četrtek, 31. december 2009

Bilance, analize in načrti

Zadnje tedne nas z vseh koncev bombardirajo z bolj ali manj podobnimi novicami, vtisi, analizami o preteklem letu in s pričakovanji za prihajajoče. Zakaj pa ne, saj vsak dober gospodar naredi bilanco poslovanja in načrt za naprej. Tudi midva sva. A za razliko od medijskega poročanja o slabem letu, ki ga je treba čim prej pozabiti, je bilo za naju to leto uspeha, zadovoljstva, smeha in zdravja.

Pričakovanja za leto 2010? Ne, strinjava se s Sabrino - pričakovanja nas omejujejo v sprejemanju tega, kar nam ponuja življenje in nam zastrupljajo um z izmišljenimi podobami. Rajši govoriva o najinih ciljih, za katere se bova trudila v prihajajočem letu. O njih boste vsekakor lahko brali tudi vi.


Želiva vam malo pričakovanj in veliko užitkov v danih trenutkih, da bi preudarno izbirali cilje in se veselili na poti do njih. SREČNO!

sreda, 30. december 2009

Najin Božič

Letos sva se odločila da se bova cel december izogibala Cityparku in podobnim zadevam, niti med stojnicami ob Ljubljanici se nisem sprehodila. Moti me gneča, od klime v trgovinah me boli glava, iskanje daril za najbližje zadnji trenutek pa je obema nočna mora ...

Tako sva za najbližje pripravila posebna darilca, izdelana doma. Z ljubeznijo. Božičkovi piškoti so že nekaj let najina stalnica, le vrste piškotov in njihova embalaža se menjajo iz leta v leto. Že konec novembra sva naredila izbor in nekaj novih receptov preizkusila že prej, da bi nama res uspeli, zadnji vikend pred božičem pa sva veselo pekla in iz stanovanja je dišalo po orehih, rumu, vaniliji ... V takih trenutkih sva res hvaležna za ventilatorsko pečico in dovolj pekačev, saj gre vse skupaj precej hitreje! Za kakšno posebno embalažo nama je potem sicer zmanjkalo časa, saj sva bila precej zaposlena, nama je pa kljub temu uspelo narediti dober vtis na večino obdarovancev. Za Rokove domače, s katerimi sva ob odsotnosti mojih letos preživela božični večer, sva zadnji trenutek pripravila še dodatno presenečenje za razvajanje - punci sta dobili lično zapakiran domač božični scrub za telo, Sašo pa medeno sladico z orehi (fotke na žalost nimam, ni bilo časa!).

Vsaka družina ima svoj način preživljanja božičnega večera. Pri Rokovih se vse skupaj začne s skupno slavnostno večerjo s tradicionalnim menijem in seveda potico. Po večerji smo si ogreli roke in se preselili k jelki pod katero so se darila nabirala vse odkar so jo okrasili, in vsi smo bili že radovedni, kaj se skriva v lepo zavitih paketkih. Drug za drugim smo odpirali vsak po eno darilo, se veliko smejali in se skupaj veselili podarjenega. Letos so darila pokazala, da se znamo poslušati in tudi slišati.

nedelja, 20. december 2009

Sneg je!!

Začelo se je s sneženim jutrom,

nizkimi temperaturami

in prijetno tišino.

Na balkonu naju je pozdravilo zmrznjeno kosilo

in zasnežene cokle.

Končno je tudi v naše kraje prišla teta Zima. Dobrodošla.

petek, 18. december 2009

Kulturni december

Veseli december je obrabljena fraza, ki se je ob približevanju konca leta ne moreš izogniti. Sinonim za plastične kozarčke s kuhanim vinom, zmenke s prijatelji in znanci parkrat na teden, zabasane šoping centre, mrzlično nakupovanje daril, utripajoča okna in izložbe ...

Letos me tale božično-novoletni vrtinec nekako ne potegne vase. Mogoče zato, ker do pred kratkim še ni bilo mraza in snega. Mogoče je krivo dejstvo da se čez praznike seliva na Gorenjsko čuvat Febota in je zato v najin domek nesmiselno vnašati praznično dekoracijo. Mogoče sem se preveč koncentrirala na zadnji izpit. Mogoče ... Mogoče je pa krivo to, da sva že tako polno zasedena. Ta mesec se udeležujeva toliko kulturnih prireditev kot prej celo leto ne. Tako bo najin december, če že ne vesel v zgornjem smislu, pa vsaj v kulturnem.

Če bi ta teden v Poletovi rubriki Do nazga nastopala midva, bi res imela kaj povedati:
Zadnja knjiga, film, plošča, koncert, gledališče, razstava?
  • knjiga: GIMNAZIJEC (Karlovšek, I.) / NEZNOSNA LAHKOST BIVANJA (Kundera, M.);
  • film: SABINA (Sandrinne Bonnaire) / Animateka - SVETOVNI JAGODNI IZBOR I / SEVER (Rune Denstad Langlo);
  • koncert: ŠANSONI JACQUESA BRELA (Mouron & Terry Truck);
  • gledališče: KONEC NEKE LJUBEZNI (Polona Vetrih in Sonja Pahor);
  • razstava: ISKRA: NEUVRŠČENO OBLIKOVANJE 1946-1990 (Arhitekturni muzej Ljubljana) / CELJANI (Muzej novejše zgodovine Celje, stalna razstava) / KRAŠKI OVČAR (Hermanov otroški muzej Celje) / SLIKA : PREHAJANJA (Galerija sodobne umetnosti Celje).

Dan za praznovanje

V sredo je prišel dan slavja, veselja in končno tudi pravi trenutek za odprtje 12 let starega viskija, ki sem ga dobil za svoj 30. rojstni dan. Sari je vendarle uspelo streti še zadnji oreh na faksu, zato sem ji z največjim veseljem pripravil čisto pravo torto, z veliiiiko kreme in malo sadja za zdravje ;P

Tukaj pa še skrivni recept za tiste, ki si zaslužijo razvajanje.

PEČENA KREMNA TORTA

Biskvit
  • 125 g moke
  • 65 g sladkorja
  • 65 g masla
  • 1 jajce
  • 1 žlička pecilnega
Nadev
  • 500 ml mleka
  • 2 zavitka vanili pudinga
  • 170 g sladkorja
  • 3 lončke kisle smetane
  • 500 g sadja
  • 1 preliv za torte (žele)
Najprej skuhaš puding (mleko, pudinga, sladkor) in ga ohladiš. Sestavine za biskvit zmešaš v homogeno maso, ki jo razmažeš po namaščenem modelu za torte - kot pri piti (po podnu in po robu).

V ohlajen puding (prej odstrani skorjico) vmešaš kislo smetano in z vsem skupaj napolniš biskvitno "čašo". Dekoriraš s sadjem in pečeš 80 minut na 175 °C. Ohlajeno torto še preliješ z želatino (za tekočino priporočam sadni sok) in razvajanje se lahko prične.

četrtek, 17. december 2009

Ime ji je Sabina

Elle s'appelle Sabine; Sandrine Bonnaire, 2007

Spomnim se, da so pred časom krasili dolgočasne sive ceste veliki plakati z napisi Vsi drugačni, vsi enakopravni. Prav tako se spomnim svoje mladosti, ki sem jo preživljal v Zeleni jami, in neke skupine starejših otrok iz sosednje ulice, ki so se mi zdeli čudni. Bili so drugačni in potrebni stalnega varstva.

Tudi Sabine je drugačna in predvsem nerazumljena. Imela je dokaj normalno otroštvo, dokler se ni morala z mamo odseliti stran od svojih sestrá. To je bila zanjo travmatična izkušnja in kot avtistka je svojo bolečino, stisko preživljala na način, ki je bil takrat za javnost in zdravstveno stroko še nerazumljen, zato so jo hospitalizirali za 5 let. Nafilali so jo z močnimi tableti, jo mirili tudi s prisilnimi jopiči in po petih letih je postala druga Sabine. Podobna otrokom iz sosednje ulice.

Ob tem se zavem lastne sreče in hkrati nelagodja, ki ga čutim ob taki drugačnosti. Nelagodja, ki izvira predvsem iz nerazumevanja. Zato sem hvaležen Sabine in jo toplo priporočam vsem, ki se prestrašite drugačnih.

nedelja, 13. december 2009

Porova rižota s kozicami

Zadišala nama je lahka hitra hrana, zato sva že zjutraj, pred izletom, na tanko narezala por in iz zamrzovalnika vzela kozice. Po povratku je bil potreben le še kratek čas mešanja za štedilnikom in že je zadišalo iz skledic ...


Potrebuješ:
  • 2 velika pora
  • 250 g oluščenih kozic
  • 4 stroke česna
  • 1 dl belega vina
  • naribana limonina lupinica
  • 500 ml opranega riža
  • sol
Kozice popečeš na olju, dodaš nasekljan česen in narezan por. Soliš, dodaš limonino lupinico (ne pretiravaj), zaliješ z vinom, rahlo podušiš, dodaš riž in na koncu zaliješ z 9 decilitrov vode. Ko vse skupaj zavre, pokrito kuhaš 15 min, ugasneš in pustiš še nadaljnih 10 minut. Preden postrežeš narahlo premešaj.

Za posladek pa trojanski krof ;)

petek, 4. december 2009

Kultura gratis

Kakšne stvari so tudi v naši ljubi državici kul. Naprimer to, da se našega največjega pesnika spominjamo kar dvakrat na leto - poleg 8. februarja praznujemo tudi 3. december kot ˝ta veseli dan kulture˝. Po poletni muzejski noči je bil tako včeraj že tretji letošnji dan, ko si je vsak lahko privoščil nekaj kulture gratis.

Prejšnja leta so naju na dogodek opozorili šele pri zadnjih večernih poročilih, ko je bilo že vsega konec, letos pa sva se odločila dan kar najbolje izkoristiti. Izbrala sva dva popoldanska dogodka - voden obisk razstave, ki sva si jo že nekaj časa želela ogledati, nato pa še večerni kinodvorski film.

Razstava Iskra: neuvrščeno oblikovanje 1946–1990 v Arhitekturnem muzeju je bila že nekaj časa na najinem seznamu. Zaradi več razlogov: 1. sem rojena Kranjčanka in v mojem otroštvu je bila v Iskri zaposlena večina mojih sorodnikov in znancev; 2. nostalgija - iskrini izdelki in njihova oblika so nas v otroštvu obkrožali na vseh področjih; 3. z zgodovino kranjske industrije sem se, predvsem z njeno arhitekturo, pred parimi leti intenzivno ukvarjala tudi sama - v bistvu se preko diplomske naloge z njo ukvarjam še sedaj; in 4. zgodbo o uspešnem razvoju izdelkov, ki je hodil z roko v roki z industrijskim oblikovanjem smo konec 80. let zavozili - razstava je tako lahko tudi nekakšen opomin, da se ne bi zgodovina še kdaj ponovila.

Navdušenja avtoric razstave, Barbare Predan in Cvetke Požar, sva se hitro nalezla tudi sama, ob telefonih in gospodinjskih aparatih vzklikala ˝lej, to smo mel pa tud pr ns doma!˝, občudovala premišljeno oblikovanje in vizionarsko izbiro barv posameznih izdelkov in razmišljala o razlogih, ki so botrovali propadu slovenske industrijske velikanke.

Večer sva presedela v nabito polni dvorani Kinodvora ob norveškem filmu Sever. Jomar preživlja težke čase svojega tridesetletnega življenja nekje na mrzlem jugu Norveške, kjer dela kot oskrbnik in vzdrževalec smučarske žičnice. Svojo zamorjenost in tesnobo si vsakodnevno lajša s cigareti in šnopsom, nato pa se nekega dne odloči, da ima vsega dovolj in se odpravi na več kot 1000 km dolgo pot z motornimi sanmi. Film na trenutke daje vtis črne komedije, spet drugič pa v tebi zbudi otožnost in sočustvovanje. In spet sva domov odnesla pomemben nauk : Stvari so včasih težke - samo ne smeš obupat!



Oboje priporočava!

četrtek, 3. december 2009

Od globine se zvrti

Lotila sva se urejanja nepregledne množice slik in priznam, da kar s težko muko, saj če jih sproti ne urejaš, nastane gora podatkov. Ko zakoplješ v to goro, najdeš tudi kakšne zanimive in že pozabljene posnetke, kot je npr tale

Posneto je bilo v baskovski Donostii oz. španskem San Sebastianu. Tokratno iskanko lahko najdete povsod po svetu. Kaj je to?

sreda, 2. december 2009

Buče bučaste

Tam od konca poletja pa vse do globoke jeseni, ki prinese ameriški haloween in naše vse svete, dvorišča kmetij krasijo buče - oranžne, rumene, bele, zelene, pisane, velike, male, jedilne, okrasne ... O njihovi uporabi v kuhinji se pri nas več govori šele zadnjih par let, prej so (razen v Prekmurju) veljale predvsem za krmo živali. Res škoda, saj so sadež, ki ga lahko pripravimo na nešteto načinov, o visoki vsebnosti vitaminov in mineralov pa je skoraj nepotrebno izgubljati besed. Sploh pa so fine zato, ker jih kot ozimnico lahko hranimo vse do pomladi.

Letos sva si tako nakupila en kup različnih buč, s katerimi sedaj ustvarjava - s pomočjo raznih kuharskih knjig, internetnih virov in food blogov. In nekaj zanimivih, predvsem pa raznolikih ter okusnih načinov priprave, ki sva jih preizkusila, bi rada delila z vami. Opozorila bi samo še na to, da se je treba pred nakupom buč pozanimati kakšen je njihov okus. Drugače se vam lahko zgodi (kot nama), da boste poizkusili prelepo dišečo juho in ugotovili - da je sladka.

JUHA IZ RUMENE BUČE (vir: Desetka)
1/2 kg rumene buče
oljčno olje
1 čebula
1 korenje
1 kos zelene
4 stroki česna
1 žlica masla
peteršilj, origano
bazilika, sol, poper
0,5 dl suhega belega vina
------------------------------
bučna semena
bučno olje
------------------------------
Očiščeno/olupljeno/narezano/nasekljano zelenjavo na oljčnem olju pražimo cca 10 min. Zalijemo z vodo, da je vsa zelenjava pokrita, dodamo začimbe in sesekljana zelišča in pokrito kuhamo še 25 min. Kuhano juho pretlačimo in po potrebi dosolimo/dopopramo oz. dodamo vino.
Pokapamo z bučnim oljem in potresemo s praženimi bučnimi semeni.

PIKANTNA PEČENA BUČA (vir: Jamie Oliver, The Naked Chef)
za 6 oseb potrebujemo:
1 srednje veliko bučo (1-1,5 kg)
2 žlički koriandrovih semen
2 žlički posušenega origana
majhen posušen čili (ali več)
1 žličko soli
1 žličko sveže mletega črnega popra
1 strok česna
2 žlici oljčnega olja
----------------------------------------------
Oprano bučo razrežemo na lunce, spodnje debeline 2,5 cm. Vsa posušena zelišča in začimbe stolčemo v možnarju v fin prah. Dodamo še česen in stolčemo vse skupaj, nato pa postrgamo v skledico in dodamo olje. Kose buče temeljito premažemo z mešanico in jih položimo v pekač z lupino navzdol. Pečemo jih 30 min (oz. do mehkega) v pečici, ogreti na 200°C. Nama najbolj tekne kot priloga mesu, ostanke pa lahko nasekljate in vmešate v vaše testo za kruh - tako dobite super sočne bučne kruhke.

BUČNI KOLAČ (vir: JoyOfBAKING)
4 jajca
100 ml olja
100 ml bučnega olja
300 g rjavega sladkorja
425 g bučnega pireja
260 g moke
45 g pšeničnih otrobov
2 žlički pecilnega praška
1 žlička sode bikarbone
1/4 žličke soli
3/4 žličke mletega cimeta
1/4 žličke mletega ingverja
1/8 žličke mletih klinčkov
100 g sesekljanih orehov ali 170 g nasekljane čokolade
--------------------------------------------------------------------
Najprej takole pripravimo bučni pire. Pečico ogrejemo na 180°C, rešetko postavimo na srednjo stopnjo.
Penasto zmešamo jajca, olje in sladkor in jim dodamo bučni pire. V drugi posodi zmešamo moko, otrobe, pecilni prašek, sodo bikarbono, sol in začimbe. Vsebini obeh posod združimo in na hitro premešamo. Na koncu vmešamo še orehe oz čokolado. Zmes prestavimo v pekač za kolače in pečemo približno 50 do 60 min. Pečen kolač naj 10 min počiva v pekaču, nato ga stresemo na rešetko in pustimo da se popolnoma ohladi. Če nam zapaše kaj čokoladnega lahko ohlajen kolač prelijemo s čokoladno glazuro.

nedelja, 29. november 2009

Mrzlica (1122 m)

Tile pozno jesenski dnevi najbrž niso težki samo meni, a kljub temu se včasih počutim bedno, kot da sem edini; vsakodnevno zgodnje vstajanje sredi trde teme, vožnja v strnjeni koloni po možnosti za kakšnim težkim zaspanetom, šiht-šiht-šiht, tečaj španščine, skupina, pa spet naporna vožnja v temi, kakšen manjši prigrizek in utrujen skok v posteljo, da se dan lahko ponovi. Kje pa je kaj časa za sprostitev, za naju?!

V glavi mi pogosto odzvanja misel soseda, ki sem ga nekega jutra srečal v dvigalu - vsak dan isto, samo datumi se spreminjajo. Takrat sem pomislil kako grozno mora biti vstajati s takšnim občutkom in vendarle se je ta občutek prikradel tudi vame. A da ne bi ostalo pri tem, je treba vnesti nekaj svežine. Med tednom res težko najdeva še kaj časa zase ali za še kakšno dodatno aktivnost, zato ga mrzlično iščeva in izkoriščava čez vikende.

Zato sva se odločila, da se tokrat odpraviva v nama še dokaj nepoznane konce - na vzhod. Z velikim veseljem sva medse povabila tudi Jerneja - Evinega dečkota iz Prebolda, ki ga že dolgo, dolgo nisva videla. Lepo je spet srečati dobre in prijazne ljudi, ki se nanje sicer večkrat spomniš, a nikakor ne najdeš časa za skupne trenutke. Po krajšem zgubljanju v raztegnjeni vasi Matke, smo vendarle našli izhodišče za drugi najvišji vrh Posavskega hribovja in dani trenutki so bili samo naši.

nedelja, 8. november 2009

Iz Litije do Čateža

* Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana.

Ne dolgo nazaj sva spoznala nova soseda - Maria in Barbaro. Sara je oba spoznala že pred dvema letoma na Kranjski noči, kmalu pa smo še ugotovili, da so bili moji in Barbarini stari starši v mladosti ta najboljši kolegi. Njen deda Bertl in moj dedi sta celo skupaj napeljala vodovod v naši stari kopalnici. Človek kar ne more verjeti, da je svet res lahko tako majhen. Hitro smo ugotovili, da smo na isti valovni dolžini in po parih večernih klepetih smo splanirali prvi skupni izlet.

Vreme čez teden res ni bilo spodbudno, a navkljub slabim napovedim, je dogovor s sosedoma še vedno veljal. Verjeli smo, da bo sobota pred uradnim pohodom suha. Zbudili smo se v tipično litijsko megleno jutro in se odpeljali na Čatež, kjer smo pustili enega od avtomobilov, nato pa z drugim v Šmartno na začetek naše poti.

* Iz Litije se pride najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so vedno ožji.

Pred nami je bilo pet ur hoda po jesenskem listju, razmočeni mehki ilovici, čez zelene travnike, jesenske rumene gozdove in zaspane sive vasice. Zaradi goste megle nam žal ni bilo postreženo z razgledi na vinorodne dolenjske griče, posejane s številnimi cerkvicami in zidanicami, smo pa imeli dovolj časa za razglabljanja, čvek in smeh. Sem ter tja so nas veselo pozdravljali prijazni domačini in nas opozarjali, da smo teden dni prezgodnji.

* Hrib se je prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navzdol. Bilo je blato in pot še neprijetna zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo prst z drobečim se, belim laporjem.

Uspelo nam je z nasmehom na obrazu in utrujenostjo kot po dveh dobrih treningih basketa, bi rekel Mario, ter z željo, da še kdaj ponovimo kaj podobnega.

* odlomki za ilustracijo - Fran Levstik, Popotovanje it Litije do Čateža

Zeleno je in rebrasto

Je eden redkih pojavov v razvitem svetu. Ljubi vlago in zanemarjenost. Čeprav je zeleno, je v bistvu rdeče. Kaj je to?

četrtek, 5. november 2009

Srečanje z medvedom

Delo gozdarja praviloma poteka zunaj, v naravi, čeprav nas je precej tudi bolj pisarniške sorte. Kakšen ogled lokacije na terenu pa nam vendarle ne uide in tako sva se danes s sodelavko Jano odpravila na ogled gozdov na Polževo. Najprej naju je presenetila gosta megla, da bi jo skoraj lahko rezal, na nekoliko višje ležečih legah naju je pozdravil prvi letošnji sneg, nato žarki slepečega sonca in čisto na koncu sva se skoraj srečala z našo največjo zverjo - rjavim medvedom (Ursus arctos).

Mene je pogled na odtise šap kosmatinca nadvse navdušil, saj so bile videti še precej sveže, medtem ko je kolegici rahlo zastal dih, ker bi bil medved lahko še kje v bližini. Kljub manjši prisotnosti strahu sva kot dva navdušena otroka potegnila vsak svojega mobilca in pričela s šklocanjem :) Na spodnjih slikah so jasno razvidni odtisi krempljev, prstov in dlani. Zraven sva priložila kuli za primerjavo velikosti, vam pa ponujam ugankarski izziv ...

Ali zna kdo oceniti pravo velikost in težo tega kosmatinca? In še namig - kuli je velik 14 cm.


Za tiste, ki si želijo srečanja z medvedom ali pa se ga bojijo, svetujem, naj si preberejo tole knjižico. Za še bolj zvedave, pa priporočam ogled strani o projektu, ki je potekal od leta 2002 do 2005 z naslovom Ohranitev velikih zveri v Sloveniji, Projekt Rjavi Medved.

Naravo obvladaš, če se ji podrediš. (F. Bacon)

Dve primorski zgodbi

Prva zgodba sega kakšen mesec nazaj, v konec septembra. Nanjo naju je spomnila velika kuverta, ki je pred kratkim prispela v najin nabiralnik in obudila spomine na preteklo dogodivščino. Takrat smo se namenili v Koper, na ogled Luke s kolesi. A pot do tja sploh ni bila lahka, saj nam je nekaj kilometrov od doma s kolesi in ostalo kramo naložen avto ostal na cesti - logično je sledila avtovleka, pa prestavljanje koles. Nismo se vdali in kmalu smo uživali še prav poletni dan na obali, kjer je bila tisti dan ponudba aktivnosti res bogata: voden ogled potniške ladje Arion, vabljive stojnice Sladke Istre z raznovrstnimi slaščicami, pa še vodeni ogledi pristanišča z avtobusi ali kolesi.

Koper, ki ga do sedaj skoraj nisem poznala, mi je všeč zaradi njegove živahnosti in zato, ker je mesto, v katerem za razliko od večine ostalih letovišč ne srečaš le turistov, ampak tudi domačine. Zanimiva je razvijajoča se Luka Koper, ki s predlogom novega DPN-ja ob rasti biznisa skuša prisluhniti tudi okoliškim prebivalcem in okolju, ter kot poslovna darila podarja oljčno olje pristaniških oljk. Tudi predstavitev sladkega kulinaričnega izročila Istre se mi zdi super, sploh ideja s kupončki, ki jih zamenjaš za grižljaj velike porcije izbranih sladic. Razočarala nas je samo pica ... lačnim pico v Kopru toplo odsvetujem, vsaj v središču mesta (Štorja). Ne boste se najedli. Preverjeno!

Druga zgodba je še precej sveža - predzadnji vikend sva si zopet privoščila toplo primorsko. In to najino že tradicionalno: delovna sobota med oljkami v Ankaranu in športna nedelja, s kolesi do Trsta. Vreme je bilo spet čudovito - počasi se mi dozdeva, da ima Lojze nekje zgoraj veze ... Udeležba je bila rekordna, prav tako letina. In z Lojzetovo pomočjo sva ugotovila, da je to že sedma trgatev zapored, odkar sva skupaj utrgala prvo oljko.

Oljka ali oliva? Debate in pregovarjanja o tej dilemi najbrž še vedno potekajo, v uporabi pa sta oba izraza. Sprva sem tudi jaz striktno ločeval posebej izraz za drevo in posebej za plod, kar se mi še vedno zdi praktično. Vendar so me domačini in izkušeni oljkarji podučili in prepričali, da izraz oliva ni slovenskega izvora in ni potreben, ker imamo lepo domačo besedo. Seveda sem vrtal naprej in vztrajal na smiselnosti ločitve izraza, kot je primer jablane in jabolka, a smo kaj hitro ugotovili, da gre vendarle za izjemo. In tako ob vsej tej zmedi obirava oljke in jeva olive.

torek, 3. november 2009

Človek na žici

Man on wire; James Marsh, 2008

Spet se nama je začel filmski abonma v Cankarjevem domu in letos sva izbrala sprehod po dokumentih časa. Prvi dokumentarec v nizu šestih naju je popeljal v avgust 1974, ko se je v New Yorku zgodil "umetniški zločin stoletja". Film govori o kriminalnem podvigu mladega, ekscentričnega Francoza Philippa Petita, ki je s pomočjo svojih prijateljev uspel izvesti nepredstavljivo hojo po žici, razpeti med dvojčkoma, na višini več kot 400 m. Ker sva se v podobnih vragolijah letos pomerila tudi sama - za razliko od Philippa le na višini slabega metra od tal - so se naju prizori še toliko bolj dotaknili. Dokumentarec, poln čustev, napetih trenutkov in humorja na račun simpatičnega Petita, se gleda kot prava kriminalka s pomembnim sporočilom.

"Life should be lived on the edge. See everyday as a true chalenge and then you live your life on a tightrope."

petek, 16. oktober 2009

Izlet v Afriko

Včeraj sva bila spet na enem boljših potopisnih predavanj. Tokrat je bil mojster slike in besede Marko Mohorčič, policist iz Sežane. Za uro in pol nas je popeljal v odmaknjen svet črne celine, med nasmejane ljudi in divje afriške živali. Ker se je na dvomesečno in 4000 km dolgo pot - od mesta Lilongwe (Malawi) do Johannesburga (JAR) - odpravil sam s kolesom in 40 kg zdravil (pa ne zase), sva zato še s toliko večjim zanimanjem poslušala njegove dogodivščine in priznam, da me je naravnost navdušil. Kot da že sama ne bi imela dovolj idej, se je mednje zasidrala še ena, ki nikakor ne sme ostati neizživeta. Za vse navdušene kolesarske popotnike priporočava obisk njegove (sicer malo pozabljene) spletne strani midva na biciklu, še bolj pa potopisno predavanje, ki ga bo ponovil začetek novembra v knjižnici Prežihovega Voranca na Viču. Potem pa spet odrine na novo misijo.

ponedeljek, 5. oktober 2009

Huda kangla

Ena od prednosti življenja ''na deželi'' je tudi to, da imaš dostop do domačih prehrambenih artiklov, ki so pridelani v bližnji okolici. Že od vsega začetka sva najbolj zvesta naši ''mlekarici'', ki nam vsak večer razen ob nedeljah s svojim belim kombijem skoraj pred blok pripelje sveže (nehomogenizirano!) mleko, jajca in še kaj.

In tkole fensi midva po novem hodiva po mleko. Hvala Katja!

četrtek, 1. oktober 2009

Iskrenost ali izkoriščanje?

telefon zazvoni ->
A: Halo, prosim!
B: (s štajerskim naglasom) Dober dan, je tam Havliček Rok?
A: Ja, dober dan.
B: Moje ime je Mateja in kličem iz podjetja BioDora. Želim vas obvestiti, da ste bili izžrebani v nagradni igri, zato za nagrado prejmete 26-delni komplet hišnega orodja ...
A: Kako, kaj, nč ne razumem; kakšen komplet; kje sem pa sodeloval?
B: Verjetno ste oddali kakšen kupon v Tušu, Sparu ali pa Mercatorju, mi pa smo vas izžrebali
A: Aha, ja super!
B: Ali imate v četrtek popoldan čas? Takrat bo namreč podelitev nagrad.
A: Samo mal, morm pogledat če slučajno že nimam kej rezerviran ... ne v redu bo.
B: Imate mogoče ženo, partnerico, ... bi lahko prišla tudi ona?

...

in tako sva nadaljevala pogovor (jaz v nekoliko zamaknjenem stanju, ker nisem čist dobr dojemal), ko me je na koncu še obvestila, da bom vse prejel tudi po pošti in da se vidimo v četrtek gasilskem domu.

Po prvem navdušenju nad "zmago" so se pričele misli o morebitni nategi. Najprej zaradi navedbe starega naslova, pol zaradi skoraj obvezne udeležbe partnerke, pa uvodne predstavitve sponzorja, pa še neke dodatne nagrade, če potrdiš prisotnost do določene ure in za piko na i pa še glavna nagrada - 7-dnevni paket za 2 osebi v termah. Too good to be true!? Paranoja?

Kaj pa vem, ampak zdi se mi, da je ta svet res postal tako izkoriščevalski in nategovalski, da smo skeptični že na vsakem koraku. Vse skupaj me malo spominja na najino potovanje po Aziji, ko nama je kdo hotel kdaj pomagat, midva pa sva ga že na začetku obsodila, češ tale naju hoče oskubit. Škoda, ampak žal nas je ta sistem tako navadil.

četrtek, 24. september 2009

Melancani z orientalskim priduhom

Veliko govoriva o veselju do kuhanja in da ne bi ostalo samo pri tem, sem si rekel, bom pa še jaz podelil kakšen svoj recept. Kadar se gibljem okrog štedilnika rad eksperimentiram, ker so mi tam na voljo poti do neštetih variacij okusov. In včasih se lotim kakšne kombinacije začimb ali sestavin, ki se zdi nenavadna, čudna, mogoče komu celo ogabna, a če si drzneš pokusiti, te lahko prav prijetno preseneti.

Jajčevec ali melancan – tista temno vijoličasta bučka, ki ima lepo napeto, gladko kožo in puhasto belo meso kadar je svež in zdrav, je bil še do pred kratkim relativno slabo poznan. Spomnim se neke oddaje, ko so po ljubljanskih ulicah mimoidoče spraševali, če vedo, kaj je jajčevec in odgovori so bili presenetljivi.

Verjamem , da danes ni več vprašanje kaj je jajčevec, se pa verjetno večkrat vprašamo kaj lahko naredimo iz njega. Predlagam polnjene melancane z orientalskim priduhom po moje.

Potrebuješ:
  • 350 g mletega mesa
  • 2 srednje velika jajčevca
  • 3 okusne paradižnike
  • 1 veliko čebulo
  • 3 stroke česna
  • nariban sir
  • cimet, klinčke, pekočo papriko, gorčico
Melancane razpoloviš in izvotliš. Mesnati del narežeš na manjše kose in vse skupaj nasoliš ter pustiš stati 15 min, da izločijo grenkobo. Čebulo popražiš, dodaš mleto meso in začiniš z gorčico, cimetom, mletimi klinčki, pekočo papriko in soljo. Z začimbami ne pretiravaš in tudi ne škrtariš. Ne pozabiš na zrezano zelenjavo, nato pa vse skupaj pokrito kuhaš 10 min.

Polovičke nafilaš, jih prekriješ z rezinami paradižnika in pečeš pol ure v pečici na 200°C. Zadnjih pet minut potreseš še z naribanim sirom in vklopiš infra žar.

sreda, 23. september 2009

Prva jesenska bera

Menda smo se poslovili od poletja, čeprav me dnevne temperature niso prepričale. Zaenkrat še kar hodim okrog v tevah, kratkih rokavih in ves prešvican. So pa zato že pognale prve jesenske gobe, ki jih je menda na tone, a ob tem naj najbolj zagrete gobarje opozorim, da je prekomerno nabiranje (več kot 2 kg/osebo) kaznivo. Meni sta nasmeh na obraz zvabila dva prikupna rumena gobana (Bolétus appendiculátus), na katera sem slučajno naletel v službenem času. Da ju ne bi ves čas nosil s sabo po žepih, sem si njuni lokaciji začasno shranil v GPS, nato pa sem ju po končanem ogledu ponovno poiskal in odnesel domov.

Za prijetno jesensko presenečenje je poskrbel še pravi kostanj (Castanea sativa). Med popoldanskim sprehodom po litijskih gozdovih, me je pod senco svoje velike senčnate krošnje razvajal z velikimi debelimi plodovi. Ker s sabo nisem imel nobene vrečke, kaj šele košare, sem jih za prvo jesensko sladkanje nabral kar v majico. Če bi me kdo srečal na pol golega, bi si gotovo mislil, da z mano nekaj ni v redu, ampak tak sem :)

Vrtičkarja

Glede na to, da sva prej oba živela v hiši z vrtom, nama je bil zelenjavni vrt vedno nekaj samoumevnega in tako sva že spomladi razmišljala o vrtu in vrtnarjenju. Nekaj časa sva celo načrtovala najem enega od litijskih vrtičkov, pa sva se premislila. Predvsem zaradi časa, pa še orodje bi si morala priskrbet ... Na koncu sva se odločila, da izkoristiva kar najin balkon.

Začela sva z začimbami - posejala sva peteršilj, sadike ostalih začimb pa kupila na tržnici in posadila v teglce. Da bi bilo najino eksperimentalno kmetovanje bolj resno, sva dodala še velik teglc mladih paradižnikov, ki jih je vzgojila mami z Orehka. Poleti sva najine rastlince pridno zalivala, včasih malo oplela in upala na dober pridelek.

Jesen je tukaj in sezona vrtnarjenja se počasi izteka, zato že lahko poročava o najinih uspehih: peteršilj so napadle uši in se je posušil, tudi bazilika je ušiva in bolj kumrna, majaron, rožmarin in origano pa kar fino uspevajo in sva jih že poleti po potrebi požela. Paradižnik je celo poletje cvetel na ful, ampak zgleda da čebele v najin štuk ne priletijo prav pogosto, zato sva zelo ponosna na prvi in edini paradajzek. Je že res da je majhen, a prav lepo rdeč in samo najin!

nedelja, 20. september 2009

Mili

Od danes v stanovanju nisva več sama. Kljub temu, da ves čas skačeva okrog in sva bolj malo doma, sva si omislila domačo žival. Ime ji je Mili in spada v rod žičastih členonožcev. Je zelo prijazna in zvesta. Kadar prideva domov naju navihano pozdravi s svojimi sinje modrimi očmi, zacepeta s pisanimi nožicami in nama tako sporoči, da je res vesela, da naju spet vidi. Zanjo sva se odločila po dolgotrajnem razmišljanju, pri nakupu pa je pomagala botrica Barbara.

ponedeljek, 14. september 2009

Siva pot vodi do Mangrta

Ni minil dober teden in že se mi je spet zahotelo sedenje na trdem, neudobnem zicu. Tokrat sem za razliko od ravninske Donave sopihal po strmem vzponu na Mangrt, o čemer je Primož sanjal že nekaj časa. Ni bilo potrebno veliko besed, da sva se uskladila. S kombijem sva se pripeljala do vznožja Mangrtske ceste, nato pa zajahala najine konjiče in se podala proti vrhu. Vožnja v hrib brez težkih torb je bila navdušujoče lahka in če se mi je zdel vzpon na Vršič težaven, je bil Mangrt prav prijeten.

Cesta - gladka kot dojenčkova ritka - se je vijugasto vila skozi številne v skalo vklesane tunele in nama nudila božanske razglede na okoliško gorovje. Zrak je bil že precej hladen, a razvajalo naju je toplo sonce, medtem ko so vrh Mangrta ves čas zakrivali sivi oblaki. Ko sva prispela do konca ceste, na sedlo, se je med oblaki odprlo okno, skozenj je posijalo sonce in razkril se je pogled na mogočnega očaka. Ponosno sva si segla v roké in uživala v amfiteatru sivih sten. Pred spustom sva se le še dobro oblekla, nato pa se prepustila cesti adrenalina.

VEČ SLIK (photos)

statistika
dolžina: 11 km
čas vzpona: 1h 30 min

nedelja, 13. september 2009

Mehka postelja

Nova, pet. 4. 9. (22. dan, 1.788 km)

Kakšen luksuz! Po treh tednih nomadstva smo spet spali v posteljah in spodaj nam lastnica že pripravlja zajtrk. Diši po paprikah.

Včeraj smo po dolgem času spet jedli makarone in celo razkuhani so nam teknili v slast. Za posladek pa končno še vanilijev puding z jabolki, ki smo ga tako dolgo prevažali naokrog. Zadnja etapa je bila precej naporna, saj smo morali prevoziti od kampa ob Balatonu do Nove – vasica ca. 15 km pred znamenitim Lentijem – več kot 100 km. Tokrat spet z vetrom v prsa in s prečenjem vseh možnih gričev – gor, pa dol. Prvič sem med vožnjo začutil skurjenost, pomanjkanje cukra. Vedno bolj sem postajal omotičen, podobno kot se mi je zgodilo pri ruvanju modrostnega zoba :s, a sem še kar vztrajal v upanju, da mine. Ko sem že skoraj videl temo pred seboj, sem se le modro ustavil in prosil Saro za par Dextro bonbonov, potem pa je spet šlo.

Na karti smo spremljali naše gibanje in zdelo se je, kot da hostla ne bomo nikdar dosegli. A kot pravi staro reklo – počasi se daleč pride – je tudi nam uspelo priti do Csicsergö, hostla s 130 posteljami. Ko so nam povedali, da imajo vse zasedeno, smo se počutili izigrane – vse polno in to sredi ničesar! Težko razumeti, a ni nam preostalo drugega kot da nadaljujemo naprej proti Lentiju ali pa si poiščemo sobo. In dobili smo jo. Pa še zajtrk skoraj v posteljo. Jamajka!

Danes pa še par kilometrov do meje, potem pa upamo na direktni vlak do Ljubljane iz Lendave ali Ljutomera!

Spet na kolesarski

Balatonakali, 3. 9. 2009 (21. dan, 1.670 km)

V nasprotju z ostalimi dopusti, ko čas na koncu teče že s svetlobno hitrostjo, tudi zadnji dnevi našega kolesarjenja minevajo počasi. Že kar vlečejo se. Počasi nas je vse dohitela utrujenost in na trenutke bi najraje spet stopili na vlak in se odpeljali do doma. Pa ni tako preprosto, saj javnega prevoza med Balatonom in Slovenijo praktično ni.

Tako smo kolesarili naprej in po vseh mučnih kilometrih na državnih in ostalih prometnih cestah ob Balatonu z olajšanjem spet zapeljali na urejeno kolesarsko pot. Med vožnjo ob jezeru sem obujala spomine na najino lansko kolesarjenje na tem delu. Le da sem bila tokrat obložena z vso prtljago in se je trta okrog mene bohotila z velikimi, zdravimi grozdi, ki dajejo dobro vino, ter da so se jate ptic na nebu zbirale za skupno pot proti jugu, kar nas je spomnilo, da počasi, a vztrajno že prihaja jesen. Ne le dopusta, tudi poletja bo kmalu konec! Visoka turistična sezona se je že končala in večina kampov ob jezeru je bila strašljivo praznih, lokali so samevali in kolesarska steza je bila prijetno samotna. Po skoku v rjave večerne vode Balatona smo si v še čisto poletnem večeru privoščili pivo s pogledom na lunin odsev na jezerski gladini in obujali spomine na našo dolgo pot.

Cesta št. 7

Szekesfehervar, sre. 2. 9. 2009 (20. dan, 1.570 km)

Tokrat se prebujamo v športnem parku, ki je hkrati tudi kamp. Zame eden najbolj bizarnih, saj je ogromen in mi smo njegovi edini gosti. Prispeli smo v trdi temi. Možakar v recepciji je bil oblečen v moder deloven kombinezon, simpatično skuštran in ves čas je nekaj čebljal v madžarščini. Ko smo v tako imenovani recepciji, ki je izgledala kot kuhinja, dnevna in pisarna – vse v enem, poravnali strošek za prenočitev, je vzel ključe in nas odpeljal na travnate površine. Spraševal sem se že kam nas zdaj vodi in zakaj rabi ključe. Morda se nismo dobro razumeli in nas pelje v apartma. Ko smo prišli do nizke temne stavbe z dvojimi vrati, sem ugotovil, da je posebej samo za nas prišel odklenit sanitarije. Opozoril je še na previdnost zaradi možnih tatičev, nato pa izginil v temo in ostali smo sami sredi ogromnega športnega parka.

Vožnja iz Budimpešte proti Balatonu je bila odbita. Po ogledu centra in njenih znamenitosti smo se po sladkanju z doboš in eszterhazy torto odločili priti do kampa v Szekesfehervarju. Da bi najlažje in najhitreje našli pot iz velikega mesta, smo se poslužili vpadnice, ki nas je pripeljala do državne ceste št. 7. Ta naj bi bila po zagotovilu turističnega delavca primerna tudi za kolesarje. No, pa ni bila! Bila je celo prepovedana za kolesarje. A ker smo bili brez dobrega zemljevida, smo kljub prepovedi nadaljevali, dokler se nismo, zaradi obupnega hrupa, smradu, pekočine v nosu in bojazni pred plačilom kazni, vendarle ustavili v Erdu in se odločili za nadaljevanje z vlakom. Iskanje pravega tira je bil spet podvig svoje sorte, a za pisanje o tem nimam dovolj časa, saj je treba spet podreti naša mala bivališča, vse pospraviti in natovoriti kramo.

Kila paradajza za 'suvenir'

Esztergom, pon. 31. 8. 2009 (18. dan, 1.405 km)

Od Budimpešte nas loči le še 70 km, zato smo si danes privoščili malo daljši spanec. Za razliko od vožnje po neskončno dolgih nasipih, je bila pot včeraj spet speljana bolj pestro – v breg, po vinskih goricah in čez pristno podeželje, ki je na trenutke spominjalo na tisto v Aziji. Včasih so nas spremljali luknjasti kolovozi, ob strani poraščeni z grmovjem, številni domačini na kolesih in motorjih in enostavne hiške. Njihovi izredno prijazni prebivalci nam pogosto, z nasmeškom na obrazu in z dvignjeno roko, mahajo v pozdrav, včasih nam še kaj zavzeto razlagajo in pripovedujejo, a jih žal še vedno ne razumemo. Zaradi razdrapanih poti je Sari spet zlezel prtljažnik, tako da je blatnik ob vsakem sunku glasno podrsal ob gumo in slišati je bilo, kot bi jo spremljala četica račk. S sabo smo sicer vozili celotno garnituro nujnega kolesarskega orodja, a ravno tistega ne, ki smo ga potrebovali za odpravo te težave. Zato je Mk poskusil srečo pri nekem možaku, ki se je ravno smukal po svojem vrtu in ta nas je res radodarno sprejel. Kolo sta odpeljala v njegovo delavnico, kjer je imel vse potrebno orodje lično urejeno. Ko sta popravila prtljažnik, nam je za vsak slučaj celo podaril ustrezen viličasti ključ. Hoteli smo mu plačati za opravljeno delo in ponujen ključ, a je samo odkimal z glavo in odločno prekrižal roke. Osupli nad radodarnostjo smo se vsak po svoje zahvaljevali in da je bila mera še večja, sta nam z ženico podarila še kup domačega paradižnika za popotnico, mi pa jima več kot kösonöm žal nismo znali reči.

Rodeo po Bratislavskih cestah

Györ, sob. 29. 8. 2009 (16. dan, 1.405 km)

Škrebljanje dežnih kapelj nas je ponoči spet vrglo iz spanja, saj je bilo treba pospraviti sušeče se perilo. Smo si pa zato privoščili daljši spanec, saj se na dež nikomur pretirano ni mudilo.

Po več obiskih velikih mest ugotavljamo, da so le-ta večinoma zelo neprijazna za kolesarje. Slovaška prestolnica je s tega vidika sploh obupna. Mesto je v starem delu sicer zelo prijetno in ušmekano (podobno kot v Ljubljani), na številnih uličicah se zabavaš ob pogledih na nagajive bronaste kipe, malo ven iz centra pa postane podoba mesta siva in hudo zanemarjena. Povsod te ustavljajo visoki in ostri robniki, iz asfalta poganja številno zelenje, delajo se brazde, izbokline in prelomi, tako da te premetava podobno kot na rodeu. Kolesarjev je malo in še ti divjajo. Pri prečkanju cest moraš biti izredno previden, saj niti vozniki niti pešci niso vajeni kolesarjev, ti pa ne tramvajev in trolejbusov.

Iskanje kampa, ki je stacioniran ca. 10 km izven centra, je bilo - podobno kot že na Dunaju - spet strašen podvig. Kogarkoli smo vprašali za kamp so nam samo skomignili z rameni. Na srečo so nas znali usmeriti vsaj za Zlaté Piesky, kjer se ponavadi odvijajo kakšni znani festivali in koncerti. Po več poizvedbah nam ga je le uspelo najti. Njegova urejenost me je močno spominjala na tiste na Hrvaškem po vojni vihri. Precej je bilo opuščenih in zanemarjenih objektov, oprema stara, nobenih miz s klopmi kot smo jih bili že vajeni in pred WC-ji so postavali ljudje, za katere nisem mogel reči ali so zaposleni ali brezdomci. Na stranišču se je šparalo s papirjem, tako da je bila rola le v skupnem prostoru, kjer si si navil toliko papirja kot si mislil, da ga potrebuješ.

Prvi kilometri po Madžarskem so bili še hujši. Cesta razdrapana, tablice so nas usmerile izven naše začrtane poti, vodile so nas čez mehek, peščen makadam in vmes smo imeli po več kot 1.200 km prvi gumi defekt! Dodaten problem ob katerega smo trčili je madžarski jezik. Nekateri sicer govorijo tudi nemško, zelo redko angleško, vendar kadar potrebuješ kakšno informacijo ni bolj univerzalnega jezika kot rokavščina. Ko smo se zvečer sprehodili po živahnem Györu, smo si zaželeli golaž, a ker so bili vsi meniji le v nam nerazumljivem jeziku in tudi roke niso kaj prida pomagale, smo na koncu pristali ob picah. Ob povratku v kamp se s Saro zaradi utrujenosti nisva mogla pridružiti še večernemu okušanju vina, čeprav smo imeli tri ohlajene buteljke, ležalnike, mizo, stole, ... želela sva si le poštenega spanja.

Prvi resni znaki utrujenosti

Krems, sre. 26. 8. 2009 (13. dan, 1.115 km)

Mejo med Nemčijo in Avstrijo smo prečkali pri veličastni hidroelektrarni Jochenstein in prve razlike med tema dvema deželama so se kmalu pokazale. Pokrajina okrog nas je postala bistveno bolj hribovita, podeželje že spominja na domače kraje, hiše niso več tako zelo urejene in kolesarske poti so večkrat speljane kar ob prometnih cestah, česar v Nemčiji nismo doživeli. Vožnja že dva dni poteka po nasipih in je včasih grozno duhamorna. Pričela se je bitka z vzdržljivostjo in lastno voljo. Dodatno nam jemlje moč še veter v prsa.

hidroelektrarna Jochenstein - most do Avstrije

Včeraj je Mateja začasno odstopila, saj so se ji začele bolečine v kolenu. V mestu Ybbs smo poiskali železniško postajo, stopila je na vlak in se odpeljala do Dunaja, kjer si bo poiskala mehko posteljo v hostlu. Upamo, da ji bo po kratkem počitku bolje in bo pot nadaljevala z nami, drugače pa se vrne domov. Ja, tale podvig ni tako enostaven kot se morda sliši. Presegli smo magično mejo 1.000 km in tudi pri nama se občasno pojavljajo misli, da imava dovolj. Telo potrebuje več počitka in regeneracije.

Od Ybbsa do Kremsa je bilo spet zanimivo in polno lepih razgledov. Pot nas je peljala skozi več starih in lično urejenih mest ter po gričkih pokrajine Wachau, ki so na gosto poraščeni s trto in sadnim drevjem. Nekega dne se bova vrnila in okušala njihov wine and dine turizem.

srednjeveški Dürnstein v pokrajini Wachau

Dež in prva žehta

Neßlbach, sob. 22. 8. 2009 (8. dan, 700 km)

Ponoči je začelo deževati in v polsnu sem si mislila: ''kar naj pada, bo vsaj jutri bolj sveže!'', saj je bilo prejšnji dan soparno kot še nikoli prej. Pa se do jutra ni zlilo, poležavali smo v šotorih in razmišljali kaj naj in tudi po zajtrku je še vedno deževalo. Kakšna sreča, da smo ravno danes v kampu, kjer imamo na voljo pokrit prostor s klopmi in mizami! Odločili smo se, da še malo počakamo na izboljšanje, v dežju najraje ne bi kolesarila! Vmes lahko izkoristimo pralni in sušilni stroj za našo prvo žehto (svežih cunj nam je že primanjkovalo), odigramo kakšno partijo enke in mogoče celo pojemo kosilo. Nekaj počitka nam res ne bo škodilo, saj smo včeraj (sicer po ravnini in ob pomoči vetra) prekolesarili rekordnih 125 km. Popoldne gremo naprej, če nam uspe, vsaj do Passaua.

Čeprav je vremenska napoved napovedovala izboljšanje je deževalo še kar naprej, zato smo na koncu v dežju podrli čisto premočene šotore in iz globin naših torb privlekli dežno opremo, za katero smo upali da bo tam ostala do konca dopusta. Nataknili smo si anorake, vetrne hlače, zaščitili torbe in se podali v dež.

sobota, 12. september 2009

Telečje noge

Regensburg, čet. 20. 8. 2009 (7. dan, 575 km)

Večino dneva preživimo na kolesu in po šestih zaporednih dneh vrtenja pedal se to pozna tudi na ritnicah in nogah. Ritnici že opozarjata nase, tako da sem začel izpuščaje mazati s propolisom. Prvih nekaj minut vožnje je vedno bolečih, potem pa najdem kolikor toliko udoben položaj in gre. Poleg nadležne bolečine nas dodatno utruja vročina. Danes nam je ves čas žgalo sonce in le redko nas je pot vodila skozi vlažne, senčnate gozdove. Večkrat smo morali pritisniti pedala v breg na nasip in po več deset kilometrih čutiš pekočo bolečino še v nogah. Pivo, ki ga v Nemčiji res ne manjka, te sicer pošteno osveži, a požirek preveč in noge ti uidejo izpod nadzora, pot pa postane nemarno težka. Tako sem danes zadnjih 13 km pred kampom Western Bad komaj prekolesaril. Tistih nekaj procentov alkohola mi je brizgnilo v kri, noge so postale mehke, ravnina se je dvignila in najraje bi tisti trenutek postavil šotor. Priganjal sem se, si popeval, nihal sem ter tja in ko je motorist zajahal svojega jeklenega konjiča, sem si mislil, ooh kako z užitkom bi se tudi jaz usedel v tisto usnjeno sedlo, zakurblal motor in se z vetrom v laseh odpeljal. Meni pa so ostale le telečje noge in tistih nekaj težkih kilometrov.

Če je do Weltenburga Donava območje naravne dediščine (Naturshutzgebiet), je od Kelheima naprej reka zabave, sprostitve in transporta. Po vodi so se gonile številne jahte, za njimi drsali smučarji na vodi in v Regensburgu smo opazili prve tovorne ladje, med katerimi so nekatere priplule celo s Črnega morja.

petek, 11. september 2009

30 že pred zajtrkom

Ingolstadt, sre. 19. 8. 2009 (5. dan, 480 km)

Danes smo štartali brez zajtrka. Trgovine se odpirajo šele ob 8h, mi pa smo se namenili s hitrimi jutranjimi kilometri izogniti opoldanski pripeki in opraviti večji del planiranih 100 km. Zajtrk smo si privoščili šele na trgu v mestecu Donauwörth, po 30 km! Prej ni bilo trgovine. Opoldne smo našli lušten travnat kotiček s klopmi med Donavo in njenim manjšim pritokom in izkoristili čas med sušenjem naših ''domov'' za kopanje v kristalno čisti vodi, kjer smo vriskali malo od navdušenja in malo od hladu.

Po par dneh kolesarjenja postajajo dnevi počasi rutinirani. V dokaj hladna in vlažna jutra se zbujamo že pred sedmo, ko zaslišimo Mka žvenketati s posodo za čaj. Potem sledi zajtrk, pospravljanje osebne prtljage in podiranje od rose premočenega šotora, pakiranje koles ... Med zajtrkom še hiter plan dnevne etape, ki jo nato med počitki znova in znova pregledujemo in štejemo kilometre, ki nas še čakajo preden končno začnemo z iskanjem kampa. Na dan ponavadi prekolesarimo dve etapi (skupaj od 80 do 110 km). Med njima si mimogrede v Hoferju kupimo hrano in se na kakšnih senčnih klopeh ustavimo za kosilo, vmes pa znova razpnemo šotore, da se presušijo na vročem opoldanskem soncu. Popoldne nas čaka druga etapa, pa kakšno pivo oz. radler, če je možnost tudi hiter skok v vodo ob poti, da se vsaj malo ohladimo.

Poleg kilometrov na potek dneva najbolj vpliva dejstvo, da se vsi kampi in trgovine zapirajo že ob 7h, čeprav bi takrat lahko še kakšno uro kolesarili. Pa tudi kampa ne najdeš ravno v vsaki vasi. Jutranja etapa se zdi lahka, kilometri letijo skoraj sami od sebe, popoldanski se pa vlečejo kot ..., vsak izgovor za postanek nam pride prav, tako da ponavadi lovimo zadnje minute za iskanje kampa. Pa spet iskanje najboljše možne lokacije (raven teren, bližina sanitarij in po možnosti mize s klopmi ...), postavljanje šotorov, večerno uživanje pod toplim tušem, ko s sebe spiramo popotniški prah in ostanke kreme za sončenje, medtem ko druga polovica odprave že začenja s pripravo večerje.

Po večerji še družabna urica ob sproščenem pogovoru o preteklem dnevu, o zanimivostih ob poti, pa tudi o konstantnem muskelfibru, mravljinčenju rok, bolečih kolenih in vnetih ritih ... ob kozarcih vina se vse težave zdijo smešne in nanje hitro pozabimo – do jutra.

Z gnojevko v nosu

pred Donauwörthom, sre. 19. 8. 2009 ob 11h (6. dan, 400 km)

Iz kampa smo odbrzeli brez zajtrka. Vozili smo se mimo velikih kmetij in prostranih polj. Pedala so se vrtela in vrtela, kilometri padali kot za stavo, a na vidiku kar ni in ni bilo nobenega Lidla ali Hoferja. Rumene tablice z napisom Donau Radwanderweg so nas vodile skozi male vasi brez trgovin, v naših želodcih pa so se že pletle pajčevine in se oglašali prvi glasovi lakote. Ves čas mi je v nos silil kisel vonj z mimobežnih polj. Noge so neumorno priganjale kolo vse bližje koncu prve etape – Donauwörthu, ko naenkrat ob cesti zagledam traktor s cisterno, iz katere je visoko štrlela zavita cev. Ravno, ko sem zapeljal mimo, je iz nje z vso močjo brizgnila nagravžna rjava brozga in tisti kisel vonj je še bolj intenzivno udaril v nos. In tako vse do našega prvega dnevnega cilja, ko smo pred nami le ugledali večje mesto. V prikupnem centru smo našli dišečo pekarnico in stojnico z mesninami. Končno smo le nasitili prazne trebuhe, vonja po kislem pa tudi nisem več zaznal.

četrtek, 10. september 2009

Nagravžen klanec

Dillingen, tor. 18. 8. 2009 (4. dan, 373 km)

Spet sedimo. Po obilni večerji tortelinov. Noge sem danes že pošteno čutil in na trenutke bi najraje stopil s kolesa in nadaljeval peš, a moj moški ego tega ne dopusti. Tako kot na Balatonu tudi ob Donavi ni sama ravnina. Pogosto te preseneti kakšen nagraužen klanc, vendar te na vrhu prav prijazno pozdravijo table, ki vabijo na pivo in domače pecivo. In še lepši je spust - wheeee.

sreda, 9. september 2009

Večerja na WC-ju

Ersingen, pon. 17. 8. 2009 (3. dan, 288 km)

Ura je pozna in jutri bo treba spet zgodaj vstat, za kar poskrbi Marta, ki nas veselo budi. Mi se nato zabuhli spogledujemo in si želimo še kako uro več spanja. Smo že tretji dan na kolesu in že drugič nas je zmotila nevihta - tokrat ravno sredi večerje, ki smo jo vsi tako nestrpno čakali. Za zavetišče smo si izbrali kar prostor na WC-jih, saj je bil kontejner edini pokrit prostor (foto Mk). Ja, suh prostor je pomembnejši kot ambient. Šotorimo namreč na travniku malo večje kmetije, ki kolesarjem in ostalim popotnikom nudi neke vrste kamp - der zeltplatz. Kljub neokusnemu ambientu je bilo vzdušje zelo prijetno, saj smo polne trebuščke počasi zalivali še s temnim pšeničnim pivom, ki se je mene po celodnevnem kolesarjenju pošteno prijel.

Pot, ki smo jo prevozili dosedaj, se večinoma vije ob lenobni Donavi, ki zaenkrat v širino še ne meri kaj več kot Ljubljanica. Pokrajina okrog nas je izrazito kmetijska, le na delu od Tuttlingena do Sigmaringna so nam pulz dvigali mali hribčki. Vozili smo se med smrekovimi gozdovi Schwarzwalda, pod belimi pečinami pokrajine Schwäbische Alb in mimo številnih malih mestec, ki so jih pogosto varovali višje ležeči gradovi oz. utrdbe.

Donava, ki jo na začetku predstavljata dva majhna vodotoka - Brigach in Breg, je lenobna, počasna, včasih nenavadno viskozna in vedno prijazna. Reka ne pozna niti brzic, skokov niti kristalne bistrine. A kljub vsemu v njej domujejo številne vrste rib in menda celo potočni raki.

nedelja, 6. september 2009

Mogočna Donava

ena reka, štiri dežele, dvaindvajset dni,
sedem sopotnikov na začetku in le štirje na koncu

ponosno predstavljava 1.800 kilometrov
dolgo kolesarjenje
ob mogočni Donavi

FOTOGRAFIJE so tukaj, opisi in vtisi s popotovanja sledijo


The Mighty Danube


one river, four countries, twenty-two days,
seven people at the begining and just 4 at the end

we are proud to present the 1.800 kilometer cycling
along the mighty Danube river

Click for THE PHOTOS

četrtek, 13. avgust 2009

Premišljeno pakiranje

Spet pakirava. Spominjam se, da mi je včasih to vzelo dober teden dni časa pred odhodom. Najprej pakiram v glavi, potem napišem seznam in delam kupe na postelji. Tokrat gre lažje, imava izkušnje s kolesarjenja po Istri. Nato pakiram v vrečke, da bodo vse stvari varno pospravljene pred morebitnim zamakanjem torb, pa tudi zato, da sem bolje organizirana: H&M vrečka za spodnje perilo, Iglu za športne cunje, tiktak za brisače... na poti vrečke v torbah delujejo kot predali v omari. Čaka naju še pospravljanje vrečk v torbe in upam, da bo za vse dovolj prostora, saj je količina prostora omejena. Malo me skrbi, da bo mraz in ne bom imela dovolj toplih oblek, izbiram med treking čevlji in najljubšimi supergami, bi vzela tanek ali debel flis, bom imela prostor tudi za japanke za tuširanje..., Roka pa zraven najbolj skrbi, če bo šlo 7 koles z vso prtljago v kombi vključno z nami, kar me spomni na lanske priprave.

Ampak ne glede na vse skrbi in težave, jutri takle čas bomo že počivali v kampu na območju izvirov Donave, v Črnem gozdu, kjer bomo začeli več kot 1000 km dolgo kolesarsko pot, ki sledi reki do Budimpešte. Če se nama po poti uspe priklopiti na mrežo se bova oglasila, drugač pa sledi poročanje ob povratku, po pisni predlogi najinih potovalnih dnevnikov.

četrtek, 6. avgust 2009

Sir in gorčica

Popadla me je strašanska lakota in ob pogledu na najin izpraznjen hladilnik me je rešil sir, ki sta nama ga s Korzike prinesla mami in Sašo.

Sir in gorčica? Ja! Kombinacija, ki smo jo prvič okusili na Nizozemskem. Starana gauda in zaandamska gorčica poskrbita za zadovoljstvo tudi najbolj razvajenih brbončic. Tako sem si prijetno osmrajen kos korziškega sira narezal na pol prsta debele kockice, jih tunkal v oster estragonski zenf in užival v spominih na lanske počitnice.

Veganski eksperimenti

Nekaj najinih sorodnikov je veganov, torej iz prehrane izključujejo vse sestavine živalskega izvora. Poleg tega ne uživajo niti sladkorja niti razhudnikov, zato nama je priprava prigrizka zanje vedno velik izziv, z novimi recepti za tovrstno nekonvencionalno hrano pa tudi sama rada obogativa najine obroke.

Pred kratkim sem tako med brskanjem po kulinaričnem spletu naletela na zanimiv recept, ki v prav vseh sestavinah ustreza zgornji definiciji. Rezultat so energetske ploščice, ki so (preizkušeno) odlične za pred oz. po športni aktivnosti, saj so zdrave, energetsko bogate in okusne. Super je tudi to, da zanje ne potrebuješ nobenih sestavin, po katere bi moral v kakšno od dragih specializiranih trgovin, pa tudi priprava sama ti ne vzame preveč časa.

BANANINE ENERGETSKE PLOŠČICE (vir: Chocolate&Zucchini)
Za srednje velik pekač (36 × 21 cm) potrebujemo:
200 g kosmičev (ovsenih oz. kar imamo pri roki)
60 g fino mletih mandljev
30 g kokosove moke
1/2 žličke fino mlete morske soli
120 g čim bolj temne čokolade (brez sladkorja)
4 zelo zrele banane (cca 400g)
60 ml oljčnega ali kokosovega olja
-------------------------------------------------------------------------
V eni posodi posebej zmešamo vse suhe sestavine razen čokolade. V drugi zmečkamo banane in jim dodamo oljčno olje. Čokolado nasekljamo na manjše koščke. Vsebino obeh posod zmešamo skupaj in narahlo vmešamo še čokolado. Zmes pretresemo v namaščen pekač (če hočemo da so ploščice 100% veganske ga ne namastimo z maslom!!!) in poravnamo. Pečemo v že ogreti pečici na 180°C 25 minut. Razrežemo ko je ohlajeno.