Dan se je začel z močnim soncem in encijanom in se po zajtrku s pršutom nadaljeval s spustom v zeleno dolino. Pot nas je vodila preko številnih potokov do majhne zapuščene planine, kjer so koprive in robidovje počasi preraščali kamnite hiše, ki so bile nekoč skrbno pokrite s pločevino in lesom.
Med številnimi že delno porušenimi se je iz dveh vendarle dvigoval rahel dim. Ayran! pomislimo. Matjaž že pri prvi hiši povpraša za tisti osvežujoči slani mlečni napitek. Iz hiše sta stopili mlada gospodinja Duriya in njena hči Sida, ki sta nas brez odlašanja in z nasmehom na obrazu pogostili z domačim ayranom. Vsi smo cmokali in se oblizovali okrog ust, tako da sta nam postregli še z dodatno porcijami, dokler jima ga ni povsem zmanjkalo.
Nista znali ne angleško, ne nemško in ne rusko, zato smo govorili kar vsak po svoje in se vmes s pomočjo slovarja lomili še po turško. Bili smo navdušeni nad prijaznostjo in odlično postrežbo, zato smo jo povprašali še za kakšno kilo sira - peynirja - za sabo. Nekaj smo se sicer dogovorili, a kaj kmalu ugotovili, da namesto popotnice za nas pripravlja opoldansko malico. Prijazno nas je povabila v svoje skromno domovanje, kjer je bil prostor le za kuhinjo in dnevni prostor. Na posebej za nas pogrnjeni mizi nam je postregla z domačim sirom, skuto, sladko smetano, črnimi oljkami, višnjevo marmelado, halvo in svežim kruhom. Manjkal ni niti pravi turški čaj.
Medtem ko smo uživali ob okušanju planšarskih dobrot se je iz doline dvignila megla, nas pa je čakal še vzpon čez sedlo na drugo stran in iskanje novega prenočišča.
waw, slastno
OdgovoriIzbrišiše dons se mi kolca ;)
OdgovoriIzbriši