Padla je 12ka

Lansko leto sva konec maja naredila super kolesarsko turo čez Javornike in spotoma odkrila oznake tekaške proge v Petelinjem, ki se nama je zdela res kul. Zapisala sva jo na seznam NAREDI09 in se v soboto udeležila 25. Petelinjskega teka. No, ni bilo čisto tako enostavno, brez dvomov v zadostno pripravljenost za 12 kilometrsko preizkušnjo tudi tokrat ni šlo. Pa smo jo pretekli, uživali v lepotah okolice pivških jezer, premagali vse klance na poti in se na koncu skupaj veselili osebnih rekordov.

Struška (1944 m)

Skupaj s poletnim vremenom in visokimi temperaturami v nižinah je počasi spet prišel čas, ko tudi v višjih legah travnike popestrijo različne cvetlice. Na to naju je opomnila zvrhana skleda regrata, ki sva jo dobila od staršev z Orehka (sezona v nižinah je že zdavnaj minila) in sledila sva ji na Struško, sosedo bolj znane in opevane Golice.

Kljub temu da po zimi, obilni s snegom, v senčnih kotanjah ostaja precej več kot le za vzorec snega, se na travnikih bohoti že cel arzenal pomladno/poletnih cvetk, ki kar tekmujejo med seboj katera bo s svojo obliko in barvami bolj prevzela mimo leteče čmrlje in čebele ter nas, pohodnike. Pobočja, ki so iz daljave videti kot popršena s svežim snegom, se bahajo s preprogami divjih belih narcis (Narcissus poeticus radiiflorus), druga, rumena, prekrivajo bogate zaplate zlatic (Ranunculus acris), pomladanskih jegličev (Primula veris) in ob potokih kalužnic (Caltha palustris), modro zastopajo spomladanski svišči (Gentiana verna) in njihovi sorodniki encijani ... in tako me vsako pomlad znova navduši bogastvo nežnih cvetlic, ki uspevajo v zahtevni gorskih klimi.

VEČ SLIKC...

1. maj

Praznik dela na Krku

Verjetno kot večina vas tudi jaz ljubim dela proste dni, še zlasti kadar lahko praznike raztegneš na krajši dopust. Tako smo si letošnje prvomajske počitnice zaželeli preživeti na Krku pri Dolenčevih - v kampu Šilo. Ker smo odpotovali za več dni skupaj, smo s sabo vzeli še kolesa, gurtno, kopalke, kremo za sončenje in seveda predprostor, da ne bi slučajno spet ostali brez strehe nad glavo, kot se je enim zgodilo lani.

Tokrat smo sicer res imeli predprostor s sabo, a nekako smo pogrešali del konstrukcije in predvsem g. Boruta, da bi pomagal z napotki. S postavitvijo baldahina smo se ukvarjali ves ljubi dan, si razbijali glave kako hudiča se zloži to paličje, kako in kam se vse skupaj napne in ko nam je zadevo nekako le uspelo dvigniti od tal, smo ugotovili, da bo treba vajo ponovit in del konstrukcije obrnit. Po dveh dneh nam je le uspelo zmojstrit zadevo in ugotovili smo, da je g. Borut del opreme, ki smo jo pogrešali, uspešno porabil za ojačitev ograje. A kljub temu nam je uspelo postaviti trdno bazo, ki je menda kljubovala celo kasnejšemu neurju - Bravo mi!

Naslednje dni smo uživali v brezdelju in miru vse do praznika dela, ko je kamp oživel kot sredi viška sezone. V četrtek zvečer je dol prihrumela večina slovenskih pavšalistov, vsak s svojim priročnim orodjem, in naslednje dva dni sem se počutil kot sredi gradbišča. Pele so motorke, vrteli so se mešalci za beton, cvilile in ropotale so bormašine, udarna kladiva, krampi, žage in vsak kleni Slovencelj je bil videti presrečen ob pogledu na svoj košček otoka. In nikjer seveda niso manjkale planke, ki so jih vestno pleskali gospe in otroci. Važno da ima vsak svoj košček zemlje in da vsak po svoje uživa praznik dela.

Naj živi 1. maj!

VEČ ...