torek, 27. november 2007

Mivka, sonce in morje

Po dolgem dolgem casu sva se uspela spet priklopit na net. Za nama so naporne voznje z neprijaznimi busi in tako koncno uzivava zasluzene pocitnice na turisticno se precej nerazvitem koscku tropske plaze. Obala ne ponuja vec kot nekaj malih lesenih hisk, ogromno bele drobne mivke in skoraj pretoplo mirno morje, in ni nas veliko, ki lahko uzivamo vso to lepoto.

petek, 23. november 2007

Avtobus "zasvical" od zunaj

Kljub odrocnosti krajev na vzhodu, sva zelela priti do province Ratanakiri, kjer naj bi koncno videla nekaj ta prave dzungle in se podala na kaksen krajsi treking. Zato sva se podala v mesto Ban Lung, ki se nic kaj dosti ne razlikuje od ostalih, le se bolj prasno je.

Voznja z avtobusom po Kambodzi je svojevrstno dozivetje, ki pa ga ne bi rada prav pogosto podozivljala. Zacne se z rezervacijo sedezev, kar ponuja vecina hotelov oz. guesthousov, tako da nimas nepotrebenga letanja sem ter tja. Na karti ti lepo oznacijo rezerviran sedez (kot na avionu) in uro odhoda. Potem pa stvar zacne postajat zanimiva. O natancnosti odhodov niti ne bi zgubljal besed, pac prepustit se moras toku dogodkov in verjeti, da tvoj bus pride, ceprav zamuja ze vec kot dobro uro. Ko se koncno prikaze, se moras prepricevat, da ta napol razpadajoca skatla dobro sluzi svojemu namenu ze vrsto let in bo tako tudi naprej. Razbito steklo na desetero kosckov, zlepljenih skupaj z neko crno cigumasto pasto sicer ne prepricuje nad varno voznjo, a druge moznosti nimas.

Najhujsa mora se sele zacne, ko voznik predvaja svoje DVDje ali karaoke tako glasno, kot bi bili vsi naglusni. Da je mera polna nastima se hlajenje na najnizjo mozno temperaturo, da celo bus zasvica od zunaj, ti pa od znotraj zmrzujes kot bi te zaprli v hladilnico. Cesta se scasoma spremeni v nic vec kot siroko prasno poljsko pot polno lukenj in ozkih lesenih mosticev z znakom max. mozne obremenitve. V upanju, da nismo pretezki in presiroki zamizis in cakas. Med stalnim poskakovanjem levo-desno, gor-dol in glasnim prepevanjem, se ti v nos zacne zazirat se rdec prah, ki prodira v notranjost busa s ceste. Da je vzusje se bolj eksoticno, se razsirijo se raznorazne vonjave hrane, saj so Kmeri nenasitni jedci. Po vecurni voznji (tudi 10 ur) in nestetih postankih, ko mislis, da ne bos docakal konca, se bus dokoncno ustavi. Ne zelis si nic drugega kot prijetno prho in svezo posteljnino. A do tja te pripelje le moto. In voznja se spet zacne, le da je ta bistveno krajsa in bolj prijetna.

sreda, 21. november 2007

Vzhod - tako blizu a tako odrocen

Po kuharskem tecaju v Battambangu sva se z veseljem odpeljala naprej proti Kompong Chamu. Voznja z busom je bila dolga in naporna, predvsem zaradi nenormalno glasnega predvajanja neke cudne lokalne zabavne serije. Potniki so se sicer blazno zabavali, midva pa sva si tlacila wc papir v usesa, saj je bilo vse skupaj slisati kot ozvoceno kokodakanje. Grozno!

Ko sva po 7 urah mucne voznje izstopila z busa so naju na postaji ze cakali "novi prijatelji" s svojimi ponudbami. Ni minilo 10s in ze sva sedela vsak na svoji hondi na poti proti cakajocem shared taxiju, ki naj bi naju pripeljal v Kratie. Sedela sva zadaj, stisnjena v kotu Toyote Camry in nekoliko preplaseno gledala, saj so bili tako sofer kot sopotnika vsi lokalci brez kakrsnegakoli znanja anglescine in medtem ko smo drveli po slabo utrjenih in se slabse oznacenih cestah z najmanj 60 km/h, ne glede na gostoto prometa in obcestnega zivljenja, so najini sopotniki zaradi premocno nastavljene klime stalno pohrkavali in pljuvali ogromne mastice skozi okno.

Po skoraj celodnevni voznji sva z veseljem izstopila v Kratieju, mestu ki slovi po ogrozenih recnih delfinih. Dopoldne sva si tudi midva najela motota (motor s soferjem, najbolj pogosta oblika prevoznega sredstva v teh krajih) in se podala na ogled teh zanimivih zivalc.

Ker se bliza eden najvecjih festivalov v drzavi so avtobusi na vse konce precej polni, zato trenutno bluziva ob piru in slabi internetni povezavi, saj sva dobila proste sedeze za voznjo na vzhod proti hribom sele na jutrisnjem busu.

ponedeljek, 19. november 2007

3 asociacije

Po sprehodu skozi Battambang sva razmisljala o najinih asociacijah na Kambodzo in Vietnam. Preden vam izdava svoje, naju zanima kaksne asociacije se porajajo v vasih glavah, glede na to da se niste bili tukaj. Ce vam ni pretezko, naj vsak napise 3.

Skoraj vesoljni potop

Po sedemurni voznji s colnom med naselji kamboskih koliscarjev sva se nastanila v drugem najvecjem mestu Battambang. Po videzu in velikosti bolj spominja na kaksno najbolj zakotno naselje. Tukaj se nameravava v lokalni restavraciji nauciti nekaj kuharskih vescin, ki jih bova z veseljem uporabljala doma.

Zjutraj sva dozivela intenzivno tropsko dezevje, tako da je ropot deznih kapelj celo preglasil najin pogovor. Trajalo je kar nekaj ur, preden je spet posijalo mocno sonce, vmes pa nama je zacelo v sobi kapljati na glavo in nama zalilo skoraj cela tla. Po pritozbi sva sicer dobila drugo sobo, ampak vseen upava, da dezja ne bo vec.

sobota, 17. november 2007

Starodavni Angkor

Ogledujeva si ostanke mesta Angkor blizu prasnega mesta Siem Reap. Navdusujoca arhitektura velikanskih razseznosti in cudovitih detajlov je tukaj polna zaposlitev vecine obiskovalcev, saj je v tej vrocini ze to velik napor. S kolesi potujeva med enim in drugim Watom, vmes se izgubljava med kamni in ogromnimi koreninami, ki so v zadnjih stoletjih pocasi prekrile te cloveske mojstrovine. Pravi prikaz boja med clovekom in naravo.

Kadar imava vec casa potujeva od ene do druge stojnice s hrano in probavava okusno kmersko kuhinjo. Ce vprasate naju je veliko boljsa kot slavna vietnamska.

nedelja, 11. november 2007

Pred delto se ena preizkusnja

Tega Saigona kar ne morva in ne morva zapustit. Vceraj sem bil verjetno prevec lacen in pogumen, zato sem si privoscu en majhen testen zepek pri obcestni prodajalki (tko mikavno je zgledal). Predvidevam da sem zarad tega za pol dneva oblezal s slabim pocutjem in vrocino. Po skrbni negi Sare, se je moje stanje drasticno izboljsalo, tko da sem spet fit. Jutr pa res na pot proti jugu, tokrat bl na izi in ziher z manjso vodeno skupino. V treh dneh nameravava prit do Phnom Penha (Kambodza). Se ze veseliva voznje s colni po ozkih kanalih ... juhu!!
_______________________________________________________

Another test before the Mekong Delta

Today we wanted to leave the city for the peace of the Mekong delta, but we got stuck here for another day. Yesterday I was a bit too hungry and brave I guess, so I bought a kind of a small pastry from a street vendour (it looked sooo good). I think that was the reason for me feeling sick for half a day. I spent the time in bed, feeling really bad, I even had some fever. As Sara was taking care of me I was well in no time, so I'm fit for the travelling again. So tomorrow we really leave Saigon, we'll take it easy, joining a small guided tour. We plan to arrive in Phnom Penh (Cambodia) in three days. We're already looking forward to traveling by boats through the narrow canals ...

sobota, 10. november 2007

Dozivljanje Saigona

Ker imava ze na voljo brezplacen internet, bova to se mal izkoristla, ker ne veva kako bo z javljanjem v prihodnje. Jutr namrec z busom odrineva naprej proti Mekong delti.

Vceraj se nisva mogla upreti obisku najbolj zivahne trznice v mestu, kjer menda dobis vse, ce pa cesa nimajo, pa tega po vsej verjetnosti ne rabis. No, jst sem sicer iskal lahke hlace, a jih ocitno ne rabim :) Po trznici se prebijas skozi ozke prehode med kupi blaga, oblacil, sadja, susenih in svezih rib, raznoraznih spominkov (kic), posode, in se mnogo drugih stvari. Na najino presenecenje in zalost niso prevec dojemljivi za barantanje. Ampak vsake tolk casa nama rata tud kej zdilat. Mal nama povzroca tezave dejstvo, da je polno nakupa "vrednih" stvari, pa se morva zaenkrat mal nazaj drzat. Vsaj cene sadja niso pretirano visoke, zato si ga obilno privosciva in ob tem spoznavava vedno nove sorte in okuse.

Na vsakem koraku je opazno prepletanje tradicije (konicasti klobuki, cikloji - sorta rikse, poboznost v templjih) in komunisticne propagande (plakati, zastave, uniforme, ...). Parki so v nasprotju z ulicami zelo lepo urejeni in nadvse uporabni. Cez dan ti nudijo senco, popoldne pa streho nad glavo. Sva pogruntala tole vreme, tako da naju popoldanske nevihte niti ne presenecajo niti ne motijo vec. Sva ze kot lokalca, samo oci nama se ne zateguje navzgor (verjetn sva pojedla se premal riza).
_______________________________________________________

Experiencing Saigon

Yesterday we couldn't resist the exploring of the biggest market in the city. There, they say, you can buy everything you need. If not, the thing isn't really needed :) The market is housed in a big building, the small passages are surrounded by piles of textile, clothes, fruit, dried and fresh fish, dishes, millions of different souvenirs and much much more. We were quite surprised by the fact that the sellers don't like to bargain much, but from time to time we manage to buy something really cheap. We're a bit sad because we have to hold our horses when it comes to buying things we really like, because we're only starting our journey. At least the fruit comes quite cheap, so we eat a lot of it, trying different sorts and flavours...

There is a mixture of tradition (conical hats, ciclos, religiousness in the temples...) and communist propaganda (posters, flags uniforms...). The parks are well cared for and very functional, especially in comparison with the streets. They are shady during the heat of the day and they give a sort of shield from rainshowers in the evening. We're slowly begining to understand the weather here, so the rain doesn't bother us anymore. We already feel like locals, but the shape of our eyes is still european. We guess we haven't eaten enough rice yet :)

HCMC - prvi vtisi

Na prvem sprehodu po vecernem Saigonu se nama je mesto razkrilo kot totalno hekticno in polno zivljenja. Vietnamci so zelo druzabni ljudje, ki se ob vecerih zberejo ob stevilnih stojnicah s hrano, klepetajo na ulicah, v parkih se zabavajo z igranjem badmintona in neke vrste zogobrca, ali pa se preganjajo po mestu na skuterjih oz. motorjih. Prometni kaos je zaradi prenaseljenosti mesta in dejstva da so kolesa zamenjali s Hondami, nepredstavljivo hrupen, kot pesec pa si prakticno ze na seznamu ogrozenih zivih bitij. Prakticno te v prometu noben ne uposteva in se moras se na prehodu za pesce izogibati drvecim vozilom, vsi plocniki pa so zaparkirani ali polni stojnic. V zraku je stalno prisoten rahlo sladkast duh duriana pomesan z vonjem po smeteh in oblaki izpusnih plinov.

Kljub temu je prvi vtis dober, ljudje so prijazni in niti ne prevec vsiljivi, sporazumevamo se bolj z rokami, hrana je dobra le casa imava premalo da bi probala vse kar ponujajo.
_______________________________________________________

HCMC - first impressions

The first evening in Saigon we saw the city as very lively and hectic. The Vietnamese are very social people, they meet each other at evenings for a fresh dinner at the local market food stalls, a game of badminton in the park, a small chat on the street or they cruise the city streets on their motorbikes. The traffic is dense and loud, because the city is overpopulated and the people had replaced once typical bicycles with Hondas. As a pedestrian you are really lucky to survive the walk around the city. Nobody cares about you crossing the street safely, so you have to watch out carefully for the rushing cars and motos also when you are crossing the street at the zebra crossing, the pavements are full of stalls or parked vehicles so you actually can't walk there. The air is heavy with the smells of the durian, garbage and the traffic mixed together.

Anyway, the first impressions are good, people are nice, frendly and not too intrusive. The hands are helpful in the conversation, the food is tasty, we just don't have enough time to try everything they're preparing.

četrtek, 8. november 2007

Letalski maraton - 15.000 km, 36 h

Odlicno splaniran urnik je ze na zacetku zatajil. Namesto udobnega prevoza s taxijem do zel. postaje sva bila po dvajsetih minutah cakanja prisiljena uporabit lasten prevoz (taksist je al pozabu na naju al pa naju se vedno isce). Kljub temu sva vlak ujela in najino "brezskrbno" potovanje se je zacelo. Neudobno "spanje" na letaliscu se je nadaljevalo z neskoncnim presedanjem po letalskih zicih. Na sreco Kitajci vejo kaj je to lakota in nama hrane res ni manjkalo. Po dolgih 16ih urah letenja, sva koncno spet na trdnih tleh, polovica prtljage pa je zal ostala za nama v Taipeju, ampak je menda za na poti v najin hostel. Se dobr da sva ostala brez malih cunj in si zaenkrat deliva ta velike :)

Pocasi se aklimatizirava in poslusava ropot debelih kapelj po stevilnih plehnatih strehah HCMCja (Ho Chi Minh City). Zdele se pa najbolj veseliva ta prave vietnamske kuhinje.
_______________________________________________________

Airplane marathon - 15.000 km, 36h

Our excellent itinerary got stuck in the beginning. Instead of taking a cab to the train station, we were forced to use our car, after waiting for the cab for 20 minutes (we guess the taxi driver didn't find our house). We got the train anyway and our ''carefree'' journey has begun. After the unconfortable night at the Vienna airport, we spent long hours sitting on the arplane. At least the Chinese (we were traveling with China Airlines) know what it is like to be hungry, as they were serving the food all the time. After long 16 hour flight we're on solid ground again, but unfortunately half of our laguage stayed behind in Taipei. They assured us they will send it to our hotel as soon as it comes to Ho Chi Minh City.

W
e're getting used to the hot humid air and the evening rainshowers, and we're really excited to taste the real Vietnamese food for the first time.