IKEA brez konkurence

v Graz po kuhinjo

Večkrat se lahko sliši kako v stari Jugi ni bilo nobene izbire in včasih se mi zdi, da danes ni nič kaj bolje. Sicer nas res z vseh koncev zasipajo razno razni proizvajalci, kar daje občutek enormne izbire, a ko se resno lotiš nakupa, ko določiš cenovni okvir in svoje potrebe, kmalu ugotoviš, da resne izbire pravzaprav ni.

To sva zlasti občutila pri iskanju ugodnega nakupa kuhinje, ko sva vedno znova ugotavljala, da je najbolj ugodna prav že nič kolikokrat opevana IKEA. Zato sva se pred dobrim tednom tudi midva spet odpravila v Gradec. Sara je imela že vse naštudirano, zrisano in shranjeno na njihovem serverju, tako da nam sestavljanje elementov ni predstavljalo nobenih težav. Prijazni prodajalec je bil celo tako presenečen nad njenim poznavanjem artiklov, da bi jo po mojem mnenju takoj z veseljem zaposlil, če bi le lahko.

Vožnja nazaj je bila svojevrsten dogodek, ki ga zagotovo še dolgo ne bova pozabila. Ker sva kot običajno med vožnjo preveč govorila in premalo spremljala okolico, sva se takoj za mejo odpeljala v napačno smer - proti Lendavi, saj sva falila odcep za Maribor. Nekako sva pozabila, da je AC do našega pozabljenega Prekmurja že zgrajena. In ko sva se vozila proti Trojanam, kjer bi morala zapustiti AC, sva spet preveč govorila, tokrat celo o trojanskih krofih, a v tistem trenutku sem le z desnim kotičkom očesa opazil, kako je mimo naju zdrsela rumena tabla z napisom Trojane. Tako sva se odločila, da ne greva do Litije čez Zagorje temveč čez Vače in to s polno prikolico, ki je po velikosti spominjala na kamion.

Med vožnjo po strmih klancih, z gosto meglo in vijugasto cesto pred sabo, sva vozila 30 km/h, dvakrat sva skoraj povozila srno in se sredi noči znašla na dvorišču neke hiše v središču Slovenije - Slivni. Oba sva bila psihično že precej načeta, saj s tisto dolgo galejo v hribih ne moreš ravno prosto manevrirat, srne so nama tudi pošteno nagnale adrenalin v žile, doma pa naju je že nestrpno čakala družba močnih in zagnanih gusarjev, pripravljenih za pomoč pri raztovarjanju. Ko nama je nekako vendarle uspelo zmanevrirat in priti na glavno cesto do Litije sva vedela, da naju čaka le še par minut mirne vožnje, o pravih razlogih za zamudo pa nisva hotela nikomur na dolgo in široko govoriti.

Družba je bila ob najinem prihodu še vedno pokonci, malo bolj prešerne volje in polna delovne vneme. Hvala vam vsem za potrpežljivost in pomoč pri kvihtanju. Pivo imate še vedno v dobrem ;)