nedelja, 30. november 2008

Prve zimske radosti

Bil je konec tedna ali bolje rečeno petek; petek zvečer, ki je običajno rezerviran za druženje s Čisto Pravimi Gusarji. Ampak ta petek je bil sploh nekaj izjemnega, saj je bil cel teden naporen kot že dolgo ne in službeno dogajanje preko dneva je moje razpoloženje potiskalo proti vrelišču. Zato je bilo srečanje v Celici nadvse sproščujoče, saj smo vrenje zadušili s hladnim pivom. Svoje pa je dodal še težko pričakovan sneg.

Na poti nazaj domov sva se navduševala nad belimi flikami, ki so naletavale in se zibale sem ter tja v temni noči, ter prekrivale vso nesnago, ki se je na ulicah in cestah nabrala v zadnjem času. Okrog in okrog je bilo vse deviško čisto, ceste bele in večinoma prazne, prisluhnil si lahko tišini noči, le redki avtomobili so se počasi in pridušeno vozili mimo. Obrazi ljudi, ki sva jih srečevala, so bili polni nasmehov, kot otroci, ki se veselijo prvega sankanja ali kepanja. Tudi midva sva bila nad snegom tako navdušena, da sva ob pol enih zjutraj zagrabila lopato in se lotila kidanja. In prav uživala sva!

nedelja, 16. november 2008

Tekaški pozdrav jeseni na Krasu

čas za revizijo tekaške sezone

Uspelo nam je. Letos sem posebej ponosen na nas, saj smo vzdrževali tekaško kondicijo preko celega leta. Sicer mi res ni uspelo preteči 21 km, kot sem si zadal, a ostaja izziv za drugo leto. Smo se pa udeležili kar nekaj prijetnih, zabavnih in pošteno našvicanih tekaških mitingov. Tale kraški je bil spet izvrsten.

Organizatorji so poskrbeli za krasno tekaško progo od Sežane do Orleka in nazaj, kjer nas je v cilju pričakal odličen mlad surf bend The Oldies, okusna topla jota in prijetno kraško darilo - teran. Tudi tokrat nas je spremljala in bodrila naša fotografinja Nuša, a žal brez njenega urnega tekača Primoža. Je moral to soboto urno prodajati snežne verige.

Dobra družba gre fino skupaj z dobrim vinom, zato smo našo pot nadaljevali k že poznani vinski kleti v Škrbini. Da pa ne bi ostali samo pri vinu, smo si poiskali še ta pravo kraško osmico, kjer smo še malo nazdravili, prigriznili nekaj sušenega in se posladkali z božanskimi domačimi štruklji.

In na koncu samo še enkrat bravo nam vsem, in vam, ki ste zdržali stavo, čeprav smo bili ostali prikrajšani za zabavo, ki bi lahko sledila ... hmmm Jeri na štangi, to bi bil hec ... he he

FOTKE

petek, 7. november 2008

IKEA brez konkurence

v Graz po kuhinjo

Večkrat se lahko sliši kako v stari Jugi ni bilo nobene izbire in včasih se mi zdi, da danes ni nič kaj bolje. Sicer nas res z vseh koncev zasipajo razno razni proizvajalci, kar daje občutek enormne izbire, a ko se resno lotiš nakupa, ko določiš cenovni okvir in svoje potrebe, kmalu ugotoviš, da resne izbire pravzaprav ni.

To sva zlasti občutila pri iskanju ugodnega nakupa kuhinje, ko sva vedno znova ugotavljala, da je najbolj ugodna prav že nič kolikokrat opevana IKEA. Zato sva se pred dobrim tednom tudi midva spet odpravila v Gradec. Sara je imela že vse naštudirano, zrisano in shranjeno na njihovem serverju, tako da nam sestavljanje elementov ni predstavljalo nobenih težav. Prijazni prodajalec je bil celo tako presenečen nad njenim poznavanjem artiklov, da bi jo po mojem mnenju takoj z veseljem zaposlil, če bi le lahko.

Vožnja nazaj je bila svojevrsten dogodek, ki ga zagotovo še dolgo ne bova pozabila. Ker sva kot običajno med vožnjo preveč govorila in premalo spremljala okolico, sva se takoj za mejo odpeljala v napačno smer - proti Lendavi, saj sva falila odcep za Maribor. Nekako sva pozabila, da je AC do našega pozabljenega Prekmurja že zgrajena. In ko sva se vozila proti Trojanam, kjer bi morala zapustiti AC, sva spet preveč govorila, tokrat celo o trojanskih krofih, a v tistem trenutku sem le z desnim kotičkom očesa opazil, kako je mimo naju zdrsela rumena tabla z napisom Trojane. Tako sva se odločila, da ne greva do Litije čez Zagorje temveč čez Vače in to s polno prikolico, ki je po velikosti spominjala na kamion.

Med vožnjo po strmih klancih, z gosto meglo in vijugasto cesto pred sabo, sva vozila 30 km/h, dvakrat sva skoraj povozila srno in se sredi noči znašla na dvorišču neke hiše v središču Slovenije - Slivni. Oba sva bila psihično že precej načeta, saj s tisto dolgo galejo v hribih ne moreš ravno prosto manevrirat, srne so nama tudi pošteno nagnale adrenalin v žile, doma pa naju je že nestrpno čakala družba močnih in zagnanih gusarjev, pripravljenih za pomoč pri raztovarjanju. Ko nama je nekako vendarle uspelo zmanevrirat in priti na glavno cesto do Litije sva vedela, da naju čaka le še par minut mirne vožnje, o pravih razlogih za zamudo pa nisva hotela nikomur na dolgo in široko govoriti.

Družba je bila ob najinem prihodu še vedno pokonci, malo bolj prešerne volje in polna delovne vneme. Hvala vam vsem za potrpežljivost in pomoč pri kvihtanju. Pivo imate še vedno v dobrem ;)