Pogled z druge strani

Yukari Kavron, 3. 8. 2010 (13. dan, 2.268 m. n. v.)

Poti na trekingu so nas vodile skozi različne kraje, a povsod smo večinoma srečevali prijazne ljudi. Od planšarjev, trgovcev, gostilničarjev do avtobusarjev in ostalih domačinov. Poleg že omenjenih Duriye in Turana mi je v najlepšem spominu ostal par iz Istanbula, ki nas je v Tirovitu z močnega sonca povabil na pokrito teraso njunega vikenda, nas postregel s čajem in lešniki, ter s pomočjo slovarčka klepetal z nami. V vasi Kaleköy smo naleteli na moške in mlade fante ravno sredi umivanja nog pred petkovo mašo. Otroci so Roka vzeli za svojega in ga povabili v mošejo na obred. Kljub temu, da je bil oblečen v kratke hlače, ni nobeden od odraslih gubal čela, ampak so nas pogostili s čajem, vodo in hruškami. Še na malo manj prijazne kavbojce iz penziona v Çatu smo ob slastni večerji iz jurčkov, ki so jih naši gobarji nabrali ob poti, in jih je Irena pripravila v njihovi umazani kuhinji, hitro pozabili.

Vse skupaj smo na trekingu preživeli 10 dni. Od štarta v Olgunlarju do danes smo naredili vsak dan eno etapo - vreme nam je bilo ves čas naklonjeno, tako da počitka zaradi dežja nismo potrebovali. Skupaj smo prehodili okrog 100 km po kolovozih, stezah in brezpotjih, večino časa smo se gibali na višini od 2.000 do 3.500 m n. v. Dvakrat smo spali v 'kampu' (pod Kaçkarjem), kjer je bilo več trekerjev, enkrat za vrtoglavo ceno v penzionu (Çat), trikrat ob vaseh (Parovit, Yukari Kavron) in enkrat na pašniku pri Turanu. Prostori za naša ostala nočenja so bili najlepši - to so bili samotni travnati prostorčki v visokih gorskih dolinah ob potokih. Niso bili vedno najbolj ravni, pa nas to sploh ni motilo. Voda je bila ledeno mrzla, pa smo se vseeno skoraj vedno umili in oprali še naše prešvicane cunje. Pred šotori smo si kuhali večerje in yayla çay (planinski čaj) iz zelišč, ki smo jih nabrali po poti, ob večerih pa kockali in pisali popotniške dnevnike, če le ni bilo premrzlo in komarji niso bili preveč nadležni.

Za zaključek smo naredili krožni trek, za spremembo brez težkih ruzakov, in se mimo številnih jezer vzpeli na visoko sedlo, s katerega smo imeli še zadnjo možnost videti Kaçkar. Tokrat s severne strani, ki je tudi poleti pokrita z mogočnim ledenikom.

Danes se poslavljamo od hribov in novih znancev, ki smo jih spoznali na cilju našega trekinga. Tudi tu so nas lepo sprejeli in prehrana pri peku Abdulahu je bila po več dneh suhe hrane pravi kulinarični užitek. Hrustljavo pekovsko pecivo, čorba in nepozabna muhlama...