Ob pogledu na nagrmadena kolesa me oblije tisti tako dobro poznan, prijeten občutek preden se podaš v širni svet. Jutri zgodaj zjutraj jo namreč mahneva s kolesi na vlak do Pule. Od tam naprej bova pa križarila malo čez obalna mesta, malo po notranjosti Istre in spet po obali vse do Kopra, kjer se bova v ponedeljek ponovno naložila na vlak in se vrnila domov.
četrtek, 25. junij 2009
Priprave in prepiri
preden greš na pot
Večer pred odhodom z nekoliko mravljinci po telesu. Vse je spakirano, kolesa bogato obložena in midva zadovoljno pobotana. Ja, skoraj vedno pride pred pakiranjem tudi kakšen manjši prepirček pri sprejemanju kompromisov - kdaj bi šla, kam, kako, preveč prtljage, premalo opreme, kje bova spala, kaj kuhala ... Pač, tudi to je del priprav ; )
Ob pogledu na nagrmadena kolesa me oblije tisti tako dobro poznan, prijeten občutek preden se podaš v širni svet. Jutri zgodaj zjutraj jo namreč mahneva s kolesi na vlak do Pule. Od tam naprej bova pa križarila malo čez obalna mesta, malo po notranjosti Istre in spet po obali vse do Kopra, kjer se bova v ponedeljek ponovno naložila na vlak in se vrnila domov.
Ob pogledu na nagrmadena kolesa me oblije tisti tako dobro poznan, prijeten občutek preden se podaš v širni svet. Jutri zgodaj zjutraj jo namreč mahneva s kolesi na vlak do Pule. Od tam naprej bova pa križarila malo čez obalna mesta, malo po notranjosti Istre in spet po obali vse do Kopra, kjer se bova v ponedeljek ponovno naložila na vlak in se vrnila domov.
petek, 19. junij 2009
Po šihtu vzpon na Vršič
Včasih res še samega sebe presenečam. Nekaj dni nazaj me je poklical Premkov Primož in me namamil z idejo, da bi po šihtu skočila na Vršič. Vzpon, ki sem ga planiral že dolgo, a hranil za čas, ko bom res dobro pripravljen. Ampak ta stoprocentnost je ena sama ovira in en sam blef. Sej tko al tko nikol nismo 100 % pripravljeni, kar pa ne pomeni, da stvari ne moremo speljati.
No, sprva sem seveda imel malo treme, če bom zmogel, pol sem pa hitro ugotovil, da sploh ni tak big deal. Par cik-cak ovinkov in že sva bila v nedrju slovenskih dvatisočakov. Svetloba je bila prijetno mehka in izpod Prisanka naju je prijazno gledala Ajdovska deklica. Ko sva po slabi uri in pol pribrcala na sedlo, je sledilo neskončno zadovoljstvo in popoln užitek ob spustu nazaj v dolino. Primož že razmišlja o vzponu na Mangart. Zakaj pa ne?! Družba zaželjena :)
Še par statističnih podatkov:
jezero Jasna - Vršič
dolžina: 10,8 km
čas vožnje: 1h 26 min
višinska razlika: 750 m
No, sprva sem seveda imel malo treme, če bom zmogel, pol sem pa hitro ugotovil, da sploh ni tak big deal. Par cik-cak ovinkov in že sva bila v nedrju slovenskih dvatisočakov. Svetloba je bila prijetno mehka in izpod Prisanka naju je prijazno gledala Ajdovska deklica. Ko sva po slabi uri in pol pribrcala na sedlo, je sledilo neskončno zadovoljstvo in popoln užitek ob spustu nazaj v dolino. Primož že razmišlja o vzponu na Mangart. Zakaj pa ne?! Družba zaželjena :)
Še par statističnih podatkov:
jezero Jasna - Vršič
dolžina: 10,8 km
čas vožnje: 1h 26 min
višinska razlika: 750 m
torek, 16. junij 2009
Torek popoldan
ko se čas lahko ustavi
Torek popoldan je in nebo so zastrli temni oblaki, zrak se je ravno prav ohladil in rahel vetrič nakazuje na morebitno nevihto. V daljavi se že bliska in okoliški stanovalci hite pospravljat svoje avte na varno, jaz pa na balkonu uživam prost popoldan ob kozarcu postaranega madžarskega tokaja (ugotavljam, da vina predolgo šparava za posebne priložnosti). Misli lenobno poplesujejo, še najrajši k bližajočemu se podaljšanemu vikendu, ko jo bova spet mahnila ob Balaton. Tokrat sva se ga namenila prevoziti okrog in okrog in to navkljub neusmiljenim krvosesom, ki so lani močno zaznamovali najin izlet.
Pogosto dobivam razne maile kako si je treba kdaj pa kdaj vzeti čas, se sprostiti, se odklopiti ipd. ipd. Pa se? Se nas to kdaj prime? No, mene se danes definitivno je. In res se je blagodejno za trenutek ustaviti in početi nič drugega, kot samo srkati svežino in vonj poletja, prisluhniti zvokom okoli nas, se čuditi nad pisano paleto barv narave, ki nas obdaja, in konec koncev prisluhniti bitju lastnega srca.
Življenje je lepo, le videti ga je treba. Užijte te pestre zgodnje poletne dni v kar se da polni meri.
Torek popoldan je in nebo so zastrli temni oblaki, zrak se je ravno prav ohladil in rahel vetrič nakazuje na morebitno nevihto. V daljavi se že bliska in okoliški stanovalci hite pospravljat svoje avte na varno, jaz pa na balkonu uživam prost popoldan ob kozarcu postaranega madžarskega tokaja (ugotavljam, da vina predolgo šparava za posebne priložnosti). Misli lenobno poplesujejo, še najrajši k bližajočemu se podaljšanemu vikendu, ko jo bova spet mahnila ob Balaton. Tokrat sva se ga namenila prevoziti okrog in okrog in to navkljub neusmiljenim krvosesom, ki so lani močno zaznamovali najin izlet.
Pogosto dobivam razne maile kako si je treba kdaj pa kdaj vzeti čas, se sprostiti, se odklopiti ipd. ipd. Pa se? Se nas to kdaj prime? No, mene se danes definitivno je. In res se je blagodejno za trenutek ustaviti in početi nič drugega, kot samo srkati svežino in vonj poletja, prisluhniti zvokom okoli nas, se čuditi nad pisano paleto barv narave, ki nas obdaja, in konec koncev prisluhniti bitju lastnega srca.
Življenje je lepo, le videti ga je treba. Užijte te pestre zgodnje poletne dni v kar se da polni meri.
nedelja, 14. junij 2009
Ljubljana s kolesa
Za rojstni dan sva Mku in Marti obljubila voden kolesarski izlet po našem glavnem mestu, zato smo prejšnjo soboto pognali pedala in se skušali vživeti v vlogo turista v Ljubljani. Moram priznat, da ni bilo prav enostavno, saj mi je bilo vse tko navadn kot bi rekla Eva.Po prigrizku nas je čakal vzpon na grajski grič, kjer se smo si lahko z vrha ogledali našo že prevoženo traso in se razgledali po znanih četrtih. Bila je lepa sončna sobota, zato ni bilo nič nenavadnega, da so na gradu pospremili številne mlade pare v skupen zakon. Mi pa smo z veseljem kritično ocenjevali obleke ženina in neveste, ter vseh ostalih svatov.
Pot smo nadaljevali vzdolž prenovljenega trnovskega pristana, kjer so številni meščani uživali ob branju knjige ali ležanju na soncu. Naša grla so postajala vse bolj suha, zato smo odvili na Eipprovo k Aniki. Ob vrčku hladnega piva, ki ima vsaj tu še normalno ceno, smo prijetno klepetali in podoživljali prevoženo pot, izmenjevali svoje občutke in opažanja, nato pa smo se družno odločili, da preostanek poti prihranimo za naslednji izlet, saj nam je počasi začelo zmanjkovati časa.
Tako smo se v Tivoliju po ogledu razstave Alpe kot jih vidijo ptice, z velikim zadovoljstvom poslovili in jo mahnili nazaj domov. Po prevoženih slabih 100 km in osvežujočem tuširanju, sva samo še padla v posteljo in zaspala kot ubita.
četrtek, 4. junij 2009
Ko zorijo borovnice
imamo vsi plave prste in modre jezike ;)
Po napornem dnevu se nama je zaluštal krajši skok v bližnji gozd. Tokrat s posodicami v rokah, saj so že začele zoreti tiste male plave bunkice, ki krasijo zelene grmičke in razveseljujejo vse kar leze in gre. Po enourni paši sva tudi midva z nasmehom na obrazu, plavimi prsti in modrim jezikom odvihrala domov na večerni posladek.
Naročite se na:
Objave (Atom)
