Tokrat se nam ni mudilo z jutranjim vstajanjem. Počasi smo pozajtrkovali in zložili vso robo nazaj v ruzake. Otovorjeni kot mule in osli smo se podali iz kampa proti sedlu, ki je bil na vrhu še prekrit s snegom. Rahlo nas je skrbelo ali bomo našli dovolj varno pot, saj smo prejšnji večer dolgo in zaskrbljeno opazovali tri pojave, ki so begale po grebenu sem ter tja, kot bi mrzlično iskale primeren prehod za sestop. Preden jim je uspelo sestopiti, je nebo nad njimi postalo črno in kmalu postreglo s tako močnim nalivom, da je marsikdo v kampu moral prazniti vodo iz šotora in spati v mokri spalki. Na srečo nihče izmed nas :)
torek, 17. avgust 2010
Čez sedlo na drugo stran
nekje med vrhovi, torek 27. 7. 2010 (6. dan, 3.279 m. n. v.)
Tokrat se nam ni mudilo z jutranjim vstajanjem. Počasi smo pozajtrkovali in zložili vso robo nazaj v ruzake. Otovorjeni kot mule in osli smo se podali iz kampa proti sedlu, ki je bil na vrhu še prekrit s snegom. Rahlo nas je skrbelo ali bomo našli dovolj varno pot, saj smo prejšnji večer dolgo in zaskrbljeno opazovali tri pojave, ki so begale po grebenu sem ter tja, kot bi mrzlično iskale primeren prehod za sestop. Preden jim je uspelo sestopiti, je nebo nad njimi postalo črno in kmalu postreglo s tako močnim nalivom, da je marsikdo v kampu moral prazniti vodo iz šotora in spati v mokri spalki. Na srečo nihče izmed nas :)
Z zmernim in sigurnim korakom smo bili vedno bližje prvi etapni točki. Spet smo prečkali številne potočke, gazili čez nešteta pisana polja cvetlic in po dveh urah smo se lahko še zadnjič ozrli na naše zadnje bivališče. Včasih se zdi vzpon nemogoče naporen, a od blizu vse postane znosnejše in kar naenkrat se zaveš, da stojiš na prepihu, ko se pred tabo na široko odpre pogled na nove vrhove, sedla in doline. Sledi spust in še najlepše - iskanje ravnega, mehkega in razglednega prenočišča.

Tokrat se nam ni mudilo z jutranjim vstajanjem. Počasi smo pozajtrkovali in zložili vso robo nazaj v ruzake. Otovorjeni kot mule in osli smo se podali iz kampa proti sedlu, ki je bil na vrhu še prekrit s snegom. Rahlo nas je skrbelo ali bomo našli dovolj varno pot, saj smo prejšnji večer dolgo in zaskrbljeno opazovali tri pojave, ki so begale po grebenu sem ter tja, kot bi mrzlično iskale primeren prehod za sestop. Preden jim je uspelo sestopiti, je nebo nad njimi postalo črno in kmalu postreglo s tako močnim nalivom, da je marsikdo v kampu moral prazniti vodo iz šotora in spati v mokri spalki. Na srečo nihče izmed nas :)
ponedeljek, 16. avgust 2010
Podvig na Kaçkar (3.932 m)
kamp Dilberdüzü, ponedeljek 26. 7. 2010 (5. dan, 2.879 m. n. v.)
"Jaaaaaaa" in "Uaauuuuu" so bili vzkliki vsakega izmed nas, ko smo prisopihali na najvišji in najbolj razgleden vrh našega trekinga. Naš dan se je začel še preden je vzšlo sonce. Večina nas je spala slabo; eni bolj zaradi polne lune drugi zaradi relativno visoke nadmorske višine. Prva noč visoko v hribih mi res ni minila prav prijetno, saj sem bil od švica ves lepljiv, pa še na živce mi je šla ozka mumijasta spalka, ker sem se počutil kot povita šunka. Na vse tegobe smo pozabili takoj, ko smo se pričeli vzpenjati. Prvi sončni žarki so počasi spreminjali hladne tone v pisano paleto barv in modro nebo je napovedovalo popolnoma jasen dan. Da je bil podvig prijetnejši in lažji smo naše težke "prasice" pustili v kampu. S sabo smo vzeli le najnujnejše, se pravi fotoaparate, nekaj hrane, palice, kreme in topla oblačila.
Prvi resen postanek smo si privoščili ob jezeru, v katerem še sredi poletja plava led. Kotanja, polna kristalno čiste vode v objemu surovih gora, me je prevzela in najrajši bi s polnimi zamahi zaplaval, a bila je ledeno mrzla in zadoščala je že osvežitev obraza. Kmalu se je pot počasi izgubila in sledili smo le še možicem, ki so eden za drugim stopali v naše vidno polje. Pot je postajala vse bolj zahtevna, saj je bilo treba prečiti kar nekaj sneženih zaplat, kjer so se nam rahlo šibila kolena. Imel sem občutek, kot bi se znašel sredi odprave na še neosvojen vrh.

Malo pod vrhom me je očitno začela zdelovati višinska, saj je bil vsak meter težavnejši in dihanje občutno težje. Vzpenjal sem se po polžje, korak za korakom, in nisem bil edini. Ne glede na ves napor smo zmagoslavno dosegli rdečo zastavo in se ob njej ponosno poslikali. In edinstveno priliko izkoristili za vsesplošno SMS-anje najdražjim.
"Jaaaaaaa" in "Uaauuuuu" so bili vzkliki vsakega izmed nas, ko smo prisopihali na najvišji in najbolj razgleden vrh našega trekinga. Naš dan se je začel še preden je vzšlo sonce. Večina nas je spala slabo; eni bolj zaradi polne lune drugi zaradi relativno visoke nadmorske višine. Prva noč visoko v hribih mi res ni minila prav prijetno, saj sem bil od švica ves lepljiv, pa še na živce mi je šla ozka mumijasta spalka, ker sem se počutil kot povita šunka. Na vse tegobe smo pozabili takoj, ko smo se pričeli vzpenjati. Prvi sončni žarki so počasi spreminjali hladne tone v pisano paleto barv in modro nebo je napovedovalo popolnoma jasen dan. Da je bil podvig prijetnejši in lažji smo naše težke "prasice" pustili v kampu. S sabo smo vzeli le najnujnejše, se pravi fotoaparate, nekaj hrane, palice, kreme in topla oblačila.
sobota, 14. avgust 2010
20 kg na ramah
kamp Dilberdüzü, nedelja 25. 7. 2010 (4. dan, 2879 m. n. v.)
Za nami je prva etapa s težkimi ruzaki in že si postavljamo prvi tabor v kampu pod vrhom Kaçkarja. Štartali smo popoldne, iz Olgunlarja (2122 m. n. v.), in hodili samo dobre tri ure, pa sva vmes že močno dvomila v najine sposobnosti za nošenje vse te teže naslednjih 10 dni. Mogoče bi bilo res bolje da najamemo osle?! Je pa pokrajina okrog nas čudovita, cvetoča in polna potočkov in to pomaga, da ne misliš ves čas samo na boleča ramena. Midva se pa tud ne vdava kar tako! Če ne drugače, dejstvo je, da bo ruzak z vsakim dnem lažji, ker bo hrane v njem vedno manj, mi bomo pa tudi vedno bolj utrjeni. Pa še vode je povsod dovolj, tako da je ni treba prenašati na hrbtu.
Za nami je prva etapa s težkimi ruzaki in že si postavljamo prvi tabor v kampu pod vrhom Kaçkarja. Štartali smo popoldne, iz Olgunlarja (2122 m. n. v.), in hodili samo dobre tri ure, pa sva vmes že močno dvomila v najine sposobnosti za nošenje vse te teže naslednjih 10 dni. Mogoče bi bilo res bolje da najamemo osle?! Je pa pokrajina okrog nas čudovita, cvetoča in polna potočkov in to pomaga, da ne misliš ves čas samo na boleča ramena. Midva se pa tud ne vdava kar tako! Če ne drugače, dejstvo je, da bo ruzak z vsakim dnem lažji, ker bo hrane v njem vedno manj, mi bomo pa tudi vedno bolj utrjeni. Pa še vode je povsod dovolj, tako da je ni treba prenašati na hrbtu.
četrtek, 12. avgust 2010
Počitek pred akcijo
Yusufeli, sobota 24. 7. 2010 (3. dan, 560 m. n. v.)
Dolga in naporna vožnja je končno za nami. Prispeli smo med gore v mestece Yusufeli, ki je zaradi občasnega dežja za dva dni postal naš dom. Kljub njegovi majhnosti sta bila dneva pestra, saj smo čez dan ob divjih brzicah navijali za najboljše turške kajakaše, čajčkali, se potikali po stranskih uličicah, iskali lokanto z najbolj pestro ponudbo hrane, zvečer pa se sladkali z baklavami, na skrivaj spili prvi Efes, se preskušali v igranju tavle in se domov grede skoraj pridružili turški poroki.
Dolga in naporna vožnja je končno za nami. Prispeli smo med gore v mestece Yusufeli, ki je zaradi občasnega dežja za dva dni postal naš dom. Kljub njegovi majhnosti sta bila dneva pestra, saj smo čez dan ob divjih brzicah navijali za najboljše turške kajakaše, čajčkali, se potikali po stranskih uličicah, iskali lokanto z najbolj pestro ponudbo hrane, zvečer pa se sladkali z baklavami, na skrivaj spili prvi Efes, se preskušali v igranju tavle in se domov grede skoraj pridružili turški poroki.
petek, 6. avgust 2010
Prvi okusi Turcije
Letosnji dopust je bil dolocen ze marca, ko sva kupila letalske karte. Namesto mojih starsev sva se namrec pridruzila skupini ze utecenih popotnikov, ki so si zadali prehoditi gorovje Kaçkar v severovzhodni Turciji. Brez pretiranega planiranja sva na dan leta v naglici spakirala opremo (sotor, spalki, termaresta, hrana, cunje, pohodne palice in cevlji...) vsak v svoj ruzak. Na koncu je ruzak tehtal vec kot 15 kg! Ob misli, da bova vse to, z dodano vodo in se cim, nosila vec dni, naju je skrbelo, da bo to prej garanje kot dopust, saj ramen na tako tezo nisva uspela pripraviti.
Z zamudo smo sredi noci odleteli z Brnika v İstanbul, nato pa iz azijskega dela mesta naprej v Trabzon. Najvecje pristanisko mesto na tem delu Crnega morja je polno raznovrstnih trgovinic, nepregledne mnozice ljudi, povsod disi po hrani in vse skupaj precej spominja na azijski svet. Prvo presenecnje so bile turske lire, ki nimajo vec milijonskih nicel ter cene, ki so postale ze zelo evropske. Za dvoposteljno sobo z zajtrkom smo morali odsteti 40 € (80 TL), kar je bila ena bolj ugodnih variant. Na kosilo smo se odpravili v eno od lokant, kjer strezejo ze pripravljene zelenjavne in mesne jedi. Med njimi za naju vse prekasa musaka iz melancanov, pa tudi köfte niso slabe. Za posladek pa rizev puding (fırın sütlaç) ali nepogresljive baklave - z orehi, lesniki, pistacijami, okrogle, trikotne, pravokotne - vse hrustljave in prijetno sladke.
Naročite se na:
Objave (Atom)