Elle s'appelle Sabine; Sandrine Bonnaire, 2007
Spomnim se, da so pred časom krasili dolgočasne sive ceste veliki plakati z napisi Vsi drugačni, vsi enakopravni. Prav tako se spomnim svoje mladosti, ki sem jo preživljal v Zeleni jami, in neke skupine starejših otrok iz sosednje ulice, ki so se mi zdeli čudni. Bili so drugačni in potrebni stalnega varstva.
Tudi Sabine je drugačna in predvsem nerazumljena. Imela je dokaj normalno otroštvo, dokler se ni morala z mamo odseliti stran od svojih sestrá. To je bila zanjo travmatična izkušnja in kot avtistka je svojo bolečino, stisko preživljala na način, ki je bil takrat za javnost in zdravstveno stroko še nerazumljen, zato so jo hospitalizirali za 5 let. Nafilali so jo z močnimi tableti, jo mirili tudi s prisilnimi jopiči in po petih letih je postala druga Sabine. Podobna otrokom iz sosednje ulice.
Ob tem se zavem lastne sreče in hkrati nelagodja, ki ga čutim ob taki drugačnosti. Nelagodja, ki izvira predvsem iz nerazumevanja. Zato sem hvaležen Sabine in jo toplo priporočam vsem, ki se prestrašite drugačnih.
četrtek, 17. december 2009
nedelja, 13. december 2009
Porova rižota s kozicami
Zadišala nama je lahka hitra hrana, zato sva že zjutraj, pred izletom, na tanko narezala por in iz zamrzovalnika vzela kozice. Po povratku je bil potreben le še kratek čas mešanja za štedilnikom in že je zadišalo iz skledic ...

Potrebuješ:
Za posladek pa trojanski krof ;)
Potrebuješ:
- 2 velika pora
- 250 g oluščenih kozic
- 4 stroke česna
- 1 dl belega vina
- naribana limonina lupinica
- 500 ml opranega riža
- sol
Za posladek pa trojanski krof ;)
petek, 4. december 2009
Kultura gratis
Kakšne stvari so tudi v naši ljubi državici kul. Naprimer to, da se našega največjega pesnika spominjamo kar dvakrat na leto - poleg 8. februarja praznujemo tudi 3. december kot ˝ta veseli dan kulture˝. Po poletni muzejski noči je bil tako včeraj že tretji letošnji dan, ko si je vsak lahko privoščil nekaj kulture gratis.
Prejšnja leta so naju na dogodek opozorili šele pri zadnjih večernih poročilih, ko je bilo že vsega konec, letos pa sva se odločila dan kar najbolje izkoristiti. Izbrala sva dva popoldanska dogodka - voden obisk razstave, ki sva si jo že nekaj časa želela ogledati, nato pa še večerni kinodvorski film.
Razstava Iskra: neuvrščeno oblikovanje 1946–1990 v Arhitekturnem muzeju je bila že nekaj časa na najinem seznamu. Zaradi več razlogov: 1. sem rojena Kranjčanka in v mojem otroštvu je bila v Iskri zaposlena večina mojih sorodnikov in znancev; 2. nostalgija - iskrini izdelki in njihova oblika so nas v otroštvu obkrožali na vseh področjih; 3. z zgodovino kranjske industrije sem se, predvsem z njeno arhitekturo, pred parimi leti intenzivno ukvarjala tudi sama - v bistvu se preko diplomske naloge z njo ukvarjam še sedaj; in 4. zgodbo o uspešnem razvoju izdelkov, ki je hodil z roko v roki z industrijskim oblikovanjem smo konec 80. let zavozili - razstava je tako lahko tudi nekakšen opomin, da se ne bi zgodovina še kdaj ponovila.
Navdušenja avtoric razstave, Barbare Predan in Cvetke Požar, sva se hitro nalezla tudi sama, ob telefonih in gospodinjskih aparatih vzklikala ˝lej, to smo mel pa tud pr ns doma!˝, občudovala premišljeno oblikovanje in vizionarsko izbiro barv posameznih izdelkov in razmišljala o razlogih, ki so botrovali propadu slovenske industrijske velikanke.
Večer sva presedela v nabito polni dvorani Kinodvora ob norveškem filmu Sever. Jomar preživlja težke čase svojega tridesetletnega življenja nekje na mrzlem jugu Norveške, kjer dela kot oskrbnik in vzdrževalec smučarske žičnice. Svojo zamorjenost in tesnobo si vsakodnevno lajša s cigareti in šnopsom, nato pa se nekega dne odloči, da ima vsega dovolj in se odpravi na več kot 1000 km dolgo pot z motornimi sanmi. Film na trenutke daje vtis črne komedije, spet drugič pa v tebi zbudi otožnost in sočustvovanje. In spet sva domov odnesla pomemben nauk : Stvari so včasih težke - samo ne smeš obupat!
Oboje priporočava!
Razstava Iskra: neuvrščeno oblikovanje 1946–1990 v Arhitekturnem muzeju je bila že nekaj časa na najinem seznamu. Zaradi več razlogov: 1. sem rojena Kranjčanka in v mojem otroštvu je bila v Iskri zaposlena večina mojih sorodnikov in znancev; 2. nostalgija - iskrini izdelki in njihova oblika so nas v otroštvu obkrožali na vseh področjih; 3. z zgodovino kranjske industrije sem se, predvsem z njeno arhitekturo, pred parimi leti intenzivno ukvarjala tudi sama - v bistvu se preko diplomske naloge z njo ukvarjam še sedaj; in 4. zgodbo o uspešnem razvoju izdelkov, ki je hodil z roko v roki z industrijskim oblikovanjem smo konec 80. let zavozili - razstava je tako lahko tudi nekakšen opomin, da se ne bi zgodovina še kdaj ponovila.
Večer sva presedela v nabito polni dvorani Kinodvora ob norveškem filmu Sever. Jomar preživlja težke čase svojega tridesetletnega življenja nekje na mrzlem jugu Norveške, kjer dela kot oskrbnik in vzdrževalec smučarske žičnice. Svojo zamorjenost in tesnobo si vsakodnevno lajša s cigareti in šnopsom, nato pa se nekega dne odloči, da ima vsega dovolj in se odpravi na več kot 1000 km dolgo pot z motornimi sanmi. Film na trenutke daje vtis črne komedije, spet drugič pa v tebi zbudi otožnost in sočustvovanje. In spet sva domov odnesla pomemben nauk : Stvari so včasih težke - samo ne smeš obupat!
Oboje priporočava!
četrtek, 3. december 2009
Od globine se zvrti
Lotila sva se urejanja nepregledne množice slik in priznam, da kar s težko muko, saj če jih sproti ne urejaš, nastane gora podatkov. Ko zakoplješ v to goro, najdeš tudi kakšne zanimive in že pozabljene posnetke, kot je npr tale
Posneto je bilo v baskovski Donostii oz. španskem San Sebastianu. Tokratno iskanko lahko najdete povsod po svetu. Kaj je to?
sreda, 2. december 2009
Buče bučaste
Letos sva si tako nakupila en kup različnih buč, s katerimi sedaj ustvarjava - s pomočjo raznih kuharskih knjig, internetnih virov in food blogov. In nekaj zanimivih, predvsem pa raznolikih ter okusnih načinov priprave, ki sva jih preizkusila, bi rada delila z vami. Opozorila bi samo še na to, da se je treba pred nakupom buč pozanimati kakšen je njihov okus. Drugače se vam lahko zgodi (kot nama), da boste poizkusili prelepo dišečo juho in ugotovili - da je sladka.
JUHA IZ RUMENE BUČE (vir: Desetka)
oljčno olje
1 čebula
1 korenje
1 kos zelene
4 stroki česna
1 žlica masla
peteršilj, origano
bazilika, sol, poper
0,5 dl suhega belega vina
------------------------------
bučna semena
bučno olje
------------------------------
Očiščeno/olupljeno/narezano/nasekljano zelenjavo na oljčnem olju pražimo cca 10 min. Zalijemo z vodo, da je vsa zelenjava pokrita, dodamo začimbe in sesekljana zelišča in pokrito kuhamo še 25 min. Kuhano juho pretlačimo in po potrebi dosolimo/dopopramo oz. dodamo vino.
Pokapamo z bučnim oljem in potresemo s praženimi bučnimi semeni.
PIKANTNA PEČENA BUČA (vir: Jamie Oliver, The Naked Chef)
za 6 oseb potrebujemo:
1 srednje veliko bučo (1-1,5 kg)
2 žlički koriandrovih semen
2 žlički posušenega origana
majhen posušen čili (ali več)
1 žličko soli
1 žličko sveže mletega črnega popra
1 strok česna
2 žlici oljčnega olja
----------------------------------------------
Oprano bučo razrežemo na lunce, spodnje debeline 2,5 cm. Vsa posušena zelišča in začimbe stolčemo v možnarju v fin prah. Dodamo še česen in stolčemo vse skupaj, nato pa postrgamo v skledico in dodamo olje. Kose buče temeljito premažemo z mešanico in jih položimo v pekač z lupino navzdol. Pečemo jih 30 min (oz. do mehkega) v pečici, ogreti na 200°C. Nama najbolj tekne kot priloga mesu, ostanke pa lahko nasekljate in vmešate v vaše testo za kruh - tako dobite super sočne bučne kruhke.
BUČNI KOLAČ (vir: JoyOfBAKING)
4 jajca
100 ml olja
100 ml bučnega olja
300 g rjavega sladkorja
425 g bučnega pireja
260 g moke
45 g pšeničnih otrobov
2 žlički pecilnega praška
1 žlička sode bikarbone
1/4 žličke soli
3/4 žličke mletega cimeta
1/4 žličke mletega ingverja
1/8 žličke mletih klinčkov
100 g sesekljanih orehov ali 170 g nasekljane čokolade
--------------------------------------------------------------------
Najprej takole pripravimo bučni pire. Pečico ogrejemo na 180°C, rešetko postavimo na srednjo stopnjo.
Penasto zmešamo jajca, olje in sladkor in jim dodamo bučni pire. V drugi posodi zmešamo moko, otrobe, pecilni prašek, sodo bikarbono, sol in začimbe. Vsebini obeh posod združimo in na hitro premešamo. Na koncu vmešamo še orehe oz čokolado. Zmes prestavimo v pekač za kolače in pečemo približno 50 do 60 min. Pečen kolač naj 10 min počiva v pekaču, nato ga stresemo na rešetko in pustimo da se popolnoma ohladi. Če nam zapaše kaj čokoladnega lahko ohlajen kolač prelijemo s čokoladno glazuro.
Naročite se na:
Objave (Atom)