Pokljanje borovih storžev

Storž ob odpiranju z značilnim pokljanjem

Vremenarji so napovedovali krasen sončen dan in bil bi greh ostati doma z metlo v roki in oprtanim predpasnikom okrog pasu. Hitro se nas je našlo za poln avto in tokrat sem bil sam blažen med brhkimi pohodnicami ; ) Vmes sem se sicer malo pohecal, da smo kot kurnik na kolesih s petelinom za volanom, a v resnici mi je ženska družba prav godila.

Ker imamo vsi snega že rahlo dovolj in nas vse že po malem razganja prebujajoči se duh po pomladi, smo šli tokrat pljuča polnit na Primorsko. Za razliko od običajnih pohodov, smo tega pričeli s sestopom. S Socerba smo se spustili preko kraškega roba v majhno vasico Osp, ki je stisnjena pod mogočnimi pečinami, po katerih so s soncem obsijani viseli nešteti plezalci. Pot se je počasi obrnila navzgor proti vrhu Tinjana, kjer se nam je odprl razgled na Trst in Koper, kot bi ju imeli na dlani. Primorsko sonce nas je ves čas prijazno grelo, burja je svojo sapo pustila nekje daleč za Trnovskim gozdom, cveteli so mandljevci in borovci so nam s svojim značilnim pokljanjem tiho prišepetovali, da v naše kraje spet prihaja pomlad. Po suhih travnikih je svoje zelene cvetove razkazoval blagodišeči teloh, rjava suha trava pa nas je vabila v svoj objem na počitek, kjer smo se predali gurmanskim užitkom.

Mateja uživa v ležanju na travi in občuduje moč narave

Za piko na i pa je poskrbela še Mateja, ko nas je vse radodarno povabila na tako želeno hladno pivo oz. radler. Kljub postu, se mu enostavno nisva mogla upreti : \

Slike