Znanilec pomladi?

Na včerajšnjem izletu sva srečala prvega letos, kmalu je sledil drugi in tretji in ... pa vseeno upava, da se bova to zimo še kaj sankala.

Vremenska napoved

Litija, dežuje, 5°C
Lisca, v oblakih, 3°C

Podvig na Kaçkar (3.932 m)

kamp Dilberdüzü, ponedeljek 26. 7. 2010 (5. dan, 2.879 m. n. v.)

"Jaaaaaaa" in "Uaauuuuu" so bili vzkliki vsakega izmed nas, ko smo prisopihali na najvišji in najbolj razgleden vrh našega trekinga. Naš dan se je začel še preden je vzšlo sonce. Večina nas je spala slabo; eni bolj zaradi polne lune drugi zaradi relativno visoke nadmorske višine. Prva noč visoko v hribih mi res ni minila prav prijetno, saj sem bil od švica ves lepljiv, pa še na živce mi je šla ozka mumijasta spalka, ker sem se počutil kot povita šunka. Na vse tegobe smo pozabili takoj, ko smo se pričeli vzpenjati. Prvi sončni žarki so počasi spreminjali hladne tone v pisano paleto barv in modro nebo je napovedovalo popolnoma jasen dan. Da je bil podvig prijetnejši in lažji smo naše težke "prasice" pustili v kampu. S sabo smo vzeli le najnujnejše, se pravi fotoaparate, nekaj hrane, palice, kreme in topla oblačila.

Prvi resen postanek smo si privoščili ob jezeru, v katerem še sredi poletja plava led. Kotanja, polna kristalno čiste vode v objemu surovih gora, me je prevzela in najrajši bi s polnimi zamahi zaplaval, a bila je ledeno mrzla in zadoščala je že osvežitev obraza. Kmalu se je pot počasi izgubila in sledili smo le še možicem, ki so eden za drugim stopali v naše vidno polje. Pot je postajala vse bolj zahtevna, saj je bilo treba prečiti kar nekaj sneženih zaplat, kjer so se nam rahlo šibila kolena. Imel sem občutek, kot bi se znašel sredi odprave na še neosvojen vrh.

Malo pod vrhom me je očitno začela zdelovati višinska, saj je bil vsak meter težavnejši in dihanje občutno težje. Vzpenjal sem se po polžje, korak za korakom, in nisem bil edini. Ne glede na ves napor smo zmagoslavno dosegli rdečo zastavo in se ob njej ponosno poslikali. In edinstveno priliko izkoristili za vsesplošno SMS-anje najdražjim.

Zadnji skoki na sneg

Ko nas je sonce že prijetno grelo, je zima spet pokazala svoje zobe in nam navrgla še nekaj zadnjega snega. Zgodnje telohe in zvončke je prekrila z belo odejo, nas pa z nizkimi temperaturami opozorila naj toplih jaken le še ne pospravimo.

Kljub temu je bil ta vikend spet bogat s soncem in jasnino. In midva ne bi bila zdrava, če teh darov ne bi maksimalno izkoristila, zato sva se v soboto podala na Nanos, kjer sva se predajala toplim žarkom. Visoko nad nama je sezono otvorila množica zmajarjev.

Danes sva se v dobri družbi podala na turo s tekaškimi smučmi. Pot nas je po sveži špuri vodila med gozdnim drevjem po dolini Kot v osrčje naših dvatisočakov.

Pod nogami se je sneg vidno talil, drevje in grmovje pa je počasi že napenjalo svoje brste. Čeprav zima občasno še mahne z repom, se topli in vse daljši dnevi nezadržno bližajo. Saj je že skrajni čas.

Slivnica (1114 m)

Po dolgem času so naju doma ob zajtrku spet greli sončni žarki in navkljub Sarinim dobrim namenom pisanja diplome, bi bil enostavno greh cel dan vztrajati pred računalnikom. Zato sva se podala na Notranjsko, kjer je bilo jezero spet polno vode, coprniški hrib nad njim pa se je začel prebujati. Kot kaže so Butalci, Hribci in ostale šeme dobro preganjali starko zimo, čarovnice s Slivnice pa so spet uspešno zacoprale pomlad.

črni teloh (Helleborus niger)

V iskanju sonca

Če je že tale zima super kar se snega tiče, pa ima vseeno eno veliko pomanjkljivost - sonca nam v temle našem razširjenem ljubljanskem kotlu kronično primanjkuje. Če že uspe predreti meglen pokrov, potem se skrije ravno tisti trenutek, ko prideš iz službe domov. Čez vikende pa itak tudi sonce počiva, kdo se bo pa matral s segrevanjem nižin ...

Mrzlica (1122 m)

Tile pozno jesenski dnevi najbrž niso težki samo meni, a kljub temu se včasih počutim bedno, kot da sem edini; vsakodnevno zgodnje vstajanje sredi trde teme, vožnja v strnjeni koloni po možnosti za kakšnim težkim zaspanetom, šiht-šiht-šiht, tečaj španščine, skupina, pa spet naporna vožnja v temi, kakšen manjši prigrizek in utrujen skok v posteljo, da se dan lahko ponovi. Kje pa je kaj časa za sprostitev, za naju?!

V glavi mi pogosto odzvanja misel soseda, ki sem ga nekega jutra srečal v dvigalu - vsak dan isto, samo datumi se spreminjajo. Takrat sem pomislil kako grozno mora biti vstajati s takšnim občutkom in vendarle se je ta občutek prikradel tudi vame. A da ne bi ostalo pri tem, je treba vnesti nekaj svežine. Med tednom res težko najdeva še kaj časa zase ali za še kakšno dodatno aktivnost, zato ga mrzlično iščeva in izkoriščava čez vikende.

Zato sva se odločila, da se tokrat odpraviva v nama še dokaj nepoznane konce - na vzhod. Z velikim veseljem sva medse povabila tudi Jerneja - Evinega dečkota iz Prebolda, ki ga že dolgo, dolgo nisva videla. Lepo je spet srečati dobre in prijazne ljudi, ki se nanje sicer večkrat spomniš, a nikakor ne najdeš časa za skupne trenutke. Po krajšem zgubljanju v raztegnjeni vasi Matke, smo vendarle našli izhodišče za drugi najvišji vrh Posavskega hribovja in dani trenutki so bili samo naši.

Po 10ki še 2000ka

Zaslužene kremšnite in medalja za zmagovalce

Že tretje leto zapored smo švical okrog Bleda ponoč in se na cilju mastili s kremšnitami; s to izjemo, da se letos nismo prepoteni vrgli v jezero, saj je bilo res mraz. Smo si pa postavili šotor v kampu Zaka, tako da se nam ob glasnem bendu The 80's ni bilo treba držat nazaj.

Naslednji dan smo se zbudili v sončno jutro, si postregli z ekstra kremšnitami, skuhali topel čaj in se podali na raztegovanje na Debelo peč (2014 m).

Jutro v kampu Zaka ob kremšnitah in toplem čaju


Zmagovalci na vrhu Debele peči

Struška (1944 m)

Skupaj s poletnim vremenom in visokimi temperaturami v nižinah je počasi spet prišel čas, ko tudi v višjih legah travnike popestrijo različne cvetlice. Na to naju je opomnila zvrhana skleda regrata, ki sva jo dobila od staršev z Orehka (sezona v nižinah je že zdavnaj minila) in sledila sva ji na Struško, sosedo bolj znane in opevane Golice.

Kljub temu da po zimi, obilni s snegom, v senčnih kotanjah ostaja precej več kot le za vzorec snega, se na travnikih bohoti že cel arzenal pomladno/poletnih cvetk, ki kar tekmujejo med seboj katera bo s svojo obliko in barvami bolj prevzela mimo leteče čmrlje in čebele ter nas, pohodnike. Pobočja, ki so iz daljave videti kot popršena s svežim snegom, se bahajo s preprogami divjih belih narcis (Narcissus poeticus radiiflorus), druga, rumena, prekrivajo bogate zaplate zlatic (Ranunculus acris), pomladanskih jegličev (Primula veris) in ob potokih kalužnic (Caltha palustris), modro zastopajo spomladanski svišči (Gentiana verna) in njihovi sorodniki encijani ... in tako me vsako pomlad znova navduši bogastvo nežnih cvetlic, ki uspevajo v zahtevni gorskih klimi.

VEČ SLIKC...

Peš od doma do Janč

Prejšnji vikend sva imela gušt za poležavanje in pospravljanje doma, tokrat pa so naju spet zasrbeli podplati. Dan je bil idealen za pohod po bližnjih gričkih in izpred bloka sva se podala na pot proti Jančam. Preden sva se zares odpravila od doma, sva bila še malo nergasta in noben od naju ni točno vedel zakaj, vendar ko sva zasopla v prvi breg, za slabo voljo enostavno ni bilo več časa.

Bil je prvi spomladanski dan, a zunaj je vel še mrzel severni veter. Pobočja so bila mestoma prekrita z bogatimi zaplatami spomladanske rese (Erica carnea), s kupčki trobentic (Primula vulgaris) in z vijoličastimi preprogami pomladanskih žafranov (Crocus vernus), kar je bil več kot očiten znak, da morava otvoriti najino nabiralniško sezono. Letos ne za jegra, ampak za domač zeliščni čaj.

Ko sva po večurnem pohajanju po hribčkih in med starimi kmečkimi domačijami s spuščenimi psi na dvoriščih prispela do Janč, sva modro preračunala, da nama morda celo uspe ujeti vlak iz Jevnice v Litijo. Zato sva dolgrede pospešila korak in se pošteno našvicala. Bíla sva težko bitko s časom in upala, da imajo slovenske železnice zamudo. In res nama je uspelo priti na postajo pred vlakom, a kaj ko je bilo treba še kupiti karte in najti pot do tira na drugi strani proge. Naenkrat sva se zavedla, da nama bo vlak dobesedno ušel pred nosom; nemočno sva gledala, kako je prav počasi pripeljal in tako tudi speljal s postaje, midva pa sva stala na peronu prešvicana in rahlo premražena z dolgima obrazoma, saj sva vedela, da pride naslednji šele čez tri ure.

In ni nama ostalo drugega, kot da sva jo mahnila naprej proti glavni cesti Ljubljana-Litija, si popravila frizuro, nadela prijazen nasmešek in dvignila palec v zrak.

SLIKE

Pokljanje borovih storžev

Storž ob odpiranju z značilnim pokljanjem

Vremenarji so napovedovali krasen sončen dan in bil bi greh ostati doma z metlo v roki in oprtanim predpasnikom okrog pasu. Hitro se nas je našlo za poln avto in tokrat sem bil sam blažen med brhkimi pohodnicami ; ) Vmes sem se sicer malo pohecal, da smo kot kurnik na kolesih s petelinom za volanom, a v resnici mi je ženska družba prav godila.

Ker imamo vsi snega že rahlo dovolj in nas vse že po malem razganja prebujajoči se duh po pomladi, smo šli tokrat pljuča polnit na Primorsko. Za razliko od običajnih pohodov, smo tega pričeli s sestopom. S Socerba smo se spustili preko kraškega roba v majhno vasico Osp, ki je stisnjena pod mogočnimi pečinami, po katerih so s soncem obsijani viseli nešteti plezalci. Pot se je počasi obrnila navzgor proti vrhu Tinjana, kjer se nam je odprl razgled na Trst in Koper, kot bi ju imeli na dlani. Primorsko sonce nas je ves čas prijazno grelo, burja je svojo sapo pustila nekje daleč za Trnovskim gozdom, cveteli so mandljevci in borovci so nam s svojim značilnim pokljanjem tiho prišepetovali, da v naše kraje spet prihaja pomlad. Po suhih travnikih je svoje zelene cvetove razkazoval blagodišeči teloh, rjava suha trava pa nas je vabila v svoj objem na počitek, kjer smo se predali gurmanskim užitkom.

Mateja uživa v ležanju na travi in občuduje moč narave

Za piko na i pa je poskrbela še Mateja, ko nas je vse radodarno povabila na tako želeno hladno pivo oz. radler. Kljub postu, se mu enostavno nisva mogla upreti : \

Slike

V snegu na Snežnik

Pa nama je po dolgih bolezenskih vikendih spet ratal; zgodaj vstat in se odpeljat iskat sonce in nove dogodivščine. Že od decembra je naša četica razmišljala in planirala zimski vzpon na Snežnik, pa je vedno kaj padlo vmes, danes pa smo se končno odpravili na najvišji primorski grič. In na koncu smo uživali v obojem, nepričakovanih sončnih žarkih in nenadejanih ter zelo adrenalinskih dogodivščinah.

Na poti do vznožja so nas sicer že pozdravljali prvi znanilci pomladi - zvončki in trobentice - nato pa nas je presenetila debela snežna odeja, tako da nam je zimska oprema prišla še kako prav. Pa vendar smo zimo na tem koncu podcenjevali. Bolj ko smo se dvigali, bolj ostre so postajale razmere. Sneg je postajal vse bolj trd, poledenel, nekaterim je celo zmanjkalo tal pod nogami in skoraj bi se bili lahko odpeljali nazaj v dolino. Najprej nam je med fotografiranjem spolzel Rok in zaustavila ga je šele zaplata napihanega snega. Trenutek zatem je Mateji med iskanjem dobrega motiva v isto smer pobegnila palica. Medtem ko si je Primož že pripravljal dereze za testno hojo po ledu, se je v reševanje palice pogumno podala Barbi, vendar neuspešno. Tudi njo je presenetil bleščeč leden pokrov in jo odpeljal nekaj metrov dlje. Ustavila jo je šele mlada bukev. A to nas ni ustavilo, da ne bi poti nadaljevali po še bolj strmem in gladkem pobočju proti Dragi Karolini na vrhu Velikega Snežnika. V koči smo se razveselili toplega čaja, si privezali dušo s sendviči in nazdravili z medico, a ostal je strah pred povratkom po poledeneli gazi.

Potem smo se prav presrano počasi in previdno spustili nazaj in si na spisek obvezne zimske opreme dodali dereze. Spotoma smo pobrali še izgubljene palice, ki so jih rešili prijazni primorski planinci in se že veselili pravega nedeljskega kosila z govejo juho, praženim krompirjem in kuhano govedino.

Na srečo smo se vsi vrnili celi, a kljub temu malo polomljeni ...

Pogled z vrha Snežnika proti primorskim gričem in vrhovom Istre

Slike

Ob polni luni med zasnežene vrhove

Pokljuka je že več kot en mesec zamedena s snegom, pa je še nisva imela časa obiskat, zato naju je, kljub temu da nisem ravno pristaš organiziranih skupinskih izletov in podobnega, premamilo vabilo TNP-jevcev na pohod na Lipansko planino ob polni luni.

Na srečo in veliko veselje vseh je bilo nebo v poznem sobotnem popoldnevu, ko smo hiteli proti Bledu, brez najmanjšega oblačka, mesec pa se je že pripravljal na svoj nočni pohod. Vsi zmrznjeni smo na štartu navlekli nase vso možno hribovsko garderobo in se s parkirišča ob cesti med klepetom počasi podali peš proti vznožju Lipance. Pot nas je najprej vodila preko planine Zajavornik (ki je sicer najina najljubša točka za nabiranje krogov s tekaškimi smučmi), na kateri stanove na debelo pokriva sneg in kjer je v globeli pritisnil pravi sibirski mraz, da nam je sapa zmrzovala v nosovih. Ko se je pot začela vzpenjati smo se počasi odtajali in do Blejske koče smo bili že dobro ogreti. Zaradi močnega luninega sija na cilju sicer nismo opazovali zvezd, smo pa občudovali okoliške vrhove, ki so se zasneženi bleščali v svetli noči.

Ojstrica (2350 m) s Podvežaka

prepihana do zadnje kosti

Nevihtna obdobja naj bi bila večinoma mimo, kar pomeni da se spet bliža čas, idealen za daljše hribovske podvige. Po napornem tednu "službovanja", se mi je porodila neustavljiva želja po visokogorju in Ojstrica, odmaknjena nekam daleč v Kamniško-Savinjske alpe, se je zdela kar primerna. Da bi se izognila promenadi pohodnikov in žgočemu soncu, sva se namenila štartat že ob 6:30 (z izhodišča, ne od doma), kar seveda navadnim smrtnikom redko uspe in tudi nama tokrat ni.

Vseeno pa nama je uspel podvig na to vzhodno lepotico, čeprav so naju sprva temni oblaki, ki so se igrivo podili okrog skalnatih vrhov, odvračali od začrtanega cilja. Misel na kratke hlače je bila tudi kmalu pozabljena, saj je močan veter poskrbel za hladno klimo. Tako hladno, da so spet prišle v poštev volnene rokavice in kapa. Prijazno so naju gledale le gorske krave, ki so se brezskrbno pasle ob poti in s svojimi velikimi zvonci pozvanjale v pozdrav.

Po zložnem vzponu na greben Male Ojstrice sva ostala sama z vetrom in meglicami, ki so nama zastirale razgled na severno stran v Robanov kot. Z nekaj lažjega plezanja po skalovju in premagovanjem strahu na bolj izpostavljenih odsekih sva na vrhu z užitkom segla v ruzak in si privoščila zasluženo malico. Zadovoljstvo je bilo popolno.

---
Beži ... vse beži ... Le v dalji planine.
Tam zadaj je naša zemlja zakipela,
zahrepenela, v nebo je hotela,
v višino pognala se kot val,
a v naletu pod zvezdami val je obstal ...
Tako strmi zdaj sredi višine
okameneli zanos domovine;
bleste se v daljavi razdrti grebeni,
nad njimi, glej zvezde, čuječi plameni;
ko spi naša zemlja, le one nad njo
skrbe z menoj, bede nad nočjo ...
---
Oton Župančič

Od Valvazorja do Prešerna

... in še dlje, na Stol.

Po dolgem, res dolgem času sva med vikendom spet s kurami vstala. Razlog je bil več kot tehten, saj se nas je zbralo neverjetnih sedem entuziastov, ki smo želeli že na vse zgodaj pognati svoje b-mašine. Litijani so vstali že ob 4:30 - praktično sredi noči. Vse čestitke! Midva sva imela lažje delo, saj so naju pobrali v Kranju, zato sva lahko potegnila uro dlje.

Z avtom smo se gosposko pripeljali do prve planinske postojanke - Valvazorjeve koče (dodatna ura in pol hoje po žgočem soncu bi bila kljub močni volji vseeno preveč), od tam pa - hop - ruzak na rame (eni s težo za dva, saj so se bali suhih ust) in mahnili smo jo proti vrhu.

Jutro je bilo prijetno sveže, sem ter tja so se še pobliskavale kapljice rose in ob poti so se pasli konji. Nismo še dobr začeli sopihat, ko je Sara zavohala cvetočo lipo. Z največjim veseljem sem se je lotil smukat, saj je do zdaj nisva uspela nabrat za potrebe Jägra in seveda planinskega čaja ;)

Nekaj višinskih metrov pred vrhom so nas glasno pričakale umazano bele kepe. Ene so nam sramežljivo blejale v pozdrav, druge so se na presenečenje Barbi prav nemarno drle, vse pa so močno pogrešale našega žrebca - "Doooleeeeee".

Po dveh urah in pol hoje smo prišli do Prešernove koče, a vrh dvatisočaka še ni bil osvojen. Potreben je bil še krajši spust in zadnji vzpon, ki nas je nagradil z veličastnim razgledom na okoliške gore (Begunjščica, Košuta, ...) ter oddaljeno Blejsko jezero z znamenito cerkvico na sredi.

Krasen izlet v odlični družbi

S Črne prsti na Rodico

Končno spet nekaj ta pravih, pristnih gričev - tistih, kjer mogočna drevesa izgube bitko za preživetje v ostrih razmerah visokogorja, zmagujejo pa male in nadvse očarljive planinske cvetlice, zeli in bujna, zelena nizka trava, ki kar vabi k tacanju po njej z bosimi nogami.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Petrovemu brdu, kjer smo pospremili na štart množico junaških gorskih tekačev in tekačic, ki so se podali na 35 km dolg gorski tek čez drn in strn. Najprej na Črno prst (1844 m), pa spust v dolino - v Hudojužno (381 m), pa spet navkreber proti Poreznu (1630 m) - najvišjemu vrhu Cerkljanskega hribovja in seveda še sestop nazaj do izhodišča. BRAVO!!

Tud mi smo se odpravili na Črno prst, a z drugega konca in z drugačnimi nameni. Ker smo bili z dvema avtoma, smo prvega pustili v majhnem simpatičnem naselju Rut in se zapeljali na drugi konec do drugega, spet luštnega naselja Stržišče. Od tam smo jo mahnili tekačem naproti.

Krošnje bukovih gozdov so nam sprva nudile blagodejno senco, v kateri smo bodrili sodelujoče na teku, a kaj kmalu smo se dvignili nad gozdno mejo, kjer so nas pozdravljale male, ravnokar odprte glavice planinskih cvetlic. Ko smo dosegli vrh Črne prsti, se je lepota pohajanja pravzaprav šele začela. Odločili smo se namreč, da bomo preko grebena osvojili še Rodico.



Tam nekje visoko, med množico špičakov, bližje soncu in v blaženi tišini. Iz posameznih kotanj, kjer se je še zadrževal sneg, je sem ter tja potegnil hladen piš, ki je prijal kot prija hladno pivo po napornem teku. Rodica je bila še daleč stran, a hkrati videti tako blizu. Težko je verjeti kako dolgo pot lahko človek prehodi in ob tem celo uživa. No, ampak avta smo se pa na koncu vsi že strašno veselili.

Med rožce na Vremščico

Ko je že vse kazalo, da bo zaradi slabega vremena nedelja omejena na počitek med štirimi stenami, smo se vseeno pogumno odpravili proti Primorski na obljubljeno sonce.
















Vetrovna Vremščica nas je tokrat le nežno hladila s pihljanjem in nam ponujala čudovite poglede na svoj bogat botanični vrt: perunike, kranjske lilije, tavžentrože..., in ostali cvetovi so blesteli v vseh možnih odtenkih zgodnjega poletja. Na ne preveč napornem vzponu smo si vzeli čas za nabiranje čajnih rastlin in tistih za domačga jegra, občudovali razglede na bližnje primorske hribčke in na zadnjem pobočju ujeli celo pogled na morje...