ponedeljek, 22. september 2008

Rab

toplo morje in leden veter

September letos sicer res ni postregel z indijanskim poletjem, a midva sva ga kljub vsemu želela vsaj malo preživet na morju, s knjigo v roki in ležanjem na plaži. Za štiri dni sva se odpravila na otok Rab, v kamp Padova III. S sabo sva vzela še kolesa in pohodne čevlje, za vsak slučaj, če bi naju zagrabila "ta delovna" vnema. Kot ponavadi se je tudi tokrat nisva mogla ubraniti. In tako so sončni, a zelo vetrovni dnevi minili med iskanjem zavetnih zalivčkov, hitrimi skoki v morje, basanjem z narabutanimi figami, osvajanjem otoških vrhov ...

več pa naj povedo slike

nedelja, 14. september 2008

Urška in Sergej

... in srečno naj živita do konca svojih dni

Letos se je zgleda tudi med najinimi prijatelji začela sezona porok. In to bliskovito. Otvorila sta jo Polona in Matej, ki sta se vzela aprila, v soboto pa sta jima po desetletni skupni kilometrini sledila še Urška in Sergej.

Prvi pravi jesenski dež jima je že ob odhodu proti Primorski napovedoval veliko denarja in otrok, in je nadaljeval tudi na prizorišču svečanega dogodka, na kraškem Štanjelu. Tako je obred namesto na romantičnih Ferrarijevih vrtovih potekal kar v poročni dvorani štanjelskega gradu. Pa je bilo vseeno prisrčno in lepo. In predvsem sproščeno, saj smo se sproščenosti ženina in neveste zelo kmalu nalezli prav vsi.

Potem ko smo ju izdatno zasuli z rižem in prvič nazdravili na njuno srečo, se je karavana svatov preselila v bližnji kraški hram, kjer smo naprej nazdravljali s teranom in se skupaj veselili do zgodnjega jutra, ko nas je avtobus (hvala mladoporočencema!!!) z vetrovnega Krasa odpeljal nazaj na mrzlo Gorenjsko.

sobota, 06. september 2008

Ojstrica (2350 m) s Podvežaka

prepihana do zadnje kosti

Nevihtna obdobja naj bi bila večinoma mimo, kar pomeni da se spet bliža čas, idealen za daljše hribovske podvige. Po napornem tednu "službovanja", se mi je porodila neustavljiva želja po visokogorju in Ojstrica, odmaknjena nekam daleč v Kamniško-Savinjske alpe, se je zdela kar primerna. Da bi se izognila promenadi pohodnikov in žgočemu soncu, sva se namenila štartat že ob 6:30 (z izhodišča, ne od doma), kar seveda navadnim smrtnikom redko uspe in tudi nama tokrat ni.

Vseeno pa nama je uspel podvig na to vzhodno lepotico, čeprav so naju sprva temni oblaki, ki so se igrivo podili okrog skalnatih vrhov, odvračali od začrtanega cilja. Misel na kratke hlače je bila tudi kmalu pozabljena, saj je močan veter poskrbel za hladno klimo. Tako hladno, da so spet prišle v poštev volnene rokavice in kapa. Prijazno so naju gledale le gorske krave, ki so se brezskrbno pasle ob poti in s svojimi velikimi zvonci pozvanjale v pozdrav.

Po zložnem vzponu na greben Male Ojstrice sva ostala sama z vetrom in meglicami, ki so nama zastirale razgled na severno stran v Robanov kot. Z nekaj lažjega plezanja po skalovju in premagovanjem strahu na bolj izpostavljenih odsekih sva na vrhu z užitkom segla v ruzak in si privoščila zasluženo malico. Zadovoljstvo je bilo popolno.

---
Beži ... vse beži ... Le v dalji planine.

Tam zadaj je naša zemlja zakipela,
zahrepenela, v nebo je hotela,
v višino pognala se kot val,
a v naletu pod zvezdami val je obstal ...
Tako strmi zdaj sredi višine
okameneli zanos domovine;
bleste se v daljavi razdrti grebeni,
nad njimi, glej zvezde, čuječi plameni;
ko spi naša zemlja, le one nad njo
skrbe z menoj, bede nad nočjo ...
---
Oton Župančič