadno viskozna in vedno prijazna. Reka ne pozna niti brzic, skokov niti kristalne bistrine. A kljub vsemu v njej domujejo številne vrste rib in menda celo potočni raki.
nedelja, 6. september 2009
Mogočna Donava
ena reka, štiri dežele, dvaindvajset dni,
sedem sopotnikov na začetku in le štirje na koncu
ponosno predstavljava 1.800 kilometrov
dolgo kolesarjenje ob mogočni Donavi
FOTOGRAFIJE so tukaj, opisi in vtisi s popotovanja sledijo
sedem sopotnikov na začetku in le štirje na koncu
ponosno predstavljava 1.800 kilometrov
dolgo kolesarjenje ob mogočni Donavi
FOTOGRAFIJE so tukaj, opisi in vtisi s popotovanja sledijo

The Mighty Danube
one river, four countries, twenty-two days,
seven people at the begining and just 4 at the end
we are proud to present the 1.800 kilometer cycling
along the mighty Danube river
Click for THE PHOTOS
četrtek, 13. avgust 2009
Premišljeno pakiranje
Spet pakirava. Spominjam se, da mi je včasih to vzelo dober teden dni časa pred odhodom. Najprej pakiram v glavi, potem napišem seznam in delam kupe na postelji. Tokrat gre lažje, imava izkušnje s kolesarjenja po Istri. Nato pakiram v vrečke, da bodo vse stvari varno pospravljene pred morebitnim zamakanjem torb, pa tudi zato, da sem bolje organizirana: H&M vrečka za spodnje perilo, Iglu za športne cunje, tiktak za brisače... na poti vrečke v torbah delujejo kot predali v omari. Čaka naju še pospravljanje vrečk v torbe in upam, da bo za vse dovolj prostora, saj je količina prostora omejena. Malo me skrbi, da bo mraz in ne bom imela dovolj toplih oblek, izbiram med treking čevlji in najljubšimi supergami, bi vzela tanek ali debel flis, bom imela prostor tudi za japanke za tuširanje..., Roka pa zraven najbolj skrbi, če bo šlo 7 koles z vso prtljago v kombi vključno z nami, kar me spomni na lanske priprave.
Ampak ne glede na vse skrbi in težave, jutri takle čas bomo že počivali v kampu na območju izvirov Donave, v Črnem gozdu, kjer bomo začeli več kot 1000 km dolgo kolesarsko pot, ki sledi reki do Budimpešte. Če se nama po poti uspe priklopiti na mrežo se bova oglasila, drugač pa sledi poročanje ob povratku, po pisni predlogi najinih potovalnih dnevnikov.
Naročite se na:
Objave (Atom)