sobota, 21. februar 2009

Vselitveni žur

... v maskah

Dolgo sva govorila in obljubljala, da bomo skupaj nazdravili na najino vselitev, a se je vedno našlo še kaj za postoriti v stanovanju, da bo primerno za prvo zabavo na Maistrovi. Hja, ves čas stremiva k popolnosti ;) Na Jezerskem pa naju je Urša le pobarala "Kaj je zdej, kdaj bo kej vajin vselitveni žur?" Prepričana sva bila, da bo januarja res že skrajni čas, a se nama finančno ni izšlo, februarja pa sva končno le izbrala tisti pravi datum, ki naj bi ustrezal večini povabljenih, in z velikim užitkom začela s pripravami vsega potrebnega za prvo žurko v najinem lastnem domu.

Medtem ko sem v petek jaz pridno služil cekine, je Sara doma z užitkom pripravljala majhne prigrizke, namaze in ambientalno dekoracijo. Ker pa je bil petek dan po debelem četrtku, je bilo treba poskrbeti še za masko in kmalu nama je rahlo začelo zmanjkovati časa, a kot ponavadi tudi drugi niso bili točni, tako da se je vse fino poklopilo.

Letos povabljenih pustnih šem nisva razvajala z luknjastimi domačimi krofi, ampak sva jim pripravila bolj sofisticiran meni - suši, tunine in gobove roladice, humus in mousse au chocolate s podloženimi višnjami.

Končno sta začela zvoniti zvonca ob blokovskih vratih in tistih v stanovanje, ki naju nenehno begata, saj se na razliko v tonu še nisva navadila. V stanovanje so počasi kapljali najini prijatelji, vsak v svoji pustni preobleki: Pika Nogavička, hipijevka, dva slavna para, Jezus z Marijo Magdaleno in Fredi Miler s Simono Weiss ob strani, kavboja in vreči za smeti ... Gostitelja - Hrabri Mišek in jelenček Rudolf - sva jih sprejemala pri vratih in tistim, ki so k nama v vas zajadrali prvič, razkazovala skrite kotičke najinega doma. Kmalu se je zabava razvnela, glasba in pogovori so postajali vedno glasnejši, tako da smo sosedom ves čas sporočali, da blok vendarle živi in s tem preverjali njihovo potrpežljivost do zgodnjih jutranjih ur.

Tudi to jutro je bilo počutje enako kot ponavadi po prekrokani noči, le da sva se tokrat z družbo ob sebi zbudila v nasvinjano stanovanje brez slabega občutka, kaj bo rekla mama :)

Slike: RiS, Jernej

torek, 3. februar 2009

Bitka s tujki

Medtem ko so eni navdušeno zrli skozi okno v padajoče bele pike in drugi gazili po belih strminah tržiškega visokogorja, sva midva bíla težko bitko z vsiljivimi in nadvse nadležnimi nevidnimi organizmi.

Najprej so mene zahrbtno napadli že v četrtek zgodaj zjutraj in me podrli do tal sredi službe, tako da sem se komaj privlekel do doma. Kmalu zatem, so si izbrali novo žrtev in napadli še mojo skrbno negovalko Saro. Ostala sva prepuščena sama sebi, na milost in nemilost.

Pričele so se neusmiljene borbe, zaradi česar so se najina telesa pregrevala in dosegala temperaturo preko 39°C, v glavi je naraščal pritisk do občutka, da jo bo razneslo vsak čas, koža je skelela po vsem telesu in bolečine v križu so postajale neznosne. Udarce, ki sva jih junaško prenašala, sva lajšala z ovijanjem ledeno hladnih brisač okrog vročih nog, kuhala sva si na litre in litre toplega čaja in drug drugega bodrila z besedami "sej bo, sam še mal zdržva".

Pogled skozi okno nama je bil zadnja briga in veselje do vikenda je povsem izginilo. Želela sva si le, naj čas čim hitreje mine.

Po štirih dneh neprekinjenega kuhanja, švicanja, kašljanja, smrkanja, kihanja in brutalnega odganjanja ostankov teh nepovabljenih gostov s svežim hladnim zrakom, sva premagala letošnjo gripo in ji zadala smrtni udarec. Le še nabereva si novih moči in končno se lahko tudi midva spet podava v ta prelep beli svet.
_______________________________________________________

Fighting the little creatures

While some of you are enjoying the falling of white snow flakes, and the others are walking high mountain slopes, heavily covered with snow, we were fighting the battle with a bunch of very annoying
invisible creatures.

They caught me on thursday in the middle of work and they totally brought me down, so I hardly got back home. They were not satisfied just with me, they wanted more, so they attacked also Sara. We
were left in our new appartment all alone with those ungracious evils.

And the fight has started, our bodies got high fever, sometimes even more than 39°C, our heads became like overblown baloons, the skin smarted all over and the pain in the back got more and more unbearable. We were trying to defend ourselves by winding cold wet towels round our legs, by drinking litres and litres of hot tea and supporting eachother that everything will be over
soon.

Looking through the window and enjoying the snowfall was at that moment the last thing on our mind. We just wanted the time to go by as quickly as possible.

After four days of constant sweating, coughing, sniffing, sneezing and ventilating the room with fresh cold air to get rid of the rest of uninvited guests, we have finally defeated flu. We just need to get stronger again and we can also jump out to this beautiful white snowy world.

četrtek, 15. januar 2009

In zamenjal sem kolo za vlak

Jutro je. Zelo zgodaj in temno je še. Sedim na vlaku s komaj odprtimi očmi, ter z zasanjanim pogledom, uprtim skozi okno. Ne vidi se prav dosti, razen senc, ki jih meče iskrenje naše gomulke. Med pozibavanjem se spominjam dni, ko sem se takle čas šele dobro začel prebujat, na šiht pa sem se odpravil s svojim Rudijem, pa naj je bilo pod nulo al pa pasje vroče, važn da ni nemarno lilo.

Bolj ko se bližamo meni dobro znanim krajem, bolj intenzivni so občutki in spomini na še ne tako oddaljen čas, ki sem ga tu preživljal skoraj 30 let. Počasi se pred mano pojavi prepoznavna silhueta Emporiuma in me spomni na nič koliko tekaških minut, ki sem jih lani pretekel ob tej progi, preden sem spoznal čare teka ob Ljubljanici. Ko se zapeljemo mimo zapornic, se mi prikrade še vedno živa slika malega Roka, ki ponosno sedi na svojem triciklu v sivem volnenem puloverju in čaka v koloni skupaj z vsemi avtomobili, da se ta rdeča kača odpelje mimo. Ko me je mama nekega dne našla, sem jih seveda pošteno slišal :) Trenutek zatem, ko prečkamo podhod mimo moje nekdanje osnovne šole, privrejo na dan spomini na Zazo, našo najboljšo kužiko, ki smo jo sprehajali ob tej železniški progi. In orosijo se mi oči.

Škripanje zavor in počasno ustavljanje. Končna postaja. Na cesti še ugledam kolesarja zavitega v šal in rokavice in se razveselim dni, ko bom spet lahko zajahal svoje kolo. Nato pa oddirjam naprej po svoj Žurnal, ki mi krajša čas na poti do službe.

sreda, 14. januar 2009

Ob polni luni med zasnežene vrhove

Pokljuka je že več kot en mesec zamedena s snegom, pa je še nisva imela časa obiskat, zato naju je, kljub temu da nisem ravno pristaš organiziranih skupinskih izletov in podobnega, premamilo vabilo TNP-jevcev na pohod na Lipansko planino ob polni luni.

Na srečo in veliko veselje vseh je bilo nebo v poznem sobotnem popoldnevu, ko smo hiteli proti Bledu, brez najmanjšega oblačka, mesec pa se je že pripravljal na svoj nočni pohod. Vsi zmrznjeni smo na štartu navlekli nase vso možno hribovsko garderobo in se s parkirišča ob cesti med klepetom počasi podali peš proti vznožju Lipance. Pot nas je najprej vodila preko planine Zajavornik (ki je sicer najina najljubša točka za nabiranje krogov s tekaškimi smučmi), na kateri stanove na debelo pokriva sneg in kjer je v globeli pritisnil pravi sibirski mraz, da nam je sapa zmrzovala v nosovih. Ko se je pot začela vzpenjati smo se počasi odtajali in do Blejske koče smo bili že dobro ogreti. Zaradi močnega luninega sija na cilju sicer nismo opazovali zvezd, smo pa občudovali okoliške vrhove, ki so se zasneženi bleščali v svetli noči.

nedelja, 4. januar 2009

Iz praznega bazena v polno novo leto

Po kolektivnem navdušenju nad uspešnim vstopom v leto 2008, ki je potekalo v bazenu, smo se tudi letos odločili za praznovanje pod Karavankami.

Lansko leto smo namreč preživeli par odbitih pred in ponovoletnih dni na turistični kmetiji na Jezerskem, kjer sta nas dobrosrčno gostila Janez in njegova gospa. Bližina zasneženih hribov in bazen pred hišo pa sta bila še dodatna popestritev ponudbe.

Tudi letos se nas je zbrala kar številčna druščina, zato smo imeli ponovno pestre jedilnike, polno plesišče, kjer smo rajali pozno v noč, pa tudi kandidatov za dnevno oz. nočno sankanje in pohajanje po okoliških vrhovih ni manjkalo.

Gusarji in naši pridruženi člani (kulturološki trio, mladoporočenca in nekaj mlajših bratov in sester) smo kapljali na prizorišče cel torek, nekateri zelo zaposleni pa še v sredo, kar je zdravice za dobrodošlico raztegnilo na dva dni, potem pa se je že pričelo pravo praznovanje. Da ni šlo samo za zabavo smo se posvetili tudi kakšni resni temi, npr. vsakoletni reviziji preteklega leta, letos smo si tudi premierno ogledali fotodokumentacijo gusarskih podvigov, testno smo (so) preizkusili in podali kritiko Mihatove igre, pozabiti pa ne smemo na tradicionalno novoletno tombolo, kjer organizator Miha in njegova ljubka asistentka vsako leto med udeležence razdelita bolj ali MANJ uporabna darila (donatorjev v tem tekstu ne bova izpostavljala). Nekateri so se zabavali tudi na bolj solo način in na daljavo, ter tako požrtvovalno skrbeli za rast slovenskega gospodarstva v teh težkih časih.

Kot že rečeno je vstop v novo leto potekal na dnu bazena, kar se je lani izkazalo za zelo dobro idejo - tako pri voščilih nikogar ne zgrešiš - čeprav sredi noči plezanje ven in noter že lahko povzroča težave. Kljub temu da naj bi bili vsako leto bolj 'odrasli', so nekateri zaradi kakšne tekile ali požirka zlatega šampanjca preveč kmalu po polnoči obležali, ostali pa so nadaljevali še dolgo v jutro. In tako je že spet odpadel tradicionalni novoletni zajtrk ob zvokih dunajske godbe. Na srečo nam je letos ostalo po silvestrovanju še par prostih dni, da smo si lahko odpočili.

Leto, ki se je poslovilo, je kot že ničkolikokrat minilo prehitro, a kljub temu naju najin blog prijazno opominja, da sva tudi letos nanizala kar nekaj dogodkov, ki so naju tako ali drugače zaznamovali. Spomini na nekatere vzbudijo prijetno ščemenje in načrtovanje novih dogodivščin, spet drugi te narahlo zbodejo in opomnijo, da se je za lep svet in dobre odnose potrebno truditi ves čas.

Naj bo leto 2009 težko samo zato, ker se bomo vsi skupaj tako močno trudili za lepši svet