ponedeljek, 16. avgust 2010

Podvig na Kaçkar (3.932 m)

kamp Dilberdüzü, ponedeljek 26. 7. 2010 (5. dan, 2.879 m. n. v.)

"Jaaaaaaa" in "Uaauuuuu" so bili vzkliki vsakega izmed nas, ko smo prisopihali na najvišji in najbolj razgleden vrh našega trekinga. Naš dan se je začel še preden je vzšlo sonce. Večina nas je spala slabo; eni bolj zaradi polne lune drugi zaradi relativno visoke nadmorske višine. Prva noč visoko v hribih mi res ni minila prav prijetno, saj sem bil od švica ves lepljiv, pa še na živce mi je šla ozka mumijasta spalka, ker sem se počutil kot povita šunka. Na vse tegobe smo pozabili takoj, ko smo se pričeli vzpenjati. Prvi sončni žarki so počasi spreminjali hladne tone v pisano paleto barv in modro nebo je napovedovalo popolnoma jasen dan. Da je bil podvig prijetnejši in lažji smo naše težke "prasice" pustili v kampu. S sabo smo vzeli le najnujnejše, se pravi fotoaparate, nekaj hrane, palice, kreme in topla oblačila.

Prvi resen postanek smo si privoščili ob jezeru, v katerem še sredi poletja plava led. Kotanja, polna kristalno čiste vode v objemu surovih gora, me je prevzela in najrajši bi s polnimi zamahi zaplaval, a bila je ledeno mrzla in zadoščala je že osvežitev obraza. Kmalu se je pot počasi izgubila in sledili smo le še možicem, ki so eden za drugim stopali v naše vidno polje. Pot je postajala vse bolj zahtevna, saj je bilo treba prečiti kar nekaj sneženih zaplat, kjer so se nam rahlo šibila kolena. Imel sem občutek, kot bi se znašel sredi odprave na še neosvojen vrh.

Malo pod vrhom me je očitno začela zdelovati višinska, saj je bil vsak meter težavnejši in dihanje občutno težje. Vzpenjal sem se po polžje, korak za korakom, in nisem bil edini. Ne glede na ves napor smo zmagoslavno dosegli rdečo zastavo in se ob njej ponosno poslikali. In edinstveno priliko izkoristili za vsesplošno SMS-anje najdražjim.

1 komentar:

  1. Bravo Rok&druščina.........sem vesela in ponosna mama!

    OdgovoriIzbriši