nedelja, 21. december 2008

Že diši po Božiču

Sprehajam se po starih mestnih ulicah in izza vogala diši po toplem kuhanem vinu. Mize so polne veselih obrazov in sprašujem se le o čem tečejo besede. O krizi, ki menda prihaja, o darilih, ki jih "morajo" še nakupiti ali vendarle o kakih lepih stvareh, o spominih in trenutkih, ki so jih preživeli skupaj.

Sara je žal pred kratkim zbolela, zato sva morala preklicati zimsko idilo v gozdarski koči na Pokljuki. Sva se pa zato lotila peke pravih domačih piškotov, zaradi česar je dva dni dišalo kot iz stare babičine kuhinje. In morda tako kot vesela družba ob Ljubljanici, sva tudi midva sedela za mizo in ob ustvarjanju svojih malih ter malo večjih hrustljavih mojstrovin res neobremenjeno uživala ta predbožični čas, obujala spomine na naju in na vse vas, ki ste z nama. Brez hitenja in brez norenja.

Mirne in ljubezni polne praznike vsem na naši ljubi Zemlji!


I walk the old city streets and I can smell the sweet flavour of the mulled wine all arround me. Tables are full of happy faces and I just wonder what are they talking about. About the crisis which is supposed to come, about the gifts they yet "have" to buy, or do they really enjoy their time with each other and try to bring back the memories of the time they've spent together.

Sara's got cold recently, so we had to cancel our fairy-tale winter in the forest cottage. We decided to make some holiday cookie baking instead, so all weekend was full of sweet smells of biscuits. And while we were sitting by the table making our delicious creations, we were enjoying this christmas time, talking and bringing back the memories of us and the people we've shared this year with. Without all the crazy hurrying ...


Peace and love to all the people on our planet Earth!

nedelja, 14. december 2008

Ta veseli petek

... ali super žur v Klubu Gromka

Woooohooo ... po dolgem cajtu nama je spet noro sedl švicat, migat, pet in se vsesplošno zabavat ob odlični muzki in še boljši družbi. DJ Nešo je poskrbel za pravo zakladnico rok hitov, ki so nas držali pokonci vse do zgodnjih jutranjih ur. In tokrat je bila celo Sara tako zagnana, da sem jo komaj spravil domov ... woooohooo!

Z dobrim vzdušjem smo seveda začeli že prej, saj smo imeli poleg rednega petkovega druženja tokrat še en razlog več za dober žur. Dole je namreč opravil še zadnji izpit - kvantna fizika 2 - zato še enkrat vse čestitke!! Torej več kot dovolj razlogov za ta veseli petek.

Midva sva imela najprej sicer nekaj pomislekov o nadaljevanju feštanja pozno v noč, saj smo bili eni zmatrani od težkega tedna, hkrati pa sva bila zjutraj zmenjena z Igorjem za montažo kuhinje v najinem novem domu, kar je pomenilo da bo veseli noči sledilo zgodnje vstajanje. In za tiste, ki tega niso vajeni, to lahko predstavlja težko oviro. A tokrat je očitno zmagala želja po res zasluženi sprostitvi.

Ob tem se ponovno sprašujem zakaj se tako poredko prepuščam zabavam take vrste, a vsakič znova ugotavljam, da pač nisem žurer, ki bi bil pogosto pripravljen večino sobote oz. naslednjega dne žrtvovat za preganjanje tiste male tigraste živalce, ki se ponavadi prikrade na obisk. Se pa z največjim veseljem na vsake kvatre podam na takšen tobogan veselja, pa če me potem naslednji dan obišče cel živalski vrt.

nedelja, 07. december 2008

Iz megle na sonce in sneg

Po delovni soboti sva si namesto poležavanja in zajtrka v postelji privoščila zgodnje vstajanje v gosto litijsko meglo. Na pobudo novih sokrajanov (Mateje, Nuše in Primoža), ki so takega nedeljskega tempa že vajeni, smo se polni optimizma odpravili po sonce in sneg na Gorenjsko.

S prižganimi meglenkami smo se peljali mimo Ljubljane in tam nekje pri Naklem so prvi sončni žarki vendarle uspeli prebiti debeli megleni pokrov. Nad nami so se začeli risati beli vrhovi in pod Storžičem nas je pričakala dobro utrjena sankaška proga. Po prijetnem vzponu smo se v domu okrepčali s čajem, borovničkami in pečenimi parkeljci, nato pa sta se najbolj zagnana - kar 3x zapovrstjo - na saneh pognala v dolino. Sankaška sezona se je danes za nas uradno začela!

nedelja, 30. november 2008

Prve zimske radosti

Bil je konec tedna ali bolje rečeno petek; petek zvečer, ki je običajno rezerviran za druženje s Čisto Pravimi Gusarji. Ampak ta petek je bil sploh nekaj izjemnega, saj je bil cel teden naporen kot že dolgo ne in službeno dogajanje preko dneva je moje razpoloženje potiskalo proti vrelišču. Zato je bilo srečanje v Celici nadvse sproščujoče, saj smo vrenje zadušili s hladnim pivom. Svoje pa je dodal še težko pričakovan sneg.

Na poti nazaj domov sva se navduševala nad belimi flikami, ki so naletavale in se zibale sem ter tja v temni noči, ter prekrivale vso nesnago, ki se je na ulicah in cestah nabrala v zadnjem času. Okrog in okrog je bilo vse deviško čisto, ceste bele in večinoma prazne, prisluhnil si lahko tišini noči, le redki avtomobili so se počasi in pridušeno vozili mimo. Obrazi ljudi, ki sva jih srečevala, so bili polni nasmehov, kot otroci, ki se veselijo prvega sankanja ali kepanja. Tudi midva sva bila nad snegom tako navdušena, da sva ob pol enih zjutraj zagrabila lopato in se lotila kidanja. In prav uživala sva!

nedelja, 16. november 2008

Tekaški pozdrav jeseni na Krasu

čas za revizijo tekaške sezone

Uspelo nam je. Letos sem posebej ponosen na nas, saj smo vzdrževali tekaško kondicijo preko celega leta. Sicer mi res ni uspelo preteči 21 km, kot sem si zadal, a ostaja izziv za drugo leto. Smo se pa udeležili kar nekaj prijetnih, zabavnih in pošteno našvicanih tekaških mitingov. Tale kraški je bil spet izvrsten.

Organizatorji so poskrbeli za krasno tekaško progo od Sežane do Orleka in nazaj, kjer nas je v cilju pričakal odličen mlad surf bend The Oldies, okusna topla jota in prijetno kraško darilo - teran. Tudi tokrat nas je spremljala in bodrila naša fotografinja Nuša, a žal brez njenega urnega tekača Primoža. Je moral to soboto urno prodajati snežne verige.

Dobra družba gre fino skupaj z dobrim vinom, zato smo našo pot nadaljevali k že poznani vinski kleti v Škrbini. Da pa ne bi ostali samo pri vinu, smo si poiskali še ta pravo kraško osmico, kjer smo še malo nazdravili, prigriznili nekaj sušenega in se posladkali z božanskimi domačimi štruklji.

In na koncu samo še enkrat bravo nam vsem, in vam, ki ste zdržali stavo, čeprav smo bili ostali prikrajšani za zabavo, ki bi lahko sledila ... hmmm Jeri na štangi, to bi bil hec ... he he

FOTKE

petek, 07. november 2008

IKEA brez konkurence

v Graz po kuhinjo

Večkrat se lahko sliši kako v stari Jugi ni bilo nobene izbire in včasih se mi zdi, da danes ni nič kaj bolje. Sicer nas res z vseh koncev zasipajo razno razni proizvajalci, kar daje občutek enormne izbire, a ko se resno lotiš nakupa, ko določiš cenovni okvir in svoje potrebe, kmalu ugotoviš, da resne izbire pravzaprav ni.

To sva zlasti občutila pri iskanju ugodnega nakupa kuhinje, ko sva vedno znova ugotavljala, da je najbolj ugodna prav že nič kolikokrat opevana IKEA. Zato sva se pred dobrim tednom tudi midva spet odpravila v Gradec. Sara je imela že vse naštudirano, zrisano in shranjeno na njihovem serverju, tako da nam sestavljanje elementov ni predstavljalo nobenih težav. Prijazni prodajalec je bil celo tako presenečen nad njenim poznavanjem artiklov, da bi jo po mojem mnenju takoj z veseljem zaposlil, če bi le lahko.

Vožnja nazaj je bila svojevrsten dogodek, ki ga zagotovo še dolgo ne bova pozabila. Ker sva kot običajno med vožnjo preveč govorila in premalo spremljala okolico, sva se takoj za mejo odpeljala v napačno smer - proti Lendavi, saj sva falila odcep za Maribor. Nekako sva pozabila, da je AC do našega pozabljenega Prekmurja že zgrajena. In ko sva se vozila proti Trojanam, kjer bi morala zapustiti AC, sva spet preveč govorila, tokrat celo o trojanskih krofih, a v tistem trenutku sem le z desnim kotičkom očesa opazil, kako je mimo naju zdrsela rumena tabla z napisom Trojane. Tako sva se odločila, da ne greva do Litije čez Zagorje temveč čez Vače in to s polno prikolico, ki je po velikosti spominjala na kamion.

Med vožnjo po strmih klancih, z gosto meglo in vijugasto cesto pred sabo, sva vozila 30 km/h, dvakrat sva skoraj povozila srno in se sredi noči znašla na dvorišču neke hiše v središču Slovenije - Slivni. Oba sva bila psihično že precej načeta, saj s tisto dolgo galejo v hribih ne moreš ravno prosto manevrirat, srne so nama tudi pošteno nagnale adrenalin v žile, doma pa naju je že nestrpno čakala družba močnih in zagnanih gusarjev, pripravljenih za pomoč pri raztovarjanju. Ko nama je nekako vendarle uspelo zmanevrirat in priti na glavno cesto do Litije sva vedela, da naju čaka le še par minut mirne vožnje, o pravih razlogih za zamudo pa nisva hotela nikomur na dolgo in široko govoriti.

Družba je bila ob najinem prihodu še vedno pokonci, malo bolj prešerne volje in polna delovne vneme. Hvala vam vsem za potrpežljivost in pomoč pri kvihtanju. Pivo imate še vedno v dobrem ;)

petek, 31. oktober 2008

Barvanje

Eno od prvih prijetnih opravil, ki naju je čakalo v najinem novem stanovanju je bilo pleskanje brezmadežno belih sten. Najprej sva bila sicer postavljena pred težko odločitev, v katere nove barve ga bova odela, barvnih lestvic namreč obstaja neskončno mnogo in vsak proizvajalec ima svojo, kar še oteži odločanje. Na srečo sva se za barvno smer odločila že mnogo prej, tako da na koncu tudi z odtenki nisva imela prevelikih težav: dnevna soba bo sveže zelena, spalnica pa pomirjujoče modra. Ampak je bilo pleskanje kljub vsemu tudi tokrat za naju velika loterija, saj sva si pred končnim rezultatom težko predstavljala kako se bo zaradi barve spremenil cel prostor in kakšen odtenek bo imela končana, posušena stena.

In tako sva se skrbno lotila priprav na delo - zaščitila sva tla, če bo slučajno kapljalo in curljalo, ter z lepilnim trakom naredila okvir na sosednjih stenah da sva omejila območje farbanja. Potem sva izmenično švicala z velikim mačkom in se igrala z manjšim, plezala po lojtri da sva dosegla višave prostorov, vmes klepetala s sosedi, ki so prišli na kavo, se čudili najini drznosti in mimogrede navrgli še kakšen pameten malarski nasvet ...

Zvečer sva bila z rezultatom zelo zadovoljna, barve so izpadle super, pa tudi kvaliteta opleska je na profesionalni ravni. Konec tedna nama Domine položi še ploščice ... potem pa upava, da so umazana dela večinoma zaključena in lahko počasi začneva v stanovanje tovoriti pohištvo.

nedelja, 26. oktober 2008

Trgatev oliv

... in vse kar paše zraven

Da še jaz malo napišem o tem enkratnem dogodku, ki se ga vnaprej veseliva že celo leto, pa ga je na žalost Rok letos zamudil. Obiranje oljk (o pravilnosti izrazov oliva/oljka na tem mestu ne bi debatirala) se pri Lojzetu in Angelci v Ankaranu ponavadi dogaja tam enkrat konec oktobra ali v začetku novembra in vsakič traja kar nekaj dni.

Na izbrano soboto se obiralci z vseh vetrov že navsezgodaj zberemo na sončni 'terasi' Lojzetovega posestva v Ankaranu, kjer nas pozdravita 'hišna' gospodarja in ob kavici obnovita pravila nabiranja, nato pa se skupinice po 4 ali 5 z obveznim orodjem (mrežo in vsak svojimi grabljicami) razkropijo po oljčnem nasadu in začnejo z delom.

Delo nato poteka v naslednjem vrstnem redu, ki se ponovi pri vsakem oljčnem drevesu: najprej nabiralci pod drevesom poberemo že odpadle plodove, nato razprostremo mrežo, na katero padajo oljke, ki jih vsak s svojim orodjem klati z drevesa, nekateri na tleh s tanizkih vej, drugi splezajo v krošnjo in pobirajo tiste, ki so dozoreli bližje soncu, tretji, ki imajo grabljice z daljšim ročajem, pa poskrbijo da so obrani tudi tisti sadeži, ki jih ostali nismo dosegli; sledi pobiranje mreže in pretresanje oljk v gajbice, kjer se odstrani še večina vejic in listov, ki se še držijo plodov. Ko se nabere dovolj oljk, jih Lojze odpelje na stiskanje, saj je za dobro oljčno olje zelo pomembno da se jih čim prej stisne. Vse to poteka med smehom in klepetom, včasih kdo pade z drevesa, ko se pod njim odlomi veja (kar btw ni preveč fino ne za drevo, ne za tistega ki pade), vsake toliko časa se v nasad med obiralce pripelje Simon na motorju in s hupanjem sporoča, da ne bomo več dolgo žejni. In tako se karavana premika od drevesa do drevesa do kosila in potem spet naprej, dokler so oljke v krošnji še vidne.

Zvečer je veselo in živahno ob podatkih o obranih kilogramih in iztisnjenih litrih, ter vedno odlični večerji s kozarci starega vina, da naredimo prostor za novo, ki sledi ob Martinu čez nekaj tednov. Potem se poslovimo do naslednje trgatve oz. do takrat, ko bo olje gotovo, nekateri se odpeljejo proti domu, drugi pa prespimo v 'kampu' pod oljkami in podaljšamo za še en sončen primorski dan.

Oljke, gozdni palčki in kapučino

le kaj imajo skupnega?

Kot že več let zapored, so tudi letos Lojzetove oljke polno obrodile in prišel je čas pridnih rok, dobre volje, smeha in prijetnega druženja. Žal sem imel jaz letos službene obveznosti, saj je Zavod za gozdove Slovenije v času Evropskega Tedna Gozdov priredil delavnico za otroke na Čopovi ulici, kjer smo z otroci (tako s tistimi malimi kot tudi z malo večjimi) izdelovali gozdne palčke.

Ker so bile moje pridne roke zaposlene v Ljubljani, sem želel vsaj soboto popoldne preživeti v prijetni družbi, a mi tudi to ni bilo namenjeno, saj sem že na vse zgodaj zjutraj z avtom "podiral" potopne količke. Ker avto ni bil vozen, se me je usmilil Mk in me prišel zvečer pobrat skupaj s kolesi, saj smo imeli po delovni soboti v planu športno nedeljo. Tako sem vendarle uspel priti v Ankaran, čeprav le na dober štamperle in noč pod oljkami.

Sončna in spomladansko topla nedelja, je bila idealna za kolesarski izlet. Skupaj z Mkom, Marto, Saro, Matjažem in Ireno smo se po krajšem prigrizku rajskih sadežev pognali proti Črnem Kalu in naprej do Kozine, od tam pa v dolino Glinščice.

Po dolini je speljana 19 km dolga peščena pot, ki se vije po stari železniški progi skozi številne tunele, soteske, mimo bujnega, jeseni ognjeno-rdeče obarvanega primorskega rastja in strmih skalnih previsov. Včasih je proga predstavljala pomembno povezovo Trsta s Kozino, danes pa je priljubljena točka za sprehajalce, kolesarje, plezalce in druge užitkarje.

Po daljšem in vztrajnem spuščanju se nenadoma zaveš, da si prispel do pristaniškega mesta, kjer ti ostane samo še nekaj vzponov in spustov po ozkih ulicah do samega jedra, nato pa le še razvajanje z mamljivo dišečim italijanskim kapučinom.
slike



sreda, 15. oktober 2008

Home sweet home

Skoraj eno leto je že, kar sva naredila pomemben korak v najinem življenju. Ne, nisva se na skrivaj poročila in vas prikrajšala za eno super ohcet ;)

Pred enim letom sva se odločila, da o svojem lastnem prostorčku na tem svetu ne bova več samo sanjala in o njem fantazirala, ampak da bova v to smer tudi nekaj naredila. Glede na to, da so se vse poprejšnje variante in preračunavanja izkazali za nerealne, predrage in na sploh neizvedljive, sva počasi že imela občutek da je vse zaman... a le ni bilo vse tako nemogoče. Ta oktober sva namreč s pomočjo izredno velikodušnega kredita s strani staršev in sorodnikov postala ponosna lastnika stanovanja v Litiji!

Zaenkrat prazni prostori in bele stene še ne delujejo nevemkako domače, a z vsakim obiskom kaže bolje in stanovanje postaja vse bolj 'najino'. Do končne vselitve naju sicer čaka še nekaj dela in kakšen izlet v Gradec, ampak v vsakem trenutku neizmerno uživava. Še malo, pa bomo lahko skupaj nazdravili v NAJINEM domu!
_______________________________________________________

It's been almost a year since we made a big step. No, we didn't get married secretly ;)

A year ago we decided we don't want to just dream about our own place anymore. All the possibilities and ideas we've had before proved too expensive or otherwise impossible, so we were already quite depressed about it... but finally this october we succeeded, with the big financial help from our parents and relatives - we're now happy owners of a small apartment!

For now the rooms are still very empty and the walls are snowy white, but every day it looks better and the apartment is slowly becoming our home. We still have some work to do before we finally move, but we enjoy in everything we have to do. And in just a few weeks we'll be able to invite the first guests to OUR home!

sreda, 01. oktober 2008

Sedmo leto

leto preizkušnje

Ja, tudi pri naju življenje ni vedno cvetoče polje, kot bi sicer lahko sklepali iz objav na najinem spletnem dnevniku. Stopila sva v sedmo leto in kot pravi ljudska modrost, naj bi bilo to leto preizkušnje. Ali je to sedmo leto ali kakšno prej oz. kasnej niti ni pomembno. Dejstvo je, da mora vsak par kdaj na svojem polju pokositi trnje in plevel, če želi, da bo bujno cvetelo še na mnoga leta.

Kriza, ki naju je zadela kot strela z jasnega, je sicer res zasejala globoke bolečine, a je hkrati na široko odprla vrata za vstop v boljši in pristnejši partnerski odnos. Vrata so odprta, midva se morava le potruditi in prestopiti ta prag. In ne dvomiva, da nama bo uspelo.

Brez odkritega in razumnega pogovora bi bilo sedmo leto zagotovo tudi najino zadnje.

ponedeljek, 22. september 2008

Rab

toplo morje in leden veter

September letos sicer res ni postregel z indijanskim poletjem, a midva sva ga kljub vsemu želela vsaj malo preživet na morju, s knjigo v roki in ležanjem na plaži. Za štiri dni sva se odpravila na otok Rab, v kamp Padova III. S sabo sva vzela še kolesa in pohodne čevlje, za vsak slučaj, če bi naju zagrabila "ta delovna" vnema. Kot ponavadi se je tudi tokrat nisva mogla ubraniti. In tako so sončni, a zelo vetrovni dnevi minili med iskanjem zavetnih zalivčkov, hitrimi skoki v morje, basanjem z narabutanimi figami, osvajanjem otoških vrhov ...

več pa naj povedo slike

nedelja, 14. september 2008

Urška in Sergej

... in srečno naj živita do konca svojih dni

Letos se je zgleda tudi med najinimi prijatelji začela sezona porok. In to bliskovito. Otvorila sta jo Polona in Matej, ki sta se vzela aprila, v soboto pa sta jima po desetletni skupni kilometrini sledila še Urška in Sergej.

Prvi pravi jesenski dež jima je že ob odhodu proti Primorski napovedoval veliko denarja in otrok, in je nadaljeval tudi na prizorišču svečanega dogodka, na kraškem Štanjelu. Tako je obred namesto na romantičnih Ferrarijevih vrtovih potekal kar v poročni dvorani štanjelskega gradu. Pa je bilo vseeno prisrčno in lepo. In predvsem sproščeno, saj smo se sproščenosti ženina in neveste zelo kmalu nalezli prav vsi.

Potem ko smo ju izdatno zasuli z rižem in prvič nazdravili na njuno srečo, se je karavana svatov preselila v bližnji kraški hram, kjer smo naprej nazdravljali s teranom in se skupaj veselili do zgodnjega jutra, ko nas je avtobus (hvala mladoporočencema!!!) z vetrovnega Krasa odpeljal nazaj na mrzlo Gorenjsko.

sobota, 06. september 2008

Ojstrica (2350 m) s Podvežaka

prepihana do zadnje kosti

Nevihtna obdobja naj bi bila večinoma mimo, kar pomeni da se spet bliža čas, idealen za daljše hribovske podvige. Po napornem tednu "službovanja", se mi je porodila neustavljiva želja po visokogorju in Ojstrica, odmaknjena nekam daleč v Kamniško-Savinjske alpe, se je zdela kar primerna. Da bi se izognila promenadi pohodnikov in žgočemu soncu, sva se namenila štartat že ob 6:30 (z izhodišča, ne od doma), kar seveda navadnim smrtnikom redko uspe in tudi nama tokrat ni.

Vseeno pa nama je uspel podvig na to vzhodno lepotico, čeprav so naju sprva temni oblaki, ki so se igrivo podili okrog skalnatih vrhov, odvračali od začrtanega cilja. Misel na kratke hlače je bila tudi kmalu pozabljena, saj je močan veter poskrbel za hladno klimo. Tako hladno, da so spet prišle v poštev volnene rokavice in kapa. Prijazno so naju gledale le gorske krave, ki so se brezskrbno pasle ob poti in s svojimi velikimi zvonci pozvanjale v pozdrav.

Po zložnem vzponu na greben Male Ojstrice sva ostala sama z vetrom in meglicami, ki so nama zastirale razgled na severno stran v Robanov kot. Z nekaj lažjega plezanja po skalovju in premagovanjem strahu na bolj izpostavljenih odsekih sva na vrhu z užitkom segla v ruzak in si privoščila zasluženo malico. Zadovoljstvo je bilo popolno.

---
Beži ... vse beži ... Le v dalji planine.

Tam zadaj je naša zemlja zakipela,
zahrepenela, v nebo je hotela,
v višino pognala se kot val,
a v naletu pod zvezdami val je obstal ...
Tako strmi zdaj sredi višine
okameneli zanos domovine;
bleste se v daljavi razdrti grebeni,
nad njimi, glej zvezde, čuječi plameni;
ko spi naša zemlja, le one nad njo
skrbe z menoj, bede nad nočjo ...
---
Oton Župančič

petek, 15. avgust 2008

Na sever

... v iskanju sirov in miru

Po valovitem in agrarnem jugu ter multikulturnem Amsterdamu nas je zanimalo, kaj nam sploh še lahko ponudi sever Nizozemske. Odločili smo se za dve kolesarski turi, saj si na kolesu ves čas v stiku s pokrajino pa tudi mesta in vasice vidiš v čisto drugačni luči kot skozi okno avtomobila. Poleg tega nam je po mestnem vrvežu spet ustrezalo malo relaksiranja v naravi.

Ker smo na splošno ljubitelji sirov, bi bila prava katastrofa, če ne bi obiskali mesta Edam, iz katerega izvira istoimenski sir. Mestece je eno najbolj slikovitih, kar smo jih imeli možnost videti na naši poti; ozke tlakovane uličice, obdane s skorajda pravljičnimi starimi hiškami, prometni kanali z dvižnimi mostovi, senčnati trgi, stare krčme, ki v sebi skrivajo toliko zanimivih pivskih in pijanskih zgodbic ... in končno spet pivo po bolj ''normalnih'' cenah. O edamcu pa ne duha, ne sluha. In smo ga iskali naprej. Na poti smo imeli v še enem malem obmorskem mestu, Volendamu, možnost poizkusiti eno od najbolj značilnih Nizozemskih jedi, surovo ribo haring, ki se je izkazala za zelo zanimiv obrok. O siru pa še vedno nič ...

Pa smo ga dočakali, ali bolje, smo ga našli. Proti koncu naše kolesarske poti smo zagledali sirovo farmo. Ja, na Nizozemskem obstaja tudi to :) Tam so nam nazorno razložili proces izdelovanja sira, razliko med edamcem in gavdo (da bo tudi vam jasno - gavda je izdelana iz polnomastnega mleka, edamec pa iz posnetega, sta pa oba originalno nizozemska sira), ter nam omogočili izdatno degustacijo njihovih izdelkov: mladi siri, stari siri, kozji, kravji, siri z zelišči, oreški ... Po degustaciji smo si bili edini, da si naši Jošti, Lukati, Mihati in podobni sploh ne zaslužijo naziva sir, saj so bolj kot neka gumijasta stvar z zelo medlim okusom in ugotovili, da si bomo, kar se tiče sira, z na novo ustvarjenimi kriteriji doma težko našli ustrezen nadomestek.

Po poti sira smo se odpravili tudi naslednje jutro, ko smo obiskali znamenito sirovo tržnico v Alkmaarju, ki pa je nas, razvajence, razočarala. Samo trgovanje, nič degustacij :( Pa še nepregledne množice opazovalcev.

In smo se raje odpravili na še eno kolesarsko turo, da posežemo še malo bolj na sever. S kolesi smo se zapeljali na trajekt in odpluli na največji zahodno-frizijski otok, Texel. Ta nas je s svojo sproščenostjo, mirom in neverjetno pokrajino popolnoma navdušil. Še vreme se nas je končno usmililo in nas cel dan razvajalo s toplimi sončnimi žarki, ki so kar vabili k lenarjenju v travi, in s skoraj popolnim brezvetrjem, v katerem je bilo tudi kolesarjenje pravi balzam za dušo. Vozili smo se med sveže zelenimi pašniki za ovce, po nasipih, ki varujejo pred morjem, po ulicah malih, urejenih vasi in ozkih kolesarskih poteh, ki so se vile med sipinami in skozi dišeče borove gozdove. Še tistih nekaj cest, po katerih je vodila naša pot, je bilo skoraj brez prometa.

Polni vtisov in s prijetnim občutkom, da smo dobro izkoristili teh deset dni dopusta, smo se naslednji dan spet odpeljali nazaj proti jugu, da ujamemo ostanek za naše pojme pravega poletja, ki smo ga tu na severu kar malo pogrešali.

ponedeljek, 11. avgust 2008

Amsterdam s kolesa

Prvi vtis o Amsterdamu smo dobili v kampu Zeeburg, ki se nahaja v neposredni bližini mesta in kjer se je naša skupinica začasno razdelila. Pozdravila nas je množica šotorov, postavljenih drug zraven drugega v veliko šotorsko zmešnjavo. In množica najstnikov s celega sveta, ki je bolj ali manj ''v višavah'' posedala in postavala naokoli. Ja, liberalen odnos do drog in prostitucije je še vedno to, zaradi česar turisti množično oblegajo mesto.

Ostale tri dni smo nato ločeno spoznavali mesto, Barbi in Janoš iz baze v Zeeburgu, midva iz udobne rezidence v Zaandamu, kakih 15 km severno od mesta, kjer sva obiskala popotniška prijatelja z zadnjega popotovanja, Pascal in Simona.

Amsterdam je res mesto, v katerem sva se počutila skoraj kot doma. Včasih pa še precej bolje, vsaj kar se kolesarjenja tiče. Dvakrat se nama je namreč uspelo v mesto odpraviti s kolesom. Za kolesarje je na splošno odlično poskrbljeno, od zastonj voženj s trajekti, dobro označenih kolesarskih poti, ki te usmerjajo ne le po različnih predelih mesta, ampak kažejo tudi v smeri sosednjih mest (Zaandam, Haarlem ...) do signalizacije, namenjene le kolesarjem (ki pa nam je po pravici povedano do konca počitnic ni uspelo čisto poštekat) ... Tako sva na kolesih kot dva domačina križarila ob kanalih, po malih uličicah in čez mostove. Če je kolesarski transport na splošno zelo enostaven, pa se vse zakomplicira pri zaklepanju koles. Kolesarskih tatov je namreč ogromno, zato se vsak kolesar trudi, da bi jim delo čim bolj otežil. Tako je vsako kolo zaklenjeno z vsaj dvema ključavnicama, eno fiksno za zadnje kolo in eno debelo ketno, ki celo kolo priklene na kakšen zaupanja vreden fiksni del uličnega inventarja (ograjo, drevo ...).

Gneča turistov in kofišopov je največja v bližini železniške postaje, kjer je vonj po opojnih substancah le redko prekinjen. Proti jugu se gostota obojega počasi manjša in skorajda izgine. Kanali postajajo bolj mirni, dreves ob njih je vedno več. Domačini posedajo v kavarnah in pijejo kavo, ali pa se po službi dobijo na klepetu ob kozarcu piva. Trgovine s spominki in karticami zamenjajo trgovinice, ki razstavljajo in prodajajo skrbno izbrano vsebino, s poudarkom na zanimivem ali pa inovativnem oblikovanju - viseče mreže proti komarjem, igre z vsega sveta, različne izdelke za dom, oblačila in torbice mladih modnih oblikovalcev ... Vse to v edinstvenem ambientu ozkih starih trgovskih hiš, ki se drenjajo ob kanalih, v katerih je stalno zasidrana množica bivalnih čolnov.

Še južneje se mesto počasi konča. Namesto kanalov se kolesarske steze držijo reke Amstel, ki leno vijuga po ruralni pokrajini in namesto meščanov, ki se jim mudi po opravkih naju tu prehitevajo športni kolesarji, ki pozno popoldne izkoriščajo za dnevno dozo rekreacije. Par kilometrov iz centra Amsterdama sva se znašla na podeželju in le stolpnice na nevihtnem obzorju naju opominjajo, da je mesto blizu.

sobota, 09. avgust 2008

Dežnik in sončna očala

... in vreme te nikoli ne bo presenetilo

Tiho škrebljanje po šotoru nas nežno zbudi. Jutro je in sveže. Še na pol v snu se ozrem proti nebu v preverbo ali bo dan primeren za kolesarjenje. Sivina. Povsod gosti temni oblaki in nikjer ni opaziti niti majhne line skozi katero bi lahko posijalo toplo sonce. K sreči so vetrovi bolj ali manj stalno aktivni, zato se tudi oblaki neprestano podijo sem ter tja in če so še ta trenutek temni kot vrag, bodo že v kratkem razpihano beli. Podobno je z dežjem. Pride trenutek ko se lahko ulije kot iz škafa, nekaj deset minut kasneje pa se že kažejo luknje jasnine.

Tako smo imeli prvih nekaj dni zaradi vremena težave pri odločanju ali iti na kolo ali ne, saj nas je na prvem kolesarjenju res dodobra namočilo. Potem pa smo se na njegovo muhavost navadili in rajši poskrbeli za dobro opremo - dežnik in sončna očala.

Prve kolesarske kilometre smo premagovali po "hribovitem" delu Nizozemske. Čeprav nismo imeli s sabo nobenih kart z vrisanimi potmi, smo se zelo dobro znašli, saj je za kolesarje odlično poskrbljeno. Na vsakem koraku te spremljajo oznake določene ture in vse kar rabiš je pozornost pri iskanju tablic.

Tako smo se prepustili urejenim potem, ki so nas vodile skozi podeželje Maastrichta, kjer smo navdušeno opazovali izredno lepo urejene vrtove prekrasnih hiš, ki pa so imele vse prepogosto obešene zavese (naše predpostavke postajajo vse bolj napačne :). Kmetije so, za razliko od naših, daleč stran od zanemarjenih štal, polja so sveže zelena in prostrana, na njih pa se pasejo krave, ovce ali konji.

sreda, 06. avgust 2008

Kamp samo za družine?!

Nemogoče je res mogoče ... vse nam je ratal pospravit, čeprav je zgledal neizvedljivo. Celo Janoševo penasto ležalko (tako, kot smo jih včasih s sabo nosil na plažo). In smo šli ... v dežju ... in z nič kaj obetavno napovedjo, a navduševalo nas je dejstvo, da se meteorologi pogostokrat motijo.

Nočna vožnja nas je dodobra izmučila in po 17ih urah smo z navdušenjem uzrli naš prvi kamp, ki je bil videti zelo lepo urejen in je ponujal celo zunanji bazen. V mislih smo že videli vsak sebe v svojem počitniškem stolu z dobro ohlajenim pirom v roki. A bilo je prelepo, da bi bilo res. Kamp je bil namreč namenjen le družinam; pari očitno niso zaželeni. Presenečenje na kvadrat. Še dobro, da Nizozemci tako radi kampirajo, saj je bil v bližini še en kamp, kjer pa posebnih pogojev ni bilo treba izpolnjevat. Ko smo postavili naš novi domek, smo si končno lahko pripravili večerjo - makaroni I in jo zalili s prvimi avtohtonimi pivi - Alfa in Heineken.

Preden smo se odpravili v horizontalo smo si še izmenjali nekaj naših predstav o ljudeh in njihovi nizki deželi. Te so bile naslednje:
  • Nizozemci so zelo odprti in dostopni, brez večjih predsodkov
  • zelo radi kampirajo in potujejo s prikolico
  • pogosto jih lahko vidiš hoditi v natikačih (brez štumfov; tisto so Čehi:)
  • so dobri trgovci
  • v hišah večinoma nimajo zaves (krasno za firbcat)
  • sama ravnina in množica krav na prostranih pašnikih

torek, 05. avgust 2008

Počitnice

Končno so se začele počitnice tudi za naju. Službene tegobe so ostale na Tržaški, tlorisi in analize so varno pospravljeni na trdem disku, najina diska pa pripravljena na reset.

Misli so že usmerjene proti zahodu in pojavljajo se prve, a nič kaj resne težave. Na primer kako spravt vso robo štirih kolesarjev v najin avto. No, prepričan sem, da bomo na koncu našli prostor za vse, čeprav se na momente zdi nemogoče. A tako kot se je pred leti glasil slogan Kovinotehne, tako bo uspelo tudi nam. Sploh pa, važn da gremo, pa če polovica prtljage ostane doma.

Hollaaand here we come ...

nedelja, 03. avgust 2008

Od Valvazorja do Prešerna

... in še dlje, na Stol.

Po dolgem, res dolgem času sva med vikendom spet s kurami vstala. Razlog je bil več kot tehten, saj se nas je zbralo neverjetnih sedem entuziastov, ki smo želeli že na vse zgodaj pognati svoje b-mašine. Litijani so vstali že ob 4:30 - praktično sredi noči. Vse čestitke! Midva sva imela lažje delo, saj so naju pobrali v Kranju, zato sva lahko potegnila uro dlje.

Z avtom smo se gosposko pripeljali do prve planinske postojanke - Valvazorjeve koče (dodatna ura in pol hoje po žgočem soncu bi bila kljub močni volji vseeno preveč), od tam pa - hop - ruzak na rame (eni s težo za dva, saj so se bali suhih ust) in mahnili smo jo proti vrhu.

Jutro je bilo prijetno sveže, sem ter tja so se še pobliskavale kapljice rose in ob poti so se pasli konji. Nismo še dobr začeli sopihat, ko je Sara zavohala cvetočo lipo. Z največjim veseljem sem se je lotil smukat, saj je do zdaj nisva uspela nabrat za potrebe Jägra in seveda planinskega čaja ;)

Nekaj višinskih metrov pred vrhom so nas glasno pričakale umazano bele kepe. Ene so nam sramežljivo blejale v pozdrav, druge so se na presenečenje Barbi prav nemarno drle, vse pa so močno pogrešale našega žrebca - "Doooleeeeee".

Po dveh urah in pol hoje smo prišli do Prešernove koče, a vrh dvatisočaka še ni bil osvojen. Potreben je bil še krajši spust in zadnji vzpon, ki nas je nagradil z veličastnim razgledom na okoliške gore (Begunjščica, Košuta, ...) ter oddaljeno Blejsko jezero z znamenito cerkvico na sredi.

Krasen izlet v odlični družbi

sobota, 26. julij 2008

Pri kuharskem mojstru

Na petkov večer, ob zvrhanih kozarcih vina in piva, se je našemu samcu ob slastnem polnočnem narezku utrnila ideja, da naju naslednji dan povabi na piščančji curry z rižem in lečino omako. Kdo bi se lahko uprl tako okusnemu vabilu.

Šef kuhinje nam je razdelil delo, enemu seciranje prsi, drugemu rezanje nesramno pekoče čebule, sam pa je vzel vajeti v svoje roke ko so zažareli plameni. Oprtal si je rdeč predpasnik, zagrabil kuhalnico in vonj po curryju se je začel vabljivo širiti po stanovanju.

Rahlo pekoč azijski okus smo blažili s kapljicami rdečega francoza, za posladek pa smo svoje brbončice razvajali s temno čokolado Lindt z dodanim čilijem.

Good times ...

nedelja, 20. julij 2008

Dancing the 80's

Osemdeseta.

Leta našega otroštva, mam s trajnami in velikimi očali, adidask in trenirk, psihotično svetlečih in pisanih pajkic z vsemi možnimi vzorci, gamaš, gole kože pod usnjeno jakno, močnega roza in turkiznega make upa, prvih računalniških iger ... in glasbe. Kakšna bi bila danes prava žurka brez hitov 80ih - brez komadov Madonne, Princa in Michael Jacksona ali Metallice, Gunsov, Davida Bowieja... pa Duran Duran, Depeche mode, Bruce Springsteen... naštevala bi lahko do onemoglosti.

In ker smo imeli vikend rezerviran za skupno druženje je padla ideja o zabavi v slogu The 80's. Precej težav nam je povzročalo iskanje oblek, okrog smo obrnili marsikatero omaro in se vmes večkrat jezili na naše mame, ker so ravno par let nazaj naredile čistko v rumpelkamrah. A smo na koncu nekaj kosov oblačil, nakita in ostalih potrebščin vseeno našli in nekako skombinirali. Mateja in Primož sta bila zadolžena za muzko, tako da ni manjkala glasbena podlaga v vseh najbolj značilnih ritmih in tonih 80ih let. Bilo je super. Na čase malo divje. Nostalgično.

ponedeljek, 14. julij 2008

A jh uhka 10 u en noč? Uhka.

Po vseh sortah tekaških treningov, takih solo, v dvoje, troje in v kvartetu, po ravninah Ljubljanske kotline in strminah Golovca, po neskončnih krogih štadiona na Slovanu ... in seveda po vseh litrih isostarja in zasluženih pivih pri Simoni sredi noči po treningih ... je v soboto napočil čas, da na letošnji nočni 10ki na Bledu končno spet pokažemo, kakšni so naši rezultati po vseh pretečenih kilometrih.


Po popoldanskem kopanju v Blejskem jezeru se je počasi začelo večeriti, prireditveni prostor se je počasi polnil, trema je rasla (kljub temu, da imam za seboj že kar nekaj takih tekov, trema pred štartom ni nič manjša) ... Po kratkem ogrevalnem teku, razteznih vajah in fotosešnu smo se počasi pripravili na štart in točno ob 10h zvečer je pok označil začetek 2. in že tradicionalne Nočne 10ke. Primož in Rok sta štartala silovito in nas tri kmalu pustila za seboj, ostali (Jernej, Mateja in jaz) pa smo si v našem tempu poskušali izboriti svoj prostor v gosti koloni tekačev. Med potjo so nas bodrili gostje blejskih hotelov in ostali naključni sprehajalci ob jezeru, glasno so navijali redarji, najbolj pa smo bili veseli vzklikanja naših treh navijačic, ki so spotoma celo uspele narediti par "in action" fotk. Namesto, da bi bili vsak kilometer bolj utrujeni, nam je navijanje ob progi dalo krila in tempo je bil temu primerno vedno hitrejši, rezultat na cilju pa nam je vlil voljo za naslednje treninge.



Po osvežujoči nočni kopeli v jezeru, kamor smo hiteli kar v spodnjem perilu, smo poskrbeli za obnovo energetskih zalog z zasluženo kremšnito, pleskavico v lepinji in pivom. Ni kaj, res je lepo biti tekač! Navdušeni nad brezhibno organizacijo prireditve in super vzdušjem ob nastopu benda Joške vn, smo 100 % odločeni, da se Nočne 10ke udeležimo tudi naslednje leto. Še prej pa se na Bled vrnemo na kakšen trening - kopanje po švicanju je res mikavno!


Več fotk si lahko ogledate v Matejinem albumu.

sobota, 12. julij 2008

Ta petek

"Kje in kdaj se dobimo ta petek?" je bolj ali manj standardno vprašanje na našem forumu konec tedna, ki te prijetno spomni, da se spet bliža vikend in z njim zaslužena sprostitev. Petke zvečer imava običajno rezervirane za druženje s Čisto pravimi gusarji in tudi ta ni bil nič drugačen, le da smo se tokrat po dolgem času spet dobil na rajskem vrtu sredi Zelene jame namesto v rezidenci - BS. Miza je bila ravno prav obložena, tekočine ni primanjkovalo, jeziki so nam pa tudi tekli kot namazani. Nekateri so pogrešali le luštne device, ki bi jim stregle hladno pivo. Hja, za to se je treba pa mal bolj potrudit ;)

Petki brez Petkov ne bi bili več petki!

Vsakič znova ugotavljava, bodisi daleč stran od domačih logov ali pa samo na kakšnem popoldanskem izletu, da je človek brez dobrih in iskrenih prijateljev kot juha brez soli.

nedelja, 06. julij 2008

Premočen do gat

Napetost tako v ozračju kot v meni. Idealno za tek. Z Jernejem se zategneva do Fužinskega gradu, narediva par razteznih vaj in optimistično štartava na slabih 10 km. Prvih deset minut čutim stisko, težko diham, celo razmišljam o krajši progi, o hoji, a se ne dam. Vem, da mine. Mašina se ulaufa. Nebo postaja vse bolj temno in od daleč se pobliskava. Jasno nama je, da bova mokra tako ali drugače. Teža oblakov vse bolj pritiska, vse bolj se temni, midva pa pogumno naprej. Da bi se obrnila in šla nazaj ne pride v poštev.

Končno začutiva prve kaplje na razgretih telesih. Prija kot hladen tuš. Nato se rahel dež razbesni v nevihto, nebo se razelektri in strele udarjajo mimo naju. Midva še kar tečeva in tečeva, in ob tem celo uživava kot dva mala otroka, ki z največjim užitkom tacata po lužah. Mokra do gat pritečeva nazaj do avta, ponosna, da nama je spet uspelo, čeprav s slabšim časom.

In o napetosti ni več ne duha, ne sluha...

Skok v morje

Po dolgem času sva si privoščila res čisto poležavanje. Zjutraj, ne prezgodaj, sta naju pobrala Urša in Sergej in skupaj smo jo mahnili proti slovenski obali. Še dobr da je Sergej na tekočem s prometnimi informacijami, drugače bi se zataknili že pred cestninsko postajo Log. Tako smo se z vinjeto na pravilno nameščenem levem zgornjem delu stekla peljali mimo več kilometrske kolone po stari cesti do Vrhnike, od tam pa po AC do morja. Še dobr, da mamo vinjeto ;)

Kljub pomislekom, da bo ob morju ves slovenski narod, je bilo pod strunjanskimi klifi prijetno mirno. Z največjim užitkom smo skočili v ravno prav hladno morje in odplavali predaleč od obale. Predaleč? Ja, sredi morja so nas namreč ustavili "policaji", nas poslikali v prekršku in zagrozili s kaznijo 250 € po glavi, malo v šali, malo zares. Smo se že ustrašili, da smo zašli v hrvaško morje; pri nas nikoli ne veš :) V poduk vsem, ki še ne vejo ... plavati je dovoljeno le 150 m stran od obale, drugače ...

sobota, 28. junij 2008

Tudi v hrib se da goniti

Moje predstave o sami ravnini Panonske nižine so se danes povsem razblinile. Odpravila sva se namreč v bližnje gorice Balatona, 400 m višje, in vzponi niso bili nič kaj položni. Po treh dneh vrtenja pedal sta najini zadnjici že pošteno opozarjali nase, zato sva si večkrat privoščila postanke in uživala v neokrnjeni naravi. Celo pot so naju objemali čudoviti vonji po lipovem cvetu pomešani s primorskim vonjem po borovcih. Gozdovi so vrstno izredno pestri, mešajo se hrasti sladuni, ceri, bukve, češnje, beli gabri, rdeči bori in še mnoge druge vrste. Povsod okrog opojno dišijo rožce, ki jih množično obletavajo raznobarvni metulji. Pot je idealna za kolesarje, saj je asfaltirana in zaprta za promet, na njej pa praktično nikogar.

Po osvojenem vrhu in zasluženi malici, sva se spustila nazaj proti obali in si privoščila termalno kopel v bližnjem potočku, ki izteka iz največjega termalnega jezera v Evropi. Hévíz je znano termalno letovišče, ki ponuja zdravilne terapije za revmatike, oglašujejo pa tudi celovito in ugodno popravilo zob :)

Zaplavala sva med cvetoče lokvanje v vodo s prek 30°C. Noro ... ni boljšega, kot se fino prešvican namočit v topli kopeli.

In ker sva že na madžarskem, bi bil greh, če ne bi niti pokusila madžarskega golaža. Zato sva se prepustila gostincem v restavraciji Corso, ki so naju prepričali s temle oglasom:

Več slik si lahko ogledate tukaj

petek, 27. junij 2008

Little Balaton

Dež. Spet. Tokrat samo prijetno škrabljanje. Dokler namaka samo ponoči je vse fino. Zdaj ko sva napela najin iglu, ni več bojazni da bi plavala. S komarji so pa še vedno težave navkljub Offu, ki sva ga kupila v ta namen. Po celodnevnem kolesarjenju sva si neučakano pripravila makarone s paradižniki in tuno - slastno. In v trenutku, ko bi morala uživati težko prigaran obrok, se pojavijo ti nadležni brenčeči krvosesi. Cel sem spet v bulah; pa še nesramno srbeče je. Za popizdit! V dobri veri, da jih bo pregnal duh piva (če jih že Off ne more), greva vedrit k sosedom v lokal in si naročiva dva velika pira. A glej jih hudiče, so že spet z nama in zabava se lahko nadaljuje.

Vsaj čez dan sva imela mir pred njimi. Danes sva se podala še nekoliko bolj zahodno - k Malemu Balatonu. Če sva včeraj srečevala turiste in se vozila skozi počitniška naselja, sva tokrat lahko spoznavala pristno lokalno podeželje, vključno z vaškim barom. Vsa ta naselja so si zelo podobna. Ob glavni cesti slonijo bivalne hiše, ene bolj, druge manj urejene, zadaj pa imajo pripojene gospodarske objekte in dolge njive. Okrog in okrog se njive razširijo v prostrana polja porasla s koruzo ali žitom, ki jih sem ter tja popestrijo z zlato rumenimi površinami sončnic. O kakšni živinoreji ni ne duha ne sluha, čeprav se včasih le prikrade kakšen domač vonj.

Zanimivo je, da je večina teh vasi brez trgovine, brez pošte, le redko se najde kakšen lokal. Včasih sva imela občutek, kot da je vse na pol zapuščeno, k čemur so dodatno pritrjevale številni izveski z napisom ELADÓ (naprodaj). Na pol poti sva le našla domač bar, kjer se seveda razume le madžarsko. Besedo ászok (pivo) sva hitro osvojila, preostali del besednega zaklada pa sva prepustila rokam. Zunaj ob cesti sva prisedla k sosednji mizi in si privezala dušo s hladnim Arany aszokom. In pot do najinega spa resorta - Hévíz - je bila spet lažja.

Nevihtna noč

Burna nevihtna noč nama je nagnala strah v kosti. Veter se je zaganjal v krošnje dreves, bliskalo se je in grmelo je kot na fronti, midva pa pod dvema starima, debelima, krhkima vrbama v malem nenapetem šotoru. Začeli so se nama prikazovati prizori razdejanj neurij, ki jih vsako leto prikazujejo po TV. Resno sva že razmišljala o strateškem premiku nekam bolj na varno, a se je veter kmalu umiril - novi pomisleki - zatišje pred neurjem. Na srečo je bilo veliko grmenja in bliskanja, dežja pa le toliko, da nisva ležala povsem na suhem.

četrtek, 26. junij 2008

Prvi kilometri okrog Balatona

Varno spravljena v soparnem šotoru, ki ga za nobeno ceno ne bi več odprla, saj naju za mrežo čaka roj nenasitnih orjaških komarjev. Nastanjena sva namreč v sicer zelo lepo urejenem in čistem kampu, a tik ob močvirnatem gaju. Ja, sva pač ob ogromnem (največjem evropskem) jezeru - Balatonu.

Za prvi dan sva si zadala lepo urejeno kolesarsko pot okrog zahodnega dela jezera. Začela sva v Keszthelyju in nadaljevala večinoma po kolesarskih poteh do kraja Badacsony, kjer sva se vkrcala na ladjo, prečila Balaton in po južni strani nazaj.

Panonska nižina je res izredno prijazna do kolesarjev. Ne samo orografsko, temveč tudi kar se tiče urejenosti kolesarskih poti. Skoraj povsod so speljane ločeno od glavne ceste, večinoma lepo označene in pod krošnjami dreves, če je le možno.

Rada bi se naučila par madžarskih besed, a jih je hudičevo težko ponovit, kaj šele si jih zapomnit. Še dobr, da smo se lahko menil po nemško. Z angleščino se ne pride prav daleč. Razlog je verjetno v množici nemških turistov, ki že tradicionalno oblegajo ta del Madžarske.

Med potjo lahko opaziš nešteto vikendaških hišic nedaleč proč od obale. Večina jih je namenjena tem istim turistom, saj na vsaki drugi piše "Haus frei". Žal postajajo ti kraji le še apartmajska naselja brez tistega pravega vaškega vzdušja.

Po celodnevni turi in vožnji z ladjico, sva se res že veselila večerje. Če naju ti nadležni komarji ne bi preganjali, bi z užitkom srknila še pivo ali dve (pa če bi jih seveda imela).

ponedeljek, 23. junij 2008

S Črne prsti na Rodico

Končno spet nekaj ta pravih, pristnih gričev - tistih, kjer mogočna drevesa izgube bitko za preživetje v ostrih razmerah visokogorja, zmagujejo pa male in nadvse očarljive planinske cvetlice, zeli in bujna, zelena nizka trava, ki kar vabi k tacanju po njej z bosimi nogami.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Petrovemu brdu, kjer smo pospremili na štart množico junaških gorskih tekačev in tekačic, ki so se podali na 35 km dolg gorski tek čez drn in strn. Najprej na Črno prst (1844 m), pa spust v dolino - v Hudojužno (381 m), pa spet navkreber proti Poreznu (1630 m) - najvišjemu vrhu Cerkljanskega hribovja in seveda še sestop nazaj do izhodišča. BRAVO!!

Tud mi smo se odpravili na Črno prst, a z drugega konca in z drugačnimi nameni. Ker smo bili z dvema avtoma, smo prvega pustili v majhnem simpatičnem naselju Rut in se zapeljali na drugi konec do drugega, spet luštnega naselja Stržišče. Od tam smo jo mahnili tekačem naproti.

Krošnje bukovih gozdov so nam sprva nudile blagodejno senco, v kateri smo bodrili sodelujoče na teku, a kaj kmalu smo se dvignili nad gozdno mejo, kjer so nas pozdravljale male, ravnokar odprte glavice planinskih cvetlic. Ko smo dosegli vrh Črne prsti, se je lepota pohajanja pravzaprav šele začela. Odločili smo se namreč, da bomo preko grebena osvojili še Rodico.



Tam nekje visoko, med množico špičakov, bližje soncu in v blaženi tišini. Iz posameznih kotanj, kjer se je še zadrževal sneg, je sem ter tja potegnil hladen piš, ki je prijal kot prija hladno pivo po napornem teku. Rodica je bila še daleč stran, a hkrati videti tako blizu. Težko je verjeti kako dolgo pot lahko človek prehodi in ob tem celo uživa. No, ampak avta smo se pa na koncu vsi že strašno veselili.

nedelja, 08. junij 2008

Med rožce na Vremščico

Ko je že vse kazalo, da bo zaradi slabega vremena nedelja omejena na počitek med štirimi stenami, smo se vseeno pogumno odpravili proti Primorski na obljubljeno sonce.
















Vetrovna Vremščica nas je tokrat le nežno hladila s pihljanjem in nam ponujala čudovite poglede na svoj bogat botanični vrt: perunike, kranjske lilije, tavžentrože..., in ostali cvetovi so blesteli v vseh možnih odtenkih zgodnjega poletja. Na ne preveč napornem vzponu smo si vzeli čas za nabiranje čajnih rastlin in tistih za domačga jegra, občudovali razglede na bližnje primorske hribčke in na zadnjem pobočju ujeli celo pogled na morje...