Drvarjenje v Davči

Del moje družine izvira iz Davče, najbolj obsežne slovenske vasi, ki je raztresena po pobočjih pod Poreznom in ob potoku, Davščici. Tam še vedno stoji stara bajta mojih prednikov, kjer smo kot otroci preživeli veliko brezskrbnih poletnih dni med kopanjem v potoku, kurjenjem ognja, postavljanjem vigvamov in iskanjem novih dogodivščin, pozimi pa smo lazili po snegu, se sankali in ko nam je zmanjkalo vseh suhih cunj brali, lenarili ter igrali družabne igre na topli krušni peči.

Zadnja leta se gor odpravimo večinoma le še na občasen družinski piknik, žur s prijatelji, nabiranje zdravilnih rastlin ali skok na Porezen, večkrat pa tudi na kakšno delovno akcijo. In prav to smo splanirali za prejšnji vikend. K hiši namreč spada tudi slab hektar nemarno strmega gozda, v katerem je treba od časa do časa kaj postoriti in tokrat smo nameravali pospraviti podrto drevje in pripraviti par metrov drv za zimo.

Po večeru ob ognju in v dobri družbi smo na komando ata Franceljna zjutraj hitro zavihali rokave in začeli. Najprej smo švicali po strmem pobočju in valili v dolino na meter razžagana debla. Tam so jih fantje cepili in metali čez vodo, punce pa smo jih nosile do ceste. Popoldne smo jih vsi skupaj naložili na prikolico sosedovega traktorja in jih nato pred hišo zlagali v trdno skladovnico. Moram reči, da sva se - nevajena težkih fizičnih opravil - pošteno namatrala in našvicala. Ni čudno, da so včasih delavcem pri takem delu postregli s klobasami in zaseko.

Navkljub nedeljskemu poležavanju naju je potem muskelfiber še ves teden spominjal na davško drvarjenje.