Ups & Downs po Istri

Na popraznični petek sva vstala zelooo zgodaj, saj je eden in edini vlak, ki je menda primeren za vožnjo koles do Pule, ustavil v Litiji že ob 5:50. Medtem ko so nekateri čakali na vlak za v službo, sva se midva s čeladami na glavah in kolesi ob bokih veselila novih dogodivščin.

Po dobrih petih urah pozibavanja se je končno vlak ustavil v sončni Puli. Najprej sva začela z iskanjem trgovskih centrov, kjer naj bi prodajali plinske kartuše z navojem tudi za Primusa. Bila sva prepričana, da jih bova dobila brez težav. Kar dobro sva se zrekreirala in na koncu ostala praznih rok. Sprijaznila sva se, da bova s sabo vozila celotno zalogo makaronov, omakc, kuhalnega pribora ipd bolj kot ne za trening. In tako sva bila prisiljena k iskanju prijetnih in ugodnih konob, kar sploh ni bilo slabo :)

Ven sva potegnila Veharjev vodič po Istri in se podala po makadamskih poteh. Kmalu sva ugotovila, da bova na tem popotovanju ves čas nekaj iskala, saj so bili opisi le malo uporabni. Po večkratnem zgubljanju sva se skušala bolj držati dobro označenih kolesarskih poti in slediti lastni intuiciji. Res, da sva na ta račun naredila kakšen kilometer več in tudi preklela nepotrebne vzpone, a vsakokrat ko sva prispela na želen cilj, sva bila neizmerno zadovoljna. Ob samotnih poteh sva nabirala zelišča, iskala dobre motive za fotkanje in si občasno poiskala prijeten kotiček za ohladitev pregretih nog. Pod dišečimi borovci in ob rahlem morskem vetriču sva se prepuščala čistim užitkom za lažje nadaljevanje zastavljenih etap.

Nomadsko sva se iz dneva v dan selila bolj proti severu in izbirala večinoma peščene, kamnite in asfaltne stranske poti, ki so naju vodile malo gori, malo doli, ob zalivčkih ter skozi starodavna, kamnita in živahna mesta (Pula, Vrsar, Poreč) in nenazadnje tudi čez kampe, kjer sva prenočevala. Nehote sva jih primerjala tako med sabo kot tudi z ostalimi evropskimi. Ugotovila sva, da so cene višje kar za 50 % od tistih v Španiji ali na Nizozemskem, saj sva povprečno plačala 20-25 € na noč (šotor in dve osebi). Je pa res, da so skoraj vsi kampi zelo dobro vzdrževani in imaš vedno na voljo toplo vodo ter WC papir.

Tudi domačini so bili glede na politične zdrahe izredno prijazni. V soboto, ko sva morala v Barbarigi najti drugo pot, ker so tisto iz opisa po novem zaprli, sva morala kolesariti po nekem samotnem, prašnem predelu, ko se je nad nama naenkrat skuhala črnina oblakov, pričelo se je grozovito bliskat in grmet, okrog in okrog pa ni bilo ničesar kamor bi se lahko skrila, razen kilave makije. Ob visoki napetosti v ozračju sva gonila naprej v upanju, da čim prej naletiva na kakšno ubogo staro hišico, ki bi nama lahko nudila zasilno zavetje. Po par zaprašenih in v strahu prepeljanih kilometrih nama je le uspelo, še pred vrhuncem nevihte, priti do male stare vasice, kjer sta nama prijazna domačina ponudila streho nad glavo.

Sara:
Zadnji del poti naju je vodil ob obali SZ Istre, skozi počitniška naselja in kampe, za katere sva že večkrat slišala, obiskala pa nikoli. Končno sva kolesarski vodnik zabrisala med prtljago in naprej sama s pomočjo hrvaških oznak iskala lepe in malo prometne, večkrat tudi makadamske poti. Na naju je velik vtis naredil prizor lesenih pomolov v Savudriji, šokiral pa naju je kompleks v nastajanju - točno nasproti lani odprtega Portoroškega Palaca, ki naj bi bil cel oh in ah na hotelski sceni bližnje okolice. V Alberih pri Crvenem vrhu raste nov, ogromen Kempinsky Adriatic Hotel. V steklo in kamen odet objekt avstrijskega arhitekta z bazenom, golf igriščem in privatno plažo, ki ga obdajajo še luksuzne večstanovanjske in samostojne vile je zrastel iz ničesar in bo kmalu velika konkurenca našim hotelirjem. Ob prizoru sva bila tako presenečena, da sva pozabila na fotografiranje ... Škoda, ker je bila to najbrž zadnja priložnost za ogled tako od blizu.

Za Kanegro, kjer sva se na mojo veliko zadrego (po nesreči) zapeljala skozi nudistični kamp med nagci in se malo kasneje vrgla v morje, sva našla traso stare Parenzane, ki naju je v rahlem spustu z odprtim razgledom na naše soline prav užitkarsko pripeljala točno k Jorasu na dvorišče. Na naši strani sva ujela kolesarsko pot ob Sečoveljskem zalivu (mimgrede, Mobitelova trgovina, kjer lahko kupiš sol, se sredi sezone odpira šele ob 5h popoldne?!) in se mimo mirnega priveza v Seči skozi kamp v Luciji spet vrnila na traso nekdanje železnice, po kateri sva skozi dva tunela ravno pred dežjem prikolesarila do Izole. Pa potem še do kolesarskega cilja, Kopra, kjer sva se za konec še enkrat ubadala z neprijaznostjo delavcev Slovenskih železnic in zopet sama z velikimi težavami naložila kolesa na vlak.


OSTALE SLIKE (MORE PHOTOS)