nedelja, 28. marec 2010

Cunje v škatlah za krofe

Več kot leto dni je že, odkar živiva v najinem stanovanju, a še vedno izgleda, kot da bi se vselila pred kratkim. Že takoj ob vselitvi sva se namreč odločila, da bova dom opremljala počasi in z občutkom, kot nama paše, ne pa s ceneno opremo iz Rutarja ... Verjetno so zato predali za cunje še vedno kartonasti, omara pobrana in predelana iz ostankov, v predsobi še kar kraljuje obešalnik na koleščkih, delovna miza sloni na kozah in tudi kuhinja čaka na zapolnitev zadnjih vrzeli. Kljub temu se vsak dan znova rada vračava v najin brlog in se veseliva vsakega dne, ko lahko brezskrbno poležavava v "dnevni" na zasilnem jogiju ali pa se predajava filmskim užitkom iz Rex naslonjačev. In čeprav se kdaj sprašujeva Pa kako, da si še vedno nisva omislila vsaj poštenih omar? ugotavljava, da so na prednostni listi pač druge potrebe in želje, zato bo oprema morala vsaj še malo počakati.

polica za "nepogrešljivo" literaturo

omara za cunje

kartonasti predali

nedelja, 14. marec 2010

Zadnji skoki na sneg

Ko nas je sonce že prijetno grelo, je zima spet pokazala svoje zobe in nam navrgla še nekaj zadnjega snega. Zgodnje telohe in zvončke je prekrila z belo odejo, nas pa z nizkimi temperaturami opozorila naj toplih jaken le še ne pospravimo.

Kljub temu je bil ta vikend spet bogat s soncem in jasnino. In midva ne bi bila zdrava, če teh darov ne bi maksimalno izkoristila, zato sva se v soboto podala na Nanos, kjer sva se predajala toplim žarkom. Visoko nad nama je sezono otvorila množica zmajarjev.

Danes sva se v dobri družbi podala na turo s tekaškimi smučmi. Pot nas je po sveži špuri vodila med gozdnim drevjem po dolini Kot v osrčje naših dvatisočakov.

Pod nogami se je sneg vidno talil, drevje in grmovje pa je počasi že napenjalo svoje brste. Čeprav zima občasno še mahne z repom, se topli in vse daljši dnevi nezadržno bližajo. Saj je že skrajni čas.