nedelja, 29. november 2009

Mrzlica (1122 m)

Tile pozno jesenski dnevi najbrž niso težki samo meni, a kljub temu se včasih počutim bedno, kot da sem edini; vsakodnevno zgodnje vstajanje sredi trde teme, vožnja v strnjeni koloni po možnosti za kakšnim težkim zaspanetom, šiht-šiht-šiht, tečaj španščine, skupina, pa spet naporna vožnja v temi, kakšen manjši prigrizek in utrujen skok v posteljo, da se dan lahko ponovi. Kje pa je kaj časa za sprostitev, za naju?!

V glavi mi pogosto odzvanja misel soseda, ki sem ga nekega jutra srečal v dvigalu - vsak dan isto, samo datumi se spreminjajo. Takrat sem pomislil kako grozno mora biti vstajati s takšnim občutkom in vendarle se je ta občutek prikradel tudi vame. A da ne bi ostalo pri tem, je treba vnesti nekaj svežine. Med tednom res težko najdeva še kaj časa zase ali za še kakšno dodatno aktivnost, zato ga mrzlično iščeva in izkoriščava čez vikende.

Zato sva se odločila, da se tokrat odpraviva v nama še dokaj nepoznane konce - na vzhod. Z velikim veseljem sva medse povabila tudi Jerneja - Evinega dečkota iz Prebolda, ki ga že dolgo, dolgo nisva videla. Lepo je spet srečati dobre in prijazne ljudi, ki se nanje sicer večkrat spomniš, a nikakor ne najdeš časa za skupne trenutke. Po krajšem zgubljanju v raztegnjeni vasi Matke, smo vendarle našli izhodišče za drugi najvišji vrh Posavskega hribovja in dani trenutki so bili samo naši.

nedelja, 8. november 2009

Iz Litije do Čateža

* Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana.

Ne dolgo nazaj sva spoznala nova soseda - Maria in Barbaro. Sara je oba spoznala že pred dvema letoma na Kranjski noči, kmalu pa smo še ugotovili, da so bili moji in Barbarini stari starši v mladosti ta najboljši kolegi. Njen deda Bertl in moj dedi sta celo skupaj napeljala vodovod v naši stari kopalnici. Človek kar ne more verjeti, da je svet res lahko tako majhen. Hitro smo ugotovili, da smo na isti valovni dolžini in po parih večernih klepetih smo splanirali prvi skupni izlet.

Vreme čez teden res ni bilo spodbudno, a navkljub slabim napovedim, je dogovor s sosedoma še vedno veljal. Verjeli smo, da bo sobota pred uradnim pohodom suha. Zbudili smo se v tipično litijsko megleno jutro in se odpeljali na Čatež, kjer smo pustili enega od avtomobilov, nato pa z drugim v Šmartno na začetek naše poti.

* Iz Litije se pride najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitro ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travniki med njimi so vedno ožji.

Pred nami je bilo pet ur hoda po jesenskem listju, razmočeni mehki ilovici, čez zelene travnike, jesenske rumene gozdove in zaspane sive vasice. Zaradi goste megle nam žal ni bilo postreženo z razgledi na vinorodne dolenjske griče, posejane s številnimi cerkvicami in zidanicami, smo pa imeli dovolj časa za razglabljanja, čvek in smeh. Sem ter tja so nas veselo pozdravljali prijazni domačini in nas opozarjali, da smo teden dni prezgodnji.

* Hrib se je prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navzdol. Bilo je blato in pot še neprijetna zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo prst z drobečim se, belim laporjem.

Uspelo nam je z nasmehom na obrazu in utrujenostjo kot po dveh dobrih treningih basketa, bi rekel Mario, ter z željo, da še kdaj ponovimo kaj podobnega.

* odlomki za ilustracijo - Fran Levstik, Popotovanje it Litije do Čateža

Zeleno je in rebrasto

Je eden redkih pojavov v razvitem svetu. Ljubi vlago in zanemarjenost. Čeprav je zeleno, je v bistvu rdeče. Kaj je to?

četrtek, 5. november 2009

Srečanje z medvedom

Delo gozdarja praviloma poteka zunaj, v naravi, čeprav nas je precej tudi bolj pisarniške sorte. Kakšen ogled lokacije na terenu pa nam vendarle ne uide in tako sva se danes s sodelavko Jano odpravila na ogled gozdov na Polževo. Najprej naju je presenetila gosta megla, da bi jo skoraj lahko rezal, na nekoliko višje ležečih legah naju je pozdravil prvi letošnji sneg, nato žarki slepečega sonca in čisto na koncu sva se skoraj srečala z našo največjo zverjo - rjavim medvedom (Ursus arctos).

Mene je pogled na odtise šap kosmatinca nadvse navdušil, saj so bile videti še precej sveže, medtem ko je kolegici rahlo zastal dih, ker bi bil medved lahko še kje v bližini. Kljub manjši prisotnosti strahu sva kot dva navdušena otroka potegnila vsak svojega mobilca in pričela s šklocanjem :) Na spodnjih slikah so jasno razvidni odtisi krempljev, prstov in dlani. Zraven sva priložila kuli za primerjavo velikosti, vam pa ponujam ugankarski izziv ...

Ali zna kdo oceniti pravo velikost in težo tega kosmatinca? In še namig - kuli je velik 14 cm.


Za tiste, ki si želijo srečanja z medvedom ali pa se ga bojijo, svetujem, naj si preberejo tole knjižico. Za še bolj zvedave, pa priporočam ogled strani o projektu, ki je potekal od leta 2002 do 2005 z naslovom Ohranitev velikih zveri v Sloveniji, Projekt Rjavi Medved.

Naravo obvladaš, če se ji podrediš. (F. Bacon)

Dve primorski zgodbi

Prva zgodba sega kakšen mesec nazaj, v konec septembra. Nanjo naju je spomnila velika kuverta, ki je pred kratkim prispela v najin nabiralnik in obudila spomine na preteklo dogodivščino. Takrat smo se namenili v Koper, na ogled Luke s kolesi. A pot do tja sploh ni bila lahka, saj nam je nekaj kilometrov od doma s kolesi in ostalo kramo naložen avto ostal na cesti - logično je sledila avtovleka, pa prestavljanje koles. Nismo se vdali in kmalu smo uživali še prav poletni dan na obali, kjer je bila tisti dan ponudba aktivnosti res bogata: voden ogled potniške ladje Arion, vabljive stojnice Sladke Istre z raznovrstnimi slaščicami, pa še vodeni ogledi pristanišča z avtobusi ali kolesi.

Koper, ki ga do sedaj skoraj nisem poznala, mi je všeč zaradi njegove živahnosti in zato, ker je mesto, v katerem za razliko od večine ostalih letovišč ne srečaš le turistov, ampak tudi domačine. Zanimiva je razvijajoča se Luka Koper, ki s predlogom novega DPN-ja ob rasti biznisa skuša prisluhniti tudi okoliškim prebivalcem in okolju, ter kot poslovna darila podarja oljčno olje pristaniških oljk. Tudi predstavitev sladkega kulinaričnega izročila Istre se mi zdi super, sploh ideja s kupončki, ki jih zamenjaš za grižljaj velike porcije izbranih sladic. Razočarala nas je samo pica ... lačnim pico v Kopru toplo odsvetujem, vsaj v središču mesta (Štorja). Ne boste se najedli. Preverjeno!

Druga zgodba je še precej sveža - predzadnji vikend sva si zopet privoščila toplo primorsko. In to najino že tradicionalno: delovna sobota med oljkami v Ankaranu in športna nedelja, s kolesi do Trsta. Vreme je bilo spet čudovito - počasi se mi dozdeva, da ima Lojze nekje zgoraj veze ... Udeležba je bila rekordna, prav tako letina. In z Lojzetovo pomočjo sva ugotovila, da je to že sedma trgatev zapored, odkar sva skupaj utrgala prvo oljko.

Oljka ali oliva? Debate in pregovarjanja o tej dilemi najbrž še vedno potekajo, v uporabi pa sta oba izraza. Sprva sem tudi jaz striktno ločeval posebej izraz za drevo in posebej za plod, kar se mi še vedno zdi praktično. Vendar so me domačini in izkušeni oljkarji podučili in prepričali, da izraz oliva ni slovenskega izvora in ni potreben, ker imamo lepo domačo besedo. Seveda sem vrtal naprej in vztrajal na smiselnosti ločitve izraza, kot je primer jablane in jabolka, a smo kaj hitro ugotovili, da gre vendarle za izjemo. In tako ob vsej tej zmedi obirava oljke in jeva olive.

torek, 3. november 2009

Človek na žici

Man on wire; James Marsh, 2008

Spet se nama je začel filmski abonma v Cankarjevem domu in letos sva izbrala sprehod po dokumentih časa. Prvi dokumentarec v nizu šestih naju je popeljal v avgust 1974, ko se je v New Yorku zgodil "umetniški zločin stoletja". Film govori o kriminalnem podvigu mladega, ekscentričnega Francoza Philippa Petita, ki je s pomočjo svojih prijateljev uspel izvesti nepredstavljivo hojo po žici, razpeti med dvojčkoma, na višini več kot 400 m. Ker sva se v podobnih vragolijah letos pomerila tudi sama - za razliko od Philippa le na višini slabega metra od tal - so se naju prizori še toliko bolj dotaknili. Dokumentarec, poln čustev, napetih trenutkov in humorja na račun simpatičnega Petita, se gleda kot prava kriminalka s pomembnim sporočilom.

"Life should be lived on the edge. See everyday as a true chalenge and then you live your life on a tightrope."