Za rojstni dan sva Mku in Marti obljubila voden kolesarski izlet po našem glavnem mestu, zato smo prejšnjo soboto pognali pedala in se skušali vživeti v vlogo turista v Ljubljani. Moram priznat, da ni bilo prav enostavno, saj mi je bilo vse tko navadn kot bi rekla Eva.
Vsak je štartal s svojega konca, nato pa smo se skupaj podali ob toku reke Ljubljanice v samo osrčje največje in najbolj razvpite ljubljanske soseske - Fužine, kjer naj bi vladali nemiri, kriminal in preprodaja drog. Nam se je zdela soseska prijetna, z veliko odprtega prostora, zelenja in obilo družabnega življenja. Brez strahu smo se zapeljali po tlakovanih poteh med visokimi betonskimi bloki, čez Brodarjev in Preglov trg, slikali grafite na sivih fasadah ter v nebo segajoče stolpnice in opazovali stanovalce ob preživljanju prostega časa. Medtem ko so nekateri posedali na klopcah, igrali šah in se podili za žogami, smo mi pot nadaljevali naprej pod Golovcem čez Štepanjsko naselje do športnega parka Kodeljevo. Tudi tam je bilo živahno, saj se je ravno odvijal nek teniški turnir in dejansko sem dobil občutek, da je Ljubljana polna ljudi, ki intenzivno in aktivno preživljajo prosti čas.
Po več ovinkih smo le prišli do glavne tržnice, ki je kar buhtela od živžava, pisane zelenjave in omamnih dišav tako po svežih jagodah in češnjah kot po pečenem piščancu in ocvrtih sardelcah. Na drugem koncu se je bohotilo dehteče cvetje in razne sorte zelišč in svežih začimb, izza vsake stojnice pa so nas branjevke prijazno vabile k nakupu kakšne kilce ali dveh. Da ne bi ostalo samo pri ogledovanju in cedenju sline, smo si za malico privoščili pečene sardelce s pogledom na Prešernov trg in Frančiškane. Ni kaj, kot pravi turisti!Po prigrizku nas je čakal vzpon na grajski grič, kjer se smo si lahko z vrha ogledali našo že prevoženo traso in se razgledali po znanih četrtih. Bila je lepa sončna sobota, zato ni bilo nič nenavadnega, da so na gradu pospremili številne mlade pare v skupen zakon. Mi pa smo z veseljem kritično ocenjevali obleke ženina in neveste, ter vseh ostalih svatov.
Nato smo se pod Šancami po strmem bregu spustili na drugo stran hriba, na Gornji trg in čez ozke stare ulice Žabjeka naprej ob Ljubljanici vse do Špice, kjer so zasidrane številne ladjice, pripravljene za feštanje. Zapeljali smo se čez nov most, ki je končno povezal botanični vrt z ostalim delom mesta in se za hip izgubili med bolj ali manj poznanimi zelišči, drevesi in grmovnicami.Pot smo nadaljevali vzdolž prenovljenega trnovskega pristana, kjer so številni meščani uživali ob branju knjige ali ležanju na soncu. Naša grla so postajala vse bolj suha, zato smo odvili na Eipprovo k Aniki. Ob vrčku hladnega piva, ki ima vsaj tu še normalno ceno, smo prijetno klepetali in podoživljali prevoženo pot, izmenjevali svoje občutke in opažanja, nato pa smo se družno odločili, da preostanek poti prihranimo za naslednji izlet, saj nam je počasi začelo zmanjkovati časa.
Tako smo se v Tivoliju po ogledu razstave Alpe kot jih vidijo ptice, z velikim zadovoljstvom poslovili in jo mahnili nazaj domov. Po prevoženih slabih 100 km in osvežujočem tuširanju, sva samo še padla v posteljo in zaspala kot ubita.
VEČ SLIK (photos)
