četrtek, 13. avgust 2009

Premišljeno pakiranje

Spet pakirava. Spominjam se, da mi je včasih to vzelo dober teden dni časa pred odhodom. Najprej pakiram v glavi, potem napišem seznam in delam kupe na postelji. Tokrat gre lažje, imava izkušnje s kolesarjenja po Istri. Nato pakiram v vrečke, da bodo vse stvari varno pospravljene pred morebitnim zamakanjem torb, pa tudi zato, da sem bolje organizirana: H&M vrečka za spodnje perilo, Iglu za športne cunje, tiktak za brisače... na poti vrečke v torbah delujejo kot predali v omari. Čaka naju še pospravljanje vrečk v torbe in upam, da bo za vse dovolj prostora, saj je količina prostora omejena. Malo me skrbi, da bo mraz in ne bom imela dovolj toplih oblek, izbiram med treking čevlji in najljubšimi supergami, bi vzela tanek ali debel flis, bom imela prostor tudi za japanke za tuširanje..., Roka pa zraven najbolj skrbi, če bo šlo 7 koles z vso prtljago v kombi vključno z nami, kar me spomni na lanske priprave.

Ampak ne glede na vse skrbi in težave, jutri takle čas bomo že počivali v kampu na območju izvirov Donave, v Črnem gozdu, kjer bomo začeli več kot 1000 km dolgo kolesarsko pot, ki sledi reki do Budimpešte. Če se nama po poti uspe priklopiti na mrežo se bova oglasila, drugač pa sledi poročanje ob povratku, po pisni predlogi najinih potovalnih dnevnikov.

četrtek, 06. avgust 2009

Sir in gorčica

Popadla me je strašanska lakota in ob pogledu na najin izpraznjen hladilnik me je rešil sir, ki sta nama ga s Korzike prinesla mami in Sašo.

Sir in gorčica? Ja! Kombinacija, ki smo jo prvič okusili na Nizozemskem. Starana gauda in zaandamska gorčica poskrbita za zadovoljstvo tudi najbolj razvajenih brbončic. Tako sem si prijetno osmrajen kos korziškega sira narezal na pol prsta debele kockice, jih tunkal v oster estragonski zenf in užival v spominih na lanske počitnice.

Veganski eksperimenti

Nekaj najinih sorodnikov je veganov, torej iz prehrane izključujejo vse sestavine živalskega izvora. Poleg tega ne uživajo niti sladkorja niti razhudnikov, zato nama je priprava prigrizka zanje vedno velik izziv, z novimi recepti za tovrstno nekonvencionalno hrano pa tudi sama rada obogativa najine obroke.

Pred kratkim sem tako med brskanjem po kulinaričnem spletu naletela na zanimiv recept, ki v prav vseh sestavinah ustreza zgornji definiciji. Rezultat so energetske ploščice, ki so (preizkušeno) odlične za pred oz. po športni aktivnosti, saj so zdrave, energetsko bogate in okusne. Super je tudi to, da zanje ne potrebuješ nobenih sestavin, po katere bi moral v kakšno od dragih specializiranih trgovin, pa tudi priprava sama ti ne vzame preveč časa.

BANANINE ENERGETSKE PLOŠČICE (vir: Chocolate&Zucchini)
Za srednje velik pekač (36 × 21 cm) potrebujemo:
200 g kosmičev (ovsenih oz. kar imamo pri roki)
60 g fino mletih mandljev
30 g kokosove moke
1/2 žličke fino mlete morske soli
120 g čim bolj temne čokolade (brez sladkorja)
4 zelo zrele banane (cca 400g)
60 ml oljčnega ali kokosovega olja
-------------------------------------------------------------------------
V eni posodi posebej zmešamo vse suhe sestavine razen čokolade. V drugi zmečkamo banane in jim dodamo oljčno olje. Čokolado nasekljamo na manjše koščke. Vsebino obeh posod zmešamo skupaj in narahlo vmešamo še čokolado. Zmes pretresemo v namaščen pekač (če hočemo da so ploščice 100% veganske ga ne namastimo z maslom!!!) in poravnamo. Pečemo v že ogreti pečici na 180°C 25 minut. Razrežemo ko je ohlajeno.


nedelja, 02. avgust 2009

Bungeeeee

Tri leta smo zbirali pogum, da smo se Miha, Jernej in jaz junaško povzpeli na vrtoglavih 55 m visok Solkanski most in se po ukazu inštruktorja - 3, 2, 1, BUNGEE! - neomahljivo vrgli v globel Soče.

Po večurnem čakanju na žgočem soncu, smo tudi mi trije prišli do svojega trenutka. Ob pogledu na turkizno zeleno reko, ki je mirno tekla daleč spodaj in na majhne možice, ki so zvedavo pogledovali gor, sem se zavedel, da ni več poti nazaj. Formalno smo podpisali izjavo, da se podajamo na adrenalinsko pot na lastno odgovornost, potem pa so nam okoli gležnjev privezali debelo elastiko. Sledili so le še trije koraki do najvišje točke, stisk štange in pogled navzdol. Pričela se je eksplozija misli, ki jim nisem utegnil več slediti. Zaslišal sem odštevanje in želel sem si še kakšen trenutek več za "pripravo", a že sem zaslišal bungee!. Še kakšno milisekundo ali dve sem okleval, nato pa sem se odlepil od lesenega podesta in se pognal v praznino. Sledil je krik groze, nato pa kričanje iz čistega užitka.

Letel sem. Z nepopisno hitrostjo. Začele so se mi pobliskavati male bele zvezdice in za trenutek nisem uspel več vsega dojemati. Nato sem začutil počasno napenjanje elastike in sledil je trenutek breztežnosti. Kot astronavt v vesolju sem se obrnil nazaj proti množici, ki me je od daleč opazovala z velikega betonskega mostu, jim veselo pomahal v pozdrav in nadaljeval z uživaškim vzklikanjem. Nekajkrat sem se še pozibal, nato pa obvisel z glavo navzdol kot kak razkuhan špaget.

Na bregu me je že čakal Miha, s cigaretom v roki, vidno zamaknjen. Opotekajoče sem stopil iz rafta in se priplazil do njegove skale, kjer sva skupaj pričakala še tretji junaški skok. Polni adrenalina smo se vsi skupaj z našimi navijači odpravili na razvajanje na Sotočje, kjer smo ohladili pregreta telesa in se predali hipijevski sproščenosti Sajeta festivala.

SLIKE (PHOTOS)