Tudi v hrib se da goniti

Moje predstave o sami ravnini Panonske nižine so se danes povsem razblinile. Odpravila sva se namreč v bližnje gorice Balatona, 400 m višje, in vzponi niso bili nič kaj položni. Po treh dneh vrtenja pedal sta najini zadnjici že pošteno opozarjali nase, zato sva si večkrat privoščila postanke in uživala v neokrnjeni naravi. Celo pot so naju objemali čudoviti vonji po lipovem cvetu pomešani s primorskim vonjem po borovcih. Gozdovi so vrstno izredno pestri, mešajo se hrasti sladuni, ceri, bukve, češnje, beli gabri, rdeči bori in še mnoge druge vrste. Povsod okrog opojno dišijo rožce, ki jih množično obletavajo raznobarvni metulji. Pot je idealna za kolesarje, saj je asfaltirana in zaprta za promet, na njej pa praktično nikogar.

Po osvojenem vrhu in zasluženi malici, sva se spustila nazaj proti obali in si privoščila termalno kopel v bližnjem potočku, ki izteka iz največjega termalnega jezera v Evropi. Hévíz je znano termalno letovišče, ki ponuja zdravilne terapije za revmatike, oglašujejo pa tudi celovito in ugodno popravilo zob :)

Zaplavala sva med cvetoče lokvanje v vodo s prek 30°C. Noro ... ni boljšega, kot se fino prešvican namočit v topli kopeli.

In ker sva že na madžarskem, bi bil greh, če ne bi niti pokusila madžarskega golaža. Zato sva se prepustila gostincem v restavraciji Corso, ki so naju prepričali s temle oglasom:

Več slik si lahko ogledate tukaj

Little Balaton

Dež. Spet. Tokrat samo prijetno škrabljanje. Dokler namaka samo ponoči je vse fino. Zdaj ko sva napela najin iglu, ni več bojazni da bi plavala. S komarji so pa še vedno težave navkljub Offu, ki sva ga kupila v ta namen. Po celodnevnem kolesarjenju sva si neučakano pripravila makarone s paradižniki in tuno - slastno. In v trenutku, ko bi morala uživati težko prigaran obrok, se pojavijo ti nadležni brenčeči krvosesi. Cel sem spet v bulah; pa še nesramno srbeče je. Za popizdit! V dobri veri, da jih bo pregnal duh piva (če jih že Off ne more), greva vedrit k sosedom v lokal in si naročiva dva velika pira. A glej jih hudiče, so že spet z nama in zabava se lahko nadaljuje.

Vsaj čez dan sva imela mir pred njimi. Danes sva se podala še nekoliko bolj zahodno - k Malemu Balatonu. Če sva včeraj srečevala turiste in se vozila skozi počitniška naselja, sva tokrat lahko spoznavala pristno lokalno podeželje, vključno z vaškim barom. Vsa ta naselja so si zelo podobna. Ob glavni cesti slonijo bivalne hiše, ene bolj, druge manj urejene, zadaj pa imajo pripojene gospodarske objekte in dolge njive. Okrog in okrog se njive razširijo v prostrana polja porasla s koruzo ali žitom, ki jih sem ter tja popestrijo z zlato rumenimi površinami sončnic. O kakšni živinoreji ni ne duha ne sluha, čeprav se včasih le prikrade kakšen domač vonj.

Zanimivo je, da je večina teh vasi brez trgovine, brez pošte, le redko se najde kakšen lokal. Včasih sva imela občutek, kot da je vse na pol zapuščeno, k čemur so dodatno pritrjevale številni izveski z napisom ELADÓ (naprodaj). Na pol poti sva le našla domač bar, kjer se seveda razume le madžarsko. Besedo ászok (pivo) sva hitro osvojila, preostali del besednega zaklada pa sva prepustila rokam. Zunaj ob cesti sva prisedla k sosednji mizi in si privezala dušo s hladnim Arany aszokom. In pot do najinega spa resorta - Hévíz - je bila spet lažja.

Nevihtna noč

Burna nevihtna noč nama je nagnala strah v kosti. Veter se je zaganjal v krošnje dreves, bliskalo se je in grmelo je kot na fronti, midva pa pod dvema starima, debelima, krhkima vrbama v malem nenapetem šotoru. Začeli so se nama prikazovati prizori razdejanj neurij, ki jih vsako leto prikazujejo po TV. Resno sva že razmišljala o strateškem premiku nekam bolj na varno, a se je veter kmalu umiril - novi pomisleki - zatišje pred neurjem. Na srečo je bilo veliko grmenja in bliskanja, dežja pa le toliko, da nisva ležala povsem na suhem.

Prvi kilometri okrog Balatona

Varno spravljena v soparnem šotoru, ki ga za nobeno ceno ne bi več odprla, saj naju za mrežo čaka roj nenasitnih orjaških komarjev. Nastanjena sva namreč v sicer zelo lepo urejenem in čistem kampu, a tik ob močvirnatem gaju. Ja, sva pač ob ogromnem (največjem evropskem) jezeru - Balatonu.

Za prvi dan sva si zadala lepo urejeno kolesarsko pot okrog zahodnega dela jezera. Začela sva v Keszthelyju in nadaljevala večinoma po kolesarskih poteh do kraja Badacsony, kjer sva se vkrcala na ladjo, prečila Balaton in po južni strani nazaj.

Panonska nižina je res izredno prijazna do kolesarjev. Ne samo orografsko, temveč tudi kar se tiče urejenosti kolesarskih poti. Skoraj povsod so speljane ločeno od glavne ceste, večinoma lepo označene in pod krošnjami dreves, če je le možno.

Rada bi se naučila par madžarskih besed, a jih je hudičevo težko ponovit, kaj šele si jih zapomnit. Še dobr, da smo se lahko menil po nemško. Z angleščino se ne pride prav daleč. Razlog je verjetno v množici nemških turistov, ki že tradicionalno oblegajo ta del Madžarske.

Med potjo lahko opaziš nešteto vikendaških hišic nedaleč proč od obale. Večina jih je namenjena tem istim turistom, saj na vsaki drugi piše "Haus frei". Žal postajajo ti kraji le še apartmajska naselja brez tistega pravega vaškega vzdušja.

Po celodnevni turi in vožnji z ladjico, sva se res že veselila večerje. Če naju ti nadležni komarji ne bi preganjali, bi z užitkom srknila še pivo ali dve (pa če bi jih seveda imela).

S Črne prsti na Rodico

Končno spet nekaj ta pravih, pristnih gričev - tistih, kjer mogočna drevesa izgube bitko za preživetje v ostrih razmerah visokogorja, zmagujejo pa male in nadvse očarljive planinske cvetlice, zeli in bujna, zelena nizka trava, ki kar vabi k tacanju po njej z bosimi nogami.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Petrovemu brdu, kjer smo pospremili na štart množico junaških gorskih tekačev in tekačic, ki so se podali na 35 km dolg gorski tek čez drn in strn. Najprej na Črno prst (1844 m), pa spust v dolino - v Hudojužno (381 m), pa spet navkreber proti Poreznu (1630 m) - najvišjemu vrhu Cerkljanskega hribovja in seveda še sestop nazaj do izhodišča. BRAVO!!

Tud mi smo se odpravili na Črno prst, a z drugega konca in z drugačnimi nameni. Ker smo bili z dvema avtoma, smo prvega pustili v majhnem simpatičnem naselju Rut in se zapeljali na drugi konec do drugega, spet luštnega naselja Stržišče. Od tam smo jo mahnili tekačem naproti.

Krošnje bukovih gozdov so nam sprva nudile blagodejno senco, v kateri smo bodrili sodelujoče na teku, a kaj kmalu smo se dvignili nad gozdno mejo, kjer so nas pozdravljale male, ravnokar odprte glavice planinskih cvetlic. Ko smo dosegli vrh Črne prsti, se je lepota pohajanja pravzaprav šele začela. Odločili smo se namreč, da bomo preko grebena osvojili še Rodico.



Tam nekje visoko, med množico špičakov, bližje soncu in v blaženi tišini. Iz posameznih kotanj, kjer se je še zadrževal sneg, je sem ter tja potegnil hladen piš, ki je prijal kot prija hladno pivo po napornem teku. Rodica je bila še daleč stran, a hkrati videti tako blizu. Težko je verjeti kako dolgo pot lahko človek prehodi in ob tem celo uživa. No, ampak avta smo se pa na koncu vsi že strašno veselili.

Med rožce na Vremščico

Ko je že vse kazalo, da bo zaradi slabega vremena nedelja omejena na počitek med štirimi stenami, smo se vseeno pogumno odpravili proti Primorski na obljubljeno sonce.
















Vetrovna Vremščica nas je tokrat le nežno hladila s pihljanjem in nam ponujala čudovite poglede na svoj bogat botanični vrt: perunike, kranjske lilije, tavžentrože..., in ostali cvetovi so blesteli v vseh možnih odtenkih zgodnjega poletja. Na ne preveč napornem vzponu smo si vzeli čas za nabiranje čajnih rastlin in tistih za domačga jegra, občudovali razglede na bližnje primorske hribčke in na zadnjem pobočju ujeli celo pogled na morje...