Potopis

S kolesom ob Donavi

Pred dvema letoma, po najinem potepanju po Vietnamu in Kambodži, sva v najini domači knjižnici imela prvi potopis, da nisva kazala slik in pripovedovala vsakemu posebej, ker bi bilo skupaj res prevečkrat. Lansko popotovanje je prineslo tudi novo potopisno snov, in ker verjameva, da je slika veliko bolj živa z živo spremljavo, bova skupaj z Matejo spet delila popotne vtise in zanimive zgodbice z vsemi zainteresiranimi.

torek, 23.2.2010 ob 19h, litijska knjižnica

Kulturni december

Veseli december je obrabljena fraza, ki se je ob približevanju konca leta ne moreš izogniti. Sinonim za plastične kozarčke s kuhanim vinom, zmenke s prijatelji in znanci parkrat na teden, zabasane šoping centre, mrzlično nakupovanje daril, utripajoča okna in izložbe ...

Letos me tale božično-novoletni vrtinec nekako ne potegne vase. Mogoče zato, ker do pred kratkim še ni bilo mraza in snega. Mogoče je krivo dejstvo da se čez praznike seliva na Gorenjsko čuvat Febota in je zato v najin domek nesmiselno vnašati praznično dekoracijo. Mogoče sem se preveč koncentrirala na zadnji izpit. Mogoče ... Mogoče je pa krivo to, da sva že tako polno zasedena. Ta mesec se udeležujeva toliko kulturnih prireditev kot prej celo leto ne. Tako bo najin december, če že ne vesel v zgornjem smislu, pa vsaj v kulturnem.

Če bi ta teden v Poletovi rubriki Do nazga nastopala midva, bi res imela kaj povedati:
Zadnja knjiga, film, plošča, koncert, gledališče, razstava?

• knjiga: GIMNAZIJEC (Karlovšek, I.) / NEZNOSNA LAHKOST BIVANJA (Kundera, M.);
• film: SABINA (Sandrinne Bonnaire) / Animateka - SVETOVNI JAGODNI IZBOR I / SEVER (Rune Denstad Langlo);
• koncert: ŠANSONI JACQUESA BRELA (Mouron & Terry Truck);
• gledališče: KONEC NEKE LJUBEZNI (Polona Vetrih in Sonja Pahor);
• razstava: ISKRA: NEUVRŠČENO OBLIKOVANJE 1946-1990 (Arhitekturni muzej Ljubljana) / CELJANI (Muzej novejše zgodovine Celje, stalna razstava) / KRAŠKI OVČAR (Hermanov otroški muzej Celje) / SLIKA : PREHAJANJA (Galerija sodobne umetnosti Celje).

Ime ji je Sabina

Elle s'appelle Sabine; Sandrine Bonnaire, 2007

Spomnim se, da so pred časom krasili dolgočasne sive ceste veliki plakati z napisi Vsi drugačni, vsi enakopravni. Prav tako se spomnim svoje mladosti, ki sem jo preživljal v Zeleni jami, in neke skupine starejših otrok iz sosednje ulice, ki so se mi zdeli čudni. Bili so drugačni in potrebni stalnega varstva.

Tudi Sabine je drugačna in predvsem nerazumljena. Imela je dokaj normalno otroštvo, dokler se ni morala z mamo odseliti stran od svojih sestrá. To je bila zanjo travmatična izkušnja in kot avtistka je svojo bolečino, stisko preživljala na način, ki je bil takrat za javnost in zdravstveno stroko še nerazumljen, zato so jo hospitalizirali za 5 let. Nafilali so jo z močnimi tableti, jo mirili tudi s prisilnimi jopiči in po petih letih je postala druga Sabine. Podobna otrokom iz sosednje ulice.

Ob tem se zavem lastne sreče in hkrati nelagodja, ki ga čutim ob taki drugačnosti. Nelagodja, ki izvira predvsem iz nerazumevanja. Zato sem hvaležen Sabine in jo toplo priporočam vsem, ki se prestrašite drugačnih.

Kultura gratis

Kakšne stvari so tudi v naši ljubi državici kul. Naprimer to, da se našega največjega pesnika spominjamo kar dvakrat na leto - poleg 8. februarja praznujemo tudi 3. december kot ˝ta veseli dan kulture˝. Po poletni muzejski noči je bil tako včeraj že tretji letošnji dan, ko si je vsak lahko privoščil nekaj kulture gratis.

Prejšnja leta so naju na dogodek opozorili šele pri zadnjih večernih poročilih, ko je bilo že vsega konec, letos pa sva se odločila dan kar najbolje izkoristiti. Izbrala sva dva popoldanska dogodka - voden obisk razstave, ki sva si jo že nekaj časa želela ogledati, nato pa še večerni kinodvorski film.

Razstava Iskra: neuvrščeno oblikovanje 1946–1990 v Arhitekturnem muzeju je bila že nekaj časa na najinem seznamu. Zaradi več razlogov: 1. sem rojena Kranjčanka in v mojem otroštvu je bila v Iskri zaposlena večina mojih sorodnikov in znancev; 2. nostalgija - iskrini izdelki in njihova oblika so nas v otroštvu obkrožali na vseh področjih; 3. z zgodovino kranjske industrije sem se, predvsem z njeno arhitekturo, pred parimi leti intenzivno ukvarjala tudi sama - v bistvu se preko diplomske naloge z njo ukvarjam še sedaj; in 4. zgodbo o uspešnem razvoju izdelkov, ki je hodil z roko v roki z industrijskim oblikovanjem smo konec 80. let zavozili - razstava je tako lahko tudi nekakšen opomin, da se ne bi zgodovina še kdaj ponovila.

Navdušenja avtoric razstave, Barbare Predan in Cvetke Požar, sva se hitro nalezla tudi sama, ob telefonih in gospodinjskih aparatih vzklikala ˝lej, to smo mel pa tud pr ns doma!˝, občudovala premišljeno oblikovanje in vizionarsko izbiro barv posameznih izdelkov in razmišljala o razlogih, ki so botrovali propadu slovenske industrijske velikanke.

Večer sva presedela v nabito polni dvorani Kinodvora ob norveškem filmu Sever. Jomar preživlja težke čase svojega tridesetletnega življenja nekje na mrzlem jugu Norveške, kjer dela kot oskrbnik in vzdrževalec smučarske žičnice. Svojo zamorjenost in tesnobo si vsakodnevno lajša s cigareti in šnopsom, nato pa se nekega dne odloči, da ima vsega dovolj in se odpravi na več kot 1000 km dolgo pot z motornimi sanmi. Film na trenutke daje vtis črne komedije, spet drugič pa v tebi zbudi otožnost in sočustvovanje. In spet sva domov odnesla pomemben nauk : Stvari so včasih težke - samo ne smeš obupat!


Oboje priporočava!

Človek na žici

Man on wire; James Marsh, 2008

Spet se nama je začel filmski abonma v Cankarjevem domu in letos sva izbrala sprehod po dokumentih časa. Prvi dokumentarec v nizu šestih naju je popeljal v avgust 1974, ko se je v New Yorku zgodil "umetniški zločin stoletja". Film govori o kriminalnem podvigu mladega, ekscentričnega Francoza Philippa Petita, ki je s pomočjo svojih prijateljev uspel izvesti nepredstavljivo hojo po žici, razpeti med dvojčkoma, na višini več kot 400 m. Ker sva se v podobnih vragolijah letos pomerila tudi sama - za razliko od Philippa le na višini slabega metra od tal - so se naju prizori še toliko bolj dotaknili. Dokumentarec, poln čustev, napetih trenutkov in humorja na račun simpatičnega Petita, se gleda kot prava kriminalka s pomembnim sporočilom.

"Life should be lived on the edge. See everyday as a true chalenge and then you live your life on a tightrope."

Izlet v Afriko

Včeraj sva bila spet na enem boljših potopisnih predavanj. Tokrat je bil mojster slike in besede Marko Mohorčič, policist iz Sežane. Za uro in pol nas je popeljal v odmaknjen svet črne celine, med nasmejane ljudi in divje afriške živali. Ker se je na dvomesečno in 4000 km dolgo pot - od mesta Lilongwe (Malawi) do Johannesburga (JAR) - odpravil sam s kolesom in 40 kg zdravil (pa ne zase), sva zato še s toliko večjim zanimanjem poslušala njegove dogodivščine in priznam, da me je naravnost navdušil. Kot da že sama ne bi imela dovolj idej, se je mednje zasidrala še ena, ki nikakor ne sme ostati neizživeta. Za vse navdušene kolesarske popotnike priporočava obisk njegove (sicer malo pozabljene) spletne strani midva na biciklu, še bolj pa potopisno predavanje, ki ga bo ponovil začetek novembra v knjižnici Prežihovega Voranca na Viču. Potem pa spet odrine na novo misijo.