četrtek, 15. januar 2009

In zamenjal sem kolo za vlak

Jutro je. Zelo zgodaj in temno je še. Sedim na vlaku s komaj odprtimi očmi, ter z zasanjanim pogledom, uprtim skozi okno. Ne vidi se prav dosti, razen senc, ki jih meče iskrenje naše gomulke. Med pozibavanjem se spominjam dni, ko sem se takle čas šele dobro začel prebujat, na šiht pa sem se odpravil s svojim Rudijem, pa naj je bilo pod nulo al pa pasje vroče, važn da ni nemarno lilo.

Bolj ko se bližamo meni dobro znanim krajem, bolj intenzivni so občutki in spomini na še ne tako oddaljen čas, ki sem ga tu preživljal skoraj 30 let. Počasi se pred mano pojavi prepoznavna silhueta Emporiuma in me spomni na nič koliko tekaških minut, ki sem jih lani pretekel ob tej progi, preden sem spoznal čare teka ob Ljubljanici. Ko se zapeljemo mimo zapornic, se mi prikrade še vedno živa slika malega Roka, ki ponosno sedi na svojem triciklu v sivem volnenem puloverju in čaka v koloni skupaj z vsemi avtomobili, da se ta rdeča kača odpelje mimo. Ko me je mama nekega dne našla, sem jih seveda pošteno slišal :) Trenutek zatem, ko prečkamo podhod mimo moje nekdanje osnovne šole, privrejo na dan spomini na Zazo, našo najboljšo kužiko, ki smo jo sprehajali ob tej železniški progi. In orosijo se mi oči.

Škripanje zavor in počasno ustavljanje. Končna postaja. Na cesti še ugledam kolesarja zavitega v šal in rokavice in se razveselim dni, ko bom spet lahko zajahal svoje kolo. Nato pa oddirjam naprej po svoj Žurnal, ki mi krajša čas na poti do službe.

sreda, 14. januar 2009

Ob polni luni med zasnežene vrhove

Pokljuka je že več kot en mesec zamedena s snegom, pa je še nisva imela časa obiskat, zato naju je, kljub temu da nisem ravno pristaš organiziranih skupinskih izletov in podobnega, premamilo vabilo TNP-jevcev na pohod na Lipansko planino ob polni luni.

Na srečo in veliko veselje vseh je bilo nebo v poznem sobotnem popoldnevu, ko smo hiteli proti Bledu, brez najmanjšega oblačka, mesec pa se je že pripravljal na svoj nočni pohod. Vsi zmrznjeni smo na štartu navlekli nase vso možno hribovsko garderobo in se s parkirišča ob cesti med klepetom počasi podali peš proti vznožju Lipance. Pot nas je najprej vodila preko planine Zajavornik (ki je sicer najina najljubša točka za nabiranje krogov s tekaškimi smučmi), na kateri stanove na debelo pokriva sneg in kjer je v globeli pritisnil pravi sibirski mraz, da nam je sapa zmrzovala v nosovih. Ko se je pot začela vzpenjati smo se počasi odtajali in do Blejske koče smo bili že dobro ogreti. Zaradi močnega luninega sija na cilju sicer nismo opazovali zvezd, smo pa občudovali okoliške vrhove, ki so se zasneženi bleščali v svetli noči.

nedelja, 4. januar 2009

Iz praznega bazena v polno novo leto

Po kolektivnem navdušenju nad uspešnim vstopom v leto 2008, ki je potekalo v bazenu, smo se tudi letos odločili za praznovanje pod Karavankami.

Lansko leto smo namreč preživeli par odbitih pred in ponovoletnih dni na turistični kmetiji na Jezerskem, kjer sta nas dobrosrčno gostila Janez in njegova gospa. Bližina zasneženih hribov in bazen pred hišo pa sta bila še dodatna popestritev ponudbe.

Tudi letos se nas je zbrala kar številčna druščina, zato smo imeli ponovno pestre jedilnike, polno plesišče, kjer smo rajali pozno v noč, pa tudi kandidatov za dnevno oz. nočno sankanje in pohajanje po okoliških vrhovih ni manjkalo.

Gusarji in naši pridruženi člani (kulturološki trio, mladoporočenca in nekaj mlajših bratov in sester) smo kapljali na prizorišče cel torek, nekateri zelo zaposleni pa še v sredo, kar je zdravice za dobrodošlico raztegnilo na dva dni, potem pa se je že pričelo pravo praznovanje. Da ni šlo samo za zabavo smo se posvetili tudi kakšni resni temi, npr. vsakoletni reviziji preteklega leta, letos smo si tudi premierno ogledali fotodokumentacijo gusarskih podvigov, testno smo (so) preizkusili in podali kritiko Mihatove igre, pozabiti pa ne smemo na tradicionalno novoletno tombolo, kjer organizator Miha in njegova ljubka asistentka vsako leto med udeležence razdelita bolj ali MANJ uporabna darila (donatorjev v tem tekstu ne bova izpostavljala). Nekateri so se zabavali tudi na bolj solo način in na daljavo, ter tako požrtvovalno skrbeli za rast slovenskega gospodarstva v teh težkih časih.

Kot že rečeno je vstop v novo leto potekal na dnu bazena, kar se je lani izkazalo za zelo dobro idejo - tako pri voščilih nikogar ne zgrešiš - čeprav sredi noči plezanje ven in noter že lahko povzroča težave. Kljub temu da naj bi bili vsako leto bolj 'odrasli', so nekateri zaradi kakšne tekile ali požirka zlatega šampanjca preveč kmalu po polnoči obležali, ostali pa so nadaljevali še dolgo v jutro. In tako je že spet odpadel tradicionalni novoletni zajtrk ob zvokih dunajske godbe. Na srečo nam je letos ostalo po silvestrovanju še par prostih dni, da smo si lahko odpočili.

Leto, ki se je poslovilo, je kot že ničkolikokrat minilo prehitro, a kljub temu naju najin blog prijazno opominja, da sva tudi letos nanizala kar nekaj dogodkov, ki so naju tako ali drugače zaznamovali. Spomini na nekatere vzbudijo prijetno ščemenje in načrtovanje novih dogodivščin, spet drugi te narahlo zbodejo in opomnijo, da se je za lep svet in dobre odnose potrebno truditi ves čas.

Naj bo leto 2009 težko samo zato, ker se bomo vsi skupaj tako močno trudili za lepši svet