sobota, 1. december 2007

Zacetek ima vedno tudi konec

Kot se spodobi ima vsaka zgodba svoj zacetek in konec in enako naj velja tudi za najino porocanje iz Kambodze.

Po nekaj dnevnem polezavanju na plazi in izletu na bliznje otocke, sva se priblizala najinemu koncnemu cilju potepanja - Phnom Penhu. Spet eno izmed mnogih velikih azijskih mest, pri katerih imas ponavadi obcutek, da se nimajo s cim za pohvalit, razen z nepregledno mnozico prometa in pestrimi ulicami polnimi zanimivih ljudi. A Phnom Penh je drugacen, predvsem za obiskovalca precej bolj obvladljiv in prijazen, saj je manj agresivnega prometa, zivljenje na ulicah teče bolj umirjeno in doloceni predeli se ponasajo z lepo ohranjeno francosko kolonialno arhitekturo. Na obrežju velike reke se eden zraven drugega stiskajo majhni lokalcki, ki dajejo utrip vecernemu zivljenju in kar vabijo na pozirek ali dva. Tik ob vodi pa k prijetnemu vzdusju dodatno prispevajo obcestni prodajalci. Ulice so polne ljudi, ki z veseljem pohajkujejo okrog, se druzijo po parkih in igrajo neke vrste zogobrc, vmes pa najdejo se cas za drobne prigrizke.

Ko imas dovolj vsega rajanja in zivzava, se lahko umaknes v umirjene vrtove kraljeve palace, ki malce spominjajo na rajske vrtove, saj so polni zelenih grmickov in bujno cvetocih rastlin, vmes pa jih krasijo kamnite umetnine polne izrezljanih detajlov, med drugim tudi cudovite Apsare. Okrog in okrog se dvigajo znacilne strehe pagod, katerih pozlaceni konci mocno spominjajo na slonove rilce. In najbolj mogocna izmed vseh je prav Srebrna pagoda, ki je v neposredni blizini.

Zal sva vecino casa morala preziveti v postelji, saj naju je povišana temperatura precej onesposobila. Ocitno so tudi tropske zime polne viroz, saj nisva edina, ki sva krehala in pihala v robce :)

V soboto je napočil čas odhoda domov. Odpeljala sva se proti letališču in med poskakovanjem v tuk-tuku vpijala se zadnje vtise, obujala spomine in ugotavljala kaj naju je najbolj presenetilo in kaj se je komu najbolj vtisnilo v spomin. Definitivno naju je presenetilo slabo znanje angleskega jezika in neizmerna prijaznost ter toplina teh ljudi. Najbolj pa sva bila navdusena nad potovanjem s colni po delti Mekonga in odkrivanjem lepot starodavnega mesta Angkor na kolesu.

Cas je minil prehitro in ob vkrcavanju na Boeing sva se z orosenimi ocmi poslovila od dezele, ki je pretrpela mnogo gorja in kljub vsemu ohranila topel nasmeh.

torek, 27. november 2007

Mivka, sonce in morje

Po dolgem dolgem casu sva se uspela spet priklopit na net. Za nama so naporne voznje z neprijaznimi busi in tako koncno uzivava zasluzene pocitnice na turisticno se precej nerazvitem koscku tropske plaze. Obala ne ponuja vec kot nekaj malih lesenih hisk, ogromno bele drobne mivke in skoraj pretoplo mirno morje, in ni nas veliko, ki lahko uzivamo vso to lepoto.

petek, 23. november 2007

Avtobus "zasvical" od zunaj

Kljub odrocnosti krajev na vzhodu, sva zelela priti do province Ratanakiri, kjer naj bi koncno videla nekaj ta prave dzungle in se podala na kaksen krajsi treking. Zato sva se podala v mesto Ban Lung, ki se nic kaj dosti ne razlikuje od ostalih, le se bolj prasno je.

Voznja z avtobusom po Kambodzi je svojevrstno dozivetje, ki pa ga ne bi rada prav pogosto podozivljala. Zacne se z rezervacijo sedezev, kar ponuja vecina hotelov oz. guesthousov, tako da nimas nepotrebenga letanja sem ter tja. Na karti ti lepo oznacijo rezerviran sedez (kot na avionu) in uro odhoda. Potem pa stvar zacne postajat zanimiva. O natancnosti odhodov niti ne bi zgubljal besed, pac prepustit se moras toku dogodkov in verjeti, da tvoj bus pride, ceprav zamuja ze vec kot dobro uro. Ko se koncno prikaze, se moras prepricevat, da ta napol razpadajoca skatla dobro sluzi svojemu namenu ze vrsto let in bo tako tudi naprej. Razbito steklo na desetero kosckov, zlepljenih skupaj z neko crno cigumasto pasto sicer ne prepricuje nad varno voznjo, a druge moznosti nimas.

Najhujsa mora se sele zacne, ko voznik predvaja svoje DVDje ali karaoke tako glasno, kot bi bili vsi naglusni. Da je mera polna nastima se hlajenje na najnizjo mozno temperaturo, da celo bus zasvica od zunaj, ti pa od znotraj zmrzujes kot bi te zaprli v hladilnico. Cesta se scasoma spremeni v nic vec kot siroko prasno poljsko pot polno lukenj in ozkih lesenih mosticev z znakom max. mozne obremenitve. V upanju, da nismo pretezki in presiroki zamizis in cakas. Med stalnim poskakovanjem levo-desno, gor-dol in glasnim prepevanjem, se ti v nos zacne zazirat se rdec prah, ki prodira v notranjost busa s ceste. Da je vzusje se bolj eksoticno, se razsirijo se raznorazne vonjave hrane, saj so Kmeri nenasitni jedci. Po vecurni voznji (tudi 10 ur) in nestetih postankih, ko mislis, da ne bos docakal konca, se bus dokoncno ustavi. Ne zelis si nic drugega kot prijetno prho in svezo posteljnino. A do tja te pripelje le moto. In voznja se spet zacne, le da je ta bistveno krajsa in bolj prijetna.

sreda, 21. november 2007

Vzhod - tako blizu a tako odrocen

Po kuharskem tecaju v Battambangu sva se z veseljem odpeljala naprej proti Kompong Chamu. Voznja z busom je bila dolga in naporna, predvsem zaradi nenormalno glasnega predvajanja neke cudne lokalne zabavne serije. Potniki so se sicer blazno zabavali, midva pa sva si tlacila wc papir v usesa, saj je bilo vse skupaj slisati kot ozvoceno kokodakanje. Grozno!

Ko sva po 7 urah mucne voznje izstopila z busa so naju na postaji ze cakali "novi prijatelji" s svojimi ponudbami. Ni minilo 10s in ze sva sedela vsak na svoji hondi na poti proti cakajocem shared taxiju, ki naj bi naju pripeljal v Kratie. Sedela sva zadaj, stisnjena v kotu Toyote Camry in nekoliko preplaseno gledala, saj so bili tako sofer kot sopotnika vsi lokalci brez kakrsnegakoli znanja anglescine in medtem ko smo drveli po slabo utrjenih in se slabse oznacenih cestah z najmanj 60 km/h, ne glede na gostoto prometa in obcestnega zivljenja, so najini sopotniki zaradi premocno nastavljene klime stalno pohrkavali in pljuvali ogromne mastice skozi okno.

Po skoraj celodnevni voznji sva z veseljem izstopila v Kratieju, mestu ki slovi po ogrozenih recnih delfinih. Dopoldne sva si tudi midva najela motota (motor s soferjem, najbolj pogosta oblika prevoznega sredstva v teh krajih) in se podala na ogled teh zanimivih zivalc.

Ker se bliza eden najvecjih festivalov v drzavi so avtobusi na vse konce precej polni, zato trenutno bluziva ob piru in slabi internetni povezavi, saj sva dobila proste sedeze za voznjo na vzhod proti hribom sele na jutrisnjem busu.

ponedeljek, 19. november 2007

3 asociacije

Po sprehodu skozi Battambang sva razmisljala o najinih asociacijah na Kambodzo in Vietnam. Preden vam izdava svoje, naju zanima kaksne asociacije se porajajo v vasih glavah, glede na to da se niste bili tukaj. Ce vam ni pretezko, naj vsak napise 3.