Kam si sla pomlad? In poletje, zakaj tako hitis?

Pomlad je med vsemi obveznostmi in opravki minila kar prehitro. Kar naenkrat je bilo tu poletje in z njim najin dopust. Pisanje bloga sva dala na stranski tir, saj sem se vmes intenzivno posvecala diplomi in tudi uspesno diplomirala, vikendi pa so bili vedno namenjeni sprostitvi. Utrinki s teh koncentriranih minidopustov se mogoce se pojavijo na blogu.

Trenutno sediva ob turskem caju na osrednjem trgu v mestu Trabzon ob Crnem morju, kjer je soparno in vroce, glavni letosnji dopust pa se nama ze pocasi izteka.

Kaj je normalno?

Med prebiranjem knjige Zmagovalec je sam avtorja Paula Coelha sem se ustavil pri seznamu normalnosti, ki se mi je zdel zabaven, a hkrati vreden razmisleka. Seznam naj bi nastajal v času, ko je Javits - človek ki je imel vse kar si je želel (razen samote) - spraševal ljudi kakšno je "normalno" življenje˝, njegov končni seznam pa je temeljil predvsem na tistem, kar so ljudje počeli, in ne toliko na njihovih odgovorih. Tule je nekaj zanimivih ˝normalnosti˝:

1. Da zapravimo dolga leta, da doštudiramo, potem pa ne dobimo službe.
2. Da se norčujemo iz tistega, ki išče srečo namesto denarja, in ga imenujemo "človek brez ambicij".
3. Da kritiziramo vse, ki skušajo biti drugačni.
4. Da se zbudimo ob zvoku histerične budilke ob postelji.
5. Da nikoli ne sprašujemo naravnost, čeprav drugi ve, kaj hočemo izvedeti.
6. Da vedno preziramo tisto, kar smo z lahkoto dosegli, ker ni bilo "potrebne žrtve" in torej gotovo nima zadovoljive kakovosti.
7. Da v javnih prevoznih sredstvih nikoli ne gledamo ljudem v oči, če ne si to lahko kdo razlaga kot osvajanje.
8. Da vedno rečemo "saj sem poskusil", čeprav nismo poskusili ničesar.
9. Da pustimo najzanimivejše stvari v življenju za čas, ko zanje ne bomo imeli več moči.
10. Da se depresiji izognemo z dnevnimi zajetnimi dozami TV-programa.
11. Da vlado krivimo za vse slabo.
12. Da verjamemo vse, kar piše v časopisih.
13. Da ...

Kaj pa je zate normalno?

Bilance, analize in načrti

Zadnje tedne nas z vseh koncev bombardirajo z bolj ali manj podobnimi novicami, vtisi, analizami o preteklem letu in s pričakovanji za prihajajoče. Zakaj pa ne, saj vsak dober gospodar naredi bilanco poslovanja in načrt za naprej. Tudi midva sva. A za razliko od medijskega poročanja o slabem letu, ki ga je treba čim prej pozabiti, je bilo za naju to leto uspeha, zadovoljstva, smeha in zdravja.

Pričakovanja za leto 2010? Ne, strinjava se s Sabrino - pričakovanja nas omejujejo v sprejemanju tega, kar nam ponuja življenje in nam zastrupljajo um z izmišljenimi podobami. Rajši govoriva o najinih ciljih, za katere se bova trudila v prihajajočem letu. O njih boste vsekakor lahko brali tudi vi.

Želiva vam malo pričakovanj in veliko užitkov v danih trenutkih, da bi preudarno izbirali cilje in se veselili na poti do njih. SREČNO!

Kulturni december

Veseli december je obrabljena fraza, ki se je ob približevanju konca leta ne moreš izogniti. Sinonim za plastične kozarčke s kuhanim vinom, zmenke s prijatelji in znanci parkrat na teden, zabasane šoping centre, mrzlično nakupovanje daril, utripajoča okna in izložbe ...

Letos me tale božično-novoletni vrtinec nekako ne potegne vase. Mogoče zato, ker do pred kratkim še ni bilo mraza in snega. Mogoče je krivo dejstvo da se čez praznike seliva na Gorenjsko čuvat Febota in je zato v najin domek nesmiselno vnašati praznično dekoracijo. Mogoče sem se preveč koncentrirala na zadnji izpit. Mogoče ... Mogoče je pa krivo to, da sva že tako polno zasedena. Ta mesec se udeležujeva toliko kulturnih prireditev kot prej celo leto ne. Tako bo najin december, če že ne vesel v zgornjem smislu, pa vsaj v kulturnem.

Če bi ta teden v Poletovi rubriki Do nazga nastopala midva, bi res imela kaj povedati:
Zadnja knjiga, film, plošča, koncert, gledališče, razstava?

• knjiga: GIMNAZIJEC (Karlovšek, I.) / NEZNOSNA LAHKOST BIVANJA (Kundera, M.);
• film: SABINA (Sandrinne Bonnaire) / Animateka - SVETOVNI JAGODNI IZBOR I / SEVER (Rune Denstad Langlo);
• koncert: ŠANSONI JACQUESA BRELA (Mouron & Terry Truck);
• gledališče: KONEC NEKE LJUBEZNI (Polona Vetrih in Sonja Pahor);
• razstava: ISKRA: NEUVRŠČENO OBLIKOVANJE 1946-1990 (Arhitekturni muzej Ljubljana) / CELJANI (Muzej novejše zgodovine Celje, stalna razstava) / KRAŠKI OVČAR (Hermanov otroški muzej Celje) / SLIKA : PREHAJANJA (Galerija sodobne umetnosti Celje).

Ime ji je Sabina

Elle s'appelle Sabine; Sandrine Bonnaire, 2007

Spomnim se, da so pred časom krasili dolgočasne sive ceste veliki plakati z napisi Vsi drugačni, vsi enakopravni. Prav tako se spomnim svoje mladosti, ki sem jo preživljal v Zeleni jami, in neke skupine starejših otrok iz sosednje ulice, ki so se mi zdeli čudni. Bili so drugačni in potrebni stalnega varstva.

Tudi Sabine je drugačna in predvsem nerazumljena. Imela je dokaj normalno otroštvo, dokler se ni morala z mamo odseliti stran od svojih sestrá. To je bila zanjo travmatična izkušnja in kot avtistka je svojo bolečino, stisko preživljala na način, ki je bil takrat za javnost in zdravstveno stroko še nerazumljen, zato so jo hospitalizirali za 5 let. Nafilali so jo z močnimi tableti, jo mirili tudi s prisilnimi jopiči in po petih letih je postala druga Sabine. Podobna otrokom iz sosednje ulice.

Ob tem se zavem lastne sreče in hkrati nelagodja, ki ga čutim ob taki drugačnosti. Nelagodja, ki izvira predvsem iz nerazumevanja. Zato sem hvaležen Sabine in jo toplo priporočam vsem, ki se prestrašite drugačnih.

Kultura gratis

Kakšne stvari so tudi v naši ljubi državici kul. Naprimer to, da se našega največjega pesnika spominjamo kar dvakrat na leto - poleg 8. februarja praznujemo tudi 3. december kot ˝ta veseli dan kulture˝. Po poletni muzejski noči je bil tako včeraj že tretji letošnji dan, ko si je vsak lahko privoščil nekaj kulture gratis.

Prejšnja leta so naju na dogodek opozorili šele pri zadnjih večernih poročilih, ko je bilo že vsega konec, letos pa sva se odločila dan kar najbolje izkoristiti. Izbrala sva dva popoldanska dogodka - voden obisk razstave, ki sva si jo že nekaj časa želela ogledati, nato pa še večerni kinodvorski film.

Razstava Iskra: neuvrščeno oblikovanje 1946–1990 v Arhitekturnem muzeju je bila že nekaj časa na najinem seznamu. Zaradi več razlogov: 1. sem rojena Kranjčanka in v mojem otroštvu je bila v Iskri zaposlena večina mojih sorodnikov in znancev; 2. nostalgija - iskrini izdelki in njihova oblika so nas v otroštvu obkrožali na vseh področjih; 3. z zgodovino kranjske industrije sem se, predvsem z njeno arhitekturo, pred parimi leti intenzivno ukvarjala tudi sama - v bistvu se preko diplomske naloge z njo ukvarjam še sedaj; in 4. zgodbo o uspešnem razvoju izdelkov, ki je hodil z roko v roki z industrijskim oblikovanjem smo konec 80. let zavozili - razstava je tako lahko tudi nekakšen opomin, da se ne bi zgodovina še kdaj ponovila.

Navdušenja avtoric razstave, Barbare Predan in Cvetke Požar, sva se hitro nalezla tudi sama, ob telefonih in gospodinjskih aparatih vzklikala ˝lej, to smo mel pa tud pr ns doma!˝, občudovala premišljeno oblikovanje in vizionarsko izbiro barv posameznih izdelkov in razmišljala o razlogih, ki so botrovali propadu slovenske industrijske velikanke.

Večer sva presedela v nabito polni dvorani Kinodvora ob norveškem filmu Sever. Jomar preživlja težke čase svojega tridesetletnega življenja nekje na mrzlem jugu Norveške, kjer dela kot oskrbnik in vzdrževalec smučarske žičnice. Svojo zamorjenost in tesnobo si vsakodnevno lajša s cigareti in šnopsom, nato pa se nekega dne odloči, da ima vsega dovolj in se odpravi na več kot 1000 km dolgo pot z motornimi sanmi. Film na trenutke daje vtis črne komedije, spet drugič pa v tebi zbudi otožnost in sočustvovanje. In spet sva domov odnesla pomemben nauk : Stvari so včasih težke - samo ne smeš obupat!


Oboje priporočava!

Mrzlica (1122 m)

Tile pozno jesenski dnevi najbrž niso težki samo meni, a kljub temu se včasih počutim bedno, kot da sem edini; vsakodnevno zgodnje vstajanje sredi trde teme, vožnja v strnjeni koloni po možnosti za kakšnim težkim zaspanetom, šiht-šiht-šiht, tečaj španščine, skupina, pa spet naporna vožnja v temi, kakšen manjši prigrizek in utrujen skok v posteljo, da se dan lahko ponovi. Kje pa je kaj časa za sprostitev, za naju?!

V glavi mi pogosto odzvanja misel soseda, ki sem ga nekega jutra srečal v dvigalu - vsak dan isto, samo datumi se spreminjajo. Takrat sem pomislil kako grozno mora biti vstajati s takšnim občutkom in vendarle se je ta občutek prikradel tudi vame. A da ne bi ostalo pri tem, je treba vnesti nekaj svežine. Med tednom res težko najdeva še kaj časa zase ali za še kakšno dodatno aktivnost, zato ga mrzlično iščeva in izkoriščava čez vikende.

Zato sva se odločila, da se tokrat odpraviva v nama še dokaj nepoznane konce - na vzhod. Z velikim veseljem sva medse povabila tudi Jerneja - Evinega dečkota iz Prebolda, ki ga že dolgo, dolgo nisva videla. Lepo je spet srečati dobre in prijazne ljudi, ki se nanje sicer večkrat spomniš, a nikakor ne najdeš časa za skupne trenutke. Po krajšem zgubljanju v raztegnjeni vasi Matke, smo vendarle našli izhodišče za drugi najvišji vrh Posavskega hribovja in dani trenutki so bili samo naši.

Dve primorski zgodbi

Prva zgodba sega kakšen mesec nazaj, v konec septembra. Nanjo naju je spomnila velika kuverta, ki je pred kratkim prispela v najin nabiralnik in obudila spomine na preteklo dogodivščino. Takrat smo se namenili v Koper, na ogled Luke s kolesi. A pot do tja sploh ni bila lahka, saj nam je nekaj kilometrov od doma s kolesi in ostalo kramo naložen avto ostal na cesti - logično je sledila avtovleka, pa prestavljanje koles. Nismo se vdali in kmalu smo uživali še prav poletni dan na obali, kjer je bila tisti dan ponudba aktivnosti res bogata: voden ogled potniške ladje Arion, vabljive stojnice Sladke Istre z raznovrstnimi slaščicami, pa še vodeni ogledi pristanišča z avtobusi ali kolesi.

Koper, ki ga do sedaj skoraj nisem poznala, mi je všeč zaradi njegove živahnosti in zato, ker je mesto, v katerem za razliko od večine ostalih letovišč ne srečaš le turistov, ampak tudi domačine. Zanimiva je razvijajoča se Luka Koper, ki s predlogom novega DPN-ja ob rasti biznisa skuša prisluhniti tudi okoliškim prebivalcem in okolju, ter kot poslovna darila podarja oljčno olje pristaniških oljk. Tudi predstavitev sladkega kulinaričnega izročila Istre se mi zdi super, sploh ideja s kupončki, ki jih zamenjaš za grižljaj velike porcije izbranih sladic. Razočarala nas je samo pica ... lačnim pico v Kopru toplo odsvetujem, vsaj v središču mesta (Štorja). Ne boste se najedli. Preverjeno!

Druga zgodba je še precej sveža - predzadnji vikend sva si zopet privoščila toplo primorsko. In to najino že tradicionalno: delovna sobota med oljkami v Ankaranu in športna nedelja, s kolesi do Trsta. Vreme je bilo spet čudovito - počasi se mi dozdeva, da ima Lojze nekje zgoraj veze ... Udeležba je bila rekordna, prav tako letina. In z Lojzetovo pomočjo sva ugotovila, da je to že sedma trgatev zapored, odkar sva skupaj utrgala prvo oljko.

Oljka ali oliva? Debate in pregovarjanja o tej dilemi najbrž še vedno potekajo, v uporabi pa sta oba izraza. Sprva sem tudi jaz striktno ločeval posebej izraz za drevo in posebej za plod, kar se mi še vedno zdi praktično. Vendar so me domačini in izkušeni oljkarji podučili in prepričali, da izraz oliva ni slovenskega izvora in ni potreben, ker imamo lepo domačo besedo. Seveda sem vrtal naprej in vztrajal na smiselnosti ločitve izraza, kot je primer jablane in jabolka, a smo kaj hitro ugotovili, da gre vendarle za izjemo. In tako ob vsej tej zmedi obirava oljke in jeva olive.

Huda kangla

Ena od prednosti življenja ''na deželi'' je tudi to, da imaš dostop do domačih prehrambenih artiklov, ki so pridelani v bližnji okolici. Že od vsega začetka sva najbolj zvesta naši ''mlekarici'', ki nam vsak večer razen ob nedeljah s svojim belim kombijem skoraj pred blok pripelje sveže (nehomogenizirano!) mleko, jajca in še kaj.

In tkole fensi midva po novem hodiva po mleko. Hvala Katja!

Iskrenost ali izkoriščanje?

telefon zazvoni ->

A: Halo, prosim!
B: (s štajerskim naglasom) Dober dan, je tam Havliček Rok?
A: Ja, dober dan.
B: Moje ime je Mateja in kličem iz podjetja BioDora. Želim vas obvestiti, da ste bili izžrebani v nagradni igri, zato za nagrado prejmete 26-delni komplet hišnega orodja ...
A: Kako, kaj, nč ne razumem; kakšen komplet; kje sem pa sodeloval?
B: Verjetno ste oddali kakšen kupon v Tušu, Sparu ali pa Mercatorju, mi pa smo vas izžrebali
A: Aha, ja super!
B: Ali imate v četrtek popoldan čas? Takrat bo namreč podelitev nagrad.
A: Samo mal, morm pogledat če slučajno že nimam kej rezerviran ... ne v redu bo.
B: Imate mogoče ženo, partnerico, ... bi lahko prišla tudi ona?

...

in tako sva nadaljevala pogovor (jaz v nekoliko zamaknjenem stanju, ker nisem čist dobr dojemal), ko me je na koncu še obvestila, da bom vse prejel tudi po pošti in da se vidimo v četrtek gasilskem domu.

Po prvem navdušenju nad "zmago" so se pričele misli o morebitni nategi. Najprej zaradi navedbe starega naslova, pol zaradi skoraj obvezne udeležbe partnerke, pa uvodne predstavitve sponzorja, pa še neke dodatne nagrade, če potrdiš prisotnost do določene ure in za piko na i pa še glavna nagrada - 7-dnevni paket za 2 osebi v termah. Too good to be true!? Paranoja?

Kaj pa vem, ampak zdi se mi, da je ta svet res postal tako izkoriščevalski in nategovalski, da smo skeptični že na vsakem koraku. Vse skupaj me malo spominja na najino potovanje po Aziji, ko nama je kdo hotel kdaj pomagat, midva pa sva ga že na začetku obsodila, češ tale naju hoče oskubit. Škoda, ampak žal nas je ta sistem tako navadil.

Prebujanje

Treba je vstat. Ob petih. Težko. Poleti malo lažje, pozimi težje. A če je že težko vstati, je toliko večje zadovoljstvo nad opazovanjem prebujanja dneva, saj imam pogled izza mize usmerjen prav na vzhajajoče sonce. Včasih se po nebu divje preganjajo pestri oblaki različnih form, navdušujejo številne barvne palete z rdeče modrimi toni ali pa presenetijo jasne vrzeli sredi temnega neba. Ob takih pogledih je tudi težko jutranje vstajanje lahko prijetno.

Najina kuharija

Oba že od nekdaj rada kuhava. Najraje po svoje in kadar imava dovolj časa. Rok rad eksperimentira, jaz rada preizkušam nove recepte in jih prilagajam svojim željam. Oba sva bila velika ljubitelja kuharskih oddaj Jameija Oliverja, sva zbiratelja vseh možnih receptov iz kuharskih knjig, spleta (npr. Kulinarična Slovenija, Recipezaar), revij in ustnega izročila, še posebno meni pa kuharska obzorja v zadnjem letu širijo tudi kuharski blogi (npr. Kruh&vino), ki jih naravnost obožujem. Kadar kuhava skupaj, obstajajo le tri možnosti: 1. da se skregava, ker ima en boljšo idejo od drugega in obratno; 2. da se vsak loti ene jedi ali 3. da se odločiva kdo je chef in kdo le pomočnik, ki brez predlogov in komentarjev posluša chefova navodila, pomiva posodo in lupi krompir ;)

Odkar živiva v skupnem gospodinjstvu se s kuho ukvarjava še veliko več kot prej, saj vsakodnevno jeva kosilo doma, pa tudi kruh si večinoma pečeva sama, brez strojčkov. Zato si za kak teden, dva vnaprej piševa ideje za kosila, da so ta raznolika, da so sestavine vedno že pripravljene in trudiva se, da vsaj kakšen del pripraviva že dan prej, da naju pred kuhanjem slučajno ne zagrabi volčja lakota zaradi katere bi se lotila ''kruha in salame''. Vendar pa je zato kuhanje postalo bolj rutinirano in se še vedno veseliva kakšnega prostega vikenda, ko si lahko vzameva za pripravo kosila več časa in izbereva kakšen bolj kompliciran meni.

Torek popoldan

ko se čas lahko ustavi

Torek popoldan je in nebo so zastrli temni oblaki, zrak se je ravno prav ohladil in rahel vetrič nakazuje na morebitno nevihto. V daljavi se že bliska in okoliški stanovalci hite pospravljat svoje avte na varno, jaz pa na balkonu uživam prost popoldan ob kozarcu postaranega madžarskega tokaja (ugotavljam, da vina predolgo šparava za posebne priložnosti). Misli lenobno poplesujejo, še najrajši k bližajočemu se podaljšanemu vikendu, ko jo bova spet mahnila ob Balaton. Tokrat sva se ga namenila prevoziti okrog in okrog in to navkljub neusmiljenim krvosesom, ki so lani močno zaznamovali najin izlet.

Pogosto dobivam razne maile kako si je treba kdaj pa kdaj vzeti čas, se sprostiti, se odklopiti ipd. ipd. Pa se? Se nas to kdaj prime? No, mene se danes definitivno je. In res se je blagodejno za trenutek ustaviti in početi nič drugega, kot samo srkati svežino in vonj poletja, prisluhniti zvokom okoli nas, se čuditi nad pisano paleto barv narave, ki nas obdaja, in konec koncev prisluhniti bitju lastnega srca.

Ujet trenutek zgodnjega poletja na Sorškem polju

Življenje je lepo, le videti ga je treba. Užijte te pestre zgodnje poletne dni v kar se da polni meri.

Minila so dvajseta

a menda (spet) stopam v najboljša leta

Pred kratkim sem namreč stopil v svet trojke. Med tiste, ki so se mi še pred nadavnim zdeli stari, pametni, zreli, odgovorni - starši. Jaz jih še vedno čutim skromnih 25, le da so ta malenkost bolj odgovorna. Mogoče mi je prav zato moja draga sestrica podarila malo igračo za velike (in male) otroke - gurtno oz. slackline. Idealna igrača za druženje, koncentracijo, egotripanje, tekmovanje, športanje in še in še.

Ob odštevanju dnevov do svoje okrogle obletnice sem se pogosto spomnil svoje tete, ko je praznovala svojih 30, jaz pa sem se takrat šele bližal prelomnici v svet odraslih. Dobro se še spominjam občutkov, ki so mi govorili "madona kako je že stara". In priznam, mal me res grizlja tale trojka, še posebej ko me na cesti mladina pozdravlja z "dober dan" oz. me naslavlja z "gospodom". Mogoče pa zato tako intenzivno preživljam zadnje dneve mladosti, da me ne bi prehitro zapustila ;)

Popoldanski počitek

Včasih se zdijo delovni dnevi težki in neskončni, še zlasti kadar manjka urica ali dve spanja. Zato se vsakič veseliva torkov in četrtkov, ko nimava drugih obveznosti, kot le priti domov, si skuhati kaj za pod zob in uživati popoldan (eni sicer malo manj, ker imajo še neporavnane obveznosti iz študentskih dni).

Takrat si po kosilu privoščiva krajši popoldanski počitek, da nadoknadiva prekratke noči.

Popoldanski pogled skozi okno na okoliške griče

_______________________________________________________

Nap in the afternoon

Sometimes working days are too long and tiring, especially when you don't get enough sleep at night (we are still getting used to get up so early in the morning, at 5 am!!!). Therefore we are always looking forward to the days when we have free afternoons. We just need to come home, prepare ouerselves a good lunch and simply enjoy the rest of the day. At that times we often take a short nap to make up for those too short nights.

Ko sanje postajajo resničnost

Včasih so dnevi, ko začneš gojiti pretirane skrbi. Tudi sam sem jih pred kratkim, tako zaradi ljube sestrice, ki si je življenje postavila na glavo, kot zaradi svoje zaposlitve za določen čas. Pa sem kmalu ugotovil, da četudi bi spremenil cel svet, bi bil dan še vedno enako dolg in noč enako temna.

Pridejo pa dnevi, ko je težko verjeti, da se določene stvari res dogajajo prav tebi. Zdijo se kot sanje, iz katerih bi se enkrat rad čim prej zbudil, spet drugič pa si tiho dopoveduješ (z nasmehom na obrazu), da je vse to res.

Takrat se sprašujem ali sva res rojena pod srečno zvezdo ali je to vendarle rezultat pozitivnega duha v zdravem telesu. V zadnjem času so se nama obema ponudile nove možnosti, ki so se prej zdele nekje daleč stran, nedosegljive, zdaj pa jih je treba le spustiti k sebi. Vse bolj verjamem, da lahko s svojim pozitivnim odnosom, tako do sebe kot do soljudi, seješ dobro, zdravo energijo, ki se ti slej ko prej povrne. Moj nadrejeni me je nekega dne presenetil z vprašanjem, kaj neki jem, počnem, da sem ves čas tako dobre volje in poln energije. Hecno, sam sebe sploh nisem videl v taki luči, a če se ozrem za sabo, ima prav.

Seveda se najdejo tudi temni dnevi, ko si človek želi, da bi se čim prej zbudil iz tistih težkih sanj. Pa se ne. In četudi se včasih zdi vse skupaj brezupno, brezizhodno, zabetonirano, se je takrat dobro spomniti fizikalnega zakona, ki vedno in povsod drži - AKCIJA RODI REAKCIJO! Zato vsem, ki ste kdaj na robu obupa, želim čim več akcije. Meni je pomagala.

Za dežjem vedno posije sonce, a tudi za soncem vedno pride dež. Veselimo se ga!

In zamenjal sem kolo za vlak

Jutro je. Zelo zgodaj in temno je še. Sedim na vlaku s komaj odprtimi očmi, ter z zasanjanim pogledom, uprtim skozi okno. Ne vidi se prav dosti, razen senc, ki jih meče iskrenje naše gomulke. Med pozibavanjem se spominjam dni, ko sem se takle čas šele dobro začel prebujat, na šiht pa sem se odpravil s svojim Rudijem, pa naj je bilo pod nulo al pa pasje vroče, važn da ni nemarno lilo.

Bolj ko se bližamo meni dobro znanim krajem, bolj intenzivni so občutki in spomini na še ne tako oddaljen čas, ki sem ga tu preživljal skoraj 30 let. Počasi se pred mano pojavi prepoznavna silhueta Emporiuma in me spomni na nič koliko tekaških minut, ki sem jih lani pretekel ob tej progi, preden sem spoznal čare teka ob Ljubljanici. Ko se zapeljemo mimo zapornic, se mi prikrade še vedno živa slika malega Roka, ki ponosno sedi na svojem triciklu v sivem volnenem puloverju in čaka v koloni skupaj z vsemi avtomobili, da se ta rdeča kača odpelje mimo. Ko me je mama nekega dne našla, sem jih seveda pošteno slišal :) Trenutek zatem, ko prečkamo podhod mimo moje nekdanje osnovne šole, privrejo na dan spomini na Zazo, našo najboljšo kužiko, ki smo jo sprehajali ob tej železniški progi. In orosijo se mi oči.

Škripanje zavor in počasno ustavljanje. Končna postaja. Na cesti še ugledam kolesarja zavitega v šal in rokavice in se razveselim dni, ko bom spet lahko zajahal svoje kolo. Nato pa oddirjam naprej po svoj Žurnal, ki mi krajša čas na poti do službe.

Že diši po Božiču

Sprehajam se po starih mestnih ulicah in izza vogala diši po toplem kuhanem vinu. Mize so polne veselih obrazov in sprašujem se le o čem tečejo besede. O krizi, ki menda prihaja, o darilih, ki jih "morajo" še nakupiti ali vendarle o kakih lepih stvareh, o spominih in trenutkih, ki so jih preživeli skupaj.

Sara je žal pred kratkim zbolela, zato sva morala preklicati zimsko idilo v gozdarski koči na Pokljuki. Sva se pa zato lotila peke pravih domačih piškotov, zaradi česar je dva dni dišalo kot iz stare babičine kuhinje. In morda tako kot vesela družba ob Ljubljanici, sva tudi midva sedela za mizo in ob ustvarjanju svojih malih ter malo večjih hrustljavih mojstrovin res neobremenjeno uživala ta predbožični čas, obujala spomine na naju in na vse vas, ki ste z nama. Brez hitenja in brez norenja.

Mirne in ljubezni polne praznike vsem na naši ljubi Zemlji!


I walk the old city streets and I can smell the sweet flavour of the mulled wine all arround me. Tables are full of happy faces and I just wonder what are they talking about. About the crisis which is supposed to come, about the gifts they yet "have" to buy, or do they really enjoy their time with each other and try to bring back the memories of the time they've spent together.

Sara's got cold recently, so we had to cancel our fairy-tale winter in the forest cottage. We decided to make some holiday cookie baking instead, so all weekend was full of sweet smells of biscuits. And while we were sitting by the table making our delicious creations, we were enjoying this christmas time, talking and bringing back the memories of us and the people we've shared this year with. Without all the crazy hurrying ...

Peace and love to all the people on our planet Earth!

Sedmo leto

leto preizkušnje

Ja, tudi pri naju življenje ni vedno cvetoče polje, kot bi sicer lahko sklepali iz objav na najinem spletnem dnevniku. Stopila sva v sedmo leto in kot pravi ljudska modrost, naj bi bilo to leto preizkušnje. Ali je to sedmo leto ali kakšno prej oz. kasnej niti ni pomembno. Dejstvo je, da mora vsak par kdaj na svojem polju pokositi trnje in plevel, če želi, da bo bujno cvetelo še na mnoga leta.

Kriza, ki naju je zadela kot strela z jasnega, je sicer res zasejala globoke bolečine, a je hkrati na široko odprla vrata za vstop v boljši in pristnejši partnerski odnos. Vrata so odprta, midva se morava le potruditi in prestopiti ta prag. In ne dvomiva, da nama bo uspelo.

Brez odkritega in razumnega pogovora bi bilo sedmo leto zagotovo tudi najino zadnje.