Na sever

... v iskanju sirov in miru

Po valovitem in agrarnem jugu ter multikulturnem Amsterdamu nas je zanimalo, kaj nam sploh še lahko ponudi sever Nizozemske. Odločili smo se za dve kolesarski turi, saj si na kolesu ves čas v stiku s pokrajino pa tudi mesta in vasice vidiš v čisto drugačni luči kot skozi okno avtomobila. Poleg tega nam je po mestnem vrvežu spet ustrezalo malo relaksiranja v naravi.

Ker smo na splošno ljubitelji sirov, bi bila prava katastrofa, če ne bi obiskali mesta Edam, iz katerega izvira istoimenski sir. Mestece je eno najbolj slikovitih, kar smo jih imeli možnost videti na naši poti; ozke tlakovane uličice, obdane s skorajda pravljičnimi starimi hiškami, prometni kanali z dvižnimi mostovi, senčnati trgi, stare krčme, ki v sebi skrivajo toliko zanimivih pivskih in pijanskih zgodbic ... in končno spet pivo po bolj ''normalnih'' cenah. O edamcu pa ne duha, ne sluha. In smo ga iskali naprej. Na poti smo imeli v še enem malem obmorskem mestu, Volendamu, možnost poizkusiti eno od najbolj značilnih Nizozemskih jedi, surovo ribo haring, ki se je izkazala za zelo zanimiv obrok. O siru pa še vedno nič ...

Pa smo ga dočakali, ali bolje, smo ga našli. Proti koncu naše kolesarske poti smo zagledali sirovo farmo. Ja, na Nizozemskem obstaja tudi to :) Tam so nam nazorno razložili proces izdelovanja sira, razliko med edamcem in gavdo (da bo tudi vam jasno - gavda je izdelana iz polnomastnega mleka, edamec pa iz posnetega, sta pa oba originalno nizozemska sira), ter nam omogočili izdatno degustacijo njihovih izdelkov: mladi siri, stari siri, kozji, kravji, siri z zelišči, oreški ... Po degustaciji smo si bili edini, da si naši Jošti, Lukati, Mihati in podobni sploh ne zaslužijo naziva sir, saj so bolj kot neka gumijasta stvar z zelo medlim okusom in ugotovili, da si bomo, kar se tiče sira, z na novo ustvarjenimi kriteriji doma težko našli ustrezen nadomestek.

Po poti sira smo se odpravili tudi naslednje jutro, ko smo obiskali znamenito sirovo tržnico v Alkmaarju, ki pa je nas, razvajence, razočarala. Samo trgovanje, nič degustacij :( Pa še nepregledne množice opazovalcev.

In smo se raje odpravili na še eno kolesarsko turo, da posežemo še malo bolj na sever. S kolesi smo se zapeljali na trajekt in odpluli na največji zahodno-frizijski otok, Texel. Ta nas je s svojo sproščenostjo, mirom in neverjetno pokrajino popolnoma navdušil. Še vreme se nas je končno usmililo in nas cel dan razvajalo s toplimi sončnimi žarki, ki so kar vabili k lenarjenju v travi, in s skoraj popolnim brezvetrjem, v katerem je bilo tudi kolesarjenje pravi balzam za dušo. Vozili smo se med sveže zelenimi pašniki za ovce, po nasipih, ki varujejo pred morjem, po ulicah malih, urejenih vasi in ozkih kolesarskih poteh, ki so se vile med sipinami in skozi dišeče borove gozdove. Še tistih nekaj cest, po katerih je vodila naša pot, je bilo skoraj brez prometa.

Polni vtisov in s prijetnim občutkom, da smo dobro izkoristili teh deset dni dopusta, smo se naslednji dan spet odpeljali nazaj proti jugu, da ujamemo ostanek za naše pojme pravega poletja, ki smo ga tu na severu kar malo pogrešali.