საქართველოს

Uspešno in predvsem z obilico lepih zgodb smo se vrnili s 17 dnevnega kolesarjenja po turistično skoraj neobljudeni deželi Sakartvelo, kot jo imenujejo domačini, oz. Gruziji po naše ali Georgia po angleško. V kratkem bi lahko rekel, da gre za deželo z izjemno prijaznimi in gostoljubnimi ljudmi, z navdušujočimi pogledi na kavkaško gorovje in obdelano kulturno krajino, božanskimi okusi, vse skupaj začinjeno z ostanki preteklega komunizma.

V 16 dneh smo prevozili 875 km in naredili 10.607 višinskih metrov. Ceste so bile večinoma asfaltirane, z zmernimi nakloni (5 - 10 %) in ne pretiranim prometom, seveda pa niso manjkale cvetke, ki so vse skupaj močno popestrile. Z vodo ni bilo težav kot tudi ne z nočenjem in prehranjevanjem. Na celotni poti smo imeli le 2 gumi defekta, 1 zlomljeno špico (napero), 1 rahlo poškodovan zadnji menjalnik in 2 x počena prtljažnika (1 sprednji in 1 zadnji). Čez dan nam je večinoma delalo družbo vroče sonce, hladno pivo, preznojene cunje in lasten utrip srca. Večeri so bili čas za umivanje čez dan natovorjene svinjarije, skupno druženje, uživanje ob hrani in nazdravljanje.

Bilo je enkratno, nepozabno in čudovito potovanje predvsem zaradi izjemne družbe, prijazne dežele in sreče, ki jo nosimo v srcih. Hvala vsem sopotnikom. Lepo je (b)iti z vami.

V nadaljevanju bova kot običajno objavila par zgodb iz popotniškega dnevnika.

Pakiranje koles

Dopusti so v polnem razmahu in medtem ko jih večina preživlja ležerno ob morju, bova midva spet švicala. Tokrat se odpravljava kolesarit v Gruzijo. Zakaj ravno tja? Ker naju mika že odkar sva gledala tiste popularne oddaje Globe Trekker s simpatičnim Ianom. In ker so jo imeli ravno letos v planu najini večkratni sopotniki. Dežela naj bi bila polna izredno gostoljubnih ljudi, bogate zgodovine in lepe narave.

Do Tbilisija bomo leteli, zato je treba kolesa primerno spakirat. Najboljše so kartonaste škatle, ki sva jih dobila pri trgovcih s kolesi. Pavle je v četrtek zrihtal mojstra Ludvika, ki nam je pomagal s koristnimi nasveti pri razstavljanju koles in v dobri uri, uri in pol, so bila zložena v nič več kot 20 cm široke, slab meter visoke in kakšen meter in pol dolge škatle. Zdaj pa samo še upamo, da jih ne bojo prav grdo metali po letališčih.

Nujna oprema pri pakiranju: ključ 15 za pedala in imbusi za balanco (orodje za na pot), vezice, vrečke, kosi kartona za zaščito, širok lepilni trak, elastike, pivo za žejo in dobra družba!

Ja, ne morva si pomagat, ampak kolo je zakon.

Pogled z druge strani

Yukari Kavron, 3. 8. 2010 (13. dan, 2.268 m. n. v.)

Poti na trekingu so nas vodile skozi različne kraje, a povsod smo večinoma srečevali prijazne ljudi. Od planšarjev, trgovcev, gostilničarjev do avtobusarjev in ostalih domačinov. Poleg že omenjenih Duriye in Turana mi je v najlepšem spominu ostal par iz Istanbula, ki nas je v Tirovitu z močnega sonca povabil na pokrito teraso njunega vikenda, nas postregel s čajem in lešniki, ter s pomočjo slovarčka klepetal z nami. V vasi Kaleköy smo naleteli na moške in mlade fante ravno sredi umivanja nog pred petkovo mašo. Otroci so Roka vzeli za svojega in ga povabili v mošejo na obred. Kljub temu, da je bil oblečen v kratke hlače, ni nobeden od odraslih gubal čela, ampak so nas pogostili s čajem, vodo in hruškami. Še na malo manj prijazne kavbojce iz penziona v Çatu smo ob slastni večerji iz jurčkov, ki so jih naši gobarji nabrali ob poti, in jih je Irena pripravila v njihovi umazani kuhinji, hitro pozabili.

Vse skupaj smo na trekingu preživeli 10 dni. Od štarta v Olgunlarju do danes smo naredili vsak dan eno etapo - vreme nam je bilo ves čas naklonjeno, tako da počitka zaradi dežja nismo potrebovali. Skupaj smo prehodili okrog 100 km po kolovozih, stezah in brezpotjih, večino časa smo se gibali na višini od 2.000 do 3.500 m n. v. Dvakrat smo spali v 'kampu' (pod Kaçkarjem), kjer je bilo več trekerjev, enkrat za vrtoglavo ceno v penzionu (Çat), trikrat ob vaseh (Parovit, Yukari Kavron) in enkrat na pašniku pri Turanu. Prostori za naša ostala nočenja so bili najlepši - to so bili samotni travnati prostorčki v visokih gorskih dolinah ob potokih. Niso bili vedno najbolj ravni, pa nas to sploh ni motilo. Voda je bila ledeno mrzla, pa smo se vseeno skoraj vedno umili in oprali še naše prešvicane cunje. Pred šotori smo si kuhali večerje in yayla çay (planinski čaj) iz zelišč, ki smo jih nabrali po poti, ob večerih pa kockali in pisali popotniške dnevnike, če le ni bilo premrzlo in komarji niso bili preveč nadležni.

Za zaključek smo naredili krožni trek, za spremembo brez težkih ruzakov, in se mimo številnih jezer vzpeli na visoko sedlo, s katerega smo imeli še zadnjo možnost videti Kaçkar. Tokrat s severne strani, ki je tudi poleti pokrita z mogočnim ledenikom.

Danes se poslavljamo od hribov in novih znancev, ki smo jih spoznali na cilju našega trekinga. Tudi tu so nas lepo sprejeli in prehrana pri peku Abdulahu je bila po več dneh suhe hrane pravi kulinarični užitek. Hrustljavo pekovsko pecivo, čorba in nepozabna muhlama...

Kampiranje med biki

Başyayla, 30. 7. 2010 (9. dan, 2.645 m. n. v.)

Povsod megla. Med iskanjem primerne lokacije za šotorjenje nas je iz goste megle prijetno presenetil moški glas - bil je planšar Turan. Verjetno smo mu delovali nekoliko izgubljeni, zato nas je toplosrčno povabil na čaj in nam pokazal izvir pitne vode ter primeren prostor za kampiranje. Iz hvaležnosti smo ga povabili na večerjo, nato pa smo od utrujenosti kmalu popadali v svoje spalke.

Sredi noči, napol v snu, zaslišim kravji zvonec, nato muljenje trave tik ob mojem ušesu in rezek zvok, ker se je nekdo spotaknil ob napenjalno vrvico šotora ... panika! Krava bo padla na naju in naju sploščila v dve palačinki! Izstrelim se pokonci, odprem šotor, skočim ven in začnem divje razganjati živino. Zaprepaden ugotovim, da spimo sredi črede bikov na njihovem pašniku. Medtem ko podim stran enega bika, drugemu zraven popusti mehur, tako da je Saro resno zaskrbelo kako moker in poscan bo najin šotor. Ko sem jih le uspel razgnati, sem obnemel in obstal z odprtimi usti. Hladna noč je odgnala meglo in nad nami se je širilo črno nebo, ki so ga na vseh koncih prebadali tisoči in tisoči zvezd in zvezdic. Nepozabno!

Ayran!

Haçivanak, 29. 7. 2010 (8. dan, 2.593 m. n. v.)

Dan se je začel z močnim soncem in encijanom in se po zajtrku s pršutom nadaljeval s spustom v zeleno dolino. Pot nas je vodila preko številnih potokov do majhne zapuščene planine, kjer so koprive in robidovje počasi preraščali kamnite hiše, ki so bile nekoč skrbno pokrite s pločevino in lesom.

Med številnimi že delno porušenimi se je iz dveh vendarle dvigoval rahel dim. Ayran! pomislimo. Matjaž že pri prvi hiši povpraša za tisti osvežujoči slani mlečni napitek. Iz hiše sta stopili mlada gospodinja Duriya in njena hči Sida, ki sta nas brez odlašanja in z nasmehom na obrazu pogostili z domačim ayranom. Vsi smo cmokali in se oblizovali okrog ust, tako da sta nam postregli še z dodatno porcijami, dokler jima ga ni povsem zmanjkalo.

Nista znali ne angleško, ne nemško in ne rusko, zato smo govorili kar vsak po svoje in se vmes s pomočjo slovarja lomili še po turško. Bili smo navdušeni nad prijaznostjo in odlično postrežbo, zato smo jo povprašali še za kakšno kilo sira - peynirja - za sabo. Nekaj smo se sicer dogovorili, a kaj kmalu ugotovili, da namesto popotnice za nas pripravlja opoldansko malico. Prijazno nas je povabila v svoje skromno domovanje, kjer je bil prostor le za kuhinjo in dnevni prostor. Na posebej za nas pogrnjeni mizi nam je postregla z domačim sirom, skuto, sladko smetano, črnimi oljkami, višnjevo marmelado, halvo in svežim kruhom. Manjkal ni niti pravi turški čaj.

Medtem ko smo uživali ob okušanju planšarskih dobrot se je iz doline dvignila megla, nas pa je čakal še vzpon čez sedlo na drugo stran in iskanje novega prenočišča.

Prebujanje med vršaci

pod sedlom pred Haçivanak, 28. 7. 2010 (7. dan, 2.986 m. n. v.)

Daleč za nami je že tisto nadležno jutranje bujenje z elektronskim zvokom SonyEricssona. Iz mehkega spanca naju počasi, a vztrajno drami močno sonce, ki iz minute v minuto bolj ogreva najin šotor. V bližini slišiva prve glasove sopotnikov in rožljanje plehnatih posod. Znak, da Irena pripravlja čaj in jutranjo kavico. Sara prične nervozno pogledovati, zato v najino spalnico spustiva svež gorski zrak. Ven pogledata dve zabuhli glavi in še preden uspeva vsem zaželeti "Dobro jutro!", si že podajamo obvezno razkužilo. Prvim jutranjim obredom sledi zajtrk s pršutom, postaranim kruhom in če je sreča tudi s planšarskim sirom in črnimi olivami. Da je jutro popolno, si zaspane obraze umijemo v ledeno mrzlem potoku, nato pa le še podiranje tabora in novi dnevni podvigi so pred nami.

Čez sedlo na drugo stran

nekje med vrhovi, torek 27. 7. 2010 (6. dan, 3.279 m. n. v.)

Tokrat se nam ni mudilo z jutranjim vstajanjem. Počasi smo pozajtrkovali in zložili vso robo nazaj v ruzake. Otovorjeni kot mule in osli smo se podali iz kampa proti sedlu, ki je bil na vrhu še prekrit s snegom. Rahlo nas je skrbelo ali bomo našli dovolj varno pot, saj smo prejšnji večer dolgo in zaskrbljeno opazovali tri pojave, ki so begale po grebenu sem ter tja, kot bi mrzlično iskale primeren prehod za sestop. Preden jim je uspelo sestopiti, je nebo nad njimi postalo črno in kmalu postreglo s tako močnim nalivom, da je marsikdo v kampu moral prazniti vodo iz šotora in spati v mokri spalki. Na srečo nihče izmed nas :)

Z zmernim in sigurnim korakom smo bili vedno bližje prvi etapni točki. Spet smo prečkali številne potočke, gazili čez nešteta pisana polja cvetlic in po dveh urah smo se lahko še zadnjič ozrli na naše zadnje bivališče. Včasih se zdi vzpon nemogoče naporen, a od blizu vse postane znosnejše in kar naenkrat se zaveš, da stojiš na prepihu, ko se pred tabo na široko odpre pogled na nove vrhove, sedla in doline. Sledi spust in še najlepše - iskanje ravnega, mehkega in razglednega prenočišča.

Podvig na Kaçkar (3.932 m)

kamp Dilberdüzü, ponedeljek 26. 7. 2010 (5. dan, 2.879 m. n. v.)

"Jaaaaaaa" in "Uaauuuuu" so bili vzkliki vsakega izmed nas, ko smo prisopihali na najvišji in najbolj razgleden vrh našega trekinga. Naš dan se je začel še preden je vzšlo sonce. Večina nas je spala slabo; eni bolj zaradi polne lune drugi zaradi relativno visoke nadmorske višine. Prva noč visoko v hribih mi res ni minila prav prijetno, saj sem bil od švica ves lepljiv, pa še na živce mi je šla ozka mumijasta spalka, ker sem se počutil kot povita šunka. Na vse tegobe smo pozabili takoj, ko smo se pričeli vzpenjati. Prvi sončni žarki so počasi spreminjali hladne tone v pisano paleto barv in modro nebo je napovedovalo popolnoma jasen dan. Da je bil podvig prijetnejši in lažji smo naše težke "prasice" pustili v kampu. S sabo smo vzeli le najnujnejše, se pravi fotoaparate, nekaj hrane, palice, kreme in topla oblačila.

Prvi resen postanek smo si privoščili ob jezeru, v katerem še sredi poletja plava led. Kotanja, polna kristalno čiste vode v objemu surovih gora, me je prevzela in najrajši bi s polnimi zamahi zaplaval, a bila je ledeno mrzla in zadoščala je že osvežitev obraza. Kmalu se je pot počasi izgubila in sledili smo le še možicem, ki so eden za drugim stopali v naše vidno polje. Pot je postajala vse bolj zahtevna, saj je bilo treba prečiti kar nekaj sneženih zaplat, kjer so se nam rahlo šibila kolena. Imel sem občutek, kot bi se znašel sredi odprave na še neosvojen vrh.

Malo pod vrhom me je očitno začela zdelovati višinska, saj je bil vsak meter težavnejši in dihanje občutno težje. Vzpenjal sem se po polžje, korak za korakom, in nisem bil edini. Ne glede na ves napor smo zmagoslavno dosegli rdečo zastavo in se ob njej ponosno poslikali. In edinstveno priliko izkoristili za vsesplošno SMS-anje najdražjim.

20 kg na ramah

kamp Dilberdüzü, nedelja 25. 7. 2010 (4. dan, 2879 m. n. v.)

Za nami je prva etapa s težkimi ruzaki in že si postavljamo prvi tabor v kampu pod vrhom Kaçkarja. Štartali smo popoldne, iz Olgunlarja (2122 m. n. v.), in hodili samo dobre tri ure, pa sva vmes že močno dvomila v najine sposobnosti za nošenje vse te teže naslednjih 10 dni. Mogoče bi bilo res bolje da najamemo osle?! Je pa pokrajina okrog nas čudovita, cvetoča in polna potočkov in to pomaga, da ne misliš ves čas samo na boleča ramena. Midva se pa tud ne vdava kar tako! Če ne drugače, dejstvo je, da bo ruzak z vsakim dnem lažji, ker bo hrane v njem vedno manj, mi bomo pa tudi vedno bolj utrjeni. Pa še vode je povsod dovolj, tako da je ni treba prenašati na hrbtu.

Počitek pred akcijo

Yusufeli, sobota 24. 7. 2010 (3. dan, 560 m. n. v.)

Dolga in naporna vožnja je končno za nami. Prispeli smo med gore v mestece Yusufeli, ki je zaradi občasnega dežja za dva dni postal naš dom. Kljub njegovi majhnosti sta bila dneva pestra, saj smo čez dan ob divjih brzicah navijali za najboljše turške kajakaše, čajčkali, se potikali po stranskih uličicah, iskali lokanto z najbolj pestro ponudbo hrane, zvečer pa se sladkali z baklavami, na skrivaj spili prvi Efes, se preskušali v igranju tavle in se domov grede skoraj pridružili turški poroki.

Prvi okusi Turcije

Ravno smo se vrnili z visokih gora, kjer smo imeli idealno klimo, sedaj pa se v Trabzonu utapljamo v lastnem svicu, zato nam je vsaka aktivnost odvec. Najraje posedamo v senci, pocasi srkamo vroc caj s kocko sladkorja in ob spremljavi muezinov cakamo na vecerno porcijo baklav. Se tisti edini opravek - pisanje kartic - se je izkazal za nemogocega, saj jih prakticno ne prodajajo. Ker imava ravno nekaj casa in sva zopet povezana s svetom, bova zacela s popotniskimi utrinki z nasega trekinga po Kaçkarju.

Letosnji dopust je bil dolocen ze marca, ko sva kupila letalske karte. Namesto mojih starsev sva se namrec pridruzila skupini ze utecenih popotnikov, ki so si zadali prehoditi gorovje Kaçkar v severovzhodni Turciji. Brez pretiranega planiranja sva na dan leta v naglici spakirala opremo (sotor, spalki, termaresta, hrana, cunje, pohodne palice in cevlji...) vsak v svoj ruzak. Na koncu je ruzak tehtal vec kot 15 kg! Ob misli, da bova vse to, z dodano vodo in se cim, nosila vec dni, naju je skrbelo, da bo to prej garanje kot dopust, saj ramen na tako tezo nisva uspela pripraviti.

Z zamudo smo sredi noci odleteli z Brnika v İstanbul, nato pa iz azijskega dela mesta naprej v Trabzon. Najvecje pristanisko mesto na tem delu Crnega morja je polno raznovrstnih trgovinic, nepregledne mnozice ljudi, povsod disi po hrani in vse skupaj precej spominja na azijski svet. Prvo presenecnje so bile turske lire, ki nimajo vec milijonskih nicel ter cene, ki so postale ze zelo evropske. Za dvoposteljno sobo z zajtrkom smo morali odsteti 40 € (80 TL), kar je bila ena bolj ugodnih variant. Na kosilo smo se odpravili v eno od lokant, kjer strezejo ze pripravljene zelenjavne in mesne jedi. Med njimi za naju vse prekasa musaka iz melancanov, pa tudi köfte niso slabe. Za posladek pa rizev puding (fırın sütlaç) ali nepogresljive baklave - z orehi, lesniki, pistacijami, okrogle, trikotne, pravokotne - vse hrustljave in prijetno sladke.

Potopis

S kolesom ob Donavi

Pred dvema letoma, po najinem potepanju po Vietnamu in Kambodži, sva v najini domači knjižnici imela prvi potopis, da nisva kazala slik in pripovedovala vsakemu posebej, ker bi bilo skupaj res prevečkrat. Lansko popotovanje je prineslo tudi novo potopisno snov, in ker verjameva, da je slika veliko bolj živa z živo spremljavo, bova skupaj z Matejo spet delila popotne vtise in zanimive zgodbice z vsemi zainteresiranimi.

torek, 23.2.2010 ob 19h, litijska knjižnica

Iz Litije do Čateža

* Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana.

Ne dolgo nazaj sva spoznala nova soseda - Maria in Barbaro. Sara je oba spoznala že pred dvema letoma na Kranjski noči, kmalu pa smo še ugotovili, da so bili moji in Barbarini stari starši v mladosti ta najboljši kolegi. Njen deda Bertl in moj dedi sta celo skupaj napeljala vodovod v naši stari kopalnici. Človek kar ne more verjeti, da je svet res lahko tako majhen. Hitro smo ugotovili, da smo na isti valovni dolžini in po parih večernih klepetih smo splanirali prvi skupni izlet.

Vreme čez teden res ni bilo spodbudno, a navkljub slabim napovedim, je dogovor s sosedoma še vedno veljal. Verjeli smo, da bo sobota pred uradnim pohodom suha. Zbudili smo se v tipično litijsko megleno jutro in se odpeljali na Čatež, kjer smo pustili enega od avtomobilov, nato pa z drugim v Šmartno na začetek naše poti.

* Iz Litije se pride najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so vedno ožji.

Pred nami je bilo pet ur hoda po jesenskem listju, razmočeni mehki ilovici, čez zelene travnike, jesenske rumene gozdove in zaspane sive vasice. Zaradi goste megle nam žal ni bilo postreženo z razgledi na vinorodne dolenjske griče, posejane s številnimi cerkvicami in zidanicami, smo pa imeli dovolj časa za razglabljanja, čvek in smeh. Sem ter tja so nas veselo pozdravljali prijazni domačini in nas opozarjali, da smo teden dni prezgodnji.

* Hrib se je prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navzdol. Bilo je blato in pot še neprijetna zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo prst z drobečim se, belim laporjem.

Uspelo nam je z nasmehom na obrazu in utrujenostjo kot po dveh dobrih treningih basketa, bi rekel Mario, ter z željo, da še kdaj ponovimo kaj podobnega.

* odlomki za ilustracijo - Fran Levstik, Popotovanje it Litije do Čateža

Dve primorski zgodbi

Prva zgodba sega kakšen mesec nazaj, v konec septembra. Nanjo naju je spomnila velika kuverta, ki je pred kratkim prispela v najin nabiralnik in obudila spomine na preteklo dogodivščino. Takrat smo se namenili v Koper, na ogled Luke s kolesi. A pot do tja sploh ni bila lahka, saj nam je nekaj kilometrov od doma s kolesi in ostalo kramo naložen avto ostal na cesti - logično je sledila avtovleka, pa prestavljanje koles. Nismo se vdali in kmalu smo uživali še prav poletni dan na obali, kjer je bila tisti dan ponudba aktivnosti res bogata: voden ogled potniške ladje Arion, vabljive stojnice Sladke Istre z raznovrstnimi slaščicami, pa še vodeni ogledi pristanišča z avtobusi ali kolesi.

Koper, ki ga do sedaj skoraj nisem poznala, mi je všeč zaradi njegove živahnosti in zato, ker je mesto, v katerem za razliko od večine ostalih letovišč ne srečaš le turistov, ampak tudi domačine. Zanimiva je razvijajoča se Luka Koper, ki s predlogom novega DPN-ja ob rasti biznisa skuša prisluhniti tudi okoliškim prebivalcem in okolju, ter kot poslovna darila podarja oljčno olje pristaniških oljk. Tudi predstavitev sladkega kulinaričnega izročila Istre se mi zdi super, sploh ideja s kupončki, ki jih zamenjaš za grižljaj velike porcije izbranih sladic. Razočarala nas je samo pica ... lačnim pico v Kopru toplo odsvetujem, vsaj v središču mesta (Štorja). Ne boste se najedli. Preverjeno!

Druga zgodba je še precej sveža - predzadnji vikend sva si zopet privoščila toplo primorsko. In to najino že tradicionalno: delovna sobota med oljkami v Ankaranu in športna nedelja, s kolesi do Trsta. Vreme je bilo spet čudovito - počasi se mi dozdeva, da ima Lojze nekje zgoraj veze ... Udeležba je bila rekordna, prav tako letina. In z Lojzetovo pomočjo sva ugotovila, da je to že sedma trgatev zapored, odkar sva skupaj utrgala prvo oljko.

Oljka ali oliva? Debate in pregovarjanja o tej dilemi najbrž še vedno potekajo, v uporabi pa sta oba izraza. Sprva sem tudi jaz striktno ločeval posebej izraz za drevo in posebej za plod, kar se mi še vedno zdi praktično. Vendar so me domačini in izkušeni oljkarji podučili in prepričali, da izraz oliva ni slovenskega izvora in ni potreben, ker imamo lepo domačo besedo. Seveda sem vrtal naprej in vztrajal na smiselnosti ločitve izraza, kot je primer jablane in jabolka, a smo kaj hitro ugotovili, da gre vendarle za izjemo. In tako ob vsej tej zmedi obirava oljke in jeva olive.

Mehka postelja

Nova, pet. 4. 9. (22. dan, 1.788 km)

Kakšen luksuz! Po treh tednih nomadstva smo spet spali v posteljah in spodaj nam lastnica že pripravlja zajtrk. Diši po paprikah.

Včeraj smo po dolgem času spet jedli makarone in celo razkuhani so nam teknili v slast. Za posladek pa končno še vanilijev puding z jabolki, ki smo ga tako dolgo prevažali naokrog. Zadnja etapa je bila precej naporna, saj smo morali prevoziti od kampa ob Balatonu do Nove – vasica ca. 15 km pred znamenitim Lentijem – več kot 100 km. Tokrat spet z vetrom v prsa in s prečenjem vseh možnih gričev – gor, pa dol. Prvič sem med vožnjo začutil skurjenost, pomanjkanje cukra. Vedno bolj sem postajal omotičen, podobno kot se mi je zgodilo pri ruvanju modrostnega zoba :s, a sem še kar vztrajal v upanju, da mine. Ko sem že skoraj videl temo pred seboj, sem se le modro ustavil in prosil Saro za par Dextro bonbonov, potem pa je spet šlo.

Na karti smo spremljali naše gibanje in zdelo se je, kot da hostla ne bomo nikdar dosegli. A kot pravi staro reklo – počasi se daleč pride – je tudi nam uspelo priti do Csicsergö, hostla s 130 posteljami. Ko so nam povedali, da imajo vse zasedeno, smo se počutili izigrane – vse polno in to sredi ničesar! Težko razumeti, a ni nam preostalo drugega kot da nadaljujemo naprej proti Lentiju ali pa si poiščemo sobo. In dobili smo jo. Pa še zajtrk skoraj v posteljo. Jamajka!

Danes pa še par kilometrov do meje, potem pa upamo na direktni vlak do Ljubljane iz Lendave ali Ljutomera!

Spet na kolesarski

Balatonakali, 3. 9. 2009 (21. dan, 1.670 km)

V nasprotju z ostalimi dopusti, ko čas na koncu teče že s svetlobno hitrostjo, tudi zadnji dnevi našega kolesarjenja minevajo počasi. Že kar vlečejo se. Počasi nas je vse dohitela utrujenost in na trenutke bi najraje spet stopili na vlak in se odpeljali do doma. Pa ni tako preprosto, saj javnega prevoza med Balatonom in Slovenijo praktično ni.

Tako smo kolesarili naprej in po vseh mučnih kilometrih na državnih in ostalih prometnih cestah ob Balatonu z olajšanjem spet zapeljali na urejeno kolesarsko pot. Med vožnjo ob jezeru sem obujala spomine na najino lansko kolesarjenje na tem delu. Le da sem bila tokrat obložena z vso prtljago in se je trta okrog mene bohotila z velikimi, zdravimi grozdi, ki dajejo dobro vino, ter da so se jate ptic na nebu zbirale za skupno pot proti jugu, kar nas je spomnilo, da počasi, a vztrajno že prihaja jesen. Ne le dopusta, tudi poletja bo kmalu konec! Visoka turistična sezona se je že končala in večina kampov ob jezeru je bila strašljivo praznih, lokali so samevali in kolesarska steza je bila prijetno samotna. Po skoku v rjave večerne vode Balatona smo si v še čisto poletnem večeru privoščili pivo s pogledom na lunin odsev na jezerski gladini in obujali spomine na našo dolgo pot.

Cesta št. 7

Szekesfehervar, sre. 2. 9. 2009 (20. dan, 1.570 km)

Tokrat se prebujamo v športnem parku, ki je hkrati tudi kamp. Zame eden najbolj bizarnih, saj je ogromen in mi smo njegovi edini gosti. Prispeli smo v trdi temi. Možakar v recepciji je bil oblečen v moder deloven kombinezon, simpatično skuštran in ves čas je nekaj čebljal v madžarščini. Ko smo v tako imenovani recepciji, ki je izgledala kot kuhinja, dnevna in pisarna – vse v enem, poravnali strošek za prenočitev, je vzel ključe in nas odpeljal na travnate površine. Spraševal sem se že kam nas zdaj vodi in zakaj rabi ključe. Morda se nismo dobro razumeli in nas pelje v apartma. Ko smo prišli do nizke temne stavbe z dvojimi vrati, sem ugotovil, da je posebej samo za nas prišel odklenit sanitarije. Opozoril je še na previdnost zaradi možnih tatičev, nato pa izginil v temo in ostali smo sami sredi ogromnega športnega parka.

Vožnja iz Budimpešte proti Balatonu je bila odbita. Po ogledu centra in njenih znamenitosti smo se po sladkanju z doboš in eszterhazy torto odločili priti do kampa v Szekesfehervarju. Da bi najlažje in najhitreje našli pot iz velikega mesta, smo se poslužili vpadnice, ki nas je pripeljala do državne ceste št. 7. Ta naj bi bila po zagotovilu turističnega delavca primerna tudi za kolesarje. No, pa ni bila! Bila je celo prepovedana za kolesarje. A ker smo bili brez dobrega zemljevida, smo kljub prepovedi nadaljevali, dokler se nismo, zaradi obupnega hrupa, smradu, pekočine v nosu in bojazni pred plačilom kazni, vendarle ustavili v Erdu in se odločili za nadaljevanje z vlakom. Iskanje pravega tira je bil spet podvig svoje sorte, a za pisanje o tem nimam dovolj časa, saj je treba spet podreti naša mala bivališča, vse pospraviti in natovoriti kramo.

Kila paradajza za 'suvenir'

Esztergom, pon. 31. 8. 2009 (18. dan, 1.405 km)

Od Budimpešte nas loči le še 70 km, zato smo si danes privoščili malo daljši spanec. Za razliko od vožnje po neskončno dolgih nasipih, je bila pot včeraj spet speljana bolj pestro – v breg, po vinskih goricah in čez pristno podeželje, ki je na trenutke spominjalo na tisto v Aziji. Včasih so nas spremljali luknjasti kolovozi, ob strani poraščeni z grmovjem, številni domačini na kolesih in motorjih in enostavne hiške. Njihovi izredno prijazni prebivalci nam pogosto, z nasmeškom na obrazu in z dvignjeno roko, mahajo v pozdrav, včasih nam še kaj zavzeto razlagajo in pripovedujejo, a jih žal še vedno ne razumemo. Zaradi razdrapanih poti je Sari spet zlezel prtljažnik, tako da je blatnik ob vsakem sunku glasno podrsal ob gumo in slišati je bilo, kot bi jo spremljala četica račk. S sabo smo sicer vozili celotno garnituro nujnega kolesarskega orodja, a ravno tistega ne, ki smo ga potrebovali za odpravo te težave. Zato je Mk poskusil srečo pri nekem možaku, ki se je ravno smukal po svojem vrtu in ta nas je res radodarno sprejel. Kolo sta odpeljala v njegovo delavnico, kjer je imel vse potrebno orodje lično urejeno. Ko sta popravila prtljažnik, nam je za vsak slučaj celo podaril ustrezen viličasti ključ. Hoteli smo mu plačati za opravljeno delo in ponujen ključ, a je samo odkimal z glavo in odločno prekrižal roke. Osupli nad radodarnostjo smo se vsak po svoje zahvaljevali in da je bila mera še večja, sta nam z ženico podarila še kup domačega paradižnika za popotnico, mi pa jima več kot kösonöm žal nismo znali reči.

Rodeo po Bratislavskih cestah

Györ, sob. 29. 8. 2009 (16. dan, 1.405 km)

Škrebljanje dežnih kapelj nas je ponoči spet vrglo iz spanja, saj je bilo treba pospraviti sušeče se perilo. Smo si pa zato privoščili daljši spanec, saj se na dež nikomur pretirano ni mudilo.

Po več obiskih velikih mest ugotavljamo, da so le-ta večinoma zelo neprijazna za kolesarje. Slovaška prestolnica je s tega vidika sploh obupna. Mesto je v starem delu sicer zelo prijetno in ušmekano (podobno kot v Ljubljani), na številnih uličicah se zabavaš ob pogledih na nagajive bronaste kipe, malo ven iz centra pa postane podoba mesta siva in hudo zanemarjena. Povsod te ustavljajo visoki in ostri robniki, iz asfalta poganja številno zelenje, delajo se brazde, izbokline in prelomi, tako da te premetava podobno kot na rodeu. Kolesarjev je malo in še ti divjajo. Pri prečkanju cest moraš biti izredno previden, saj niti vozniki niti pešci niso vajeni kolesarjev, ti pa ne tramvajev in trolejbusov.

Iskanje kampa, ki je stacioniran ca. 10 km izven centra, je bilo - podobno kot že na Dunaju - spet strašen podvig. Kogarkoli smo vprašali za kamp so nam samo skomignili z rameni. Na srečo so nas znali usmeriti vsaj za Zlaté Piesky, kjer se ponavadi odvijajo kakšni znani festivali in koncerti. Po več poizvedbah nam ga je le uspelo najti. Njegova urejenost me je močno spominjala na tiste na Hrvaškem po vojni vihri. Precej je bilo opuščenih in zanemarjenih objektov, oprema stara, nobenih miz s klopmi kot smo jih bili že vajeni in pred WC-ji so postavali ljudje, za katere nisem mogel reči ali so zaposleni ali brezdomci. Na stranišču se je šparalo s papirjem, tako da je bila rola le v skupnem prostoru, kjer si si navil toliko papirja kot si mislil, da ga potrebuješ.

Prvi kilometri po Madžarskem so bili še hujši. Cesta razdrapana, tablice so nas usmerile izven naše začrtane poti, vodile so nas čez mehek, peščen makadam in vmes smo imeli po več kot 1.200 km prvi gumi defekt! Dodaten problem ob katerega smo trčili je madžarski jezik. Nekateri sicer govorijo tudi nemško, zelo redko angleško, vendar kadar potrebuješ kakšno informacijo ni bolj univerzalnega jezika kot rokavščina. Ko smo se zvečer sprehodili po živahnem Györu, smo si zaželeli golaž, a ker so bili vsi meniji le v nam nerazumljivem jeziku in tudi roke niso kaj prida pomagale, smo na koncu pristali ob picah. Ob povratku v kamp se s Saro zaradi utrujenosti nisva mogla pridružiti še večernemu okušanju vina, čeprav smo imeli tri ohlajene buteljke, ležalnike, mizo, stole, ... želela sva si le poštenega spanja.

Prvi resni znaki utrujenosti

Krems, sre. 26. 8. 2009 (13. dan, 1.115 km)

Mejo med Nemčijo in Avstrijo smo prečkali pri veličastni hidroelektrarni Jochenstein in prve razlike med tema dvema deželama so se kmalu pokazale. Pokrajina okrog nas je postala bistveno bolj hribovita, podeželje že spominja na domače kraje, hiše niso več tako zelo urejene in kolesarske poti so večkrat speljane kar ob prometnih cestah, česar v Nemčiji nismo doživeli. Vožnja že dva dni poteka po nasipih in je včasih grozno duhamorna. Pričela se je bitka z vzdržljivostjo in lastno voljo. Dodatno nam jemlje moč še veter v prsa.

hidroelektrarna Jochenstein - most do Avstrije

Včeraj je Mateja začasno odstopila, saj so se ji začele bolečine v kolenu. V mestu Ybbs smo poiskali železniško postajo, stopila je na vlak in se odpeljala do Dunaja, kjer si bo poiskala mehko posteljo v hostlu. Upamo, da ji bo po kratkem počitku bolje in bo pot nadaljevala z nami, drugače pa se vrne domov. Ja, tale podvig ni tako enostaven kot se morda sliši. Presegli smo magično mejo 1.000 km in tudi pri nama se občasno pojavljajo misli, da imava dovolj. Telo potrebuje več počitka in regeneracije.

Od Ybbsa do Kremsa je bilo spet zanimivo in polno lepih razgledov. Pot nas je peljala skozi več starih in lično urejenih mest ter po gričkih pokrajine Wachau, ki so na gosto poraščeni s trto in sadnim drevjem. Nekega dne se bova vrnila in okušala njihov wine and dine turizem.

srednjeveški Dürnstein v pokrajini Wachau