Prvi okusi Turcije

Ravno smo se vrnili z visokih gora, kjer smo imeli idealno klimo, sedaj pa se v Trabzonu utapljamo v lastnem svicu, zato nam je vsaka aktivnost odvec. Najraje posedamo v senci, pocasi srkamo vroc caj s kocko sladkorja in ob spremljavi muezinov cakamo na vecerno porcijo baklav. Se tisti edini opravek - pisanje kartic - se je izkazal za nemogocega, saj jih prakticno ne prodajajo. Ker imava ravno nekaj casa in sva zopet povezana s svetom, bova zacela s popotniskimi utrinki z nasega trekinga po Kaçkarju.

Letosnji dopust je bil dolocen ze marca, ko sva kupila letalske karte. Namesto mojih starsev sva se namrec pridruzila skupini ze utecenih popotnikov, ki so si zadali prehoditi gorovje Kaçkar v severovzhodni Turciji. Brez pretiranega planiranja sva na dan leta v naglici spakirala opremo (sotor, spalki, termaresta, hrana, cunje, pohodne palice in cevlji...) vsak v svoj ruzak. Na koncu je ruzak tehtal vec kot 15 kg! Ob misli, da bova vse to, z dodano vodo in se cim, nosila vec dni, naju je skrbelo, da bo to prej garanje kot dopust, saj ramen na tako tezo nisva uspela pripraviti.

Z zamudo smo sredi noci odleteli z Brnika v İstanbul, nato pa iz azijskega dela mesta naprej v Trabzon. Najvecje pristanisko mesto na tem delu Crnega morja je polno raznovrstnih trgovinic, nepregledne mnozice ljudi, povsod disi po hrani in vse skupaj precej spominja na azijski svet. Prvo presenecnje so bile turske lire, ki nimajo vec milijonskih nicel ter cene, ki so postale ze zelo evropske. Za dvoposteljno sobo z zajtrkom smo morali odsteti 40 € (80 TL), kar je bila ena bolj ugodnih variant. Na kosilo smo se odpravili v eno od lokant, kjer strezejo ze pripravljene zelenjavne in mesne jedi. Med njimi za naju vse prekasa musaka iz melancanov, pa tudi köfte niso slabe. Za posladek pa rizev puding (fırın sütlaç) ali nepogresljive baklave - z orehi, lesniki, pistacijami, okrogle, trikotne, pravokotne - vse hrustljave in prijetno sladke.