nedelja, 31. januar 2010

Sam svoj gospod

Skoraj eno leto sva se spretno izogibala nakupu likalnika, saj je bil krasen razlog, da nama ni bilo treba likat. Kljub kakovostnemu obešanju perila, sva ugotovila, da je likalnik vseeno nujen del stanovanjske opreme, predvsem zaradi srajc.

Čeprav jih nosim bolj poredko, jih je vendarle treba zlikat. No, včasih se da zadevo elegantno rešiti pri mami, a iskreno povedano, se mi taka rešitev zdi nekoliko nezrela. Ker nobeden od naju nima prakse, sem se po Sergejevem receptu poslužil kar spletnega tečaja:



In tako spet lahko hodim polikan v službo :D

sobota, 30. januar 2010

"Oda snihu"

Letošnja zima je končno taka, kot se spodobi - dovolj snega in nizke temperature. Vendarle sva tudi midva prišla na svoj račun, zato sva v zadnjem mesecu skušala čim večkrat izkoristit to idilo za zimsko sankanje. Včasih sva se odpravila že zjutraj, s prijetno družbo in soncem nad nami, spet drugič zvečer, z lučko na glavi, bodisi v snežnem metežu ali s svetlo luno na nebu. Vsakokrat je doživetje zase, predvsem sproščujoče druženje gorgrede in glasno smejanje ob divjanju dolgrede.

Še nekaj fotk ob letošnji himni

Še pomnite tovariši

Dan na dan deževje, posedanje pred računalnikom ob ustvarjanju najine fotoknjige in hitri skoki ven, samo da je dal Febo mir, so naju konec decembra kar malo uspavali in tako naju je januar presenetil popolnoma nepripravljena. Po praznikih sva imela kar naenkrat toliko opravkov, da sva v glavah komaj dohajala spreminjanje datumov - polne mize dela v službah, vsakodnevno kidanje snega, jutranje sprehajanje Febota, pa večerni skoki na sankanje, da sva vsaj malo uspela izkoristiti najino bivanje na Gorenjskem. Poleg tega pa še nekaj obiskov prijateljev, da nama slučajno ne bi bilo dolgčas. Ja, tale januar je minil kot bi mignil, in že je tu februar ...

V zelo lepem spominu nama je ostal obisk najinih 'diagonalnih' sosedov iz Litije, ki sta se kljub snežnemu metežu tisti petek pripeljala do najine gorenjske rezidence. Ob sneženju smo se nostalgično vračali v tiste otroške, še jugoslovanske zime, ki so bile res taprave in ni nikoli manjkalo snega. Vmes pa je, da bi se laže vživeli v tisti čas, še parkrat zmanjkalo elektrike, tako da smo nazadnje preživeli romantični večer ob svečah.