Nekaj za dušo matere Zemlje

Vendarle smo dočakali veliki dan in družno izpeljali akcijo Očistimo Slovenijo. Že dlje časa se je govorilo o podvigu leta, ko naj bi vsi skupaj v enem dnevu popucali nesnago, ki jo je človeška roka nemarno odvrgla v naravo. Menda se je je udeležilo več kot 250.000 prostovoljcev kar predstavlja 12 % prebivalstva ali 4500 avtobusov. Med njimi smo bili tudi številni predstavniki Zavoda za gozdove Slovenije, ki smo že predhodno pomembno prispevali svoj delež k evidentiranju odlagališč v gozdu, predvsem revirni gozdarji. Zbralo naj bi se preko 60.000 m3 odpadkov, kar pomeni za približno 6000 kamionov.

Lokalni gozdarji smo se na dan akcije najprej zbrali na krajevni enoti Litija, spili jutranjo kavico in se podali v bližnji gozd, opremljeni z rokavicami in vrečami. Pričakale so nas številne pločevinke pira, gume, hladilniki, čevlji, akumulatorji, hardveri, igle, modrci in še in še... Ko smo vse pridno zbrali, smo prijetno druženje nadaljevali še ob pasulju in hladnem pivu. Naj zelena Slovenija (p)ostane res zelena.

"Oda snihu"

Še pomnite tovariši

Dan na dan deževje, posedanje pred računalnikom ob ustvarjanju najine fotoknjige in hitri skoki ven, samo da je dal Febo mir, so naju konec decembra kar malo uspavali in tako naju je januar presenetil popolnoma nepripravljena. Po praznikih sva imela kar naenkrat toliko opravkov, da sva v glavah komaj dohajala spreminjanje datumov - polne mize dela v službah, vsakodnevno kidanje snega, jutranje sprehajanje Febota, pa večerni skoki na sankanje, da sva vsaj malo uspela izkoristiti najino bivanje na Gorenjskem. Poleg tega pa še nekaj obiskov prijateljev, da nama slučajno ne bi bilo dolgčas. Ja, tale januar je minil kot bi mignil, in že je tu februar ...

V zelo lepem spominu nama je ostal obisk najinih 'diagonalnih' sosedov iz Litije, ki sta se kljub snežnemu metežu tisti petek pripeljala do najine gorenjske rezidence. Ob sneženju smo se nostalgično vračali v tiste otroške, še jugoslovanske zime, ki so bile res taprave in ni nikoli manjkalo snega. Vmes pa je, da bi se laže vživeli v tisti čas, še parkrat zmanjkalo elektrike, tako da smo nazadnje preživeli romantični večer ob svečah.

Najin Božič

Letos sva se odločila da se bova cel december izogibala Cityparku in podobnim zadevam, niti med stojnicami ob Ljubljanici se nisem sprehodila. Moti me gneča, od klime v trgovinah me boli glava, iskanje daril za najbližje zadnji trenutek pa je obema nočna mora ...

Tako sva za najbližje pripravila posebna darilca, izdelana doma. Z ljubeznijo. Božičkovi piškoti so že nekaj let najina stalnica, le vrste piškotov in njihova embalaža se menjajo iz leta v leto. Že konec novembra sva naredila izbor in nekaj novih receptov preizkusila že prej, da bi nama res uspeli, zadnji vikend pred božičem pa sva veselo pekla in iz stanovanja je dišalo po orehih, rumu, vaniliji ... V takih trenutkih sva res hvaležna za ventilatorsko pečico in dovolj pekačev, saj gre vse skupaj precej hitreje! Za kakšno posebno embalažo nama je potem sicer zmanjkalo časa, saj sva bila precej zaposlena, nama je pa kljub temu uspelo narediti dober vtis na večino obdarovancev. Za Rokove domače, s katerimi sva ob odsotnosti mojih letos preživela božični večer, sva zadnji trenutek pripravila še dodatno presenečenje za razvajanje - punci sta dobili lično zapakiran domač božični scrub za telo, Sašo pa medeno sladico z orehi (fotke na žalost nimam, ni bilo časa!).

Vsaka družina ima svoj način preživljanja božičnega večera. Pri Rokovih se vse skupaj začne s skupno slavnostno večerjo s tradicionalnim menijem in seveda potico. Po večerji smo si ogreli roke in se preselili k jelki pod katero so se darila nabirala vse odkar so jo okrasili, in vsi smo bili že radovedni, kaj se skriva v lepo zavitih paketkih. Drug za drugim smo odpirali vsak po eno darilo, se veliko smejali in se skupaj veselili podarjenega. Letos so darila pokazala, da se znamo poslušati in tudi slišati.

Iz Litije do Čateža

* Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana.

Ne dolgo nazaj sva spoznala nova soseda - Maria in Barbaro. Sara je oba spoznala že pred dvema letoma na Kranjski noči, kmalu pa smo še ugotovili, da so bili moji in Barbarini stari starši v mladosti ta najboljši kolegi. Njen deda Bertl in moj dedi sta celo skupaj napeljala vodovod v naši stari kopalnici. Človek kar ne more verjeti, da je svet res lahko tako majhen. Hitro smo ugotovili, da smo na isti valovni dolžini in po parih večernih klepetih smo splanirali prvi skupni izlet.

Vreme čez teden res ni bilo spodbudno, a navkljub slabim napovedim, je dogovor s sosedoma še vedno veljal. Verjeli smo, da bo sobota pred uradnim pohodom suha. Zbudili smo se v tipično litijsko megleno jutro in se odpeljali na Čatež, kjer smo pustili enega od avtomobilov, nato pa z drugim v Šmartno na začetek naše poti.

* Iz Litije se pride najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so vedno ožji.

Pred nami je bilo pet ur hoda po jesenskem listju, razmočeni mehki ilovici, čez zelene travnike, jesenske rumene gozdove in zaspane sive vasice. Zaradi goste megle nam žal ni bilo postreženo z razgledi na vinorodne dolenjske griče, posejane s številnimi cerkvicami in zidanicami, smo pa imeli dovolj časa za razglabljanja, čvek in smeh. Sem ter tja so nas veselo pozdravljali prijazni domačini in nas opozarjali, da smo teden dni prezgodnji.

* Hrib se je prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navzdol. Bilo je blato in pot še neprijetna zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo prst z drobečim se, belim laporjem.

Uspelo nam je z nasmehom na obrazu in utrujenostjo kot po dveh dobrih treningih basketa, bi rekel Mario, ter z željo, da še kdaj ponovimo kaj podobnega.

* odlomki za ilustracijo - Fran Levstik, Popotovanje it Litije do Čateža

Dve primorski zgodbi

Prva zgodba sega kakšen mesec nazaj, v konec septembra. Nanjo naju je spomnila velika kuverta, ki je pred kratkim prispela v najin nabiralnik in obudila spomine na preteklo dogodivščino. Takrat smo se namenili v Koper, na ogled Luke s kolesi. A pot do tja sploh ni bila lahka, saj nam je nekaj kilometrov od doma s kolesi in ostalo kramo naložen avto ostal na cesti - logično je sledila avtovleka, pa prestavljanje koles. Nismo se vdali in kmalu smo uživali še prav poletni dan na obali, kjer je bila tisti dan ponudba aktivnosti res bogata: voden ogled potniške ladje Arion, vabljive stojnice Sladke Istre z raznovrstnimi slaščicami, pa še vodeni ogledi pristanišča z avtobusi ali kolesi.

Koper, ki ga do sedaj skoraj nisem poznala, mi je všeč zaradi njegove živahnosti in zato, ker je mesto, v katerem za razliko od večine ostalih letovišč ne srečaš le turistov, ampak tudi domačine. Zanimiva je razvijajoča se Luka Koper, ki s predlogom novega DPN-ja ob rasti biznisa skuša prisluhniti tudi okoliškim prebivalcem in okolju, ter kot poslovna darila podarja oljčno olje pristaniških oljk. Tudi predstavitev sladkega kulinaričnega izročila Istre se mi zdi super, sploh ideja s kupončki, ki jih zamenjaš za grižljaj velike porcije izbranih sladic. Razočarala nas je samo pica ... lačnim pico v Kopru toplo odsvetujem, vsaj v središču mesta (Štorja). Ne boste se najedli. Preverjeno!

Druga zgodba je še precej sveža - predzadnji vikend sva si zopet privoščila toplo primorsko. In to najino že tradicionalno: delovna sobota med oljkami v Ankaranu in športna nedelja, s kolesi do Trsta. Vreme je bilo spet čudovito - počasi se mi dozdeva, da ima Lojze nekje zgoraj veze ... Udeležba je bila rekordna, prav tako letina. In z Lojzetovo pomočjo sva ugotovila, da je to že sedma trgatev zapored, odkar sva skupaj utrgala prvo oljko.

Oljka ali oliva? Debate in pregovarjanja o tej dilemi najbrž še vedno potekajo, v uporabi pa sta oba izraza. Sprva sem tudi jaz striktno ločeval posebej izraz za drevo in posebej za plod, kar se mi še vedno zdi praktično. Vendar so me domačini in izkušeni oljkarji podučili in prepričali, da izraz oliva ni slovenskega izvora in ni potreben, ker imamo lepo domačo besedo. Seveda sem vrtal naprej in vztrajal na smiselnosti ločitve izraza, kot je primer jablane in jabolka, a smo kaj hitro ugotovili, da gre vendarle za izjemo. In tako ob vsej tej zmedi obirava oljke in jeva olive.

Bungeeeee

Tri leta smo zbirali pogum, da smo se Miha, Jernej in jaz junaško povzpeli na vrtoglavih 55 m visok Solkanski most in se po ukazu inštruktorja - 3, 2, 1, BUNGEE! - neomahljivo vrgli v globel Soče.

Po večurnem čakanju na žgočem soncu, smo tudi mi trije prišli do svojega trenutka. Ob pogledu na turkizno zeleno reko, ki je mirno tekla daleč spodaj in na majhne možice, ki so zvedavo pogledovali gor, sem se zavedel, da ni več poti nazaj. Formalno smo podpisali izjavo, da se podajamo na adrenalinsko pot na lastno odgovornost, potem pa so nam okoli gležnjev privezali debelo elastiko. Sledili so le še trije koraki do najvišje točke, stisk štange in pogled navzdol. Pričela se je eksplozija misli, ki jim nisem utegnil več slediti. Zaslišal sem odštevanje in želel sem si še kakšen trenutek več za "pripravo", a že sem zaslišal bungee!. Še kakšno milisekundo ali dve sem okleval, nato pa sem se odlepil od lesenega podesta in se pognal v praznino. Sledil je krik groze, nato pa kričanje iz čistega užitka.

Letel sem. Z nepopisno hitrostjo. Začele so se mi pobliskavati male bele zvezdice in za trenutek nisem uspel več vsega dojemati. Nato sem začutil počasno napenjanje elastike in sledil je trenutek breztežnosti. Kot astronavt v vesolju sem se obrnil nazaj proti množici, ki me je od daleč opazovala z velikega betonskega mostu, jim veselo pomahal v pozdrav in nadaljeval z uživaškim vzklikanjem. Nekajkrat sem se še pozibal, nato pa obvisel z glavo navzdol kot kak razkuhan špaget.

Na bregu me je že čakal Miha, s cigaretom v roki, vidno zamaknjen. Opotekajoče sem stopil iz rafta in se priplazil do njegove skale, kjer sva skupaj pričakala še tretji junaški skok. Polni adrenalina smo se vsi skupaj z našimi navijači odpravili na razvajanje na Sotočje, kjer smo ohladili pregreta telesa in se predali hipijevski sproščenosti Sajeta festivala.

SLIKE (PHOTOS)

Stari kolegi v Novem mestu

Zdi se že kar dolgo odkar sem diplomiral in še dlje odkar sem se na široko smejal v družbi dveh starih kolegov s faksa. S Polono in Robijem smo skupaj preživeli kar nekaj izjemno prijetnih dni. To so bili dnevi norčavosti, brezskrbnosti, bližnjih popotovanj in predvsem smeha. Sara nas je ponavadi skušala brzdati, a je kmalu tudi ona - hočeš nočeš - postala del sproščenih navihancev.

Polono in Robija sem prvič spoznal tretje leto faksa, ko sem moral poglobljeno študirati drugi letnik. Živo se ju spomnim kako sta neprestano navihano sodelovala pri vajah mehanike. Jaz sem sedel v vrsti pred njima in zdela sta se mi kot kaka neotesanca, medtem ko sta se družno spravljala na asistenta. Bila sta popolno nasprotje meni, saj sem se tisto leto odločil, da bom priden študent, ki mora v "zapravljenem" letu pospraviti čim več izpitov. Kdaj in kako sta mi tadva razposajenca prirasla k srcu še danes ne vem ; ) Vem pa, da sem se kmalu v njuni družbi lahko popolnoma sprostil in spustil na plano otroka, ki je bil dolgo časa v meni zadušen.

Druženje pred pričetkom fotoprojekcije

Po več kot štirih letih so se naše skupne poti končno spet srečale. Lokal Patriot - Robijev drugi dom - je že deveto leto zapored organiziral Fotopub - fotografsko delavnico z mednarodno udeležbo. Glede na to, da je fotografija postala naša skupna strast, je bila to idealna priložnost, da smo se končno spet zbrali, si nazdravili z vrčki piva in bili en večer spet kot v starih dobrih časih - vsi široko nasmejanih ust in srečni.

Drvarjenje v Davči

Del moje družine izvira iz Davče, najbolj obsežne slovenske vasi, ki je raztresena po pobočjih pod Poreznom in ob potoku, Davščici. Tam še vedno stoji stara bajta mojih prednikov, kjer smo kot otroci preživeli veliko brezskrbnih poletnih dni med kopanjem v potoku, kurjenjem ognja, postavljanjem vigvamov in iskanjem novih dogodivščin, pozimi pa smo lazili po snegu, se sankali in ko nam je zmanjkalo vseh suhih cunj brali, lenarili ter igrali družabne igre na topli krušni peči.

Zadnja leta se gor odpravimo večinoma le še na občasen družinski piknik, žur s prijatelji, nabiranje zdravilnih rastlin ali skok na Porezen, večkrat pa tudi na kakšno delovno akcijo. In prav to smo splanirali za prejšnji vikend. K hiši namreč spada tudi slab hektar nemarno strmega gozda, v katerem je treba od časa do časa kaj postoriti in tokrat smo nameravali pospraviti podrto drevje in pripraviti par metrov drv za zimo.

Po večeru ob ognju in v dobri družbi smo na komando ata Franceljna zjutraj hitro zavihali rokave in začeli. Najprej smo švicali po strmem pobočju in valili v dolino na meter razžagana debla. Tam so jih fantje cepili in metali čez vodo, punce pa smo jih nosile do ceste. Popoldne smo jih vsi skupaj naložili na prikolico sosedovega traktorja in jih nato pred hišo zlagali v trdno skladovnico. Moram reči, da sva se - nevajena težkih fizičnih opravil - pošteno namatrala in našvicala. Ni čudno, da so včasih delavcem pri takem delu postregli s klobasami in zaseko.

Navkljub nedeljskemu poležavanju naju je potem muskelfiber še ves teden spominjal na davško drvarjenje.

Argentina na obisku

Po pretežno deževnem vikendu je bilo že drugi dan spet poletno vreme in temperature so bile tudi po sončnem zahodu prav prijetne, zato sva se odločila, da je skrajni čas za otvoritev druženja na najinem balkonu in v goste povabila en prav zanimiv par. Oba sta moja sorodnika, a med seboj nista v sorodu, on Argentinec, po narodnosti četrt Slovenec, iz daljnjega Buenos Airesa, ona Slovenka iz Žirov, nekaterim od vas znana kot Alma v Argentini, ki z nami deli svoje poglede na tamkajšnje življenje. Ona diplomantka španščine, on tečajnik poletne slovenščine za tujce na FF. Oba fajn človeka. Alma in Cristian.

Tem za pogovor nam ni zmanjkalo cel večer; primerjali smo življenje tukaj in tam, dali čez aktualne dogodke in osebne dileme in se imeli prav super, ter kljub temu, da je bil naslednji dan delavnik, potegnili naše druženje pozno v noč. Zmenili smo se, da se dobimo vsaj še enkrat preden odletita nazaj na jug, kjer bosta neprekinjeno uživala že tretje poletje zapovrstjo in da jima tudi midva čimprej vrneva obisk in priletiva na en prijateljski asado na njuno dvorišče.

Kako smo plašili medvede

En malenkost postaran oven in ena malo mlajša bikica sva končno uspela uskladit vse termine, rezervirat logarnico sredi dolenjskih gozdov in se psihično pripravit na praznovanje najine okrogle obletnice.

Najprej želim priznati, da mi je organiziranje takšnih zabav že od nekdaj naporno, tečno in odveč. Ponavadi sem (bil) vedno obremenjen z občutkom, da se morajo vsi okrog mene imeti strašansko fino, nihče ne sme biti lačen, žejen in zdolgočasen, jaz pa moram ves čas skakat od enega do drugega, jih animirat in jih pedenat od spredaj in zadaj. Ampak očitno so zrela leta vendarle doprinesla nekaj tudi na tem področju, saj sem si tokrat zadevo poenostavil tako, da sem se postavil v vlogo nezahtevnega gosta in večina namišljenih problemov je splahnela. No, res pa je, da mi je bila Sara v veliko pomoč.

Kljub temu nisem bil popolnoma sproščen, saj se Petkoti običajno potrudijo, da je slavljenec glavna zvezda dogajanja in tudi tokrat ni bilo nič drugače. V bojazni, da se bom moral preskušati v kakšnih neokusnih spretnostih, so mi tokrat spet pripravili prav prijetno nalogo. Kot zrel moški sem se moral prebiti čez vse skrite postaje in težke naloge ter tako uspešno prestati Ultimate survival path. Za nagrado oz. darilo sem dobil čisto pravega Webra. Zdaj pa ni več razloga, da iz najinega balkona ne bi zadišalo po pečenem mesu.

Medtem, ko sem z dvema opasanima 5 litrskima balonoma za vodo iskal zadane naloge po bližnjem gozdu, so se počasi začeli zbirati povabljenci. Ob žaru, vinu, pivu ter slacklinu je samotna logarnica Medvedica postajala čedalje bolj živahna in glasna. Bolj ko se je mračilo, več življenjske energije se je pretakalo v nas in ob dobrih glasbenih ritmih smo spustili naše še vedno mlade duše na plano, tako da se je logarnica tresla od pozitivnih vibracij vse do ranega jutra, ko smo - ob dih jemajočem pogledu na prebujajoče se nebo - končno popadali vsak v svojo posteljo. In medvedi so spet imeli svoj mir.

Po 10ki še 2000ka

Zaslužene kremšnite in medalja za zmagovalce

Že tretje leto zapored smo švical okrog Bleda ponoč in se na cilju mastili s kremšnitami; s to izjemo, da se letos nismo prepoteni vrgli v jezero, saj je bilo res mraz. Smo si pa postavili šotor v kampu Zaka, tako da se nam ob glasnem bendu The 80's ni bilo treba držat nazaj.

Naslednji dan smo se zbudili v sončno jutro, si postregli z ekstra kremšnitami, skuhali topel čaj in se podali na raztegovanje na Debelo peč (2014 m).

Jutro v kampu Zaka ob kremšnitah in toplem čaju


Zmagovalci na vrhu Debele peči

Poletno besnenje neba

Ravno sem bil na poti na železniško postajo. Še malo prej mi je sonce nadležno bleščalo v obraz, da sem stiskal oči kot kak Kitajc, nato pa nas je vse kot strela z jasnega presenetil nenaden naliv z vetrom, bliskanje in grmenje. Naenkrat smo iskali nadstreške, podhode, trgovine, karkoli, kar bi nas varovalo pred debelimi kapljami dežja. Na srečo sem ga hitro našel pri Metalki, še prej pa sem skočil k najboljšemu sosedu in si kupil posladek, da sem se med besnenjem neba lahko razvajal z žličkami vanilijevega jogurta.

Ozračje se je razelektrilo, nastopila je svežina in ljudje, ki so bili primorani čakati pod napuščem, so se kar smejali. Počutil sem se kot mali otrok, ki bi kar skakal po tistih velikih, globokih lužah. Kako fino je, če le nisi premočen kot cucek.

Moč dežnih kapelj

Ko zorijo borovnice

imamo vsi plave prste in modre jezike ;)

Po napornem dnevu se nama je zaluštal krajši skok v bližnji gozd. Tokrat s posodicami v rokah, saj so že začele zoreti tiste male plave bunkice, ki krasijo zelene grmičke in razveseljujejo vse kar leze in gre. Po enourni paši sva tudi midva z nasmehom na obrazu, plavimi prsti in modrim jezikom odvihrala domov na večerni posladek.

1. maj

Praznik dela na Krku

Verjetno kot večina vas tudi jaz ljubim dela proste dni, še zlasti kadar lahko praznike raztegneš na krajši dopust. Tako smo si letošnje prvomajske počitnice zaželeli preživeti na Krku pri Dolenčevih - v kampu Šilo. Ker smo odpotovali za več dni skupaj, smo s sabo vzeli še kolesa, gurtno, kopalke, kremo za sončenje in seveda predprostor, da ne bi slučajno spet ostali brez strehe nad glavo, kot se je enim zgodilo lani.

Tokrat smo sicer res imeli predprostor s sabo, a nekako smo pogrešali del konstrukcije in predvsem g. Boruta, da bi pomagal z napotki. S postavitvijo baldahina smo se ukvarjali ves ljubi dan, si razbijali glave kako hudiča se zloži to paličje, kako in kam se vse skupaj napne in ko nam je zadevo nekako le uspelo dvigniti od tal, smo ugotovili, da bo treba vajo ponovit in del konstrukcije obrnit. Po dveh dneh nam je le uspelo zmojstrit zadevo in ugotovili smo, da je g. Borut del opreme, ki smo jo pogrešali, uspešno porabil za ojačitev ograje. A kljub temu nam je uspelo postaviti trdno bazo, ki je menda kljubovala celo kasnejšemu neurju - Bravo mi!

Naslednje dni smo uživali v brezdelju in miru vse do praznika dela, ko je kamp oživel kot sredi viška sezone. V četrtek zvečer je dol prihrumela večina slovenskih pavšalistov, vsak s svojim priročnim orodjem, in naslednje dva dni sem se počutil kot sredi gradbišča. Pele so motorke, vrteli so se mešalci za beton, cvilile in ropotale so bormašine, udarna kladiva, krampi, žage in vsak kleni Slovencelj je bil videti presrečen ob pogledu na svoj košček otoka. In nikjer seveda niso manjkale planke, ki so jih vestno pleskali gospe in otroci. Važno da ima vsak svoj košček zemlje in da vsak po svoje uživa praznik dela.

Naj živi 1. maj!

VEČ ...

Pestri velikonočni dnevi

Letošnje velikonočne praznike sva prvič preživljala doma. In za najine domače (seveda tudi za naju) sva se spet lotila peke potice. Mogoče se res sliši, kot da je to domena babic, in vsekakor ne tudi dedkov, a moram reči, da midva nadvse uživava ob peki, kuhi in vsem kar se dobro je in pije.

Budno in natančno so opazovali vsak najin gib ;)

Tokrat sva se tega podviga lotila v veliko večji družbi, saj sva organizirala manjši tečaj peke za domače in tuje goste. Na študentski izmenjavi je namreč Anna - kolegica od dobrega češkega prijatelja Lukaša, ki sva jo nek torek popoldne povabila na kavico v centru Ljubljane. Pridružila se nam je še Urška in skupaj smo uživali prve že prijetno tople sončne žarke, ko je beseda med drugim nanesla tudi na praznike in peko potice. Pa smo se na hitro zmenili, da bi se lahko tega podviga lotili skupaj. Da je bila družba še bolj pestra in stanovanje še bolj polno, so se nam pridružili še Annini češki prijatelji, ki so bili ravno na obisku in večer se je zavlekel pozno v noč. Uspeh, pod vodstvom izkušenih mojstrov, je bil zagotovljen :) manjkala so le še pisana jajčka, ki pa jih ob vseh ostalih dobrotah nihče ni pretirano pogrešal.

Orehova in makova potica

Momoti

Z Urško in Sergejem smo si jih že pred časom obupno zaželeli, zato smo si rezervirali eno od nedelj in si jih pripravili.

Z Urško se poznava že zelo dolgo. Pravzaprav se sploh ne spomnim od kdaj, najini starši so prijateljevali še preden sva se rodili. Vendar pa naju je bolj povezala šele skupna izkušnja, štirje tedni raziskovanja in srkanja tuje kulture ter premagovanje samih sebe na trekingu okrog mogočnih Annapurn. In iz te zgodbe so tudi momoti. Ko jih je naša mala skupinica odkrila na menijih gorskih koč in zakotnih katmandujskih gostilnic, smo v trenutku pozabili na vso drugo kulinarično ponudbo.

Da malo razložim. Momoti so del himalajskega kulinaričnega izročila, po domače bi jih najbolje opisala kot večje žlikrofe iz vlečenega testa, polnjene z različnimi, precej začinjenimi nadevi, od mesnih do zelenjavnih. Originalna verzija je kuhana na pari, obstajajo pa tudi ocvrti in pečeni, jejo se z rokami in se sproti pomakajo v pekočo paradižnikovo omako.

Priprava momotov je sicer enostavna, ampak vzame kar nekaj časa, zato so na jedilniku res zelo poredko, in ker je zadnje čase med našim druženjem beseda pogosto nanesla nanje smo eno od nedelj rezervirali za skupno kuhinjsko ustvarjanje. Dobili smo se pri Urški in Sergeju v Kamniku in ker bi bil greh cel sončen dan preživeti v kuhinji smo se najprej sprehodili na Stari grad. Že kar sestradani smo se po povratku takoj lotili priprave: mesenja testa, sekljanja sestavin, kuhanja omake in ''umetelnega'' izdelovanja momotov. Tokrat nam je testo ves čas delalo preglavice ... morda smo ob odmerjanju sestavin preveč vneto klepetali. A rezultat je bil slasten kot vedno, le videz ni bil ravno estetski. Zato smo trdno odločeni, da kuharijo v bližnji prihodnosti ponovimo še v Litiji.

SLIKE za firbce in RECEPT za kuharske navdušence

Vselitveni žur

... v maskah

Dolgo sva govorila in obljubljala, da bomo skupaj nazdravili na najino vselitev, a se je vedno našlo še kaj za postoriti v stanovanju, da bo primerno za prvo zabavo na Maistrovi. Hja, ves čas stremiva k popolnosti ;) Na Jezerskem pa naju je Urša le pobarala "Kaj je zdej, kdaj bo kej vajin vselitveni žur?" Prepričana sva bila, da bo januarja res že skrajni čas, a se nama finančno ni izšlo, februarja pa sva končno le izbrala tisti pravi datum, ki naj bi ustrezal večini povabljenih, in z velikim užitkom začela s pripravami vsega potrebnega za prvo žurko v najinem lastnem domu.

Medtem ko sem v petek jaz pridno služil cekine, je Sara doma z užitkom pripravljala majhne prigrizke, namaze in ambientalno dekoracijo. Ker pa je bil petek dan po debelem četrtku, je bilo treba poskrbeti še za masko in kmalu nama je rahlo začelo zmanjkovati časa, a kot ponavadi tudi drugi niso bili točni, tako da se je vse fino poklopilo.

Letos povabljenih pustnih šem nisva razvajala z luknjastimi domačimi krofi, ampak sva jim pripravila bolj sofisticiran meni - suši, tunine in gobove roladice, humus in mousse au chocolate s podloženimi višnjami.

Končno sta začela zvoniti zvonca ob blokovskih vratih in tistih v stanovanje, ki naju nenehno begata, saj se na razliko v tonu še nisva navadila. V stanovanje so počasi kapljali najini prijatelji, vsak v svoji pustni preobleki: Pika Nogavička, hipijevka, dva slavna para, Jezus z Marijo Magdaleno in Fredi Miler s Simono Weiss ob strani, kavboja in vreči za smeti ... Gostitelja - Hrabri Mišek in jelenček Rudolf - sva jih sprejemala pri vratih in tistim, ki so k nama v vas zajadrali prvič, razkazovala skrite kotičke najinega doma. Kmalu se je zabava razvnela, glasba in pogovori so postajali vedno glasnejši, tako da smo sosedom ves čas sporočali, da blok vendarle živi in s tem preverjali njihovo potrpežljivost do zgodnjih jutranjih ur.

Tudi to jutro je bilo počutje enako kot ponavadi po prekrokani noči, le da sva se tokrat z družbo ob sebi zbudila v nasvinjano stanovanje brez slabega občutka, kaj bo rekla mama :)

Slike: RiS, Jernej

Iz praznega bazena v polno novo leto

Po kolektivnem navdušenju nad uspešnim vstopom v leto 2008, ki je potekalo v bazenu, smo se tudi letos odločili za praznovanje pod Karavankami.

Lansko leto smo namreč preživeli par odbitih pred in ponovoletnih dni na turistični kmetiji na Jezerskem, kjer sta nas dobrosrčno gostila Janez in njegova gospa. Bližina zasneženih hribov in bazen pred hišo pa sta bila še dodatna popestritev ponudbe.

Tudi letos se nas je zbrala kar številčna druščina, zato smo imeli ponovno pestre jedilnike, polno plesišče, kjer smo rajali pozno v noč, pa tudi kandidatov za dnevno oz. nočno sankanje in pohajanje po okoliških vrhovih ni manjkalo.

Gusarji in naši pridruženi člani (kulturološki trio, mladoporočenca in nekaj mlajših bratov in sester) smo kapljali na prizorišče cel torek, nekateri zelo zaposleni pa še v sredo, kar je zdravice za dobrodošlico raztegnilo na dva dni, potem pa se je že pričelo pravo praznovanje. Da ni šlo samo za zabavo smo se posvetili tudi kakšni resni temi, npr. vsakoletni reviziji preteklega leta, letos smo si tudi premierno ogledali fotodokumentacijo gusarskih podvigov, testno smo (so) preizkusili in podali kritiko Mihatove igre, pozabiti pa ne smemo na tradicionalno novoletno tombolo, kjer organizator Miha in njegova ljubka asistentka vsako leto med udeležence razdelita bolj ali MANJ uporabna darila (donatorjev v tem tekstu ne bova izpostavljala). Nekateri so se zabavali tudi na bolj solo način in na daljavo, ter tako požrtvovalno skrbeli za rast slovenskega gospodarstva v teh težkih časih.

Kot že rečeno je vstop v novo leto potekal na dnu bazena, kar se je lani izkazalo za zelo dobro idejo - tako pri voščilih nikogar ne zgrešiš - čeprav sredi noči plezanje ven in noter že lahko povzroča težave. Kljub temu da naj bi bili vsako leto bolj 'odrasli', so nekateri zaradi kakšne tekile ali požirka zlatega šampanjca preveč kmalu po polnoči obležali, ostali pa so nadaljevali še dolgo v jutro. In tako je že spet odpadel tradicionalni novoletni zajtrk ob zvokih dunajske godbe. Na srečo nam je letos ostalo po silvestrovanju še par prostih dni, da smo si lahko odpočili.

Leto, ki se je poslovilo, je kot že ničkolikokrat minilo prehitro, a kljub temu naju najin blog prijazno opominja, da sva tudi letos nanizala kar nekaj dogodkov, ki so naju tako ali drugače zaznamovali. Spomini na nekatere vzbudijo prijetno ščemenje in načrtovanje novih dogodivščin, spet drugi te narahlo zbodejo in opomnijo, da se je za lep svet in dobre odnose potrebno truditi ves čas.

Naj bo leto 2009 težko samo zato, ker se bomo vsi skupaj tako močno trudili za lepši svet

Ta veseli petek

... ali super žur v Klubu Gromka

Woooohooo ... po dolgem cajtu nama je spet noro sedl švicat, migat, pet in se vsesplošno zabavat ob odlični muzki in še boljši družbi. DJ Nešo je poskrbel za pravo zakladnico rok hitov, ki so nas držali pokonci vse do zgodnjih jutranjih ur. In tokrat je bila celo Sara tako zagnana, da sem jo komaj spravil domov ... woooohooo!

Z dobrim vzdušjem smo seveda začeli že prej, saj smo imeli poleg rednega petkovega druženja tokrat še en razlog več za dober žur. Dole je namreč opravil še zadnji izpit - kvantna fizika 2 - zato še enkrat vse čestitke!! Torej več kot dovolj razlogov za ta veseli petek.

Midva sva imela najprej sicer nekaj pomislekov o nadaljevanju feštanja pozno v noč, saj smo bili eni zmatrani od težkega tedna, hkrati pa sva bila zjutraj zmenjena z Igorjem za montažo kuhinje v najinem novem domu, kar je pomenilo da bo veseli noči sledilo zgodnje vstajanje. In za tiste, ki tega niso vajeni, to lahko predstavlja težko oviro. A tokrat je očitno zmagala želja po res zasluženi sprostitvi.

Ob tem se ponovno sprašujem zakaj se tako poredko prepuščam zabavam take vrste, a vsakič znova ugotavljam, da pač nisem žurer, ki bi bil pogosto pripravljen večino sobote oz. naslednjega dne žrtvovat za preganjanje tiste male tigraste živalce, ki se ponavadi prikrade na obisk. Se pa z največjim veseljem na vsake kvatre podam na takšen tobogan veselja, pa če me potem naslednji dan obišče cel živalski vrt.