Tudi v hrib se da goniti

Moje predstave o sami ravnini Panonske nižine so se danes povsem razblinile. Odpravila sva se namreč v bližnje gorice Balatona, 400 m višje, in vzponi niso bili nič kaj položni. Po treh dneh vrtenja pedal sta najini zadnjici že pošteno opozarjali nase, zato sva si večkrat privoščila postanke in uživala v neokrnjeni naravi. Celo pot so naju objemali čudoviti vonji po lipovem cvetu pomešani s primorskim vonjem po borovcih. Gozdovi so vrstno izredno pestri, mešajo se hrasti sladuni, ceri, bukve, češnje, beli gabri, rdeči bori in še mnoge druge vrste. Povsod okrog opojno dišijo rožce, ki jih množično obletavajo raznobarvni metulji. Pot je idealna za kolesarje, saj je asfaltirana in zaprta za promet, na njej pa praktično nikogar.

Po osvojenem vrhu in zasluženi malici, sva se spustila nazaj proti obali in si privoščila termalno kopel v bližnjem potočku, ki izteka iz največjega termalnega jezera v Evropi. Hévíz je znano termalno letovišče, ki ponuja zdravilne terapije za revmatike, oglašujejo pa tudi celovito in ugodno popravilo zob :)

Zaplavala sva med cvetoče lokvanje v vodo s prek 30°C. Noro ... ni boljšega, kot se fino prešvican namočit v topli kopeli.

In ker sva že na madžarskem, bi bil greh, če ne bi niti pokusila madžarskega golaža. Zato sva se prepustila gostincem v restavraciji Corso, ki so naju prepričali s temle oglasom:

Več slik si lahko ogledate tukaj