nedelja, 22. februar 2009

V snegu na Snežnik

Pa nama je po dolgih bolezenskih vikendih spet ratal; zgodaj vstat in se odpeljat iskat sonce in nove dogodivščine. Že od decembra je naša četica razmišljala in planirala zimski vzpon na Snežnik, pa je vedno kaj padlo vmes, danes pa smo se končno odpravili na najvišji primorski grič. In na koncu smo uživali v obojem, nepričakovanih sončnih žarkih in nenadejanih ter zelo adrenalinskih dogodivščinah.

Na poti do vznožja so nas sicer že pozdravljali prvi znanilci pomladi - zvončki in trobentice - nato pa nas je presenetila debela snežna odeja, tako da nam je zimska oprema prišla še kako prav. Pa vendar smo zimo na tem koncu podcenjevali. Bolj ko smo se dvigali, bolj ostre so postajale razmere. Sneg je postajal vse bolj trd, poledenel, nekaterim je celo zmanjkalo tal pod nogami in skoraj bi se bili lahko odpeljali nazaj v dolino. Najprej nam je med fotografiranjem spolzel Rok in zaustavila ga je šele zaplata napihanega snega. Trenutek zatem je Mateji med iskanjem dobrega motiva v isto smer pobegnila palica. Medtem ko si je Primož že pripravljal dereze za testno hojo po ledu, se je v reševanje palice pogumno podala Barbi, vendar neuspešno. Tudi njo je presenetil bleščeč leden pokrov in jo odpeljal nekaj metrov dlje. Ustavila jo je šele mlada bukev. A to nas ni ustavilo, da ne bi poti nadaljevali po še bolj strmem in gladkem pobočju proti Dragi Karolini na vrhu Velikega Snežnika. V koči smo se razveselili toplega čaja, si privezali dušo s sendviči in nazdravili z medico, a ostal je strah pred povratkom po poledeneli gazi.

Potem smo se prav presrano počasi in previdno spustili nazaj in si na spisek obvezne zimske opreme dodali dereze. Spotoma smo pobrali še izgubljene palice, ki so jih rešili prijazni primorski planinci in se že veselili pravega nedeljskega kosila z govejo juho, praženim krompirjem in kuhano govedino.

Na srečo smo se vsi vrnili celi, a kljub temu malo polomljeni ...

Pogled z vrha Snežnika proti primorskim gričem in vrhovom Istre

sobota, 21. februar 2009

Vselitveni žur

... v maskah

Dolgo sva govorila in obljubljala, da bomo skupaj nazdravili na najino vselitev, a se je vedno našlo še kaj za postoriti v stanovanju, da bo primerno za prvo zabavo na Maistrovi. Hja, ves čas stremiva k popolnosti ;) Na Jezerskem pa naju je Urša le pobarala "Kaj je zdej, kdaj bo kej vajin vselitveni žur?" Prepričana sva bila, da bo januarja res že skrajni čas, a se nama finančno ni izšlo, februarja pa sva končno le izbrala tisti pravi datum, ki naj bi ustrezal večini povabljenih, in z velikim užitkom začela s pripravami vsega potrebnega za prvo žurko v najinem lastnem domu.

Medtem ko sem v petek jaz pridno služil cekine, je Sara doma z užitkom pripravljala majhne prigrizke, namaze in ambientalno dekoracijo. Ker pa je bil petek dan po debelem četrtku, je bilo treba poskrbeti še za masko in kmalu nama je rahlo začelo zmanjkovati časa, a kot ponavadi tudi drugi niso bili točni, tako da se je vse fino poklopilo.

Letos povabljenih pustnih šem nisva razvajala z luknjastimi domačimi krofi, ampak sva jim pripravila bolj sofisticiran meni - suši, tunine in gobove roladice, humus in mousse au chocolate s podloženimi višnjami.

Končno sta začela zvoniti zvonca ob blokovskih vratih in tistih v stanovanje, ki naju nenehno begata, saj se na razliko v tonu še nisva navadila. V stanovanje so počasi kapljali najini prijatelji, vsak v svoji pustni preobleki: Pika Nogavička, hipijevka, dva slavna para, Jezus z Marijo Magdaleno in Fredi Miler s Simono Weiss ob strani, kavboja in vreči za smeti ... Gostitelja - Hrabri Mišek in jelenček Rudolf - sva jih sprejemala pri vratih in tistim, ki so k nama v vas zajadrali prvič, razkazovala skrite kotičke najinega doma. Kmalu se je zabava razvnela, glasba in pogovori so postajali vedno glasnejši, tako da smo sosedom ves čas sporočali, da blok vendarle živi in s tem preverjali njihovo potrpežljivost do zgodnjih jutranjih ur.

Tudi to jutro je bilo počutje enako kot ponavadi po prekrokani noči, le da sva se tokrat z družbo ob sebi zbudila v nasvinjano stanovanje brez slabega občutka, kaj bo rekla mama :)

Slike: RiS, Jernej

torek, 3. februar 2009

Bitka s tujki

Medtem ko so eni navdušeno zrli skozi okno v padajoče bele pike in drugi gazili po belih strminah tržiškega visokogorja, sva midva bíla težko bitko z vsiljivimi in nadvse nadležnimi nevidnimi organizmi.

Najprej so mene zahrbtno napadli že v četrtek zgodaj zjutraj in me podrli do tal sredi službe, tako da sem se komaj privlekel do doma. Kmalu zatem, so si izbrali novo žrtev in napadli še mojo skrbno negovalko Saro. Ostala sva prepuščena sama sebi, na milost in nemilost.

Pričele so se neusmiljene borbe, zaradi česar so se najina telesa pregrevala in dosegala temperaturo preko 39°C, v glavi je naraščal pritisk do občutka, da jo bo razneslo vsak čas, koža je skelela po vsem telesu in bolečine v križu so postajale neznosne. Udarce, ki sva jih junaško prenašala, sva lajšala z ovijanjem ledeno hladnih brisač okrog vročih nog, kuhala sva si na litre in litre toplega čaja in drug drugega bodrila z besedami "sej bo, sam še mal zdržva".

Pogled skozi okno nama je bil zadnja briga in veselje do vikenda je povsem izginilo. Želela sva si le, naj čas čim hitreje mine.

Po štirih dneh neprekinjenega kuhanja, švicanja, kašljanja, smrkanja, kihanja in brutalnega odganjanja ostankov teh nepovabljenih gostov s svežim hladnim zrakom, sva premagala letošnjo gripo in ji zadala smrtni udarec. Le še nabereva si novih moči in končno se lahko tudi midva spet podava v ta prelep beli svet.
_______________________________________________________

Fighting the little creatures

While some of you are enjoying the falling of white snow flakes, and the others are walking high mountain slopes, heavily covered with snow, we were fighting the battle with a bunch of very annoying
invisible creatures.

They caught me on thursday in the middle of work and they totally brought me down, so I hardly got back home. They were not satisfied just with me, they wanted more, so they attacked also Sara. We
were left in our new appartment all alone with those ungracious evils.

And the fight has started, our bodies got high fever, sometimes even more than 39°C, our heads became like overblown baloons, the skin smarted all over and the pain in the back got more and more unbearable. We were trying to defend ourselves by winding cold wet towels round our legs, by drinking litres and litres of hot tea and supporting eachother that everything will be over
soon.

Looking through the window and enjoying the snowfall was at that moment the last thing on our mind. We just wanted the time to go by as quickly as possible.

After four days of constant sweating, coughing, sniffing, sneezing and ventilating the room with fresh cold air to get rid of the rest of uninvited guests, we have finally defeated flu. We just need to get stronger again and we can also jump out to this beautiful white snowy world.