Melancani z orientalskim priduhom

Veliko govoriva o veselju do kuhanja in da ne bi ostalo samo pri tem, sem si rekel, bom pa še jaz podelil kakšen svoj recept. Kadar se gibljem okrog štedilnika rad eksperimentiram, ker so mi tam na voljo poti do neštetih variacij okusov. In včasih se lotim kakšne kombinacije začimb ali sestavin, ki se zdi nenavadna, čudna, mogoče komu celo ogabna, a če si drzneš pokusiti, te lahko prav prijetno preseneti.

Jajčevec ali melancan – tista temno vijoličasta bučka, ki ima lepo napeto, gladko kožo in puhasto belo meso kadar je svež in zdrav, je bil še do pred kratkim relativno slabo poznan. Spomnim se neke oddaje, ko so po ljubljanskih ulicah mimoidoče spraševali, če vedo, kaj je jajčevec in odgovori so bili presenetljivi.

Verjamem , da danes ni več vprašanje kaj je jajčevec, se pa verjetno večkrat vprašamo kaj lahko naredimo iz njega. Predlagam polnjene melancane z orientalskim priduhom po moje.

Potrebuješ:

• 350 g mletega mesa
• 2 srednje velika jajčevca
• 3 okusne paradižnike
• 1 veliko čebulo
• 3 stroke česna
• nariban sir
• cimet, klinčke, pekočo papriko, gorčico

Melancane razpoloviš in izvotliš. Mesnati del narežeš na manjše kose in vse skupaj nasoliš ter pustiš stati 15 min, da izločijo grenkobo. Čebulo popražiš, dodaš mleto meso in začiniš z gorčico, cimetom, mletimi klinčki, pekočo papriko in soljo. Z začimbami ne pretiravaš in tudi ne škrtariš. Ne pozabiš na zrezano zelenjavo, nato pa vse skupaj pokrito kuhaš 10 min.

Polovičke nafilaš, jih prekriješ z rezinami paradižnika in pečeš pol ure v pečici na 200°C. Zadnjih pet minut potreseš še z naribanim sirom in vklopiš infra žar.

Prva jesenska bera

Menda smo se poslovili od poletja, čeprav me dnevne temperature niso prepričale. Zaenkrat še kar hodim okrog v tevah, kratkih rokavih in ves prešvican. So pa zato že pognale prve jesenske gobe, ki jih je menda na tone, a ob tem naj najbolj zagrete gobarje opozorim, da je prekomerno nabiranje (več kot 2 kg/osebo) kaznivo. Meni sta nasmeh na obraz zvabila dva prikupna rumena gobana (Bolétus appendiculátus), na katera sem slučajno naletel v službenem času. Da ju ne bi ves čas nosil s sabo po žepih, sem si njuni lokaciji začasno shranil v GPS, nato pa sem ju po končanem ogledu ponovno poiskal in odnesel domov.

Za prijetno jesensko presenečenje je poskrbel še pravi kostanj (Castanea sativa). Med popoldanskim sprehodom po litijskih gozdovih, me je pod senco svoje velike senčnate krošnje razvajal z velikimi debelimi plodovi. Ker s sabo nisem imel nobene vrečke, kaj šele košare, sem jih za prvo jesensko sladkanje nabral kar v majico. Če bi me kdo srečal na pol golega, bi si gotovo mislil, da z mano nekaj ni v redu, ampak tak sem :)

Vrtičkarja

Glede na to, da sva prej oba živela v hiši z vrtom, nama je bil zelenjavni vrt vedno nekaj samoumevnega in tako sva že spomladi razmišljala o vrtu in vrtnarjenju. Nekaj časa sva celo načrtovala najem enega od litijskih vrtičkov, pa sva se premislila. Predvsem zaradi časa, pa še orodje bi si morala priskrbet ... Na koncu sva se odločila, da izkoristiva kar najin balkon.

Začela sva z začimbami - posejala sva peteršilj, sadike ostalih začimb pa kupila na tržnici in posadila v teglce. Da bi bilo najino eksperimentalno kmetovanje bolj resno, sva dodala še velik teglc mladih paradižnikov, ki jih je vzgojila mami z Orehka. Poleti sva najine rastlince pridno zalivala, včasih malo oplela in upala na dober pridelek.

Jesen je tukaj in sezona vrtnarjenja se počasi izteka, zato že lahko poročava o najinih uspehih: peteršilj so napadle uši in se je posušil, tudi bazilika je ušiva in bolj kumrna, majaron, rožmarin in origano pa kar fino uspevajo in sva jih že poleti po potrebi požela. Paradižnik je celo poletje cvetel na ful, ampak zgleda da čebele v najin štuk ne priletijo prav pogosto, zato sva zelo ponosna na prvi in edini paradajzek. Je že res da je majhen, a prav lepo rdeč in samo najin!

Mili

Od danes v stanovanju nisva več sama. Kljub temu, da ves čas skačeva okrog in sva bolj malo doma, sva si omislila domačo žival. Ime ji je Mili in spada v rod žičastih členonožcev. Je zelo prijazna in zvesta. Kadar prideva domov naju navihano pozdravi s svojimi sinje modrimi očmi, zacepeta s pisanimi nožicami in nama tako sporoči, da je res vesela, da naju spet vidi. Zanjo sva se odločila po dolgotrajnem razmišljanju, pri nakupu pa je pomagala botrica Barbara.

Siva pot vodi do Mangrta

Ni minil dober teden in že se mi je spet zahotelo sedenje na trdem, neudobnem zicu. Tokrat sem za razliko od ravninske Donave sopihal po strmem vzponu na Mangrt, o čemer je Primož sanjal že nekaj časa. Ni bilo potrebno veliko besed, da sva se uskladila. S kombijem sva se pripeljala do vznožja Mangrtske ceste, nato pa zajahala najine konjiče in se podala proti vrhu. Vožnja v hrib brez težkih torb je bila navdušujoče lahka in če se mi je zdel vzpon na Vršič težaven, je bil Mangrt prav prijeten.

Cesta - gladka kot dojenčkova ritka - se je vijugasto vila skozi številne v skalo vklesane tunele in nama nudila božanske razglede na okoliško gorovje. Zrak je bil že precej hladen, a razvajalo naju je toplo sonce, medtem ko so vrh Mangrta ves čas zakrivali sivi oblaki. Ko sva prispela do konca ceste, na sedlo, se je med oblaki odprlo okno, skozenj je posijalo sonce in razkril se je pogled na mogočnega očaka. Ponosno sva si segla v roké in uživala v amfiteatru sivih sten. Pred spustom sva se le še dobro oblekla, nato pa se prepustila cesti adrenalina.

VEČ SLIK (photos)

statistika
dolžina: 11 km
čas vzpona: 1h 30 min

Mehka postelja

Nova, pet. 4. 9. (22. dan, 1.788 km)

Kakšen luksuz! Po treh tednih nomadstva smo spet spali v posteljah in spodaj nam lastnica že pripravlja zajtrk. Diši po paprikah.

Včeraj smo po dolgem času spet jedli makarone in celo razkuhani so nam teknili v slast. Za posladek pa končno še vanilijev puding z jabolki, ki smo ga tako dolgo prevažali naokrog. Zadnja etapa je bila precej naporna, saj smo morali prevoziti od kampa ob Balatonu do Nove – vasica ca. 15 km pred znamenitim Lentijem – več kot 100 km. Tokrat spet z vetrom v prsa in s prečenjem vseh možnih gričev – gor, pa dol. Prvič sem med vožnjo začutil skurjenost, pomanjkanje cukra. Vedno bolj sem postajal omotičen, podobno kot se mi je zgodilo pri ruvanju modrostnega zoba :s, a sem še kar vztrajal v upanju, da mine. Ko sem že skoraj videl temo pred seboj, sem se le modro ustavil in prosil Saro za par Dextro bonbonov, potem pa je spet šlo.

Na karti smo spremljali naše gibanje in zdelo se je, kot da hostla ne bomo nikdar dosegli. A kot pravi staro reklo – počasi se daleč pride – je tudi nam uspelo priti do Csicsergö, hostla s 130 posteljami. Ko so nam povedali, da imajo vse zasedeno, smo se počutili izigrane – vse polno in to sredi ničesar! Težko razumeti, a ni nam preostalo drugega kot da nadaljujemo naprej proti Lentiju ali pa si poiščemo sobo. In dobili smo jo. Pa še zajtrk skoraj v posteljo. Jamajka!

Danes pa še par kilometrov do meje, potem pa upamo na direktni vlak do Ljubljane iz Lendave ali Ljutomera!

Spet na kolesarski

Balatonakali, 3. 9. 2009 (21. dan, 1.670 km)

V nasprotju z ostalimi dopusti, ko čas na koncu teče že s svetlobno hitrostjo, tudi zadnji dnevi našega kolesarjenja minevajo počasi. Že kar vlečejo se. Počasi nas je vse dohitela utrujenost in na trenutke bi najraje spet stopili na vlak in se odpeljali do doma. Pa ni tako preprosto, saj javnega prevoza med Balatonom in Slovenijo praktično ni.

Tako smo kolesarili naprej in po vseh mučnih kilometrih na državnih in ostalih prometnih cestah ob Balatonu z olajšanjem spet zapeljali na urejeno kolesarsko pot. Med vožnjo ob jezeru sem obujala spomine na najino lansko kolesarjenje na tem delu. Le da sem bila tokrat obložena z vso prtljago in se je trta okrog mene bohotila z velikimi, zdravimi grozdi, ki dajejo dobro vino, ter da so se jate ptic na nebu zbirale za skupno pot proti jugu, kar nas je spomnilo, da počasi, a vztrajno že prihaja jesen. Ne le dopusta, tudi poletja bo kmalu konec! Visoka turistična sezona se je že končala in večina kampov ob jezeru je bila strašljivo praznih, lokali so samevali in kolesarska steza je bila prijetno samotna. Po skoku v rjave večerne vode Balatona smo si v še čisto poletnem večeru privoščili pivo s pogledom na lunin odsev na jezerski gladini in obujali spomine na našo dolgo pot.

Cesta št. 7

Szekesfehervar, sre. 2. 9. 2009 (20. dan, 1.570 km)

Tokrat se prebujamo v športnem parku, ki je hkrati tudi kamp. Zame eden najbolj bizarnih, saj je ogromen in mi smo njegovi edini gosti. Prispeli smo v trdi temi. Možakar v recepciji je bil oblečen v moder deloven kombinezon, simpatično skuštran in ves čas je nekaj čebljal v madžarščini. Ko smo v tako imenovani recepciji, ki je izgledala kot kuhinja, dnevna in pisarna – vse v enem, poravnali strošek za prenočitev, je vzel ključe in nas odpeljal na travnate površine. Spraševal sem se že kam nas zdaj vodi in zakaj rabi ključe. Morda se nismo dobro razumeli in nas pelje v apartma. Ko smo prišli do nizke temne stavbe z dvojimi vrati, sem ugotovil, da je posebej samo za nas prišel odklenit sanitarije. Opozoril je še na previdnost zaradi možnih tatičev, nato pa izginil v temo in ostali smo sami sredi ogromnega športnega parka.

Vožnja iz Budimpešte proti Balatonu je bila odbita. Po ogledu centra in njenih znamenitosti smo se po sladkanju z doboš in eszterhazy torto odločili priti do kampa v Szekesfehervarju. Da bi najlažje in najhitreje našli pot iz velikega mesta, smo se poslužili vpadnice, ki nas je pripeljala do državne ceste št. 7. Ta naj bi bila po zagotovilu turističnega delavca primerna tudi za kolesarje. No, pa ni bila! Bila je celo prepovedana za kolesarje. A ker smo bili brez dobrega zemljevida, smo kljub prepovedi nadaljevali, dokler se nismo, zaradi obupnega hrupa, smradu, pekočine v nosu in bojazni pred plačilom kazni, vendarle ustavili v Erdu in se odločili za nadaljevanje z vlakom. Iskanje pravega tira je bil spet podvig svoje sorte, a za pisanje o tem nimam dovolj časa, saj je treba spet podreti naša mala bivališča, vse pospraviti in natovoriti kramo.

Kila paradajza za 'suvenir'

Esztergom, pon. 31. 8. 2009 (18. dan, 1.405 km)

Od Budimpešte nas loči le še 70 km, zato smo si danes privoščili malo daljši spanec. Za razliko od vožnje po neskončno dolgih nasipih, je bila pot včeraj spet speljana bolj pestro – v breg, po vinskih goricah in čez pristno podeželje, ki je na trenutke spominjalo na tisto v Aziji. Včasih so nas spremljali luknjasti kolovozi, ob strani poraščeni z grmovjem, številni domačini na kolesih in motorjih in enostavne hiške. Njihovi izredno prijazni prebivalci nam pogosto, z nasmeškom na obrazu in z dvignjeno roko, mahajo v pozdrav, včasih nam še kaj zavzeto razlagajo in pripovedujejo, a jih žal še vedno ne razumemo. Zaradi razdrapanih poti je Sari spet zlezel prtljažnik, tako da je blatnik ob vsakem sunku glasno podrsal ob gumo in slišati je bilo, kot bi jo spremljala četica račk. S sabo smo sicer vozili celotno garnituro nujnega kolesarskega orodja, a ravno tistega ne, ki smo ga potrebovali za odpravo te težave. Zato je Mk poskusil srečo pri nekem možaku, ki se je ravno smukal po svojem vrtu in ta nas je res radodarno sprejel. Kolo sta odpeljala v njegovo delavnico, kjer je imel vse potrebno orodje lično urejeno. Ko sta popravila prtljažnik, nam je za vsak slučaj celo podaril ustrezen viličasti ključ. Hoteli smo mu plačati za opravljeno delo in ponujen ključ, a je samo odkimal z glavo in odločno prekrižal roke. Osupli nad radodarnostjo smo se vsak po svoje zahvaljevali in da je bila mera še večja, sta nam z ženico podarila še kup domačega paradižnika za popotnico, mi pa jima več kot kösonöm žal nismo znali reči.

Rodeo po Bratislavskih cestah

Györ, sob. 29. 8. 2009 (16. dan, 1.405 km)

Škrebljanje dežnih kapelj nas je ponoči spet vrglo iz spanja, saj je bilo treba pospraviti sušeče se perilo. Smo si pa zato privoščili daljši spanec, saj se na dež nikomur pretirano ni mudilo.

Po več obiskih velikih mest ugotavljamo, da so le-ta večinoma zelo neprijazna za kolesarje. Slovaška prestolnica je s tega vidika sploh obupna. Mesto je v starem delu sicer zelo prijetno in ušmekano (podobno kot v Ljubljani), na številnih uličicah se zabavaš ob pogledih na nagajive bronaste kipe, malo ven iz centra pa postane podoba mesta siva in hudo zanemarjena. Povsod te ustavljajo visoki in ostri robniki, iz asfalta poganja številno zelenje, delajo se brazde, izbokline in prelomi, tako da te premetava podobno kot na rodeu. Kolesarjev je malo in še ti divjajo. Pri prečkanju cest moraš biti izredno previden, saj niti vozniki niti pešci niso vajeni kolesarjev, ti pa ne tramvajev in trolejbusov.

Iskanje kampa, ki je stacioniran ca. 10 km izven centra, je bilo - podobno kot že na Dunaju - spet strašen podvig. Kogarkoli smo vprašali za kamp so nam samo skomignili z rameni. Na srečo so nas znali usmeriti vsaj za Zlaté Piesky, kjer se ponavadi odvijajo kakšni znani festivali in koncerti. Po več poizvedbah nam ga je le uspelo najti. Njegova urejenost me je močno spominjala na tiste na Hrvaškem po vojni vihri. Precej je bilo opuščenih in zanemarjenih objektov, oprema stara, nobenih miz s klopmi kot smo jih bili že vajeni in pred WC-ji so postavali ljudje, za katere nisem mogel reči ali so zaposleni ali brezdomci. Na stranišču se je šparalo s papirjem, tako da je bila rola le v skupnem prostoru, kjer si si navil toliko papirja kot si mislil, da ga potrebuješ.

Prvi kilometri po Madžarskem so bili še hujši. Cesta razdrapana, tablice so nas usmerile izven naše začrtane poti, vodile so nas čez mehek, peščen makadam in vmes smo imeli po več kot 1.200 km prvi gumi defekt! Dodaten problem ob katerega smo trčili je madžarski jezik. Nekateri sicer govorijo tudi nemško, zelo redko angleško, vendar kadar potrebuješ kakšno informacijo ni bolj univerzalnega jezika kot rokavščina. Ko smo se zvečer sprehodili po živahnem Györu, smo si zaželeli golaž, a ker so bili vsi meniji le v nam nerazumljivem jeziku in tudi roke niso kaj prida pomagale, smo na koncu pristali ob picah. Ob povratku v kamp se s Saro zaradi utrujenosti nisva mogla pridružiti še večernemu okušanju vina, čeprav smo imeli tri ohlajene buteljke, ležalnike, mizo, stole, ... želela sva si le poštenega spanja.

Prvi resni znaki utrujenosti

Krems, sre. 26. 8. 2009 (13. dan, 1.115 km)

Mejo med Nemčijo in Avstrijo smo prečkali pri veličastni hidroelektrarni Jochenstein in prve razlike med tema dvema deželama so se kmalu pokazale. Pokrajina okrog nas je postala bistveno bolj hribovita, podeželje že spominja na domače kraje, hiše niso več tako zelo urejene in kolesarske poti so večkrat speljane kar ob prometnih cestah, česar v Nemčiji nismo doživeli. Vožnja že dva dni poteka po nasipih in je včasih grozno duhamorna. Pričela se je bitka z vzdržljivostjo in lastno voljo. Dodatno nam jemlje moč še veter v prsa.

hidroelektrarna Jochenstein - most do Avstrije

Včeraj je Mateja začasno odstopila, saj so se ji začele bolečine v kolenu. V mestu Ybbs smo poiskali železniško postajo, stopila je na vlak in se odpeljala do Dunaja, kjer si bo poiskala mehko posteljo v hostlu. Upamo, da ji bo po kratkem počitku bolje in bo pot nadaljevala z nami, drugače pa se vrne domov. Ja, tale podvig ni tako enostaven kot se morda sliši. Presegli smo magično mejo 1.000 km in tudi pri nama se občasno pojavljajo misli, da imava dovolj. Telo potrebuje več počitka in regeneracije.

Od Ybbsa do Kremsa je bilo spet zanimivo in polno lepih razgledov. Pot nas je peljala skozi več starih in lično urejenih mest ter po gričkih pokrajine Wachau, ki so na gosto poraščeni s trto in sadnim drevjem. Nekega dne se bova vrnila in okušala njihov wine and dine turizem.

srednjeveški Dürnstein v pokrajini Wachau

Dež in prva žehta

Neßlbach, sob. 22. 8. 2009 (8. dan, 700 km)

Ponoči je začelo deževati in v polsnu sem si mislila: ''kar naj pada, bo vsaj jutri bolj sveže!'', saj je bilo prejšnji dan soparno kot še nikoli prej. Pa se do jutra ni zlilo, poležavali smo v šotorih in razmišljali kaj naj in tudi po zajtrku je še vedno deževalo. Kakšna sreča, da smo ravno danes v kampu, kjer imamo na voljo pokrit prostor s klopmi in mizami! Odločili smo se, da še malo počakamo na izboljšanje, v dežju najraje ne bi kolesarila! Vmes lahko izkoristimo pralni in sušilni stroj za našo prvo žehto (svežih cunj nam je že primanjkovalo), odigramo kakšno partijo enke in mogoče celo pojemo kosilo. Nekaj počitka nam res ne bo škodilo, saj smo včeraj (sicer po ravnini in ob pomoči vetra) prekolesarili rekordnih 125 km. Popoldne gremo naprej, če nam uspe, vsaj do Passaua.

Čeprav je vremenska napoved napovedovala izboljšanje je deževalo še kar naprej, zato smo na koncu v dežju podrli čisto premočene šotore in iz globin naših torb privlekli dežno opremo, za katero smo upali da bo tam ostala do konca dopusta. Nataknili smo si anorake, vetrne hlače, zaščitili torbe in se podali v dež.

Telečje noge

Regensburg, čet. 20. 8. 2009 (7. dan, 575 km)

Večino dneva preživimo na kolesu in po šestih zaporednih dneh vrtenja pedal se to pozna tudi na ritnicah in nogah. Ritnici že opozarjata nase, tako da sem začel izpuščaje mazati s propolisom. Prvih nekaj minut vožnje je vedno bolečih, potem pa najdem kolikor toliko udoben položaj in gre. Poleg nadležne bolečine nas dodatno utruja vročina. Danes nam je ves čas žgalo sonce in le redko nas je pot vodila skozi vlažne, senčnate gozdove. Večkrat smo morali pritisniti pedala v breg na nasip in po več deset kilometrih čutiš pekočo bolečino še v nogah. Pivo, ki ga v Nemčiji res ne manjka, te sicer pošteno osveži, a požirek preveč in noge ti uidejo izpod nadzora, pot pa postane nemarno težka. Tako sem danes zadnjih 13 km pred kampom Western Bad komaj prekolesaril. Tistih nekaj procentov alkohola mi je brizgnilo v kri, noge so postale mehke, ravnina se je dvignila in najraje bi tisti trenutek postavil šotor. Priganjal sem se, si popeval, nihal sem ter tja in ko je motorist zajahal svojega jeklenega konjiča, sem si mislil, ooh kako z užitkom bi se tudi jaz usedel v tisto usnjeno sedlo, zakurblal motor in se z vetrom v laseh odpeljal. Meni pa so ostale le telečje noge in tistih nekaj težkih kilometrov.

Če je do Weltenburga Donava območje naravne dediščine (Naturshutzgebiet), je od Kelheima naprej reka zabave, sprostitve in transporta. Po vodi so se gonile številne jahte, za njimi drsali smučarji na vodi in v Regensburgu smo opazili prve tovorne ladje, med katerimi so nekatere priplule celo s Črnega morja.

30 že pred zajtrkom

Ingolstadt, sre. 19. 8. 2009 (5. dan, 480 km)

Danes smo štartali brez zajtrka. Trgovine se odpirajo šele ob 8h, mi pa smo se namenili s hitrimi jutranjimi kilometri izogniti opoldanski pripeki in opraviti večji del planiranih 100 km. Zajtrk smo si privoščili šele na trgu v mestecu Donauwörth, po 30 km! Prej ni bilo trgovine. Opoldne smo našli lušten travnat kotiček s klopmi med Donavo in njenim manjšim pritokom in izkoristili čas med sušenjem naših ''domov'' za kopanje v kristalno čisti vodi, kjer smo vriskali malo od navdušenja in malo od hladu.

Po par dneh kolesarjenja postajajo dnevi počasi rutinirani. V dokaj hladna in vlažna jutra se zbujamo že pred sedmo, ko zaslišimo Mka žvenketati s posodo za čaj. Potem sledi zajtrk, pospravljanje osebne prtljage in podiranje od rose premočenega šotora, pakiranje koles ... Med zajtrkom še hiter plan dnevne etape, ki jo nato med počitki znova in znova pregledujemo in štejemo kilometre, ki nas še čakajo preden končno začnemo z iskanjem kampa. Na dan ponavadi prekolesarimo dve etapi (skupaj od 80 do 110 km). Med njima si mimogrede v Hoferju kupimo hrano in se na kakšnih senčnih klopeh ustavimo za kosilo, vmes pa znova razpnemo šotore, da se presušijo na vročem opoldanskem soncu. Popoldne nas čaka druga etapa, pa kakšno pivo oz. radler, če je možnost tudi hiter skok v vodo ob poti, da se vsaj malo ohladimo.

Poleg kilometrov na potek dneva najbolj vpliva dejstvo, da se vsi kampi in trgovine zapirajo že ob 7h, čeprav bi takrat lahko še kakšno uro kolesarili. Pa tudi kampa ne najdeš ravno v vsaki vasi. Jutranja etapa se zdi lahka, kilometri letijo skoraj sami od sebe, popoldanski se pa vlečejo kot ..., vsak izgovor za postanek nam pride prav, tako da ponavadi lovimo zadnje minute za iskanje kampa. Pa spet iskanje najboljše možne lokacije (raven teren, bližina sanitarij in po možnosti mize s klopmi ...), postavljanje šotorov, večerno uživanje pod toplim tušem, ko s sebe spiramo popotniški prah in ostanke kreme za sončenje, medtem ko druga polovica odprave že začenja s pripravo večerje.

Po večerji še družabna urica ob sproščenem pogovoru o preteklem dnevu, o zanimivostih ob poti, pa tudi o konstantnem muskelfibru, mravljinčenju rok, bolečih kolenih in vnetih ritih ... ob kozarcih vina se vse težave zdijo smešne in nanje hitro pozabimo – do jutra.

Z gnojevko v nosu

pred Donauwörthom, sre. 19. 8. 2009 ob 11h (6. dan, 400 km)

Iz kampa smo odbrzeli brez zajtrka. Vozili smo se mimo velikih kmetij in prostranih polj. Pedala so se vrtela in vrtela, kilometri padali kot za stavo, a na vidiku kar ni in ni bilo nobenega Lidla ali Hoferja. Rumene tablice z napisom Donau Radwanderweg so nas vodile skozi male vasi brez trgovin, v naših želodcih pa so se že pletle pajčevine in se oglašali prvi glasovi lakote. Ves čas mi je v nos silil kisel vonj z mimobežnih polj. Noge so neumorno priganjale kolo vse bližje koncu prve etape – Donauwörthu, ko naenkrat ob cesti zagledam traktor s cisterno, iz katere je visoko štrlela zavita cev. Ravno, ko sem zapeljal mimo, je iz nje z vso močjo brizgnila nagravžna rjava brozga in tisti kisel vonj je še bolj intenzivno udaril v nos. In tako vse do našega prvega dnevnega cilja, ko smo pred nami le ugledali večje mesto. V prikupnem centru smo našli dišečo pekarnico in stojnico z mesninami. Končno smo le nasitili prazne trebuhe, vonja po kislem pa tudi nisem več zaznal.

Nagravžen klanec

Dillingen, tor. 18. 8. 2009 (4. dan, 373 km)

Spet sedimo. Po obilni večerji tortelinov. Noge sem danes že pošteno čutil in na trenutke bi najraje stopil s kolesa in nadaljeval peš, a moj moški ego tega ne dopusti. Tako kot na Balatonu tudi ob Donavi ni sama ravnina. Pogosto te preseneti kakšen nagraužen klanc, vendar te na vrhu prav prijazno pozdravijo table, ki vabijo na pivo in domače pecivo. In še lepši je spust - wheeee.

Večerja na WC-ju

Ersingen, pon. 17. 8. 2009 (3. dan, 288 km)

Ura je pozna in jutri bo treba spet zgodaj vstat, za kar poskrbi Marta, ki nas veselo budi. Mi se nato zabuhli spogledujemo in si želimo še kako uro več spanja. Smo že tretji dan na kolesu in že drugič nas je zmotila nevihta - tokrat ravno sredi večerje, ki smo jo vsi tako nestrpno čakali. Za zavetišče smo si izbrali kar prostor na WC-jih, saj je bil kontejner edini pokrit prostor (foto Mk). Ja, suh prostor je pomembnejši kot ambient. Šotorimo namreč na travniku malo večje kmetije, ki kolesarjem in ostalim popotnikom nudi neke vrste kamp - der zeltplatz. Kljub neokusnemu ambientu je bilo vzdušje zelo prijetno, saj smo polne trebuščke počasi zalivali še s temnim pšeničnim pivom, ki se je mene po celodnevnem kolesarjenju pošteno prijel.

Pot, ki smo jo prevozili dosedaj, se večinoma vije ob lenobni Donavi, ki zaenkrat v širino še ne meri kaj več kot Ljubljanica. Pokrajina okrog nas je izrazito kmetijska, le na delu od Tuttlingena do Sigmaringna so nam pulz dvigali mali hribčki. Vozili smo se med smrekovimi gozdovi Schwarzwalda, pod belimi pečinami pokrajine Schwäbische Alb in mimo številnih malih mestec, ki so jih pogosto varovali višje ležeči gradovi oz. utrdbe.

Donava, ki jo na začetku predstavljata dva majhna vodotoka - Brigach in Breg, je lenobna, počasna, včasih nenavadno viskozna in vedno prijazna. Reka ne pozna niti brzic, skokov niti kristalne bistrine. A kljub vsemu v njej domujejo številne vrste rib in menda celo potočni raki.

Mogočna Donava

ena reka, štiri dežele, dvaindvajset dni,
sedem sopotnikov na začetku in le štirje na koncu

ponosno predstavljava 1.800 kilometrov
dolgo kolesarjenje ob mogočni Donavi

FOTOGRAFIJE so tukaj, opisi in vtisi s popotovanja sledijo

The Mighty Danube

one river, four countries, twenty-two days,
seven people at the begining and just 4 at the end

we are proud to present the 1.800 kilometer cycling
along the mighty Danube river

Click for THE PHOTOS