petek, 31. julij 2009

Stari kolegi v Novem mestu

Zdi se že kar dolgo odkar sem diplomiral in še dlje odkar sem se na široko smejal v družbi dveh starih kolegov s faksa. S Polono in Robijem smo skupaj preživeli kar nekaj izjemno prijetnih dni. To so bili dnevi norčavosti, brezskrbnosti, bližnjih popotovanj in predvsem smeha. Sara nas je ponavadi skušala brzdati, a je kmalu tudi ona - hočeš nočeš - postala del sproščenih navihancev.

Polono in Robija sem prvič spoznal tretje leto faksa, ko sem moral poglobljeno študirati drugi letnik. Živo se ju spomnim kako sta neprestano navihano sodelovala pri vajah mehanike. Jaz sem sedel v vrsti pred njima in zdela sta se mi kot kaka neotesanca, medtem ko sta se družno spravljala na asistenta. Bila sta popolno nasprotje meni, saj sem se tisto leto odločil, da bom priden študent, ki mora v "zapravljenem" letu pospraviti čim več izpitov. Kdaj in kako sta mi tadva razposajenca prirasla k srcu še danes ne vem ; ) Vem pa, da sem se kmalu v njuni družbi lahko popolnoma sprostil in spustil na plano otroka, ki je bil dolgo časa v meni zadušen.

Druženje pred pričetkom fotoprojekcije

Po več kot štirih letih so se naše skupne poti končno spet srečale. Lokal Patriot - Robijev drugi dom - je že deveto leto zapored organiziral Fotopub - fotografsko delavnico z mednarodno udeležbo. Glede na to, da je fotografija postala naša skupna strast, je bila to idealna priložnost, da smo se končno spet zbrali, si nazdravili z vrčki piva in bili en večer spet kot v starih dobrih časih - vsi široko nasmejanih ust in srečni.

sreda, 29. julij 2009

Drvarjenje v Davči

Del moje družine izvira iz Davče, najbolj obsežne slovenske vasi, ki je raztresena po pobočjih pod Poreznom in ob potoku, Davščici. Tam še vedno stoji stara bajta mojih prednikov, kjer smo kot otroci preživeli veliko brezskrbnih poletnih dni med kopanjem v potoku, kurjenjem ognja, postavljanjem vigvamov in iskanjem novih dogodivščin, pozimi pa smo lazili po snegu, se sankali in ko nam je zmanjkalo vseh suhih cunj brali, lenarili ter igrali družabne igre na topli krušni peči.

Zadnja leta se gor odpravimo večinoma le še na občasen družinski piknik, žur s prijatelji, nabiranje zdravilnih rastlin ali skok na Porezen, večkrat pa tudi na kakšno delovno akcijo. In prav to smo splanirali za prejšnji vikend. K hiši namreč spada tudi slab hektar nemarno strmega gozda, v katerem je treba od časa do časa kaj postoriti in tokrat smo nameravali pospraviti podrto drevje in pripraviti par metrov drv za zimo.

Po večeru ob ognju in v dobri družbi smo na komando ata Franceljna zjutraj hitro zavihali rokave in začeli. Najprej smo švicali po strmem pobočju in valili v dolino na meter razžagana debla. Tam so jih fantje cepili in metali čez vodo, punce pa smo jih nosile do ceste. Popoldne smo jih vsi skupaj naložili na prikolico sosedovega traktorja in jih nato pred hišo zlagali v trdno skladovnico. Moram reči, da sva se - nevajena težkih fizičnih opravil - pošteno namatrala in našvicala. Ni čudno, da so včasih delavcem pri takem delu postregli s klobasami in zaseko.

Navkljub nedeljskemu poležavanju naju je potem muskelfiber še ves teden spominjal na davško drvarjenje.

sreda, 22. julij 2009

Argentina na obisku

Po pretežno deževnem vikendu je bilo že drugi dan spet poletno vreme in temperature so bile tudi po sončnem zahodu prav prijetne, zato sva se odločila, da je skrajni čas za otvoritev druženja na najinem balkonu in v goste povabila en prav zanimiv par. Oba sta moja sorodnika, a med seboj nista v sorodu, on Argentinec, po narodnosti četrt Slovenec, iz daljnjega Buenos Airesa, ona Slovenka iz Žirov, nekaterim od vas znana kot Alma v Argentini, ki z nami deli svoje poglede na tamkajšnje življenje. Ona diplomantka španščine, on tečajnik poletne slovenščine za tujce na FF. Oba fajn človeka. Alma in Cristian.

Tem za pogovor nam ni zmanjkalo cel večer; primerjali smo življenje tukaj in tam, dali čez aktualne dogodke in osebne dileme in se imeli prav super, ter kljub temu, da je bil naslednji dan delavnik, potegnili naše druženje pozno v noč. Zmenili smo se, da se dobimo vsaj še enkrat preden odletita nazaj na jug, kjer bosta neprekinjeno uživala že tretje poletje zapovrstjo in da jima tudi midva čimprej vrneva obisk in priletiva na en prijateljski asado na njuno dvorišče.

nedelja, 19. julij 2009

Kako smo plašili medvede

En malenkost postaran oven in ena malo mlajša bikica sva končno uspela uskladit vse termine, rezervirat logarnico sredi dolenjskih gozdov in se psihično pripravit na praznovanje najine okrogle obletnice.

Najprej želim priznati, da mi je organiziranje takšnih zabav že od nekdaj naporno, tečno in odveč. Ponavadi sem (bil) vedno obremenjen z občutkom, da se morajo vsi okrog mene imeti strašansko fino, nihče ne sme biti lačen, žejen in zdolgočasen, jaz pa moram ves čas skakat od enega do drugega, jih animirat in jih pedenat od spredaj in zadaj. Ampak očitno so zrela leta vendarle doprinesla nekaj tudi na tem področju, saj sem si tokrat zadevo poenostavil tako, da sem se postavil v vlogo nezahtevnega gosta in večina namišljenih problemov je splahnela. No, res pa je, da mi je bila Sara v veliko pomoč.

Kljub temu nisem bil popolnoma sproščen, saj se Petkoti običajno potrudijo, da je slavljenec glavna zvezda dogajanja in tudi tokrat ni bilo nič drugače. V bojazni, da se bom moral preskušati v kakšnih neokusnih spretnostih, so mi tokrat spet pripravili prav prijetno nalogo. Kot zrel moški sem se moral prebiti čez vse skrite postaje in težke naloge ter tako uspešno prestati Ultimate survival path. Za nagrado oz. darilo sem dobil čisto pravega Webra. Zdaj pa ni več razloga, da iz najinega balkona ne bi zadišalo po pečenem mesu.

Medtem, ko sem z dvema opasanima 5 litrskima balonoma za vodo iskal zadane naloge po bližnjem gozdu, so se počasi začeli zbirati povabljenci. Ob žaru, vinu, pivu ter slacklinu je samotna logarnica Medvedica postajala čedalje bolj živahna in glasna. Bolj ko se je mračilo, več življenjske energije se je pretakalo v nas in ob dobrih glasbenih ritmih smo spustili naše še vedno mlade duše na plano, tako da se je logarnica tresla od pozitivnih vibracij vse do ranega jutra, ko smo - ob dih jemajočem pogledu na prebujajoče se nebo - končno popadali vsak v svojo posteljo. In medvedi so spet imeli svoj mir.

nedelja, 12. julij 2009

Po 10ki še 2000ka

Zaslužene kremšnite in medalja za zmagovalce

Že tretje leto zapored smo švical okrog Bleda ponoč in se na cilju mastili s kremšnitami; s to izjemo, da se letos nismo prepoteni vrgli v jezero, saj je bilo res mraz. Smo si pa postavili šotor v kampu Zaka, tako da se nam ob glasnem bendu The 80's ni bilo treba držat nazaj.

Naslednji dan smo se zbudili v sončno jutro, si postregli z ekstra kremšnitami, skuhali topel čaj in se podali na raztegovanje na Debelo peč (2014 m).

Jutro v kampu Zaka ob kremšnitah in toplem čaju


Zmagovalci na vrhu Debele peči

torek, 07. julij 2009

Prebujanje

Treba je vstat. Ob petih. Težko. Poleti malo lažje, pozimi težje. A če je že težko vstati, je toliko večje zadovoljstvo nad opazovanjem prebujanja dneva, saj imam pogled izza mize usmerjen prav na vzhajajoče sonce. Včasih se po nebu divje preganjajo pestri oblaki različnih form, navdušujejo številne barvne palete z rdeče modrimi toni ali pa presenetijo jasne vrzeli sredi temnega neba. Ob takih pogledih je tudi težko jutranje vstajanje lahko prijetno.

nedelja, 05. julij 2009

Najina kuharija

Oba že od nekdaj rada kuhava. Najraje po svoje in kadar imava dovolj časa. Rok rad eksperimentira, jaz rada preizkušam nove recepte in jih prilagajam svojim željam. Oba sva bila velika ljubitelja kuharskih oddaj Jameija Oliverja, sva zbiratelja vseh možnih receptov iz kuharskih knjig, spleta (npr. Kulinarična Slovenija, Recipezaar), revij in ustnega izročila, še posebno meni pa kuharska obzorja v zadnjem letu širijo tudi kuharski blogi (npr. Kruh&vino), ki jih naravnost obožujem. Kadar kuhava skupaj, obstajajo le tri možnosti: 1. da se skregava, ker ima en boljšo idejo od drugega in obratno; 2. da se vsak loti ene jedi ali 3. da se odločiva kdo je chef in kdo le pomočnik, ki brez predlogov in komentarjev posluša chefova navodila, pomiva posodo in lupi krompir ;)

Odkar živiva v skupnem gospodinjstvu se s kuho ukvarjava še veliko več kot prej, saj vsakodnevno jeva kosilo doma, pa tudi kruh si večinoma pečeva sama, brez strojčkov. Zato si za kak teden, dva vnaprej piševa ideje za kosila, da so ta raznolika, da so sestavine vedno že pripravljene in trudiva se, da vsaj kakšen del pripraviva že dan prej, da naju pred kuhanjem slučajno ne zagrabi volčja lakota zaradi katere bi se lotila ''kruha in salame''. Vendar pa je zato kuhanje postalo bolj rutinirano in se še vedno veseliva kakšnega prostega vikenda, ko si lahko vzameva za pripravo kosila več časa in izbereva kakšen bolj kompliciran meni.

petek, 03. julij 2009

Poletno besnenje neba

Ravno sem bil na poti na železniško postajo. Še malo prej mi je sonce nadležno bleščalo v obraz, da sem stiskal oči kot kak Kitajc, nato pa nas je vse kot strela z jasnega presenetil nenaden naliv z vetrom, bliskanje in grmenje. Naenkrat smo iskali nadstreške, podhode, trgovine, karkoli, kar bi nas varovalo pred debelimi kapljami dežja. Na srečo sem ga hitro našel pri Metalki, še prej pa sem skočil k najboljšemu sosedu in si kupil posladek, da sem se med besnenjem neba lahko razvajal z žličkami vanilijevega jogurta.

Ozračje se je razelektrilo, nastopila je svežina in ljudje, ki so bili primorani čakati pod napuščem, so se kar smejali. Počutil sem se kot mali otrok, ki bi kar skakal po tistih velikih, globokih lužah. Kako fino je, če le nisi premočen kot cucek.

Moč dežnih kapelj