četrtek, 25. junij 2009

Priprave in prepiri

preden greš na pot

Večer pred odhodom z nekoliko mravljinci po telesu. Vse je spakirano, kolesa bogato obložena in midva zadovoljno pobotana. Ja, skoraj vedno pride pred pakiranjem tudi kakšen manjši prepirček pri sprejemanju kompromisov - kdaj bi šla, kam, kako, preveč prtljage, premalo opreme, kje bova spala, kaj kuhala ... Pač, tudi to je del priprav ; )

Ob pogledu na nagrmadena kolesa me oblije tisti tako dobro poznan, prijeten občutek preden se podaš v širni svet. Jutri zgodaj zjutraj jo namreč mahneva s kolesi na vlak do Pule. Od tam naprej bova pa križarila malo čez obalna mesta, malo po notranjosti Istre in spet po obali vse do Kopra, kjer se bova v ponedeljek ponovno naložila na vlak in se vrnila domov.

petek, 19. junij 2009

Po šihtu vzpon na Vršič

Včasih res še samega sebe presenečam. Nekaj dni nazaj me je poklical Premkov Primož in me namamil z idejo, da bi po šihtu skočila na Vršič. Vzpon, ki sem ga planiral že dolgo, a hranil za čas, ko bom res dobro pripravljen. Ampak ta stoprocentnost je ena sama ovira in en sam blef. Sej tko al tko nikol nismo 100 % pripravljeni, kar pa ne pomeni, da stvari ne moremo speljati.

No, sprva sem seveda imel malo treme, če bom zmogel, pol sem pa hitro ugotovil, da sploh ni tak big deal. Par cik-cak ovinkov in že sva bila v nedrju slovenskih dvatisočakov. Svetloba je bila prijetno mehka in izpod Prisanka naju je prijazno gledala Ajdovska deklica. Ko sva po slabi uri in pol pribrcala na sedlo, je sledilo neskončno zadovoljstvo in popoln užitek ob spustu nazaj v dolino. Primož že razmišlja o vzponu na Mangart. Zakaj pa ne?! Družba zaželjena :)

Še par statističnih podatkov:
jezero Jasna - Vršič
dolžina: 10,8 km
čas vožnje: 1h 26 min
višinska razlika: 750 m

torek, 16. junij 2009

Torek popoldan

ko se čas lahko ustavi

Torek popoldan je in nebo so zastrli temni oblaki, zrak se je ravno prav ohladil in rahel vetrič nakazuje na morebitno nevihto. V daljavi se že bliska in okoliški stanovalci hite pospravljat svoje avte na varno, jaz pa na balkonu uživam prost popoldan ob kozarcu postaranega madžarskega tokaja (ugotavljam, da vina predolgo šparava za posebne priložnosti). Misli lenobno poplesujejo, še najrajši k bližajočemu se podaljšanemu vikendu, ko jo bova spet mahnila ob Balaton. Tokrat sva se ga namenila prevoziti okrog in okrog in to navkljub neusmiljenim krvosesom, ki so lani močno zaznamovali najin izlet.

Pogosto dobivam razne maile kako si je treba kdaj pa kdaj vzeti čas, se sprostiti, se odklopiti ipd. ipd. Pa se? Se nas to kdaj prime? No, mene se danes definitivno je. In res se je blagodejno za trenutek ustaviti in početi nič drugega, kot samo srkati svežino in vonj poletja, prisluhniti zvokom okoli nas, se čuditi nad pisano paleto barv narave, ki nas obdaja, in konec koncev prisluhniti bitju lastnega srca.

Ujet trenutek zgodnjega poletja na Sorškem polju

Življenje je lepo, le videti ga je treba. Užijte te pestre zgodnje poletne dni v kar se da polni meri.

nedelja, 14. junij 2009

Ljubljana s kolesa

Za rojstni dan sva Mku in Marti obljubila voden kolesarski izlet po našem glavnem mestu, zato smo prejšnjo soboto pognali pedala in se skušali vživeti v vlogo turista v Ljubljani. Moram priznat, da ni bilo prav enostavno, saj mi je bilo vse tko navadn kot bi rekla Eva.

Vsak je štartal s svojega konca, nato pa smo se skupaj podali ob toku reke Ljubljanice v samo osrčje največje in najbolj razvpite ljubljanske soseske - Fužine, kjer naj bi vladali nemiri, kriminal in preprodaja drog. Nam se je zdela soseska prijetna, z veliko odprtega prostora, zelenja in obilo družabnega življenja. Brez strahu smo se zapeljali po tlakovanih poteh med visokimi betonskimi bloki, čez Brodarjev in Preglov trg, slikali grafite na sivih fasadah ter v nebo segajoče stolpnice in opazovali stanovalce ob preživljanju prostega časa. Medtem ko so nekateri posedali na klopcah, igrali šah in se podili za žogami, smo mi pot nadaljevali naprej pod Golovcem čez Štepanjsko naselje do športnega parka Kodeljevo. Tudi tam je bilo živahno, saj se je ravno odvijal nek teniški turnir in dejansko sem dobil občutek, da je Ljubljana polna ljudi, ki intenzivno in aktivno preživljajo prosti čas.

Po več ovinkih smo le prišli do glavne tržnice, ki je kar buhtela od živžava, pisane zelenjave in omamnih dišav tako po svežih jagodah in češnjah kot po pečenem piščancu in ocvrtih sardelcah. Na drugem koncu se je bohotilo dehteče cvetje in razne sorte zelišč in svežih začimb, izza vsake stojnice pa so nas branjevke prijazno vabile k nakupu kakšne kilce ali dveh. Da ne bi ostalo samo pri ogledovanju in cedenju sline, smo si za malico privoščili pečene sardelce s pogledom na Prešernov trg in Frančiškane. Ni kaj, kot pravi turisti!

Po prigrizku nas je čakal vzpon na grajski grič, kjer se smo si lahko z vrha ogledali našo že prevoženo traso in se razgledali po znanih četrtih. Bila je lepa sončna sobota, zato ni bilo nič nenavadnega, da so na gradu pospremili številne mlade pare v skupen zakon. Mi pa smo z veseljem kritično ocenjevali obleke ženina in neveste, ter vseh ostalih svatov.

Nato smo se pod Šancami po strmem bregu spustili na drugo stran hriba, na Gornji trg in čez ozke stare ulice Žabjeka naprej ob Ljubljanici vse do Špice, kjer so zasidrane številne ladjice, pripravljene za feštanje. Zapeljali smo se čez nov most, ki je končno povezal botanični vrt z ostalim delom mesta in se za hip izgubili med bolj ali manj poznanimi zelišči, drevesi in grmovnicami.

Pot smo nadaljevali vzdolž prenovljenega trnovskega pristana, kjer so številni meščani uživali ob branju knjige ali ležanju na soncu. Naša grla so postajala vse bolj suha, zato smo odvili na Eipprovo k Aniki. Ob vrčku hladnega piva, ki ima vsaj tu še normalno ceno, smo prijetno klepetali in podoživljali prevoženo pot, izmenjevali svoje občutke in opažanja, nato pa smo se družno odločili, da preostanek poti prihranimo za naslednji izlet, saj nam je počasi začelo zmanjkovati časa.

Tako smo se v Tivoliju po ogledu razstave Alpe kot jih vidijo ptice, z velikim zadovoljstvom poslovili in jo mahnili nazaj domov. Po prevoženih slabih 100 km in osvežujočem tuširanju, sva samo še padla v posteljo in zaspala kot ubita.

VEČ SLIK (photos)

četrtek, 4. junij 2009

Ko zorijo borovnice

imamo vsi plave prste in modre jezike ;)

Po napornem dnevu se nama je zaluštal krajši skok v bližnji gozd. Tokrat s posodicami v rokah, saj so že začele zoreti tiste male plave bunkice, ki krasijo zelene grmičke in razveseljujejo vse kar leze in gre. Po enourni paši sva tudi midva z nasmehom na obrazu, plavimi prsti in modrim jezikom odvihrala domov na večerni posladek.