Kakšen luksuz! Po treh tednih nomadstva smo spet spali v posteljah in spodaj nam lastnica že pripravlja zajtrk. Diši po paprikah.
Včeraj smo po dolgem času spet jedli makarone in celo razkuhani so nam teknili v slast. Za posladek pa končno še vanilijev puding z jabolki, ki smo ga tako dolgo prevažali naokrog. Zadnja etapa je bila precej naporna, saj smo morali prevoziti od kampa ob Balatonu do Nove – vasica ca. 15 km pred znamenitim Lentijem – več kot 100 km. Tokrat spet z vetrom v prsa in s prečenjem vseh možnih gričev – gor, pa dol. Prvič sem med vožnjo začutil skurjenost, pomanjkanje cukra. Vedno bolj sem postajal omotičen, podobno kot se mi je zgodilo pri ruvanju modrostnega zoba :s, a sem še kar vztrajal v upanju, da mine. Ko sem že skoraj videl temo pred seboj, sem se le modro ustavil in prosil Saro za par Dextro bonbonov, potem pa je spet šlo.Na karti smo spremljali naše gibanje in zdelo se je, kot da hostla ne bomo nikdar dosegli. A kot pravi staro reklo – počasi se daleč pride – je tudi nam uspelo priti do Csicsergö, hostla s 130 posteljami. Ko so nam povedali, da imajo vse zasedeno, smo se počutili izigrane – vse polno in to sredi ničesar! Težko razumeti, a ni nam preostalo drugega kot da nadaljujemo naprej proti Lentiju ali pa si poiščemo sobo. In dobili smo jo. Pa še zajtrk skoraj v posteljo. Jamajka!
Danes pa še par kilometrov do meje, potem pa upamo na direktni vlak do Ljubljane iz Lendave ali Ljutomera!
Ni komentarjev:
Objavite komentar