Vremenska napoved

Litija, dežuje, 5°C
Lisca, v oblakih, 3°C

Zadnji skoki na sneg

Ko nas je sonce že prijetno grelo, je zima spet pokazala svoje zobe in nam navrgla še nekaj zadnjega snega. Zgodnje telohe in zvončke je prekrila z belo odejo, nas pa z nizkimi temperaturami opozorila naj toplih jaken le še ne pospravimo.

Kljub temu je bil ta vikend spet bogat s soncem in jasnino. In midva ne bi bila zdrava, če teh darov ne bi maksimalno izkoristila, zato sva se v soboto podala na Nanos, kjer sva se predajala toplim žarkom. Visoko nad nama je sezono otvorila množica zmajarjev.

Danes sva se v dobri družbi podala na turo s tekaškimi smučmi. Pot nas je po sveži špuri vodila med gozdnim drevjem po dolini Kot v osrčje naših dvatisočakov.

Pod nogami se je sneg vidno talil, drevje in grmovje pa je počasi že napenjalo svoje brste. Čeprav zima občasno še mahne z repom, se topli in vse daljši dnevi nezadržno bližajo. Saj je že skrajni čas.

"Oda snihu"

Siva pot vodi do Mangrta

Ni minil dober teden in že se mi je spet zahotelo sedenje na trdem, neudobnem zicu. Tokrat sem za razliko od ravninske Donave sopihal po strmem vzponu na Mangrt, o čemer je Primož sanjal že nekaj časa. Ni bilo potrebno veliko besed, da sva se uskladila. S kombijem sva se pripeljala do vznožja Mangrtske ceste, nato pa zajahala najine konjiče in se podala proti vrhu. Vožnja v hrib brez težkih torb je bila navdušujoče lahka in če se mi je zdel vzpon na Vršič težaven, je bil Mangrt prav prijeten.

Cesta - gladka kot dojenčkova ritka - se je vijugasto vila skozi številne v skalo vklesane tunele in nama nudila božanske razglede na okoliško gorovje. Zrak je bil že precej hladen, a razvajalo naju je toplo sonce, medtem ko so vrh Mangrta ves čas zakrivali sivi oblaki. Ko sva prispela do konca ceste, na sedlo, se je med oblaki odprlo okno, skozenj je posijalo sonce in razkril se je pogled na mogočnega očaka. Ponosno sva si segla v roké in uživala v amfiteatru sivih sten. Pred spustom sva se le še dobro oblekla, nato pa se prepustila cesti adrenalina.

VEČ SLIK (photos)

statistika
dolžina: 11 km
čas vzpona: 1h 30 min

Bungeeeee

Tri leta smo zbirali pogum, da smo se Miha, Jernej in jaz junaško povzpeli na vrtoglavih 55 m visok Solkanski most in se po ukazu inštruktorja - 3, 2, 1, BUNGEE! - neomahljivo vrgli v globel Soče.

Po večurnem čakanju na žgočem soncu, smo tudi mi trije prišli do svojega trenutka. Ob pogledu na turkizno zeleno reko, ki je mirno tekla daleč spodaj in na majhne možice, ki so zvedavo pogledovali gor, sem se zavedel, da ni več poti nazaj. Formalno smo podpisali izjavo, da se podajamo na adrenalinsko pot na lastno odgovornost, potem pa so nam okoli gležnjev privezali debelo elastiko. Sledili so le še trije koraki do najvišje točke, stisk štange in pogled navzdol. Pričela se je eksplozija misli, ki jim nisem utegnil več slediti. Zaslišal sem odštevanje in želel sem si še kakšen trenutek več za "pripravo", a že sem zaslišal bungee!. Še kakšno milisekundo ali dve sem okleval, nato pa sem se odlepil od lesenega podesta in se pognal v praznino. Sledil je krik groze, nato pa kričanje iz čistega užitka.

Letel sem. Z nepopisno hitrostjo. Začele so se mi pobliskavati male bele zvezdice in za trenutek nisem uspel več vsega dojemati. Nato sem začutil počasno napenjanje elastike in sledil je trenutek breztežnosti. Kot astronavt v vesolju sem se obrnil nazaj proti množici, ki me je od daleč opazovala z velikega betonskega mostu, jim veselo pomahal v pozdrav in nadaljeval z uživaškim vzklikanjem. Nekajkrat sem se še pozibal, nato pa obvisel z glavo navzdol kot kak razkuhan špaget.

Na bregu me je že čakal Miha, s cigaretom v roki, vidno zamaknjen. Opotekajoče sem stopil iz rafta in se priplazil do njegove skale, kjer sva skupaj pričakala še tretji junaški skok. Polni adrenalina smo se vsi skupaj z našimi navijači odpravili na razvajanje na Sotočje, kjer smo ohladili pregreta telesa in se predali hipijevski sproščenosti Sajeta festivala.

SLIKE (PHOTOS)

Po 10ki še 2000ka

Zaslužene kremšnite in medalja za zmagovalce

Že tretje leto zapored smo švical okrog Bleda ponoč in se na cilju mastili s kremšnitami; s to izjemo, da se letos nismo prepoteni vrgli v jezero, saj je bilo res mraz. Smo si pa postavili šotor v kampu Zaka, tako da se nam ob glasnem bendu The 80's ni bilo treba držat nazaj.

Naslednji dan smo se zbudili v sončno jutro, si postregli z ekstra kremšnitami, skuhali topel čaj in se podali na raztegovanje na Debelo peč (2014 m).

Jutro v kampu Zaka ob kremšnitah in toplem čaju


Zmagovalci na vrhu Debele peči

Ups & Downs po Istri

Na popraznični petek sva vstala zelooo zgodaj, saj je eden in edini vlak, ki je menda primeren za vožnjo koles do Pule, ustavil v Litiji že ob 5:50. Medtem ko so nekateri čakali na vlak za v službo, sva se midva s čeladami na glavah in kolesi ob bokih veselila novih dogodivščin.

Po dobrih petih urah pozibavanja se je končno vlak ustavil v sončni Puli. Najprej sva začela z iskanjem trgovskih centrov, kjer naj bi prodajali plinske kartuše z navojem tudi za Primusa. Bila sva prepričana, da jih bova dobila brez težav. Kar dobro sva se zrekreirala in na koncu ostala praznih rok. Sprijaznila sva se, da bova s sabo vozila celotno zalogo makaronov, omakc, kuhalnega pribora ipd bolj kot ne za trening. In tako sva bila prisiljena k iskanju prijetnih in ugodnih konob, kar sploh ni bilo slabo :)

Ven sva potegnila Veharjev vodič po Istri in se podala po makadamskih poteh. Kmalu sva ugotovila, da bova na tem popotovanju ves čas nekaj iskala, saj so bili opisi le malo uporabni. Po večkratnem zgubljanju sva se skušala bolj držati dobro označenih kolesarskih poti in slediti lastni intuiciji. Res, da sva na ta račun naredila kakšen kilometer več in tudi preklela nepotrebne vzpone, a vsakokrat ko sva prispela na želen cilj, sva bila neizmerno zadovoljna. Ob samotnih poteh sva nabirala zelišča, iskala dobre motive za fotkanje in si občasno poiskala prijeten kotiček za ohladitev pregretih nog. Pod dišečimi borovci in ob rahlem morskem vetriču sva se prepuščala čistim užitkom za lažje nadaljevanje zastavljenih etap.

Nomadsko sva se iz dneva v dan selila bolj proti severu in izbirala večinoma peščene, kamnite in asfaltne stranske poti, ki so naju vodile malo gori, malo doli, ob zalivčkih ter skozi starodavna, kamnita in živahna mesta (Pula, Vrsar, Poreč) in nenazadnje tudi čez kampe, kjer sva prenočevala. Nehote sva jih primerjala tako med sabo kot tudi z ostalimi evropskimi. Ugotovila sva, da so cene višje kar za 50 % od tistih v Španiji ali na Nizozemskem, saj sva povprečno plačala 20-25 € na noč (šotor in dve osebi). Je pa res, da so skoraj vsi kampi zelo dobro vzdrževani in imaš vedno na voljo toplo vodo ter WC papir.

Tudi domačini so bili glede na politične zdrahe izredno prijazni. V soboto, ko sva morala v Barbarigi najti drugo pot, ker so tisto iz opisa po novem zaprli, sva morala kolesariti po nekem samotnem, prašnem predelu, ko se je nad nama naenkrat skuhala črnina oblakov, pričelo se je grozovito bliskat in grmet, okrog in okrog pa ni bilo ničesar kamor bi se lahko skrila, razen kilave makije. Ob visoki napetosti v ozračju sva gonila naprej v upanju, da čim prej naletiva na kakšno ubogo staro hišico, ki bi nama lahko nudila zasilno zavetje. Po par zaprašenih in v strahu prepeljanih kilometrih nama je le uspelo, še pred vrhuncem nevihte, priti do male stare vasice, kjer sta nama prijazna domačina ponudila streho nad glavo.

Sara:
Zadnji del poti naju je vodil ob obali SZ Istre, skozi počitniška naselja in kampe, za katere sva že večkrat slišala, obiskala pa nikoli. Končno sva kolesarski vodnik zabrisala med prtljago in naprej sama s pomočjo hrvaških oznak iskala lepe in malo prometne, večkrat tudi makadamske poti. Na naju je velik vtis naredil prizor lesenih pomolov v Savudriji, šokiral pa naju je kompleks v nastajanju - točno nasproti lani odprtega Portoroškega Palaca, ki naj bi bil cel oh in ah na hotelski sceni bližnje okolice. V Alberih pri Crvenem vrhu raste nov, ogromen Kempinsky Adriatic Hotel. V steklo in kamen odet objekt avstrijskega arhitekta z bazenom, golf igriščem in privatno plažo, ki ga obdajajo še luksuzne večstanovanjske in samostojne vile je zrastel iz ničesar in bo kmalu velika konkurenca našim hotelirjem. Ob prizoru sva bila tako presenečena, da sva pozabila na fotografiranje ... Škoda, ker je bila to najbrž zadnja priložnost za ogled tako od blizu.

Za Kanegro, kjer sva se na mojo veliko zadrego (po nesreči) zapeljala skozi nudistični kamp med nagci in se malo kasneje vrgla v morje, sva našla traso stare Parenzane, ki naju je v rahlem spustu z odprtim razgledom na naše soline prav užitkarsko pripeljala točno k Jorasu na dvorišče. Na naši strani sva ujela kolesarsko pot ob Sečoveljskem zalivu (mimgrede, Mobitelova trgovina, kjer lahko kupiš sol, se sredi sezone odpira šele ob 5h popoldne?!) in se mimo mirnega priveza v Seči skozi kamp v Luciji spet vrnila na traso nekdanje železnice, po kateri sva skozi dva tunela ravno pred dežjem prikolesarila do Izole. Pa potem še do kolesarskega cilja, Kopra, kjer sva se za konec še enkrat ubadala z neprijaznostjo delavcev Slovenskih železnic in zopet sama z velikimi težavami naložila kolesa na vlak.


OSTALE SLIKE (MORE PHOTOS)

Padla je 12ka

Lansko leto sva konec maja naredila super kolesarsko turo čez Javornike in spotoma odkrila oznake tekaške proge v Petelinjem, ki se nama je zdela res kul. Zapisala sva jo na seznam NAREDI09 in se v soboto udeležila 25. Petelinjskega teka. No, ni bilo čisto tako enostavno, brez dvomov v zadostno pripravljenost za 12 kilometrsko preizkušnjo tudi tokrat ni šlo. Pa smo jo pretekli, uživali v lepotah okolice pivških jezer, premagali vse klance na poti in se na koncu skupaj veselili osebnih rekordov.

Struška (1944 m)

Skupaj s poletnim vremenom in visokimi temperaturami v nižinah je počasi spet prišel čas, ko tudi v višjih legah travnike popestrijo različne cvetlice. Na to naju je opomnila zvrhana skleda regrata, ki sva jo dobila od staršev z Orehka (sezona v nižinah je že zdavnaj minila) in sledila sva ji na Struško, sosedo bolj znane in opevane Golice.

Kljub temu da po zimi, obilni s snegom, v senčnih kotanjah ostaja precej več kot le za vzorec snega, se na travnikih bohoti že cel arzenal pomladno/poletnih cvetk, ki kar tekmujejo med seboj katera bo s svojo obliko in barvami bolj prevzela mimo leteče čmrlje in čebele ter nas, pohodnike. Pobočja, ki so iz daljave videti kot popršena s svežim snegom, se bahajo s preprogami divjih belih narcis (Narcissus poeticus radiiflorus), druga, rumena, prekrivajo bogate zaplate zlatic (Ranunculus acris), pomladanskih jegličev (Primula veris) in ob potokih kalužnic (Caltha palustris), modro zastopajo spomladanski svišči (Gentiana verna) in njihovi sorodniki encijani ... in tako me vsako pomlad znova navduši bogastvo nežnih cvetlic, ki uspevajo v zahtevni gorskih klimi.

VEČ SLIKC...

V snegu na Snežnik

Pa nama je po dolgih bolezenskih vikendih spet ratal; zgodaj vstat in se odpeljat iskat sonce in nove dogodivščine. Že od decembra je naša četica razmišljala in planirala zimski vzpon na Snežnik, pa je vedno kaj padlo vmes, danes pa smo se končno odpravili na najvišji primorski grič. In na koncu smo uživali v obojem, nepričakovanih sončnih žarkih in nenadejanih ter zelo adrenalinskih dogodivščinah.

Na poti do vznožja so nas sicer že pozdravljali prvi znanilci pomladi - zvončki in trobentice - nato pa nas je presenetila debela snežna odeja, tako da nam je zimska oprema prišla še kako prav. Pa vendar smo zimo na tem koncu podcenjevali. Bolj ko smo se dvigali, bolj ostre so postajale razmere. Sneg je postajal vse bolj trd, poledenel, nekaterim je celo zmanjkalo tal pod nogami in skoraj bi se bili lahko odpeljali nazaj v dolino. Najprej nam je med fotografiranjem spolzel Rok in zaustavila ga je šele zaplata napihanega snega. Trenutek zatem je Mateji med iskanjem dobrega motiva v isto smer pobegnila palica. Medtem ko si je Primož že pripravljal dereze za testno hojo po ledu, se je v reševanje palice pogumno podala Barbi, vendar neuspešno. Tudi njo je presenetil bleščeč leden pokrov in jo odpeljal nekaj metrov dlje. Ustavila jo je šele mlada bukev. A to nas ni ustavilo, da ne bi poti nadaljevali po še bolj strmem in gladkem pobočju proti Dragi Karolini na vrhu Velikega Snežnika. V koči smo se razveselili toplega čaja, si privezali dušo s sendviči in nazdravili z medico, a ostal je strah pred povratkom po poledeneli gazi.

Potem smo se prav presrano počasi in previdno spustili nazaj in si na spisek obvezne zimske opreme dodali dereze. Spotoma smo pobrali še izgubljene palice, ki so jih rešili prijazni primorski planinci in se že veselili pravega nedeljskega kosila z govejo juho, praženim krompirjem in kuhano govedino.

Na srečo smo se vsi vrnili celi, a kljub temu malo polomljeni ...

Pogled z vrha Snežnika proti primorskim gričem in vrhovom Istre

Slike

Ob polni luni med zasnežene vrhove

Pokljuka je že več kot en mesec zamedena s snegom, pa je še nisva imela časa obiskat, zato naju je, kljub temu da nisem ravno pristaš organiziranih skupinskih izletov in podobnega, premamilo vabilo TNP-jevcev na pohod na Lipansko planino ob polni luni.

Na srečo in veliko veselje vseh je bilo nebo v poznem sobotnem popoldnevu, ko smo hiteli proti Bledu, brez najmanjšega oblačka, mesec pa se je že pripravljal na svoj nočni pohod. Vsi zmrznjeni smo na štartu navlekli nase vso možno hribovsko garderobo in se s parkirišča ob cesti med klepetom počasi podali peš proti vznožju Lipance. Pot nas je najprej vodila preko planine Zajavornik (ki je sicer najina najljubša točka za nabiranje krogov s tekaškimi smučmi), na kateri stanove na debelo pokriva sneg in kjer je v globeli pritisnil pravi sibirski mraz, da nam je sapa zmrzovala v nosovih. Ko se je pot začela vzpenjati smo se počasi odtajali in do Blejske koče smo bili že dobro ogreti. Zaradi močnega luninega sija na cilju sicer nismo opazovali zvezd, smo pa občudovali okoliške vrhove, ki so se zasneženi bleščali v svetli noči.

Iz megle na sonce in sneg

Po delovni soboti sva si namesto poležavanja in zajtrka v postelji privoščila zgodnje vstajanje v gosto litijsko meglo. Na pobudo novih sokrajanov (Mateje, Nuše in Primoža), ki so takega nedeljskega tempa že vajeni, smo se polni optimizma odpravili po sonce in sneg na Gorenjsko.

S prižganimi meglenkami smo se peljali mimo Ljubljane in tam nekje pri Naklem so prvi sončni žarki vendarle uspeli prebiti debeli megleni pokrov. Nad nami so se začeli risati beli vrhovi in pod Storžičem nas je pričakala dobro utrjena sankaška proga. Po prijetnem vzponu smo se v domu okrepčali s čajem, borovničkami in pečenimi parkeljci, nato pa sta se najbolj zagnana - kar 3x zapovrstjo - na saneh pognala v dolino. Sankaška sezona se je danes za nas uradno začela!

Tekaški pozdrav jeseni na Krasu

čas za revizijo tekaške sezone

Uspelo nam je. Letos sem posebej ponosen na nas, saj smo vzdrževali tekaško kondicijo preko celega leta. Sicer mi res ni uspelo preteči 21 km, kot sem si zadal, a ostaja izziv za drugo leto. Smo se pa udeležili kar nekaj prijetnih, zabavnih in pošteno našvicanih tekaških mitingov. Tale kraški je bil spet izvrsten.

Organizatorji so poskrbeli za krasno tekaško progo od Sežane do Orleka in nazaj, kjer nas je v cilju pričakal odličen mlad surf bend The Oldies, okusna topla jota in prijetno kraško darilo - teran. Tudi tokrat nas je spremljala in bodrila naša fotografinja Nuša, a žal brez njenega urnega tekača Primoža. Je moral to soboto urno prodajati snežne verige.

Dobra družba gre fino skupaj z dobrim vinom, zato smo našo pot nadaljevali k že poznani vinski kleti v Škrbini. Da pa ne bi ostali samo pri vinu, smo si poiskali še ta pravo kraško osmico, kjer smo še malo nazdravili, prigriznili nekaj sušenega in se posladkali z božanskimi domačimi štruklji.

In na koncu samo še enkrat bravo nam vsem, in vam, ki ste zdržali stavo, čeprav smo bili ostali prikrajšani za zabavo, ki bi lahko sledila ... hmmm Jeri na štangi, to bi bil hec ... he he

FOTKE

Rab

toplo morje in leden veter

September letos sicer res ni postregel z indijanskim poletjem, a midva sva ga kljub vsemu želela vsaj malo preživet na morju, s knjigo v roki in ležanjem na plaži. Za štiri dni sva se odpravila na otok Rab, v kamp Padova III. S sabo sva vzela še kolesa in pohodne čevlje, za vsak slučaj, če bi naju zagrabila "ta delovna" vnema. Kot ponavadi se je tudi tokrat nisva mogla ubraniti. In tako so sončni, a zelo vetrovni dnevi minili med iskanjem zavetnih zalivčkov, hitrimi skoki v morje, basanjem z narabutanimi figami, osvajanjem otoških vrhov ...

več pa naj povedo slike

Ojstrica (2350 m) s Podvežaka

prepihana do zadnje kosti

Nevihtna obdobja naj bi bila večinoma mimo, kar pomeni da se spet bliža čas, idealen za daljše hribovske podvige. Po napornem tednu "službovanja", se mi je porodila neustavljiva želja po visokogorju in Ojstrica, odmaknjena nekam daleč v Kamniško-Savinjske alpe, se je zdela kar primerna. Da bi se izognila promenadi pohodnikov in žgočemu soncu, sva se namenila štartat že ob 6:30 (z izhodišča, ne od doma), kar seveda navadnim smrtnikom redko uspe in tudi nama tokrat ni.

Vseeno pa nama je uspel podvig na to vzhodno lepotico, čeprav so naju sprva temni oblaki, ki so se igrivo podili okrog skalnatih vrhov, odvračali od začrtanega cilja. Misel na kratke hlače je bila tudi kmalu pozabljena, saj je močan veter poskrbel za hladno klimo. Tako hladno, da so spet prišle v poštev volnene rokavice in kapa. Prijazno so naju gledale le gorske krave, ki so se brezskrbno pasle ob poti in s svojimi velikimi zvonci pozvanjale v pozdrav.

Po zložnem vzponu na greben Male Ojstrice sva ostala sama z vetrom in meglicami, ki so nama zastirale razgled na severno stran v Robanov kot. Z nekaj lažjega plezanja po skalovju in premagovanjem strahu na bolj izpostavljenih odsekih sva na vrhu z užitkom segla v ruzak in si privoščila zasluženo malico. Zadovoljstvo je bilo popolno.

---
Beži ... vse beži ... Le v dalji planine.
Tam zadaj je naša zemlja zakipela,
zahrepenela, v nebo je hotela,
v višino pognala se kot val,
a v naletu pod zvezdami val je obstal ...
Tako strmi zdaj sredi višine
okameneli zanos domovine;
bleste se v daljavi razdrti grebeni,
nad njimi, glej zvezde, čuječi plameni;
ko spi naša zemlja, le one nad njo
skrbe z menoj, bede nad nočjo ...
---
Oton Župančič

Od Valvazorja do Prešerna

... in še dlje, na Stol.

Po dolgem, res dolgem času sva med vikendom spet s kurami vstala. Razlog je bil več kot tehten, saj se nas je zbralo neverjetnih sedem entuziastov, ki smo želeli že na vse zgodaj pognati svoje b-mašine. Litijani so vstali že ob 4:30 - praktično sredi noči. Vse čestitke! Midva sva imela lažje delo, saj so naju pobrali v Kranju, zato sva lahko potegnila uro dlje.

Z avtom smo se gosposko pripeljali do prve planinske postojanke - Valvazorjeve koče (dodatna ura in pol hoje po žgočem soncu bi bila kljub močni volji vseeno preveč), od tam pa - hop - ruzak na rame (eni s težo za dva, saj so se bali suhih ust) in mahnili smo jo proti vrhu.

Jutro je bilo prijetno sveže, sem ter tja so se še pobliskavale kapljice rose in ob poti so se pasli konji. Nismo še dobr začeli sopihat, ko je Sara zavohala cvetočo lipo. Z največjim veseljem sem se je lotil smukat, saj je do zdaj nisva uspela nabrat za potrebe Jägra in seveda planinskega čaja ;)

Nekaj višinskih metrov pred vrhom so nas glasno pričakale umazano bele kepe. Ene so nam sramežljivo blejale v pozdrav, druge so se na presenečenje Barbi prav nemarno drle, vse pa so močno pogrešale našega žrebca - "Doooleeeeee".

Po dveh urah in pol hoje smo prišli do Prešernove koče, a vrh dvatisočaka še ni bil osvojen. Potreben je bil še krajši spust in zadnji vzpon, ki nas je nagradil z veličastnim razgledom na okoliške gore (Begunjščica, Košuta, ...) ter oddaljeno Blejsko jezero z znamenito cerkvico na sredi.

Krasen izlet v odlični družbi

A jh uhka 10 u en noč? Uhka.

Po vseh sortah tekaških treningov, takih solo, v dvoje, troje in v kvartetu, po ravninah Ljubljanske kotline in strminah Golovca, po neskončnih krogih štadiona na Slovanu ... in seveda po vseh litrih isostarja in zasluženih pivih pri Simoni sredi noči po treningih ... je v soboto napočil čas, da na letošnji nočni 10ki na Bledu končno spet pokažemo, kakšni so naši rezultati po vseh pretečenih kilometrih.


Po popoldanskem kopanju v Blejskem jezeru se je počasi začelo večeriti, prireditveni prostor se je počasi polnil, trema je rasla (kljub temu, da imam za seboj že kar nekaj takih tekov, trema pred štartom ni nič manjša) ... Po kratkem ogrevalnem teku, razteznih vajah in fotosešnu smo se počasi pripravili na štart in točno ob 10h zvečer je pok označil začetek 2. in že tradicionalne Nočne 10ke. Primož in Rok sta štartala silovito in nas tri kmalu pustila za seboj, ostali (Jernej, Mateja in jaz) pa smo si v našem tempu poskušali izboriti svoj prostor v gosti koloni tekačev. Med potjo so nas bodrili gostje blejskih hotelov in ostali naključni sprehajalci ob jezeru, glasno so navijali redarji, najbolj pa smo bili veseli vzklikanja naših treh navijačic, ki so spotoma celo uspele narediti par "in action" fotk. Namesto, da bi bili vsak kilometer bolj utrujeni, nam je navijanje ob progi dalo krila in tempo je bil temu primerno vedno hitrejši, rezultat na cilju pa nam je vlil voljo za naslednje treninge.



Po osvežujoči nočni kopeli v jezeru, kamor smo hiteli kar v spodnjem perilu, smo poskrbeli za obnovo energetskih zalog z zasluženo kremšnito, pleskavico v lepinji in pivom. Ni kaj, res je lepo biti tekač! Navdušeni nad brezhibno organizacijo prireditve in super vzdušjem ob nastopu benda Joške vn, smo 100 % odločeni, da se Nočne 10ke udeležimo tudi naslednje leto. Še prej pa se na Bled vrnemo na kakšen trening - kopanje po švicanju je res mikavno!


Več fotk si lahko ogledate v Matejinem albumu.

Premočen do gat

Napetost tako v ozračju kot v meni. Idealno za tek. Z Jernejem se zategneva do Fužinskega gradu, narediva par razteznih vaj in optimistično štartava na slabih 10 km. Prvih deset minut čutim stisko, težko diham, celo razmišljam o krajši progi, o hoji, a se ne dam. Vem, da mine. Mašina se ulaufa. Nebo postaja vse bolj temno in od daleč se pobliskava. Jasno nama je, da bova mokra tako ali drugače. Teža oblakov vse bolj pritiska, vse bolj se temni, midva pa pogumno naprej. Da bi se obrnila in šla nazaj ne pride v poštev.

Končno začutiva prve kaplje na razgretih telesih. Prija kot hladen tuš. Nato se rahel dež razbesni v nevihto, nebo se razelektri in strele udarjajo mimo naju. Midva še kar tečeva in tečeva, in ob tem celo uživava kot dva mala otroka, ki z največjim užitkom tacata po lužah. Mokra do gat pritečeva nazaj do avta, ponosna, da nama je spet uspelo, čeprav s slabšim časom.

In o napetosti ni več ne duha, ne sluha...

S Črne prsti na Rodico

Končno spet nekaj ta pravih, pristnih gričev - tistih, kjer mogočna drevesa izgube bitko za preživetje v ostrih razmerah visokogorja, zmagujejo pa male in nadvse očarljive planinske cvetlice, zeli in bujna, zelena nizka trava, ki kar vabi k tacanju po njej z bosimi nogami.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Petrovemu brdu, kjer smo pospremili na štart množico junaških gorskih tekačev in tekačic, ki so se podali na 35 km dolg gorski tek čez drn in strn. Najprej na Črno prst (1844 m), pa spust v dolino - v Hudojužno (381 m), pa spet navkreber proti Poreznu (1630 m) - najvišjemu vrhu Cerkljanskega hribovja in seveda še sestop nazaj do izhodišča. BRAVO!!

Tud mi smo se odpravili na Črno prst, a z drugega konca in z drugačnimi nameni. Ker smo bili z dvema avtoma, smo prvega pustili v majhnem simpatičnem naselju Rut in se zapeljali na drugi konec do drugega, spet luštnega naselja Stržišče. Od tam smo jo mahnili tekačem naproti.

Krošnje bukovih gozdov so nam sprva nudile blagodejno senco, v kateri smo bodrili sodelujoče na teku, a kaj kmalu smo se dvignili nad gozdno mejo, kjer so nas pozdravljale male, ravnokar odprte glavice planinskih cvetlic. Ko smo dosegli vrh Črne prsti, se je lepota pohajanja pravzaprav šele začela. Odločili smo se namreč, da bomo preko grebena osvojili še Rodico.



Tam nekje visoko, med množico špičakov, bližje soncu in v blaženi tišini. Iz posameznih kotanj, kjer se je še zadrževal sneg, je sem ter tja potegnil hladen piš, ki je prijal kot prija hladno pivo po napornem teku. Rodica je bila še daleč stran, a hkrati videti tako blizu. Težko je verjeti kako dolgo pot lahko človek prehodi in ob tem celo uživa. No, ampak avta smo se pa na koncu vsi že strašno veselili.

Med rožce na Vremščico

Ko je že vse kazalo, da bo zaradi slabega vremena nedelja omejena na počitek med štirimi stenami, smo se vseeno pogumno odpravili proti Primorski na obljubljeno sonce.
















Vetrovna Vremščica nas je tokrat le nežno hladila s pihljanjem in nam ponujala čudovite poglede na svoj bogat botanični vrt: perunike, kranjske lilije, tavžentrože..., in ostali cvetovi so blesteli v vseh možnih odtenkih zgodnjega poletja. Na ne preveč napornem vzponu smo si vzeli čas za nabiranje čajnih rastlin in tistih za domačga jegra, občudovali razglede na bližnje primorske hribčke in na zadnjem pobočju ujeli celo pogled na morje...