petek, 27. junij 2008

Nevihtna noč

Burna nevihtna noč nama je nagnala strah v kosti. Veter se je zaganjal v krošnje dreves, bliskalo se je in grmelo je kot na fronti, midva pa pod dvema starima, debelima, krhkima vrbama v malem nenapetem šotoru. Začeli so se nama prikazovati prizori razdejanj neurij, ki jih vsako leto prikazujejo po TV. Resno sva že razmišljala o strateškem premiku nekam bolj na varno, a se je veter kmalu umiril - novi pomisleki - zatišje pred neurjem. Na srečo je bilo veliko grmenja in bliskanja, dežja pa le toliko, da nisva ležala povsem na suhem.

četrtek, 26. junij 2008

Prvi kilometri okrog Balatona

Varno spravljena v soparnem šotoru, ki ga za nobeno ceno ne bi več odprla, saj naju za mrežo čaka roj nenasitnih orjaških komarjev. Nastanjena sva namreč v sicer zelo lepo urejenem in čistem kampu, a tik ob močvirnatem gaju. Ja, sva pač ob ogromnem (največjem evropskem) jezeru - Balatonu.

Za prvi dan sva si zadala lepo urejeno kolesarsko pot okrog zahodnega dela jezera. Začela sva v Keszthelyju in nadaljevala večinoma po kolesarskih poteh do kraja Badacsony, kjer sva se vkrcala na ladjo, prečila Balaton in po južni strani nazaj.

Panonska nižina je res izredno prijazna do kolesarjev. Ne samo orografsko, temveč tudi kar se tiče urejenosti kolesarskih poti. Skoraj povsod so speljane ločeno od glavne ceste, večinoma lepo označene in pod krošnjami dreves, če je le možno.

Rada bi se naučila par madžarskih besed, a jih je hudičevo težko ponovit, kaj šele si jih zapomnit. Še dobr, da smo se lahko menil po nemško. Z angleščino se ne pride prav daleč. Razlog je verjetno v množici nemških turistov, ki že tradicionalno oblegajo ta del Madžarske.

Med potjo lahko opaziš nešteto vikendaških hišic nedaleč proč od obale. Večina jih je namenjena tem istim turistom, saj na vsaki drugi piše "Haus frei". Žal postajajo ti kraji le še apartmajska naselja brez tistega pravega vaškega vzdušja.

Po celodnevni turi in vožnji z ladjico, sva se res že veselila večerje. Če naju ti nadležni komarji ne bi preganjali, bi z užitkom srknila še pivo ali dve (pa če bi jih seveda imela).

ponedeljek, 23. junij 2008

S Črne prsti na Rodico

Končno spet nekaj ta pravih, pristnih gričev - tistih, kjer mogočna drevesa izgube bitko za preživetje v ostrih razmerah visokogorja, zmagujejo pa male in nadvse očarljive planinske cvetlice, zeli in bujna, zelena nizka trava, ki kar vabi k tacanju po njej z bosimi nogami.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Petrovemu brdu, kjer smo pospremili na štart množico junaških gorskih tekačev in tekačic, ki so se podali na 35 km dolg gorski tek čez drn in strn. Najprej na Črno prst (1844 m), pa spust v dolino - v Hudojužno (381 m), pa spet navkreber proti Poreznu (1630 m) - najvišjemu vrhu Cerkljanskega hribovja in seveda še sestop nazaj do izhodišča. BRAVO!!

Tud mi smo se odpravili na Črno prst, a z drugega konca in z drugačnimi nameni. Ker smo bili z dvema avtoma, smo prvega pustili v majhnem simpatičnem naselju Rut in se zapeljali na drugi konec do drugega, spet luštnega naselja Stržišče. Od tam smo jo mahnili tekačem naproti.

Krošnje bukovih gozdov so nam sprva nudile blagodejno senco, v kateri smo bodrili sodelujoče na teku, a kaj kmalu smo se dvignili nad gozdno mejo, kjer so nas pozdravljale male, ravnokar odprte glavice planinskih cvetlic. Ko smo dosegli vrh Črne prsti, se je lepota pohajanja pravzaprav šele začela. Odločili smo se namreč, da bomo preko grebena osvojili še Rodico.



Tam nekje visoko, med množico špičakov, bližje soncu in v blaženi tišini. Iz posameznih kotanj, kjer se je še zadrževal sneg, je sem ter tja potegnil hladen piš, ki je prijal kot prija hladno pivo po napornem teku. Rodica je bila še daleč stran, a hkrati videti tako blizu. Težko je verjeti kako dolgo pot lahko človek prehodi in ob tem celo uživa. No, ampak avta smo se pa na koncu vsi že strašno veselili.

nedelja, 8. junij 2008

Med rožce na Vremščico

Ko je že vse kazalo, da bo zaradi slabega vremena nedelja omejena na počitek med štirimi stenami, smo se vseeno pogumno odpravili proti Primorski na obljubljeno sonce.
















Vetrovna Vremščica nas je tokrat le nežno hladila s pihljanjem in nam ponujala čudovite poglede na svoj bogat botanični vrt: perunike, kranjske lilije, tavžentrože..., in ostali cvetovi so blesteli v vseh možnih odtenkih zgodnjega poletja. Na ne preveč napornem vzponu smo si vzeli čas za nabiranje čajnih rastlin in tistih za domačga jegra, občudovali razglede na bližnje primorske hribčke in na zadnjem pobočju ujeli celo pogled na morje...









sobota, 1. december 2007

Zacetek ima vedno tudi konec

Kot se spodobi ima vsaka zgodba svoj zacetek in konec in enako naj velja tudi za najino porocanje iz Kambodze.

Po nekaj dnevnem polezavanju na plazi in izletu na bliznje otocke, sva se priblizala najinemu koncnemu cilju potepanja - Phnom Penhu. Spet eno izmed mnogih velikih azijskih mest, pri katerih imas ponavadi obcutek, da se nimajo s cim za pohvalit, razen z nepregledno mnozico prometa in pestrimi ulicami polnimi zanimivih ljudi. A Phnom Penh je drugacen, predvsem za obiskovalca precej bolj obvladljiv in prijazen, saj je manj agresivnega prometa, zivljenje na ulicah teče bolj umirjeno in doloceni predeli se ponasajo z lepo ohranjeno francosko kolonialno arhitekturo. Na obrežju velike reke se eden zraven drugega stiskajo majhni lokalcki, ki dajejo utrip vecernemu zivljenju in kar vabijo na pozirek ali dva. Tik ob vodi pa k prijetnemu vzdusju dodatno prispevajo obcestni prodajalci. Ulice so polne ljudi, ki z veseljem pohajkujejo okrog, se druzijo po parkih in igrajo neke vrste zogobrc, vmes pa najdejo se cas za drobne prigrizke.

Ko imas dovolj vsega rajanja in zivzava, se lahko umaknes v umirjene vrtove kraljeve palace, ki malce spominjajo na rajske vrtove, saj so polni zelenih grmickov in bujno cvetocih rastlin, vmes pa jih krasijo kamnite umetnine polne izrezljanih detajlov, med drugim tudi cudovite Apsare. Okrog in okrog se dvigajo znacilne strehe pagod, katerih pozlaceni konci mocno spominjajo na slonove rilce. In najbolj mogocna izmed vseh je prav Srebrna pagoda, ki je v neposredni blizini.

Zal sva vecino casa morala preziveti v postelji, saj naju je povišana temperatura precej onesposobila. Ocitno so tudi tropske zime polne viroz, saj nisva edina, ki sva krehala in pihala v robce :)

V soboto je napočil čas odhoda domov. Odpeljala sva se proti letališču in med poskakovanjem v tuk-tuku vpijala se zadnje vtise, obujala spomine in ugotavljala kaj naju je najbolj presenetilo in kaj se je komu najbolj vtisnilo v spomin. Definitivno naju je presenetilo slabo znanje angleskega jezika in neizmerna prijaznost ter toplina teh ljudi. Najbolj pa sva bila navdusena nad potovanjem s colni po delti Mekonga in odkrivanjem lepot starodavnega mesta Angkor na kolesu.

Cas je minil prehitro in ob vkrcavanju na Boeing sva se z orosenimi ocmi poslovila od dezele, ki je pretrpela mnogo gorja in kljub vsemu ohranila topel nasmeh.