Peš od doma do Janč

Prejšnji vikend sva imela gušt za poležavanje in pospravljanje doma, tokrat pa so naju spet zasrbeli podplati. Dan je bil idealen za pohod po bližnjih gričkih in izpred bloka sva se podala na pot proti Jančam. Preden sva se zares odpravila od doma, sva bila še malo nergasta in noben od naju ni točno vedel zakaj, vendar ko sva zasopla v prvi breg, za slabo voljo enostavno ni bilo več časa.

Bil je prvi spomladanski dan, a zunaj je vel še mrzel severni veter. Pobočja so bila mestoma prekrita z bogatimi zaplatami spomladanske rese (Erica carnea), s kupčki trobentic (Primula vulgaris) in z vijoličastimi preprogami pomladanskih žafranov (Crocus vernus), kar je bil več kot očiten znak, da morava otvoriti najino nabiralniško sezono. Letos ne za jegra, ampak za domač zeliščni čaj.

Ko sva po večurnem pohajanju po hribčkih in med starimi kmečkimi domačijami s spuščenimi psi na dvoriščih prispela do Janč, sva modro preračunala, da nama morda celo uspe ujeti vlak iz Jevnice v Litijo. Zato sva dolgrede pospešila korak in se pošteno našvicala. Bíla sva težko bitko s časom in upala, da imajo slovenske železnice zamudo. In res nama je uspelo priti na postajo pred vlakom, a kaj ko je bilo treba še kupiti karte in najti pot do tira na drugi strani proge. Naenkrat sva se zavedla, da nama bo vlak dobesedno ušel pred nosom; nemočno sva gledala, kako je prav počasi pripeljal in tako tudi speljal s postaje, midva pa sva stala na peronu prešvicana in rahlo premražena z dolgima obrazoma, saj sva vedela, da pride naslednji šele čez tri ure.

In ni nama ostalo drugega, kot da sva jo mahnila naprej proti glavni cesti Ljubljana-Litija, si popravila frizuro, nadela prijazen nasmešek in dvignila palec v zrak.

SLIKE