Za nami je prva etapa s težkimi ruzaki in že si postavljamo prvi tabor v kampu pod vrhom Kaçkarja. Štartali smo popoldne, iz Olgunlarja (2122 m. n. v.), in hodili samo dobre tri ure, pa sva vmes že močno dvomila v najine sposobnosti za nošenje vse te teže naslednjih 10 dni. Mogoče bi bilo res bolje da najamemo osle?! Je pa pokrajina okrog nas čudovita, cvetoča in polna potočkov in to pomaga, da ne misliš ves čas samo na boleča ramena. Midva se pa tud ne vdava kar tako! Če ne drugače, dejstvo je, da bo ruzak z vsakim dnem lažji, ker bo hrane v njem vedno manj, mi bomo pa tudi vedno bolj utrjeni. Pa še vode je povsod dovolj, tako da je ni treba prenašati na hrbtu.
ooooooooooo, kolk so nabasani ruzaki, jest bi prou gotov rabla šerpo.....ma ne enga, dva.
OdgovoriIzbrišisej ne bi mogla tolk spakirat kolkor ponavad ;)
OdgovoriIzbrišihudo ... mi je malo lažje pri srcu (hrbtu), ko pomislim, kolikšen bo moj oktobra ;)
OdgovoriIzbrišiZdej je pa že tko napeto, da že komaj čakam nadaljevanja!
OdgovoriIzbrišiže letiva ... že hitiva ... hihi
OdgovoriIzbriši